Jedro

V pasivo skupnega premoženja spada vsota obrokov kreditov, vrnjenih pred prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti (pred letom 2018), glede obrokov, ki jih je toženec plačal po razpadu življenjske skupnosti iz lastnih sredstev, pa ima toženec do tožnice obligacijski zahtevek.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

-v točki II.2 izreka delež 70 % nadomesti s 75 %, delež 30 % pa z deležem 25 %;

-v IV. točki izreka znesek 10.985,74 nadomesti z zneskom 8.514,03 EUR, znesek 3.942,93 EUR z zneskom 3.338,95 EUR, vsak znesek 166,55 EUR z zneskom 138,79 EUR, vsak znesek 164,84 EUR z zneskom 137,37 EUR, vsak znesek 164,92 EUR z zneskom 137,43 EUR, vsak znesek 164,66 EUR z zneskom 137,22 EUR, vsak znesek 170,87 EUR z zneskom 142,39 EUR, vsak znesek 177,47 EUR z zneskom 147,89 EUR, vsak znesek 204,62 EUR z zneskom 170,51 EUR in vsak znesek 209,44 EUR z zneskom 174,53 EUR.

II.V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo1 ugotovilo, da v skupno premoženje zakoncev sodi stanovanje na naslovu A. 8, ID znak 0000-1111-206 (ID 001); parkirno mesto na istem naslovu, ID znak 0000-1111-235 (ID 002); zemljiška parcela, ID znak parcele 0001-222/9-0 (ID 003); 1/12 tožencu solastne zemljiške parcele ID znak 0001-333/7-0 (ID 004); 1/16 tožencu solastne zemljiške parcele ID znak 0001-444/3-0 (ID 005); 1/8 tožencu solastne zemljiške parcele ID znak 0001-333/9-0 (ID 006); kredit banke B., sedaj Banka C. d. d., številka 01 v znesku 12.676,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2020 dalje in kredit banke Banka C. d. d., številka 02 v znesku 5.923,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2020 dalje (točka II.1 izreka), da znaša delež tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi D. Z. na skupnem premoženju 70 % in tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi E. Z. na skupnem premoženju 30 % (II.2 točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka po tožbi ter tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi več ali drugače, je zavrnilo (točka II.3 izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje zakoncev sodi stanovanjska hiša na naslovu F., ID znak 0002 555/5 (ID 007) in da je toženec dolžan tožnici izstaviti ZK dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na tej nepremičnini do 1/2 (III. točka izreka).

Toženki po nasprotni tožbi je naložilo, da mora v 15 dneh tožniku po nasprotni tožbi plačati 10.985,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov2 za čas od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka).

Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo sta se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3.Tožnica oziroma toženka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnica) uvodoma poudarja, da za nastanek skupnega premoženja formalni obstoj zakonske zveze ne zadošča, zakonca morata delati in pridobivati v dejansko obstoječi zakonski skupnosti, kar pa ne pomeni, da morata biti tudi čustveno in intimno še povezana. Toženec mora dokazati, da v času trajanja zakonske zveze pridobljeno premoženje ni skupno premoženje oziroma, da je njegov delež večji od 1/2. Sodišče v okviru materialno procesnega vodstva toženca ni opozorilo na domnevo enakih deležev na skupnem premoženju in da mora toženec dokazati nasprotno. Toženec v zvezi s tem ni podal nobenih navedb. Sodišče ni razumelo trditev tožnice in dinamike zakonske zveze. Toženec si je izmislil, da ima tožnica partnerja G. G. Sodišče je mimo formalne razveze zakonske zveze zaključilo, da je prenehala v začetku leta 2018, čeprav sta takrat pravdni stranki še živeli v skupnem gospodinjstvu in nobena še ni vložila predloga za razvezo zakonske zveze, kar pomeni, da je še nista želeli zaključiti.

