Jedro

416. čl. ZGD predpisuje obliko notarskega zapisa za vsakršno odsvojitev poslovnega deleža, ne zgolj za njegovo prodajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko 1.) ugotovilo, da je pogodba o prenosu poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo K. d.o.o., sklenjena med tožečo in toženo stranko, ki je bila kot zasebna listina potrjena v obliki notarskega zapisa z dne 11.10.2005 nična; pod točko 2.) pa toženi stranki naložilo, da povrne v roku 15-ih dni tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 13.356,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne; podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novno sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene vse njene ključne razloge proti ničnosti, ki jih je uveljavljala. Odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna že če se upošteva, da poslovni delež v družbi K. d.o.o. v času sklenitve sporne pogodbe ni spadal v premoženje (stečajno maso) tožeče stranke. V zvezi s tem opozarja, da je banka po tem, ko je tožena stranka poplačala vse dolgove, z asignacijsko pogodbo poslovni delež na K. prenesla v korist tožene stranke. Pri izpodbijani pogodbi torej ni šlo za prodajo poslovnega deleža, ampak za prenos na podlagi že sklenjenih pogodb in listin. Sodišče je tudi napačno uporabilo nemško pravo, konkretno paragraf 80 nemškega InsO, ki določa, da z uvedbo insolventnega postopka preide pravica dolžnika do upravljanja s premoženjem na stečajnega upravitelja. Poslovni delež v družbi K. d.o.o. je bil odtujen iz premoženja dolžnika že v letu 2002 in zato ni sodil v stečajno maso. Zato je s tem premoženjem lahko razpolagal zakoniti zastopnik direktor E.M. in zato notarski zapis pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 11.10.2005 ne more biti ničen. Pogodbo o prenosu poslovnega deleža z dne 11.10.2005 v obliki notarskega zapisa je podpisal M.K. po pooblastilu zakonitega zastopnika, direktorja družbenika Ke.M. Pogodba z dne 11.10.2005 je bila veljavno sklenjena, ker je tudi pooblastilo dano M.K. veljavno. Sklep nemškega sodišča namreč v ničemer ne omejuje pooblastil zakonitega zastopnika direktorja E.M.. E.M. je še vedno v sodnem registru vpisan kot zakoniti zastopnik brez kakršnihkoli omejitev. Pritožnik se nadalje sprašuje, kako lahko sklep nemškega sodišča velja v Sloveniji in omejuje prenos poslovnega deleža v družbi K. d.o.o., če niti javnost niti pridobitelj z njim ni in ne more biti seznanjen, dokler ni zaznamovan v registru družbe, katere dele se prenaša. Sicer pa je bil ta sklep pri družbi K. d.o.o. zaznamovan šele 2.11.2005 po sklenitvi notarskega zapisa izpodbijane pogodbe dne 11.10.2005. Po nemškem pravu zakoniti zastopnik insolventnega dolžnika obdrži določena pooblastila tudi po začetku postopka. To priznava celo tožeča stranka. Tudi ni sprejemljivo, da se je sodišče zadovoljilo zgolj s prevodi nemškega zakona, ki ga je predložila tožeča stranka kljub izrecni zadevi tožene, da naj uporabi običajen predpisan način ugotavljanja tujega prava preko Ministrstva za pravosodje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku (ZPP) s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007).

Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tako ugotovljena dejstva je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Stališču pritožbe, da poslovni delež v družbi K. d.o.o. v času sklenitve sporne pogodbe ni spadal v premoženje (stečajno maso) tožeče stranke, ni mogoče pritrditi. Že sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (8. str. obrazložitve) pravilno sklicevalo na določila tretjega odstavka 416. čl. tedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), po katerih je bila za veljavno odsvojitev poslovnega deleža potrebna pogodba, ki je izdelana v obliki notarskega zapisa. Ker je bila sporna pogodba potrjena s predpisano obličnostjo šele dne 11.10.2005, je v času začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko (dne 10.03.2005) poslovni delež v družbi K. d.o.o. spadal v premoženje tožeče stranke in je tako ob začetku postopka tudi tvoril stečajno maso tožeče stranke. Tudi s sklicevanjem na dejstvo, da pri izpodbijani pogodbi ni šlo za prodajo poslovnega deleža, ampak za prenos na podlagi že sklenjenih pogodb, pritožnik ne more biti uspešen. Že omenjeni 416. čl. ZGD predpisuje obliko notarskega zapisa za vsakršno odsvojitev poslovnega deleža, ne zgolj za njegovo prodajo. Odsvojitev pa pomeni, da dosedanji družbenik izgubi ta položaj in da na njegovo mesto vstopi druga oseba (ZGD s komentarjem, 2. knjiga, str. 371). Iz tega sledi, da oblika notarskega zapisa ni potrebna zgolj za prodajo poslovnega deleža, ampak za kakršnokoli (prostovoljno) odsvojitev. To pa nadalje tudi pomeni, da pogodba sklenjena med tožečo stranko in družbo E. z dne 16.08.2002 ni bila veljavna in ni mogla imeti nobenih učinkov (48. čl. Zakona o notariatu, ZN, 1.odst. 55.čl. OZ).

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je bil dne 10.3.2005 nad premoženjem tožeče stranke uveden glavni postopek zaradi insolventnosti. Ne glede na to, kdaj je bilo to dejstvo evidentirano v sodnem registru v Republiki Sloveniji pri vložku družbe K. d.o.o., so iz tega dejstva izvirajoče pravne posledice začele tudi v Republiki Sloveniji učinkovati od trenutka, ko so začele učinkovati v Nemčiji (16. in 17. čl. Uredbe Sveta (ES) št.1346/2000). To pa za konkretni primer pomeni, da je bila od 10.3.2005 pravica razpolaganja s premoženjem tožeče stranke prenešena na upravitelja insolvenčnega postopka (paragraf 80. InsO). Razpolaganje dolžnika po uvedbi insolvenčnega postopka s predmetom stečajne mase pa je neučinkovito (paragraf 81 InsO). Zato so pravilni tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je bilo razpolaganje, ki ga je s poslovnim deležem tožeče stranke po uvedbi insolvenčnega postopka nad tožečo stranko opravljal E.M. oziroma po njegovem pooblastilu M.K., pravno neučinkovito.

Četudi zakoniti zastopnik insolventnega dolžnika obdrži po nemškem pravu določena pooblastila tudi po začetku postopka insolvenčnosti, pa ni prav nobenega dvoma o tem, da s trenutkom uvedbe insolvenčnega postopka pravica dolžnika upravljati in razpolagati s premoženjem, ki je del stečajne mase, preide na upravitelja insolventnega postopka. To nenazadnje povsem nedvoumno izhaja tudi iz sklepa Občinskega sodišča v Bad Homburgu (priloga A/10). V primeru, ko pa dolžnik po uvedbi postopka razpolaga s predmetom stečajne mase, je takšno razpolaganje neučinkovito. Iz navedenega je torej jasno, da pravice razpolaganja s premoženjem, ki je del stečajne mase, niti E.M. niti M.K. dne 11.10.2005 nista imela, saj gre za omejitve, ki jih neposredno določa zakon.

Ker pritožnik v pritožbi konkretno ne pove, kakšno napako je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko se je zadovoljilo zgolj s prevodi nemškega zakona, ki ga je predložila tožeča stranka in ni ugotavljalo tujega prava preko Ministrstva za pravosodje, tudi te pritožbene navedbe niso relevantne.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.