Jedro

Sodišče ugovora tožnika, da je svojo obveznost iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča poravnal že pred izdajo sklepa o izvršbi, ni moglo preizkusiti, saj davčni organ o tem ni ugotavljal dejanskega stanja, prav tako sodišče ni moglo preveriti ugovora tožene stranke, da je šlo za izpolnitev obveznosti na podlagi 93. člena ZDavP-2.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Davčnega urada Maribor, št. DT 42916-870/2011-5 (09- 3401-01) z dne 27. 1. 2012 in odločba Ministrstva za finance, št. DT 499-29-66/ 2012 z dne 7. 1. 2013 odpravita in se zadeva vrne Davčnemu uradu Maribor v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je davčni urad ugotovil, da so knjigovodske evidence davčnega organa na dan 11. 5. 2011 za tožnika izkazovale neporavnane obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v skupnem znesku 306,66 EUR (268,67 EUR glavnice in 37,99 EUR obresti). Istočasno je tudi odločil, da se postopek davčne izvršbe zoper tožnika ne uvede. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bil sklep izdan v ponovljenem postopku v zvezi z odločbo drugostopnega organa, ki je prvotni sklep odpravil, ker ni imel vseh sestavin v skladu s 145. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Ponovno je bilo ugotovljeno, da so obveznosti, kot so bile terjane z odpravljenim sklepom in so razvidne v seznamu izvršilnih naslovov, nesporne. Glede pritožbenih navedb se organ prve stopnje sklicuje na predpise, ki urejajo odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ter na podatke, ki jih je posredovala občina, zavezanec pa je dolžan sam občinski upravi ali davčnemu uradu pravočasno javiti spremembo podatkov, ki so potrebni za odmero. Pri pregledu evidenc je davčni organ ugotovil, da so bile obveznosti, kot so zajete v izreku sklepa, v celoti plačane dne 16. 5. 2011, zato se postopek davčne izvršbe ne uvede.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku s svojo odločbo z dne 7. 1. 2013 pritožbi tožnika zoper izpodbijani sklep delno ugodila in spremenila sklep v 1. in 2. točki izreka tako, da je dopolnila besedilo z „v ponovnem postopku“, v preostalem pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Po mnenju tožene stranke izrek prvostopnega sklepa ni bil dovolj določen, zato ga je s svojo odločbo dopolnila. Pogoji za davčno izvršbo so podani, dokler obstajajo izvršljivi izvršilni naslovi. S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, to je v konkretnem primeru odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Iz komentarja prvostopnega organa k pritožbi izhaja, da se je pri pregledu knjigovodskih kartic ugotovilo, da je pri tožniku šlo za napačno odmerjeno kvadraturo stanovanja za obdobje od leta 1998 do leta 2003. Zaradi navedenega so bile v letu 2007 stornirane odmere za nazaj in pripisane pravilne odmere, vendar je tožniku kljub temu še vedno ostal dolg. Tožnik je sicer predložil fotokopije potrdil o plačilih, iz katerih je razvidno, da je dolg dejansko poravnal, vendar pa so bile od plačanih zneskov najprej poravnane obresti in del glavnice za nazaj, kar je v skladu s 93. členom ZDavP-2. Iz obrazložitve sklepa pa je tudi razvidno, da je prvostopni organ odgovoril na pritožnikove navedbe.