Obrazložitev, da nepremičnina ID znak 0002 555/5 ne spada v skupno premoženje, je nelogična. Ni bilo sporno, da je bilo zemljišče kupljeno pred začetkom življenjske skupnosti, vendar se je na parceli začela graditi stanovanjska hiša - dvojček, ko sta bili pravdni stranki že v zakonski zvezi in se je že rodila prva hči. V hišo so se vselili v letih 2001 do 2002. V letu 2000 sta starša toženca obema izročila 150.000 EUR, da si zgradita hišo. Z gradnjo sta takoj začela, najela sta tudi več kreditov. Toženec ni dokazal, da je v gradnjo hiše vlagal izključno svoja sredstva. Darilo staršev se šteje za darilo obema zakoncema, toliko bolj, ker je šlo za darilo po rojstvu prve vnukinje. Dokazovanje gradnje hiše sploh ni bilo potrebno, saj je toženec v odgovoru na tožbo navedel, da je bil na nepremičnini 0002 555/5 zgrajen nov objekt, zato ni logično, da bi stranki najemali kredit za sanacijo strehe. Kredit je bil najet zaradi napačne gradnje, v tej smeri je tožnica predlagala zaslišanje arhitektke H. H. Prepis lastninske pravice na parceli na toženca je bil izveden že v času trajanja zakonske zveze, od tod verjetno izjava staršev, da je šlo za poročno darilo. Izjavo so slišali tudi sorodniki tožnice, ki jim sodišče brez natančne obrazložitve enostavno ne verjame. Sodišče je spregledalo vrsto nelogičnosti in kontradiktornosti v izjavah toženca. V nadaljevanju pritožbe tožnica opozarja, da toženec več navedbam tožnice sploh ni oporekal.

Na naroku za glavno obravnavo je toženec ponovno vložil pripravljalno vlogo, ki je bila tožnici vročena v odgovor v 15 dneh. V nadaljevanju pritožbe tožnica našteva datume vložitve odgovora na tožbo, eventualne nasprotne tožbe in številnih pripravljalnih vlog, ki jih je toženec vlagal na narokih. Sprašuje se, ali Zakon o pravdnem postopku (ZPP) glede števila pripravljalnih vlog za sodišče ne velja. Sodišče zavrnitve dokazov ni obrazložilo in s tem kršilo tožničino pravico do zakonitega obravnavanja, določbe ZPP in Ustavo RS.

Ni razumljivo, kako je lahko sodišče kljub ugotovitvi, da se je hiša začela graditi že v času trajanja zakonske zveze in da je nesporno, da sta se stranki vanjo vselili v času od 2001 do 2002, zapisalo, da tožnica ni dokazala, da se je spremenila identiteta nepremičnine. Nadalje pa sodišče ugotavlja, da je bila v času zakonske zveze zgrajena hiša na zemljišču toženca in da bi šlo v konkretnem primeru nedvomno za zgraditev nove stvari.

Tožnica je povedala, da sta se z mamo toženca po rojstvu vnukinje pobotali, zato ni nelogično, da bi starša družini namenila tako visoka denarna sredstva. Iz elektronskih sporočil, ki jih je toženec naslavljal na DSO, v katerem je bila nameščena mati, je razbrati, da je razlagal, da ga je mati zradirala iz svojega življenja, iz sporočila prijatelju pa, da le tožnica skrbi za njegovo mater.

Toženec ni dokazal, da sta celoten objekt do vselitve zgradila starša s svojimi sredstvi. Iz notarsko overjene izjave toženčeve matere se vidi le, da gre za podpis hudo dementne osebe. Notarsko overjen podpis nima dokazne moči javne listine in se sodišče zmotno sklicuje na 224. člen ZPP. Nerazumljivo je bil zavrnjen dokazni predlog glede razumevanja I. Z. v času podpisa. Tožnica je predložila dopis odvetnice J. J. z dne 9. 5. 2018, ki kaže na to, da odnos toženca z materjo ni bil zgleden, da mu je mati očitala dvig denarja. Sodišče te listine ne poveže z notarsko overjeno izjavo in dokaz za zaslišanje odvetnice zavrne kot brezpredmeten.

Tožnici je bila kršena pravica do dokazovanja tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga za pridobitev dokazil o najetih kreditih, ker naj bi šlo za dokaz informativne narave. Tožnica je trdila, da ji je zaradi časovne oddaljenosti in zahtevne življenjske situacije, vedenje o tem, kdo je najel kredit in v kakšni višini, enostavno ušlo iz spomina. Gre za edicijsko dolžnost toženca. Tožnica je iskreno povedala, da s papirji ne razpolaga, saj zaradi ravnanja toženca nima vstopa v stanovanjsko hišo.

