Jedro

Odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Za povzročitelja škode je tožeča stranka morala vedeti že v septembru 2002, za obseg zmanjšanega poslovanja pa že v naslednjem letu 2003. Navedeno dejstvo pa vodi v zaključek, da je terjatev zastarana, saj začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Rok za tožnika je tako začel teči, ko je izvedel za oba pogoja. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na absolutni zastaralni rok iz 2. odst. 352. člena OZ, saj bi ta prišel v poštev le v primeru, če subjektivni rok še ne bi potekel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.170,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem ji je dolžna plačati tožena stranka znesek 1.000.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je še naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 3.558,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Ne strinja se, da je njen odškodninski zahtevek zastaral. Opozarja, da je prvostopno sodišče meritorno odločalo kljub temu, da dokazov ni izvedlo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Strinjala se je z razlogi izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, ni pa tudi podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima očitanih pomanjkljivosti, saj ima vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

Z navedeno sodbo zahteva tožeča stranka od tožene stranke plačilo škode – izgubljenega dobička, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja tožene stranke v septembru 2002, ko ji je bila do 25.10.2002 prepovedana proizvodnja in promet živil živalskega izvora in ta prepoved tudi dana v javnost. Tožba je bila s strani tožeče stranke vložena šele 12.9.2007, tožena stranka pa je zastaranje izrecno ugovarjala. Odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (1. odst. 352. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da je za povzročitelja škode tožeča stranka morala vedeti že v septembru 2002, za obseg zmanjšanega poslovanja pa že v naslednjem letu 2003. Stališče izpodbijane sodbe, da bi moral tožnik ob primerni skrbnosti vedeti za nastalo škodo najkasneje do septembra 2004, je tudi za pritožbeno sodišče sprejemljivo. Navedeno dejstvo pa vodi v zaključek, da je terjatev zastarana, saj začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odst. 336. člena OZ). Rok za tožnika je tako začel teči, ko je izvedel za oba pogoja. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na absolutni zastaralni rok iz 2. odst. 352. člena OZ, saj bi ta prišel v poštev le v primeru, če subjektivni rok še ne bi potekel. Stališče pritožbe, da tožnik do vložitve tožbe 12.9.2007 še ni vedel za obseg škode, je nesprejemljivo. Tožnik bi se prav gotovo lahko z eventualno izgubljenim dobičkom seznanil že v letu 2003, ko je prejel letno poročilo. Dejstvo, da je prvostopno sodišče upoštevalo kasnejši rok september 2004, na drugačno odločitev ne vpliva.

Odškodnino za škodo, ki naj bi sukcesivno nastaja še v prihodnosti, bi lahko oškodovanec (tožnik) zahteval tudi kasneje, glede na 3. odst. 369. člena OZ, ko bi bil prejšnji spor končan. V tem primeru bi šlo za novo škodo, ki ob vložitvi pritožbe za prvo škodo še ni bila znana. Zato bi tekel v tem primeru zastaralni rok od nastanka nove škode. Vsekakor pa je bistveno, da bi morala tožeča stranka tožbo za prvotno škodo, ki jo je imela zaradi ravnanja tožene stranke v septembru 2002, vložiti pravočasno. Ugovori tožeče stranke v pritožbi, da je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo določbe materialnega prava glede zastaranja, so tako neutemeljeni.

Sicer pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z izpodbijano sodbo, da bi morala tožeča stranka dokazati tudi obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti in da ni izkazala že prve predpostavke, to je, da je tožena stranka ravnala protipravno. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilno obrazložitev izpodbijane sodbe v zadnjem odstavku na 5. strani. Ker ni izkazana protipravnost odškodninske odgovornosti tožene stranke, tako že po samem temelju (ne glede na zastaranje), odgovornost tožene stranke tudi iz tega razloga ni podana.

Že iz gornjih razlogov (zastaranje zahtevka in dejstva, da ni podana ena izmed potrebnih predpostavk odškodninske odgovornosti: protipravnost), je odločitev prvostopnega sodišča, ki je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pravilna. Zato se v nadaljnje pritožbene razloge, ki se nanašajo na spremembo statusa tožeče stranke, na ponovno dovolitev opravljanja njene dejavnosti in na odločbo DURS-a, pritožbeno sodišče ni spuščalo, saj na drugačno določitev ne morejo vplivati.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi na podlagi 353. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato krije sama svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo v višini 1.170,45 EUR. Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 155. člena in 1. odst. 165. člena ZPP.