Jedro

V pravdi za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika ni pasivno legitimiran tisti, ki ni njegov upnik in ki ni nič prejel iz izpodbijanega posla.

Nagrada odvetniku za sestavo pravnega sredstva ne gre, če je to po vsebini povsem neutemeljeno, uspešno pa je bilo le zaradi uradnega preizkusa izpodbijane odločbe. V takšnem primeru se prizna le nagrada za kratek dopis.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita v razmerju do drugega toženca, tako da se tožbeni zahtevek proti njemu zavrne.

Tožnik mora drugemu tožencu povrniti 87.744,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravno dejanje tožnika, s katerim je potrdil kompenzacijo med prvim in drugim tožencem, in sama kompenzacija z dne 20.8.1996 nimata učinka zoper stečajno maso tožnika, ter naložilo drugemu tožencu, naj povrne tožniku 361.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.1997 dalje, obema tožencema pa naj solidarno povrneta tožniku pravdne stroške. Zavzelo je stališče, da ni šlo za kompenzacijo marveč za asignacijo - enostransko izjavo volje tožnika. Toženca sta vedela za slabo ekonomsko finančno stanje tožnika.

Sodišče druge stopnje je pritožbo drugega toženca zavrnilo. Ugotovilo je, da so razmerja med strankami dovolj raziskana in pravilno opredeljena. Tako je bil drugi toženec na podlagi aneksa k zastavni pogodbi tožnikov dolžnik za 4.000 DEM v tolarski vrednosti. Prvi toženec je v dolžniško upniškem razmerju s tožnikom, ker mu je posodil 13.250 DEM. Ni šlo za kompenzacijo med tožencema, ker ta poprej nista bila v medsebojnem razmerju. Izpodbijano pravno dejanje je zato treba opredeliti kot asignacijo, kakor sledi iz potrdila, ki so ga podpisali tožnik in oba toženca. Tožnik je kot asignant naložil drugemu tožencu kot asignatu, naj na tožnikov račun izpolni plačilo (4.000 DEM) prvemu tožencu kot asignatarju, tega pa pooblastil, da sprejme izpolnitev v svojem imenu.

Drugi toženec je vložil revizijo proti tej sodbi in predlagal, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne. Trdi, da sodba nima razlogov o njegovih pritožbenih navedbah, kar pomeni kršitev po 2. točki prvega odstavka 385. člena v zvezi s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Materialno pravo je nepravilno uporabljeno, ker s tožnikom ni v dolžniško - upniškem razmerju in mu zato nič ne dolguje. Napačna je presoja, da je šlo za asignacijo, pa tudi glede posredniške pogodbe. Tožnik je bil le posrednik. Zato mu ne gre nobena upniška pravica.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Reviziji se ugodi.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki lahko izzove preizkus izpodbijane odločbe le v mejah razlogov, ki jih uveljavlja. Samo glede uporabe materialnega prava in procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa terja preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77). Tako revident s trditvijo, da sodba nima razlogov o pritožbenih navedbah, ne more uspeti z uveljavljanjem takšne procesne kršitve, če ne pojasni, katere pritožbene trditve so ostale brez odgovora. Revizijsko sodišče ni namreč dolžno samo odkrivati, glede katerih pritožbenih trditev ni pritožbeno sodišče pojasnilo svojega stališča. Revizijska navedba, da tožnik in revident nista bila v nobenem dolžniško upniškem razmerju, za rešitev tega spora ni pravno pomembna. Pravkar povedano velja tudi za nadaljnje trditve o tem, da ni šlo za asignacijo in "glede posredniške pogodbe".

Reviziji potemtakem ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Toda v začetku omenjeni uradni preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava pokaže, da nižji sodišči nista pravilno odločili.

Izpodbijanje tožnikovih pravnih dejanj, za kar gre v tem sporu, je poseben institut stečajnega prava, s katerim se uresničuje eno temeljnih načel tega prava - načelo paritete upnikov. Z njim naj bi se dosegel enak položaj vseh upnikov stečajnega dolžnika: da ne bi bil kdo med njimi ob plačilu iz dolžnikovega premoženja privilegiran (razen izjem, ki jih določa zakon). Skratka, gre za institut, ki je namenjen zavarovanju koristi vseh upnikov po paritetnem načelu, ki onemogoča prednostno poplačilo enega upnika na račun drugega. Če do česa takšnega že pride v določenem obdobju pred začetkom stečajnega postopka, se s pravnim sredstvom izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj doseže, da se premoženjska korist njegove ali po njegovem nalogu izpolnjene obveznosti enemu upniku na škodo drugih upnikov vrne v stečajno maso. Zato določa Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS, št. 67/93, 39/97 in 1/99 - ZPPSL), da je oseba, v katere korist je bilo dejanje storjeno, dolžna vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila z izpodbitim pravnim dejanjem. Pasivno legitimirana, kar zakon izrecno določa, za stečajno izpodbijanje pravnih dejanj v primerjavi z drugimi instituti izpodbijanja takšnih dejanj, je le tista oseba, v korist katere je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (drugi odstavek 129. člena ZPPSL). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč sledi, da v korist drugega toženca ni bilo storjeno nobeno dejanje, in to že iz preprostega razloga, ker se zanj niti ne trdi, da bi bil upnik stečajnega dolžnika - tožnika in da bi bilo drugemu tožencu kaj poravnano na škodo drugih upnikov. Pokaže se torej, da drugi toženec ne more biti pasivno legitimiran v pravdi zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Pri tem je nepomembno, kakšno je bilo razmerje med tožnikom kot stečajnim dolžnikom in drugim tožencem, niti za kakšno vrsto posla naj bi šlo med tožencema in kakšno vlogo je imel pri tem tožnik. Torej tudi, če bi drugi toženec poravnal svojo obveznost nasproti tožniku ali nasproti prvemu tožencu slednjemu, ne bi bil pasivno legitimiran v takšni vrsti pravde.

Razkrilo se je torej, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ugodili tožbenemu zahtevku proti drugemu tožencu. Ta ugotovitev je narekovala spremembo sodbe nižjih sodišč, tako da se tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrne (prvi odstavek 395. člena ZPP/77).

To je nadalje terjalo tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških na nižjih stopnjah sojenja in o revizijskih stroških (drugi odstavek 166. člena ZPP/77) in sicer tako, da jih zaradi uspeha drugega toženca le-temu povrne tožnik (prvi odstavek 154. člena ZPP/77).

Stroški za nagrado pooblaščenca drugega toženca, ki je odvetnik, so odmerjeni po odvetniški tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP/77). Ob tem za sestavo revizije ni bilo mogoče priznati nagrade za sestavo izrednega pravnega sredstva po 3. točki tar. št. 16, marveč le kot za kratek dopis po 4. točki tar. št. 33. Kot je bilo rečeno, reviziji ni bilo mogoče pritrditi v nobenem njenem stališču oziroma graji ravnanja nižjih sodišč. Uspeh je revidentu prinesel le preizkus sodbe po uradni dolžnosti. Vloženo pravno sredstvo torej ni učinkovalo zaradi svoje vsebine, marveč le kot podlaga za uradni preizkus.

Revizijsko sodišče ni moglo odločiti tudi o priglašenih stroških za plačilo taks, ker sodišče prve stopnje še ni odločilo o revidentovem predlogu za oprostitev taks. Tako bo moralo o povrnitvi teh stroškov odločiti prvo sodišče, takoj ko bo odločilo o omenjenem predlogu.