Izrek sodbe in ugotovitve sodišča (točka 75 in 76) so si v nasprotju. V skupno premoženje ne morejo soditi zakonske zamudne obresti od od posameznih anuitet kredita. Sodišče je glede deleža na kreditu odločil ultra petitum, saj je toženec v nasprotni tožbi uveljavljal, da znaša delež pritožnice 25 %. Glede višine se sodbe ne da preizkusiti. Ker je sodišče delež tožnice na nepremičninah, za katere je bil najet kredit, določilo na 30 %, ne more razsoditi, da je tožnica dolžna na račun kredita plačati 10.985,74 EUR, kar presega 1/2 plačanih obrokov. Sodišče 30 % deleža ni obrazložilo. Tožnica je skrbela za celotno gospodinjstvo, poleg dela v šoli še inštruirala, se z obema otrokoma učila, skrbela je tudi za toženca.

Nesmiselne so ugotovitve sodišča o neodgovornem razpolaganju z denarjem toženca, tožnica je kupovala hrano in gospodinjske stvari, oblačila za otroke, plačevala je družinske izlete.

4.Toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla šele leta 2018 in da je vse dotlej nastajalo skupno premoženje. Ker je tožnica sama navedla, da je bila zakonska zveza pravdnih strank nevzdržna in dejansko neobstoječa vse od sklenitve dalje, bi moral biti tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Sodišče odločitve ne bi smelo graditi na izpovedi tožnice, saj z njo ni mogoče korigirati trditev, ki jih je tožnica tudi sicer med postopkom spreminjala in prilagajala. Skupnost z vsemi elementi zakonske zveze je propadla najkasneje leta 2014/2015, ko je tožnica začela zvezo z G. G., kar je potrdila tudi priča K. G., in ne leta 2018. Od leta 2014 sta stranki le delno živeli na istem naslovu, delno je bila tožnica že pri novem partnerju. Tudi sodišče je to smiselno potrdilo z zapisom, da je pravdni stranki od leta 2014 družilo le še starševstvo, tako v smislu financ, kot v smislu skupnih izletov. Njegove navedbe, da je imela tožnica pooblastilo na njegovih računih le za potrebe mladoletnih hčera in ne za upravljanje s skupnim premoženjem, so bile neprerekane, zato ni mogoče govoriti o ekonomski skupnosti. Toženec ni lastnik nobene nepremičnine na naslovu A. 8, sporne nepremičnine so na naslovu A. 14. Na to je opozoril, tožnica ni popravila tožbenega zahtevka, zato bi ga moralo sodišče zavrniti. Sodba se glasi na neobstoječe premoženje. Delež na premoženju bi moral biti glede na vse okoliščine, zlasti velik razkorak v dohodkih, določen na 25 % : 75 % v korist toženca.

5.Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankam, ki nanju nista odgovorili.

6.Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede očitanih bistvenih kršitev določb postopka

7.Tožnica v pritožbi vsaj smiselno uveljavlja več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. S trditvami, da sodišče prve stopnje ni opravilo materialno procesnega vodstva, ko toženca ni opozorilo na zakonsko domnevo enakih deležev, da ni upoštevalo nekaterih njenih neprerekanih navedb in da je tožencu v nasprotju z zakonom dopustilo vlaganje (pre)številnih pripravljalnih vlog, tožnica uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s katerimi bi morala izkazati ne le obstoj kršitve procesnih pravil, ampak tudi verjetnost njenega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe v konkretni zadevi. Tega ni izkazala. Poleg tega je njeno stališče glede pripravljalnih vlog zmotno (prim. tretji odstavek 286. člena ZPP). Pritožnici tudi ni bila kršena pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da sodišče zavrnitve dokazov ni obrazložilo, je neutemeljen, saj nasprotno izhaja iz 9., 10. in 11. točke obrazložitve. Na tem mestu je treba še poudariti, da procesnih kršitev v zvezi z večino zavrnjenih dokaznih predlogov tožnica ni pravočasno grajala (prim. 286.b člen ZPP).3

Glede obstoja življenjske /ekonomske skupnosti pravdnih strank

8.Pravdni stranki sta sklenili zakonsko zvezo ... 8. 1998, v zakonski zvezi sta se jima rodili dve hčeri, M. Z. ... 2000 in N. Z. ... 2003. Zakonska zveza je bila razvezana med trajanjem predmetnega postopka (... 4. 2021). Med strankama ni bilo sporno, da sta avgusta 1998 začeli tudi bivati skupaj, najprej v stanovanjski hiši skupaj s starši in bratom toženca, nato v najeti garsonjeri v L., nazadnje pa v hiši na naslovu v F. 11, iz katere se je tožnica v letu 2019 izselila.

