Jedro

Toženka svoje odločitve ne bi smela opreti na tožnikov nedovoljen vstop oziroma ilegalno prehajanje mej (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), ker je za mednarodno zaščito zaprosil neposredno po prijetju s strani policije, niti na razlog iz tretje alineje drugega odstavka istega člena, tj. nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji, saj se to nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito. Iz povedanega sta oba kriterija v tej zadevi neskladna z osebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III.

Nadalje je tako nezadostna podlaga za pridržanje tožnika dejstvo, da je že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil in nadaljeval svoje poti po evropskih državah.

Glede na prepričljivo izpovedbo tožnika o razlogih, zaradi katerih je Grčijo zapustil (zaradi slabih razmer), tudi ni mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil tudi iz Slovenije pred koncem azilnega postopka, ne glede na to, da je njegova ciljna država Francija.

Četudi je tožnik dal napačne osebne podatke organu v Grčiji, tega svojega dejanja ni zanikal, torej je bil o tem in tudi o razlogih, zakaj je to storil iskren, zaradi česar tudi ta okoliščina še ne pomeni izpolnjevanja kriterija iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in posledično podlage za izrek tega ukrepa.

Ureditveno začasno odredbo je treba izdati tudi iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1186/2017/4 (1312-06) z dne 19. 10. 2017, se odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožeče stranke v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III) (1. točka izreka) in še odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 19. 10. 2017 od 12:00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik, ki trdi, da je A.A., roj. .... 4. 1982, dne 19. 10. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji 11. 7. 2017 (podatki iz Centralne baze EURODAC). Iz policijske depeše izhaja, da je tožnik iz Turčije preko Grčije do Srbije potoval ilegalno, do Sežane je prišel z vlakom, na katerem ni bil kontroliran. Pri podaji prošnje v Sloveniji je povedal, da je iz Alžirije odšel s potnim listom najprej do Grčije, kjer je ostal 18 dni, pot nato nadaljeval preko Makedonije in Srbije do Slovenije. V Srbiji je ostal dva meseca, potni list je pustil v Turčiji pri znancu. Njegova ciljna država je bila Francija, ker zna francoski jezik in ima tam prijatelje. Izvorno državo je zapustil, ker ni imel dovolj sredstev za normalno preživljanje. Na zaslišanju je še povedal, da ni počakal na konec postopka v Grčiji zaradi slabih razmer, ki jih je podrobneje opisal, sicer pa prošnje za mednarodno zaščito ni dal, temveč so mu vzeli prstne odtise ob prihodu. Toženka je navedla, da je posredovala pristojnim organom Grčije poziv po 3. členu Dublinske uredbe. Toženka je v nadaljevanju povzela drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe, se sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 26/2016. Tožnik je zamolčal, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, sam je tudi navedel, da se je v Grčiji predstavil z drugimi osebnimi podatki, torej njegova splošna verodostojnost ni izkazana. Dejstvo, da tožnik ni počakal na zaključek postopka o njegovi prošnji v Grčiji, ampak je ilegalno prehajal meje, preko Makedonije, Srbije in v Slovenijo, čeprav je vedel, da ne sme zapuščati države do konca postopka, ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku, kot jo opredeljuje prva alineja drugega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2 - točno: peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Toženka je prepričana, da če tožnik ne bi bil v Sloveniji prijet, prošnje za mednarodno zaščito ne bi podal. To potrjuje tudi izjava tožnika, da je njegova ciljna država Francija, vendar ker so ga ujeli slovenski policisti, je tu podal prošnjo za mednarodno zaščito, misleč, da bo prišel v azilni dom, kjer mu gibanje ne bi bilo omejeno, kar pomeni, da bi lahko Slovenijo zapustil pred koncem postopka. V Sloveniji pa tudi nima možnosti bivanja, kar tudi kaže na begosumnost. Toženka je v to še bolj prepričana, ker tožnik ve, da ga želi Slovenija vrniti v državo, kamor pa tožnik ne želi. Toženka je zaključila, da so podani pogoji za pridržanje (drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III). S tem sklepom se ne odloča o tožnikovi vrnitvi v Grčijo. Ocenila je še, da milejši ukrep - pridržanje na območju azilnega doma - glede na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ne bi bil primeren. Glede na razmere v zvezi z varovanjem v azilnem domu in ob upoštevanju Zakona o zasebnem varovanju je namreč očitno, da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda ali miru. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike pa se je ukrep pridržanja za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, ker je velika večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Izrečen ukrep je tudi v skladu s Recepcijsko direktivo (10. člen). Sklicevala se je še na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 346/2014. 3. Tožnik je v tožbi navedel, da iz izpodbijanega sklepa ni jasno, da je druga država odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje, glede na stanje v grških nastanitvenih centrih pa toženka tožnika ne more vrniti v Grčijo, tudi če bi ga sprejela. Izrečen ukrep omejitve gibanja ni v skladu s sodbo ESČP Abdolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v. Turkey, s katero je sodišče ugotovilo, da se je vlada sicer sklicevala na določene določbe o odvzemu prostosti, vendar se te niso nanašale na odvzem prostosti v konkretnem primeru odstranitve, ampak na ureditev gibanja za tujce, zato odvzem prostosti nima pravne podlage. Podobno tudi v sodbi Evropskega sodišča Al Chodor (C-528/15) in sodba naslovnega sodišča, I U 1582/2017 (27. točka). V zvezi z objektivnim kriterijem begosumnosti se tožnik v celoti sklicuje na obrazložitev sodbe I U 1582/2017. V nadaljevanju se tožnik opira še na sodbe I U 1145/2015, I U 1102/2016, I U 1731/2016, I U 618/2017, ter precedenčno sodbo Vrhovnega sodišča, ki jih v bistvenem povzema. Glede na povedano tožnik meni, da ni pravne podlage za ugotavljanje begosumnosti, toženka tega ukrepa ne sme izreči. Toženka tožniku očita tudi nesodelovanje v postopku, ker ni počakal na odločitev v Grčiji. Iz sodbe, I U 618/2017, ki se je sklicevala na sodbo Al Chodor, izhaja, da kriterij nesodelovanja v postopku iz pete alineje 68. člena ZTuj-2 ni mogoče uporabiti kot pravno podlago za pridržanje v Dublinskem postopku, ker ne ustreza kriterijem ustrezne pravne določnosti zakonske ureditve. Kriteriji nesodelovanja morajo biti določeni v zakonu države članice in morajo predstavljati stroga jamstva, za natančnost in predvidljivost zakonske ureditve.

4. Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in sicer, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Tožnik je izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, kar predstavlja po že sprejeti sodni praksi poseg v tožnikovo osebno svobodo, po drugi strani pa bo izrek ukrepa tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v centru zelo slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave, 5. člen EKČP, 6. člen Listine). Sodišče mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje začasne odredbe tožnik ne bi imel. Tako tudi sodna praksa (I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015). Tožnik je predlagal, da sodišče sklep odpravi, če pa sodišče tožbenemu zahtevku ne bo ugodilo, pa predlaga, da sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe in se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v tem sporu.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, pri čemer se je sklicevala na razloge izpodbijanega sklepa in predlagala zavrnitev tožbe. Sodišče je kopijo odgovora na tožbo toženke vročilo pooblaščenki tožnika.

6. Uvodoma sodišče navaja, da med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (4. in 6. člen ZMZ-1). Sodišče je v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan Alžirije, postavilo sodnega tolmača za arabski jezik B.B. Na glavni obravnavi dne 27. 10. 2017 je tožnik povedal, da tolmača in tolmačenje razume. Pravica do tolmača je bila torej tožniku zagotovljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 27. 10. 2017 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet spora v obravnavanem primeru je odločitev toženke, ki je z izpodbijanim sklepom tožnika - prosilca za mednarodno zaščito - pridržala za namen predaje na prostore in območje Center za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in še odločila, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 19. 10. 2017 od 12:00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Toženka se je pri tem oprla na drugi in tretji odstavek 28. člena Dublinske uredbe III v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 84. člena ZMZ-1. Ker gre torej za odločitev o pridržanju oziroma omejitvi gibanja na območju Centra za tujce in ne za odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in posledično določitvi odgovorne države članice za predajo (deveti odstavek 49. člena ZMZ-1 v zvezi z 51. členom ZMZ-1), izostanek navedbe o odgovorni državi članici, ne vpliva na zakonitost izpodbijanega akta. Tožnik nadalje ugovarja, da za izrečen ukrep niso izpolnjeni pogoji po materialnem pravu in sodni praksi, nepopolno ugotovljeno pa je ostalo tudi dejansko stanje.

10. Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po prvem odstavku istega člena Uredbe Dublin III pa države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

11. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

12. Sodišče se strinja s tožnikom, da gre v obravnavanem primeru glede na opis njegovega pridržanja v sklepu za ukrep, ki po vsebini ustreza odvzemu prostosti (tožnik je sicer izpovedal, da se v Centru za tujce počuti dobro), kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.1 Vendar pa je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),2 vendar pa po presoji sodišča v obravnavanem primeru za izrek tovrstnega ukrepa niso izpolnjeni pogoji.

13. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

14. Pojem "nevarnost pobega" po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma "nevarnost pobega", vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).3 Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 20164 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

15. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je Upravno sodišče v zadevah, I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016, in, I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 (in na to se je sklicevalo naslovno sodišče tudi že v nadaljnjih zadevah), že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico ("significant"), italijansko različico ("notevole"), hrvaško različico ("velika opasnost") tega standarda, medtem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti ("un risque non négliegable"). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.5 Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

16. Po presoji sodišča se tožnik neutemeljeno sklicuje na neskladnost te pravne podlage z novejšo sodno prakso sodišča EU in ESČP. Iz zadeve sodišča EU C-528/15, Al Chodor, namreč izhaja obveznost države članice, da mora "v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito". Sodišče se sicer strinja, da iz te dikcije, skupaj z obrazložitvijo odločbe izhaja, da morajo biti kriteriji zapisani v zakonu ter da mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za "objektivna merila", vendar pa ne dvomi, da navedena pravna podlaga za odločanje izpolnjuje te kriterije. Zgolj to, da so kriteriji zapisani v zakonu, ki se ne nanaša neposredno na odločanje o mednarodni zaščiti (se pa na očitno sorodno pravno področje tujcev), v ničemer ne zmanjšuje ne njene splošne obveznosti, ne zahtevane kvalitete objektivnosti. Zaradi sorodnosti pravnega področja po presoji sodišča tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi bili razlogi za pridržanje, ki veljajo na enem pravnem področju, analogno preneseni na drugega, kar smiselno prav tako izhaja iz zgoraj navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS. Nenazadnje sodišče pripominja še, da po tudi izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor tako Vrhovno sodišče RS (prim. npr. sklep X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017), kot tudi Upravno sodišče RS (prim. npr. sodba in sklep I U 1080/2017 z dne 18. 5. 2017) v svoji prevladujoči praksi nista našli razlogov za spremembo stališč, ki izhajajo iz prej povzete sodbe Vrhovnega sodišča RS.

17. Svojo odločitev je toženka sprejela na podlagi ocene, da je tožnik dejansko izrazito begosumen, kar bi onemogočilo izvedbo postopkov glede predaje odgovorni državi članici. Svoj zaključek glede tožnikove begosumnosti pa je toženka utemeljila z naslednjimi ugotovitvami: - da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji 11. 7. 2017, ki jo je samovoljno zapustil, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, čeprav je vedel, da države ne sme zapustiti pred končanjem postopka; - da se je v Grčiji predstavil z drugimi osebnimi podatki; - da je po tem, ko je bil prijet v Republiki Sloveniji, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito; - da je po odhodu iz Grčije ilegalno prehajal meje in preko Makedonije, Srbije in Hrvaške prišel v Slovenijo; - da je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito, ker je mislil, da bo prišel v azilni dom, od koder bo lahko odšel pred zaključkom postopka, ker (kot je povedal sam pri podaji prošnje) se je odločil, da gre v Francijo; - da je tožnik zamolčal, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji, s čimer vsem je po oceni toženke tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2; - da je ilegalno prehajal meje in da nima možnosti bivanja v Sloveniji, s čimer pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. 18. Sodišče tem zaključkom toženke ne more slediti.

19. Kot primarno sodišče sodi, da toženka svoje odločitve ne bi smela opreti na tožnikov nedovoljen vstop oziroma ilegalno prehajanje mej (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), ker je za mednarodno zaščito zaprosil neposredno po prijetju s strani policije, niti na razlog iz tretje alineje drugega odstavka istega člena, tj. nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji, saj se to nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito. Iz povedanega sta oba kriterija v tej zadevi neskladna z osebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III.

20. Nadalje je tako nezadostna podlaga za pridržanje tožnika dejstvo, da je že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil in nadaljeval svoje poti po evropskih državah. Že glede na ureditev po Uredbi Dublin III je logično, da se je prosilec pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek predaje po Uredbi Dublin III prične, osebe pa se zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III ne sme pridržati (prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III).

21. Toženka nadalje tožniku neutemeljeno očita dejstvo, da je tožnik zamolčal, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji. Iz upravnega postopka (natančneje iz razgovora, vodenega pred upravnim organom 19. 10. 2017 v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito), res najprej izhaja, da je tožnik izjavil, da v Grčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, vendar pa že v nadaljevanju iz zapisnika o seznanitvi prosilca s pridržanjem v Republiki Sloveniji, istega dne pred upravnim organom, izhaja, da je uradna oseba zapisala, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji. Enako je potrdil tudi tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi. Izpovedal je še, da ni vedel, da odvzem prstnih odtisov pomeni podaja vloge za mednarodno zaščito, da pa je zapustil Grčijo pred drugim delom intervjuja, za katerega je prejel vabilo na prvem delu intervjuja. V Grčiji ni imel pravnega svetovalca, ni prejel knjižice z informacijami za begunce, imel pa je tolmača. Glede na povedano sodišče sklepa, da je tožnik sicer vedel, da je za mednarodno zaščito zaprosil, četudi za postopek ni imel ustrezne pravne pomoči, je pa Grčijo zapustil (kar skladno izpoveduje ves čas postopka, tako pred upravnim organom kot na sodišču) zaradi slabih razmer (odsotnost pravic za begunce, nezadostna količina hrane, slabe higienske razmere, grdo ravnanje varnostnih organov z begunci, ipd).