Tožnik v tožbi navaja, da iz 2. točke spornega sklepa izhaja, da je dolg v celoti plačan, kar je bilo dokazano s fotokopijami položnic. V odločbi pa ni nikjer navedeno, da je banka na podlagi spornega sklepa davčnemu organu nakazala 327,80 EUR glavnice, 29,00 EUR stroškov nakazila ter 5,00 EUR za položnico. Navedenega zneska mu davčni organ do sedaj ni vrnil, zaradi česar je upravičen do obresti na depozite in zamudne obresti, ki znašajo 4,10 % in 9 %. Prav tako je do navedenega upravičen za leto 2013 do 6. 12. 2013. Pričakuje vrnitev denarja na njegov osebni račun. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je davčni organ prve stopnje 11. 5. 2011 izdal sklep o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva zaradi poravnave davčnega dolga, ki je na dan 11. 5. 2011 znašal 268,67 EUR iz naslova glavnice, 38,00 EUR iz naslova zamudnih obresti ter 20,86 EUR stroškov davčne izvršbe, to je skupaj 327,53 EUR. Izvršba je bila dovoljena z rubežem denarnih sredstev na računu tožnika pri banki. Navedeni sklep je drugostopni organ z odločbo z dne 30. 12. 2011 odpravil, ker sklep ni imel vseh sestavin v skladu s 45. členom ZDavP-2 ter je zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponoven postopek. Pri tem mu je tudi naložil, da mora odgovoriti na tožnikove pritožbene navedbe. Ker je hranilnica sklep o izvršbi z dne 11. 5. 2011 izvršila (po določbi 157. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe), je v ponovnem postopku prvostopni organ z izpodbijanim sklepom le ugotovil višino davčnega dolga na dan 11. 5. 2011, ter odločil, da se izvršba (ker je bil sklep o izvršbi že realiziran) ne uvede. Da je bila izvršba v obravnavanem primeru dejansko realizirana, potrjuje tudi tožnik z izpiskom banke o prometu na transakcijskem računu za obdobje od 13. 5. do 18. 5. 2011. Tožnik je ves čas postopka, enake ugovore pa ima tudi sedaj v tožbi, zatrjeval, da je svojo obveznost iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za obdobje, na katerega se nanaša sklep o dovolitvi izvršbe, poravnal že pred uvedbo izvršilnega postopka. Kot dokaz za to je predložil odrezke potrjenih plačilnih nalogov. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da se predložena potrdila o plačilih dejansko nanašajo na obveznost iz naslova nadomestila za stavbno zemljišče za leta 2007, 2008, 2009 in 2010, torej tudi na obdobja, na katera se nanaša sporni sklep. Nadalje je ugotoviti, da so v potrdilih navedeni zneski plačil ter roki plačila enaki, kot so navedeni v sklepu o izvršbi. O teh okoliščinah pa se upravna organa v svojih odločbah nista izjasnila. Prvostopni organ je navedel le, da so bile obveznosti plačane dne 16. 5. 2011 (pri tem gre po ugotovitvah sodišča za realizacijo izvršbe po prvem sklepu z dne 11. 5. 2011), tožena stranka pa se je v svoji odločbi sklicevala na komentar prvostopnega organa k pritožbi, ki pa ga niti ni v upravnem spisu. Po navedenem bi naj bile tožnikove obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v letu 2007 stornirane za nazaj za obdobje od leta 1998 do 2003, vendar pa pri tem tožena stranka ni prepričljivo pojasnila svoje navedbe, da bi naj dolg, ki bi naj kljub temu še ostal, predstavljal obveznosti, ki so predmet tega izvršilnega postopka, oz. da se nanaša na plačila, ki jih zatrjuje tožnik. Ker sodišče ugovora tožnika, da je svojo obveznost iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za čas od 30. 8. 2007 do 15. 11. 2010 (to je obdobje, na katerega se nanaša sporni sklep o izvršbi) poravnal že pred izdajo sklepa o izvršbi, ni moglo preizkusiti, saj davčni organ o tem ni ugotavljal dejanskega stanja, prav tako ni moglo preveriti ugovora, da je šlo za poravnavanje obveznosti na podlagi 93. člena ZDavP-2, je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral davčni organ ugotoviti, ali se plačila, ki jih dokazuje tožnik, nanašajo na obveznost, ki je predmet tega izvršilnega postopka ter svoje ugotovitve o tem tudi natančno obrazložiti v odločbi.