9.Sporno pa je bilo, ali je ves čas trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama obstajala takšna življenjska in ekonomska skupnost, ki ima za posledico nastanek skupnega premoženja. Za nastajanje skupnega premoženja namreč formalni obstoj zakonske zveze ne zadošča.4 Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, gre pri življenjski skupnosti zakoncev za pravni standard, ki ga sodišče napolnjuje v vsakem konkretnem primeru, upoštevajoč konkretne okoliščine. Sodna praksa izpostavlja pomembnost notranje komponente skupnosti ter medsebojno naklonjenost partnerjev, hkrati pa poudarja, da so skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev skupnosti in da so zahteve za obstoj življenjske skupnosti zakoncev milejše kot zahteve za obstoj življenjske skupnosti zunajzakonskih partnerjev.5

10.Tožnica je med postopkom pred sodišče prve stopnje trdila, da je življenjska in ekonomska skupnost trajala do leta 2018, hkrati pa zatrjevala, da je bila zakonska zveza nevzdržna že od same sklenitve oziroma da čustvene zveze med pravdnima strankama že dolgo pred letom 2018 ni bilo. Toženec je na podlagi takšnih tožničinih navedb ves čas postopka trdil, da (če tožnica sama tako trdi) potem življenjske in ekonomske skupnosti nikoli ni bilo in je bila zakonska zveza (ves čas) samo formalna, posledično pa skupno premoženje ni nastalo.

11.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je volja pravdnih strank po skupnem življenju (vsaj do leta 2018) nedvomno obstajala; da toženec spolnosti ni odklanjal6

saj sta se jima rodili dve hčeri; da sta pravdni stranki po sklenitvi zakonske zveze ohranjali skupnost, v kateri sta skrbela za hčeri; da sta skupno preživljala dopuste; da sta se v leta 2000/2001 vselila v hišo ipd.7 Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so se odnosi začeli krhati v obdobju 2013/2014, ko so se začele zdravstvene težave hčere M. Z. in ko je tožnica začela intimno razmerje z G. G.8; da se je toženec šele v letu 2017 dokončno prepričal o obstoju tega razmerja in da je v letu 2018 preklical tožnici vsa pooblastila na bančnih računih.9

12.Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da v letu 2018 med pravdnima strankama ni bilo več nobene čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja oziroma da je življenjska in ekonomska skupnost med pravdnima strankama obstajala le do leta 2018.

13.Takšni presoji nasprotujeta tako tožnica kot toženec. Tožnica, kot je mogoče razumeti pritožbo10, izhaja iz zakonske domneve11 in trajanje življenjske in ekonomske skupnosti enači z obdobjem formalnega trajanja zakonske zveze, toženec pa še vedno (primarno) vztraja, da je treba upoštevati trditve tožnice, da je bila zakonska zveza pravdnih strank nevzdržna in dejansko neobstoječa vse od sklenitve dalje, podredno pa, da je zakonska zveza pravdnih strank propadla leta 2006, najkasneje pa leta 2014/2015, ko je tožnica začela zvezo z G. G.

14.Po prej povedanem (8. točka obrazložitve te sodbe) je tožničino stališče materialno pravno zmotno, neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni razumelo dinamike zakonske zveze oziroma ni razumelo tožnice, ki je kljub temu, da jo je partner spolno odvračal in iskal zveze z moškimi, vztrajala v zakonski zvezi izključno zaradi hčera. Sodišče prve stopnje je to dinamiko skrbno raziskalo, za zaključek o prenehanju življenjske in ekonomske skupnosti pred razvezo zakonske zveze pa navedlo razumne, logične in prepričljive razloge (13. do 21. točka obrazložitve), s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se nanje sklicuje, da jih ne bi ponavljalo.

