Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogovanju sodišča prve stopnje, da je toženec s sklenitvijo sodne poravnave soglašal, da del balkona, ki je sestavni del tožnikove nepremičnine, v obsegu 3,6 m2 sega v zračni prostor njegove nepremičnine, ter da v obravnavani zadevi ne gre za protipravno vznemirjanje lastninske pravice.

Služnostna pravica nima absolutne narave. Temeljno pravilo je, da se izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (219. člen SPZ). Prestavitev služnostne poti ni problematična, če lahko služnostni upravičenec služnost še vedno izvršuje. Zato je zmotno stališče pritožbe, da že sama prestavitev služnostne poti brez soglasja služnostnega upravičenca utemeljuje ugoditev zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (V. in VI. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi tožnikovega umika pravdni postopek deloma ustavilo (I. točka izreka), deloma pa je tožbo zavrglo (II. in III. točki izreka), medtem ko je v delu, v katerem se tožba nanaša na zrušitev mejnega zidu med parcelama 3806 in *87, k. o. X ter na vzpostavitev prejšnjega stanja zidu, pravdni postopek ustavilo in odločilo, da se bo po pravnomočnosti sklepa nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženec zahteval odstranitev tistega dela balkona (3,6 m2), ki sega v zračni prostor njegove nepremičnine parc. *87, k. o. X pa je zavrnilo. Zavrnjen je bil tudi zahtevek, da je tožnik dolžan opustiti vsakršno oviranje izvrševanja služnosti, ki je bila v korist vsakokratnega lastnika parcele 2176/1, k. o. X ustanovljena s sodno poravnavo Okrajnega sodišča v Kopru P 329/2005 z dne 30. 3. 2007 (V. točka izreka).

2. Toženec oporeka odločitvi, ki se nanaša na zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka (V. in VI. točki izreka). Vlaga pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge in prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podrejeno pa, da točki V in VI razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Poudarja, da balkon, segajoč v njegovo nepremičnino, predstavlja vznemirjanje lastninske pravice in se pri tem sklicuje na več odločb pritožbenih sodišč. Stališče sodišča, da je s sklenitvijo sodne poravnave, ki je določila mejo med nepremičninama pravdnih strank, soglašal, da balkon sega v njegov zračni prostor, je zmotno. Sodišče v zvezi z okoliščinami sklenitve sodne poravnave ni ugotavljalo dejanskega stanja, zato je ostalo nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. V času sklepanja sodne poravnave je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo tožnik sporni balkon porušil. Izpodbijana sodba predstavlja zanj presenečenje, še posebej zato, ker je sodišče v dokaznem postopku z izvedencem geodetske stroke že ugotavljalo, koliko balkona sega v njegovo nepremičnino. Sodišče bi moralo uporabiti 285. člen ZPP, če je štelo, da so okoliščine glede sklepanja sodne poravnave bistvene za presojo. Poskrbeti bi moralo, da se v tej smeri dopolnijo navedbe pravdnih strank.

Njegovo soglasje za sklenitev sodne poravnave še ne pomeni soglasja, da del balkona sega v njegov zračni prostor. O tem v času sklepanja sodne poravnave ni bilo govora, zato protipravnost ni izključena. Poleg tega je tožnika 2. 1. 2013 pozval, da sporni del balkona odstrani. Balkon ga moti, ker bo vrata pod balkonom zaprl in naredil okno.

Tožnik je s prestavitvijo vrat zožil prehod, zato je pot sedaj ožja za približno 20 cm in tudi slabša, ker je stisnjena ob zid. Bistveno je, da je bila služnostna pot premaknjena. Sodišče je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je v točki 60 zaključilo, da po spremenjeni poti ni težko hoditi ali voziti s samokolnico. Za takšen zaključek ni navedlo nobenega razloga, pa čeprav gre za odločilno dejstvo. Prav tako ni ugotavljalo, ali kompostnik moti vožnjo s samokolnico. V zvezi s tem je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Že sama prestavitev služnostne poti brez soglasja služnostnega upravičenca predstavlja motenje izvrševanja služnosti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev temeljilo na naslednjem dejstvenem substratu: - pravdni stranki sta se s sodno poravnavo 30. 3. 2007 sporazumno dogovorili glede poteka meje med parcelama 3807 in 3806, na podlagi katere del tožnikovega balkona v izmeri 3,6 m2 sega na toženčevo parcelo; - sporni balkon so zgradili tožnikovi pravni predniki že več kot 50 let nazaj.

