Jedro

Pravna podlaga zahtevku je neupravičena obogatitev. Tako v teoriji kot v večinski sodni praksi velja, da ima tovrstni zahtevek obogatitveno in ne vrnitveno naravo. Povedano pomeni, da je odločilno vprašanje, za koliko je bil pridobitelj obogaten, ne pa, koliko je prikrajšanec dal.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v N. obsodilo toženo stranko na plačilo 50.045.824,90 SIT z naslova vlaganj, ki jih je tožeča stranka izvedla v nepremičnino, last tožene stranke. Iz razlogov sodbe izhaja zaključek sodišča, da je tožeča stranka dokazala, da vknjižba v njenih poslovnih knjigah odraža dejansko stanje glede vlaganja v toženčev objekt in da toženec ni dokazal, da je ta vlaganja izvedel sam. Vlaganja so bila opravljena v soglasju z lastnikom nepremičnine, zato ima tožeča stranka na podlagi določbe 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pravico do izplačila teh vlaganj. Tožena stranka mora tožeči povrniti tudi 1.977.665,40 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, da sodba nima razlogov za odločitev, kot jo je sodišče sprejelo, oziroma niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so v sodbi navedeni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. V sodbi sodišče namreč najprej povzema navedbe strank, nato obširno navaja, kaj izhaja iz posameznih listin, nakar na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) o obveznosti pravilnega vodenja knjigovodstva in dejstva, da so v poslovnih knjigah tožeče stranke navedena vlaganja v objekt toženca, zaključi, da je tožena stranka na podlagi določbe 48. člena SPZ povrniti vložek v nepremičnine v tem znesku, vsebinsko pa se ne opredeli o navedbah tožene stranke. Pri tem spregleda, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o vlaganjih, sodišče pa je zavrnilo njen predlog za imenovanje izvedenca gradbene stroke. Sodišče tudi ne obrazloži, zakaj je zahtevek zapadel z dnem vložitve tožbe in zakaj od takrat tečejo zamudne obresti. Sodišče se ni poglobilo v ugotavljanje dejanskega stanja, ni jasno, zakaj ni zaslišalo pravdnih strank. Iz te kršitve izvira tudi naslednja, to je zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Popolnoma je sledilo navedbam tožeče stranke, pri čemer ni ugotavljalo, kako je tožeča stranka izvrševala vlaganja, dejansko meni, da bi tožnikova vlaganja moral dokazovati toženec. Če bi sodišče upoštevalo vse predložene dokaze, bi lahko ugotovilo, da gre v zadevi zgolj za to, da je tožena stranka najela kredit za vlaganja v objekt preko tožeče stranke, ker kredita ni mogla pridobiti kot fizična oseba. Od leta 1998 do leta 2003 tožeča stranka banki ni poravnala niti enega obroka kredita, ampak je to ves čas počela tožena stranka. Ob uvedbi stečaja je bilo tako odplačanega polovica kredita, toženec pa je nato prevzel obveznost za plačilo še preostale polovice, ni šlo torej za vlaganja tožeče stranke, ampak samo za odplačevanje kredita. Tožeča stranka je sredstva kredita odstopila tožencu, ta je z njim plačeval vlaganja, posojilo pa vračal neposredno posojilodajalcu. Če bi tožeča stranka do tožene resnično imela tako visoko terjatev, pa ne bi niti prišlo do uvedbe stečajnega postopka. Sodišče se ni izjasnilo v zvezi z delnim vračilom pologa s strani Banke Slovenije, ni namreč sporno, da je polog plačal toženec, sredstva pa so bila vrnjena tožeči stranki in za ta zneske bi tožeča stranka morala zmanjšati svoj zahtevek. Sodišče je napačno uporabilo tudi materialno pravo, saj določbe ZGD o vodenju poslovnih knjig ne morejo predstavljati podlage za ugotovitev obstoja terjatve. 48. člen SPZ bi lahko predstavljal podlago za tožbeni zahtevek, vendar le pod pogojem, da bi bila vlaganja ugotovljena, česar pa sodišče sploh ni poskušalo ugotoviti, saj se je postavilo na stališče, da ni pomembno, na kakšen način so bila vlaganja izvršena. Pravna podlaga za terjatev bi bila zato kvečjemu v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), oziroma Obligacijskega zakonika (OZ).

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritožbene trditve prerekala in navajala, da se je sodišče v sodbi opredelilo do vseh bistvenih vprašanj. Tožena stranka je imela možnost svoje trditve dokazovati, vendar tega ni storila, še več, ni predložila listin, ki jih je od nje zahtevalo sodišče. Ob izčrpnih listinskih dokazih ni potrebno neposredno zaslišanje strank. Pritožba ne pojasni, zakaj bi bilo pomembno, na kakšen način so bila vlaganja izvršena. Tožena stranka sama trdi, da vrednost, zavedena v poslovnih knjigah tožeče stranke, predstavlja kredit, porabljen za dokončanje del. Zato je postavitev izvedenca gradbene stroke nepotrebna, ker tožena strank priznava, da je bil vložek v njen objekt ravno v višini prejetega kredita. Postavitev izvedenca bi imela smisel, če bi tožena stranka z računi dokazovala drugačna vlaganja. Zavedena obveznost tožeče stranke do tožene ne pomeni vračanja kredita, ampak povračilo dolga, ki je nastal na podlagi njene poroštvene obveznosti.

Pritožba je utemeljena.

Zatrjevanih kršitev postopka pritožbeno sodišče sicer ni našlo, saj izpodbijana sodba ima razloge za svojo odločitev, ti razlogi tudi niso med seboj v nasprotju. Iz razlogov sodbe izhaja, da vpis v poslovnih knjigah odraža dejansko stanje glede sredstev, vloženih v nepremičnino, last toženca. To dejstvo med strankama nenazadnje niti ni sporno, saj je tudi tožena stranka zatrjevala, da so bila sredstva, pridobljena s kreditom, porabljena za vlaganja v stavbo, last toženca. Prvostopno sodišče je tudi pojasnilo (s temi zaključki se pritožbeno sodišče strinja in se nanje sklicuje), da toženec ni dokazal, da bi šlo samo za napačno knjižbo, to je, da bi bila sredstva knjižena med osnovna sredstva, morala pa bi biti knjižena kot posojilo. Da je šlo samo za napačno knjiženje, je namreč trditev toženca in po načelu povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je dokazno breme za te trditve na njem. Ob opisanih dejanskih ugotovitvah pa je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Pravna podlaga zahtevku je neupravičena obogatitev (na uporabo določb o neupravičeni obogatitvi napotuje tudi 48. člen SPZ). Tako v teoriji kot v večinski sodni praksi velja, da ima tovrstni zahtevek obogatitveno in ne vrnitveno naravo. Povedano pomeni, da je odločilno vprašanje, za koliko je bil pridobitelj obogaten, ne pa, koliko je prikrajšanec dal. Obogatitev mora dokazati tožeča stranka, ki je celo predlagala zaslišanje strank in imenovanje izvedenca. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča prvostopno sodišče v tej smeri ni ničesar raziskovalo in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je bilo treba sodbo razveljaviti (355. člen ZPP), tudi glede stroškov postopka. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo najprej ugotoviti, katera vlaganja so bila izvedena v objekt tožene stranke (s sredstvi, ki so knjižena kot investicije) in za koliko se je zaradi teh vlaganj povečala vrednost objekta tožeče stranke. Preden bo ugotovilo, za koliko je bila tožena stranka obogatena, se bo moralo opredeliti tudi do pritožbenih navedb glede vračila depozita Banke Slovenije.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.