15.Tudi pritožbeno stališče toženca, da je bila zakonska zveza nevzdržna in dejansko neobstoječa že od sklenitve dalje, je zmotno. Samo s sklicevanjem na trditve tožnice12 namreč ne more izpodbiti prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da sta pravdni stranki po sklenitvi zakonske zveze imeli voljo bivati skupaj13, rodili sta se jima dve hčeri, bili sta v skupnem gospodinjstvu, hodili sta na skupna potovanja14 … Razpada življenjske in ekonomske skupnosti tudi ni mogoče enačiti z začetkom tožničine zveze z G. G. v letu 2014/2015.15 Sočasno razmerje enega zakonca nekim drugim partnerjem še ne povzroči prenehanja zakonske zveze (ali življenjske skupnosti) z zakonskim partnerjem.16 Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da se je toženec šele v letu 2017 dokončno prepričal o tožničinem razmerjem, saj življenjsko izkustveno ni logično, da bi se sicer družil z G. G., mu urejal zaposlitev in toleriral, da s pravdnima strankama hodi na izlete in potovanje. Da je toženec kljub skrhanim odnosom še po letu 2014 želel rešiti zakon, izhaja tudi iz njegove izpovedbe, ki jo je sodišče prve stopnje korektno povzelo (21. točka obrazložitve) in ocenilo, pritožba pa se (tudi) s temi razlogi ne sooči.

Glede obsega skupnega premoženja

16.Sodišče prve stopnje je upoštevaje obdobje trajanja življenjske in ekonomske skupnosti ugotovilo, da v skupno premoženje zakoncev sodi stanovanje na naslovu A. 8, ID znak 0000-1111-206 (ID 001); parkirno mesto na istem naslovu, ID znak 0000-1111-235 (ID 002); zemljiška parcela, zemljiška parcela, ID znak parcele 0001-222/9-0 (ID 003); 1/12 tožencu solastne zemljiške parcele ID znak 0001-333/7-0 (ID 004); 1/16 tožencu solastne zemljiške parcele ID znak 0001-444/3-0 (ID 005); 1/8 tožencu solastne zemljiške parcele ID znak 0001-333/9-0 (ID 006) ter kredit v znesku 12.676,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2020 dalje in kredit v znesku 5.923,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2020 dalje. Glede stanovanjske hiše na naslovu v F., ID znak ID znak  0002 555/5 je ugotovilo, da gre za posebno premoženje toženca.

17.Tudi glede odločitve o obsegu skupnega premoženja se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica sodišču prve stopnje očita nelogičnost in zmotnost odločitve glede stanovanjske hiše 0002 555/5, ki je bila zgrajena s skupnimi sredstvi, krediti in darilom staršev toženca (150.000 DEM), danim obema pravdnima strankama. Toženec opozarja, da ni lastnik nobene nepremičnine na naslovu A. 8, da sta nepremičnini ID znak 0000-1111-206 (ID 001); parkirno mesto na istem naslovu, ID znak 0000-1111-235 (ID 002) na naslovu A. 14, kar pomeni, da se sodba glasi na neobstoječe premoženje in bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Glede nepremičnin znak 0001-333/7-0 (ID 004),  ID znak 0001-444/3-0 (ID 005), 0001-333/9-0 (ID 006) pa (ponovno) navaja, da ne gre za skupno premoženje, ker je tožnica sama zanikala obstoj zakonske zveze od same sklenitve dalje, nepremičnine pa so bile pridobljene leta 2015.

18.Najprej je treba zavrniti pritožbeno navedbo toženca, da se sodba glasi na neobstoječe premoženje. Sporno stanovanje s parkirnim mestom je v tožbenem zahtevku označeno z identifikacijskim znakom, ki je enak identifikacijskemu znaku, s katerim sta nepremičnini vpisani v zemljiško knjigo17, kar izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov na prilogah A3 in A4. Kljub napaki v naslovu18 takšna oznaka v celoti zadošča za določno enopomensko opredelitev posameznega dela stavbe v etažni lastnini19 in ni nobenega dvoma o identiteti nepremičnine.