6. Pri svoji odločitvi je sodišče izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je našlo v določbi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta določa, da lahko (domnevni) lastnik s tožbo zahteva prenehanje vznemirjanja oz. prepoved nadaljnjega vznemirjanja v primerih vsakršnega protipravnega vznemirjanja.

7. Pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogovanju sodišča prve stopnje, da je toženec s sklenitvijo sodne poravnave soglašal, da del balkona, ki je sestavni del tožnikove nepremičnine, v obsegu 3,6 m2 sega v zračni prostor njegove nepremičnine, ter da v obravnavani zadevi ne gre za protipravno vznemirjanje lastninske pravice. Pomembna okoliščina je, da je bil balkon zgrajen že pred več kot 50 leti, zgradili pa so ga tožnikovi pravni predniki. Pritožba zagovarja tezo, da bi moralo sodišče ugotavljati okoliščine sklepanja sodne poravnave in ugotavljati dejansko stanje.

8. Sodišče prve stopnje je odločilo v okviru trditvene podlage strank in se mu glede na jasno navedbo v toženčevi pripravljalni vlogi z dne 6. 5. 2019, da toženec v času sklenitve sodne poravnave vprašanje balkona ni odpiral, s tem ni bilo treba podrobneje ukvarjati. Iz trditvene podlage jasno izhaja, da se vprašanje balkona v času sklepanja sodne poravnave v letu 2007 ni problematiziralo, zato tudi ni bilo nobene potrebe po aktivaciji 285. člena ZPP. Tožnik je izpostavil vsa pravno relevantna dejstva, toženec pa se je do njih opredelil; trditvena podlaga je bila ustrezna in je omogočala nadaljnjo presojo. Poleg tega je nenavadno, da je toženec vložil zahtevek za odstranitev balkona, po drugi strani pa je rušitvi balkona nasprotoval. Na to dihotomijo je na naroku 22. 10. 2019 opozoril tudi tožnik.

9. Toženec bi moral izkazati, da balkon predstavlja protipravno vznemirjanje njegove lastninske pravice. Temu pa ni uspel zadostiti. Njegove navedbe so povsem posplošene. V nasprotni tožbi je zatrjeval, da na svoji nepremičnini ne more zgraditi balkona, vendar ni dosledno pojasnil, v čem naj bi ga tožnikov balkon pri tem oviral. Zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da bo vrata, ki so pod balkonom, zaprl in tam naredil okno. Kako ga pri načrtovanih delih moti tožnikov balkon, ni pojasnil. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženčev pravovarstveni zahtevek zavrnilo, pravilna. Okoliščine konkretnega primera, ki jih je nanizalo sodišče prve stopnje, namreč potrjujejo, da tožnikov balkon ne predstavlja protipravnega vznemirjanja toženca.

10. Služnostna pravica nima absolutne narave. Temeljno pravilo je, da se izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (219. člen SPZ). Prestavitev služnostne poti ni problematična, če lahko služnostni upravičenec služnost še vedno izvršuje. Zato je zmotno stališče pritožbe, da že sama prestavitev služnostne poti brez soglasja služnostnega upravičenca utemeljuje ugoditev zahtevku.

11. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse pravno relevantne dejavnike. Toženec je zatrjeval, da je sedaj služnostna pot, ki jo uporablja za peš hojo in vožnjo s samokolnico, ožja za približno 20 cm in slabša. Na njej se nahaja kompostnik, ki ga moti, ker je bil postavljen brez potrebe.

12. Sodišče prve stopnje je v zvezi s sporno služnostno potjo opravilo ogled na kraju samem. Prepričalo se je, da je pot dovolj široka za vožnjo s samokolnico ter da je kljub postavljenemu kompostniku še vedno dovolj prostora za vožnjo. Tem ugotovitvam toženec na naroku ni ugovarjal. Sodišče je argumentacijo v točki 60 obrazložitve sprejelo na podlagi lastnih zaznav, ki jim nobena od pravdnih strank ni izrecno ugovarjala. V nasprotni tožbi pa toženec niti ni zatrjeval, da služnosti ne more izvrševati oz., da je njeno izvrševanje bistveno oteženo. Zato je odločitev sodišča, ki je ob pravilni uporabi prvega odstavka 219. člena SPZ njegov zahtevek zavrnilo, pravilna.

13. Pritožba toženca ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče – ob upoštevanju drugega odstavka 350. člena ZPP – zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Tožnikov odgovor na pritožbo pa tudi ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imel z njim, nosi sam (154., 155. in 165. člen ZPP).