22. Glede na prepričljivo izpovedbo tožnika o razlogih, zaradi katerih je Grčijo zapustil (torej zaradi slabih razmer), pa tudi ni mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil tudi iz Slovenije pred koncem azilnega postopka, ne glede na to, da je njegova ciljna država Francija. Splošno znano dejstvo namreč je, da so razmere za prosilce za azil v Sloveniji znatno boljše, to pa je potrdil tudi tožnik sam, ko je na glavni obravnavi izpovedal, da je v centru za tujce povprečno dobro, da ni imel nobenih težav s policijo in socialnimi delavci, da ima dostop do interneta in telefona, da so mu omogočene fizične aktivnosti. Na zaslišanju pa je tožnik na izrecno vprašanje tudi povedal, da namerava ostati v Sloveniji, da res sprva ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, ampak v Italiji, da pa si je zaradi informacij o dobrem ravnanju s tujci v Sloveniji premislil. To pa je bil tudi razlog, da se je po prihodu v Slovenijo tudi sam (še z drugimi begunci) predal policiji. Opis dogodkov v tej točki, oziroma njihov razplet torej po oceni sodišča tudi ne kaže na tožnikovo begosumnost, še manj pa, da je ta begosumnost "znatna". Iz izjave tožnika pa izhaja tudi njegova pripravljenost, da bo počakal na konec postopka v Sloveniji, zato tudi ni mogoče šteti, da je podana objektivna okoliščina "nesodelovanja v postopku" (smiselno po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2).

23. Toženka tožniku očita tudi dajanje napačnih podatkov v postopku v Grčiji, česar tožnik ni zanikal, je pa pojasnil, da je storil, ker ni želel, da v Grčiji ostane. Sodišče ocenjuje, da četudi je tožnik dal napačne osebne podatke organu v Grčiji, tega svojega dejanja ni zanikal, torej je bil o tem in tudi o razlogih, zakaj je to storil iskren, zaradi česar tudi ta okoliščina še ne pomeni izpolnjevanja kriterija iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in posledično podlage za izrek tega ukrepa.

24. Sodišče je glede na vse obrazloženo, predvsem ob upoštevanju okoliščin: - da je tožnik, kot je razvidno iz baze EURODAC zaprosil za mednarodno zaščito le v eni državi, Grčiji, - da je tožnik Grčijo zapustil zaradi slabih razmer, nudena pa mu tudi ni bila ustrezna pravna pomoč, - da je sicer (bila) njegova ciljna država Francija, vendar pa se je po prihodu v Slovenijo sam predal policiji in podal prošnjo za mednarodno zaščito, - dejstva, da večinoma vsi prosilci meje prehajajo nezakonito in zgolj zaradi tega ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega, - dejstva, da je tožnik izkazal pripravljenost za sodelovanje s pristojnimi slovenskimi organi in povedal, da bo na odločitev počakal, presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, predvsem tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. 25. Toženka je glede na navedeno v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovila dejansko stanje oziroma iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep, prav tako je napačno uporabila določbe materialnega prava, saj znatne nevarnosti ni ugotavljala po objektivnih, z zakonom določenih kriterijih, v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III oziroma s smiselno uporabo kriterijev iz 68. člena ZTuj-2. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženki, ker za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni zakonite podlage.

K točki II izreka:

26. Glede na četrti odstavek 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, tj. med drugim, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. V tej zadevi je sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovilo dejansko stanje kot toženka in spremenilo odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. To pomeni, da je zoper odločitev sodišča možna pritožba, kar pa tudi pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ne bo pravnomočno odločilo o zadevi. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik je predlagal, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega akta in mu ukine izrečen ukrep. Tožnik torej predlaga prenehanje izvajanja ukrepa pridržanja, kar po vsebini predstavlja ureditveno začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. 27. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz enakega razloga sodišče izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

28. Sodišče ugotavlja, da je treba glede na drugi pododstavek tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu), v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti. Ker slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red, je izdaja ureditvene začasne odredbe nujna, pri čemer je treba pojasniti, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III).

29. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati tudi iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

30. Sodišče je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.

1 Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 2 Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je "tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo". 3 ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja). 4 Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 5 Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj "sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika" (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).