19.Zaradi razlogov, ki so navedeni v 15. točki obrazložitve tega sklepa so neutemeljene tudi pritožbene trditve toženca, da so nepremičnine 0001-333/7-0 (ID 004),  ID znak 0001-444/3-0 (ID 005), 0001-333/9-0 (ID 006) njegovo posebno premoženje.

O hiši na naslovu v F. (ID znak 0002 555/5)

20.Iz obširnih razlogov sodišča prve stopnje (26.-39. točka obrazložitve) izhaja, da je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je toženec uspel dokazati, da je nepremičnina ID znak 0002 555/5 njegovo posebno premoženje. Pritožbeno sodišče se s tem strinja, na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena20, pa odgovarja v nadaljevanju.

21.Ni sporno, da je bila nepremičnina z ID znakom parcela 0002 555/5 21 kupljena pred sklenitvijo zakonske zveze in da je bila na njej že v času trajanja zakonske zveze zgrajena hiša (dvojček), v katero sta se pravdni stranki vselili v letu 2001/2002. Glede na to, da je bila hiša zgrajena pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika22, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz uveljavljenega stališča sodne prakse v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, in sicer, da imajo vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca stvarnopravne posledice, če so dela, izvedena v času trajanja zakonske zveze, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe vrednosti nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar.

22.Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje zmotno meni, da tožnica ni dokazala, da se je spremenila identiteta nepremičnine oziroma da bi morala tožnica izrecno zatrditi, da je nastala nova stvar. Iz 31. točke obrazložitve izhaja nasprotno, in sicer, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre, ne glede na pomanjkljivo tožničino trditveno podlago23, v "konkretnem primeru za zgraditev nove stvari". V nadaljevanju se je zato pravilno ukvarjalo z naslednjim bistvenim spornim vprašanjem, to je s čigavimi sredstvi je bila hiša zgrajena. Tožnica je trdila, da sta starša toženca pravdnima strankama za izgradnjo hiše izročila 150.000 DEM, da sta s tožencem najela kredit za mlade družine, kredit za sanacijo strehe in da sta s tožencem prispevala v denarju približno 80.000 DEM. Toženec je trdil, da je bila hiša zgrajena s sredstvi njegovih staršev kot realizacija dogovora o skupni gradnji hiše (dvojčka) za toženca in njegovega brata za rešitev njunega stanovanjskega vprašanja, do katerega je prišlo v času, ko se pravdni stranki sploh še nista poznali. Nadalje je trdil, da sta starša konec 90 - ih let podedovala dodatno premoženje, ki sta ga vložila v gradnjo hiše na že prej pridobljenem zemljišču, s tem, da sta material in delavce za celoten objekt dvojčka plačevala neposredno izvajalcem.

23.Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o tem, da tožnica ni uspela dokazati, da sta jima starša toženca sploh izročila 150.000 DEM za gradnjo hiše, oprlo med drugim tudi na zanesljivo ugotovljeno dejstvo, da mati toženca tožnice kot sinove partnerke ni spreje(ma)la oziroma zakona ni odobravala in zato ni logično, da bi takšni osebi naklonila tako visoka sredstva.24 Ko pritožnica ta zaključek izpodbija s trditvami, da so se odnosi po rojstvu hčere izboljšali in je šlo za darilo družini po rojstvu prve vnukinje, spregleda, da je sodišče prve stopnje v dokazno oceno vključilo tudi izpovedbi pravdnih strank. Toženčevo je ocenilo kot prepričljivo, tožničino pa ne, saj je v nasprotju s svojimi trditvami povedala, da je dedek toženca skupno namenil vnukoma (tožencu in njegovemu bratu) 150.000 DEM, da sta od tega dobila vsak 75.000 DEM, ter da je v znesku 150.000 DEM upoštevala tudi parcelo25, pri čemer ni znala pojasniti niti tega, na kakšen način je bil denar sploh dan.

24.Tudi dokazna ocena o tem, da tožnica ni uspela dokazati, da sta pravdni stranki najeli kredit za mlade družine, kredit za sanacijo strehe in v denarju prispevali približno 80.000 DEM je prepričljiva in je pritožbene navedbe niso omajale. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da so bile navedbe pavšalne, saj tožnica glede kreditov, katerih najem je toženec ves čas postopka zanikal, ni navedla niti zneskov kredita niti kdaj sta bila najeta, pri kateri banki, glede zneska 80.000 DEM ni navedla, kdo je sploh razpolagal s temi sredstvi ali kaj naj bi ta sredstva predstavljala. Na pavšalnost in pomanjkljivost navedb je ves čas postopka opozarjal toženec, zato sodišču prve stopnje materialno procesnega vodstva ni bilo treba opraviti.

25.Tožnica je glede kreditov sicer predlagala, da sodišče opravi poizvedbe pri banki R., vendar je sodišče prve stopnje ta dokaz zavrnilo po eni strani kot informativen dokaz (32. točka obrazložitve) po drugi strani pa zato, ker tožnica do konca postopka ni izkazala26, da listin (kreditov na ime obeh pravdnih strank) ni mogla pridobiti (10. točka obrazložitve). Iz pritožbe ni povsem jasno, kakšno kršitev tožnica pravzaprav uveljavlja, ko se ne strinja s tem, da je bil dokaz informativen narave, hkrati pa trdi, da gre za edicijsko dolžnost27 toženca. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica glede kreditov predlagala poizvedbe pri banki R. (tega pritožnica ne izpodbija), česar ne gre enačiti z edicijsko dolžnostjo iz prvega odstavka 227. člena ZPP. Ker pritožnica niti v pritožbi ni pojasnila, zakaj sama ni mogla pridobiti kreditnih pogodb, za katere je sama trdila, da se glasita na ime obeh pravdnih strank, poleg tega pa neizvedbe tega dokaza tudi ni pravočasno grajala (prvi odstavek 286.b člena ZPP), pritožbeno sodišče zavrača njen očitek, da ji je bila kršena pravica do dokazovanja.

26.Pritožbeno sodišče nadalje sprejema tudi dokazno oceno in zaključek sodišča prve stopnje, da sta celoten objekt (hiša dvojček) zgradila starša toženca in da je bila zgrajena polovica dvojčka kot darilo namenjeno izključno sinu D. Z., to je tožencu, ker je šlo za posledico predhodnega dogovora, da se hiša dvojček gradi za sinova in ne kot (poročno) darilo pravdnima strankama. Pritožbena graja te dokazne ocene je pavšalna, osredotoča se predvsem na izročitev 150.000 DEM, ponavlja, da se je gradnja pričela konec 90-ih, da sta se s tožencem v hišo vselila 2001/2002 in da toženec ni dokazal, da sta hišo zgradila starša toženca s svojimi sredstvi. Pri tem se konkretizirano ne sooči z dokazno oceno iz 35. točke obrazložitve, v kateri so kot prepričljive ocenjene izpovedbe toženca in štirih prič.

27.Zaključek, da je bila polovica hiše namenjena le tožencu, je sodišče prve stopnje oprlo tudi na notarsko overjeno izjavo sedaj že pokojne matere toženca z dne 29. 6. 2019 (priloga B 2), v kateri je potrdila, da sta z možem v celoti plačala in podarila hišo v F. izključno sinu D. Z., da sta hišo plačala iz dediščin, ki sta jih prejela od svojih staršev in da je bila hiša plačana v celoti neposredno izvajalcem ali pa v gotovini. Pritožnica28 neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje v 36. točki obrazložitve, da ima listina, na kateri je notarsko overjen podpis, dokazno moč javne listine. Pravne učinke javne listine imajo tudi potrdila, da je stranka vpričo notarja lastnoročno podpisala listino (prvi odstavek 64. člena v zvezi s 60. členom ZN), in sicer v tistem delu, na katerem je podpis overjen. Neutemeljeno je zato pritožbeno izpostavljanje, da notarka ni overjala vsebine listine, saj tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, opredeljevalo se je le glede tožničinih trditev, da se mati toženca ni več znala podpisati in ni bila sposobna razumeti vsebine in posledic podpisa. Ob pravilnem izhodišču, da se sposobnost za razsojanje domneva, je na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanje notarke, toženca ter prič M. Z. in P. P.) zaključilo, da tožnica ni dokazala, da se toženčeva mati zaradi demence ob podpisu ni zavedala pomena izjave. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo tožničin dokazni predlog za pridobitev zdravstvene kartoteke v DSO ter za zaslišanje domskega zdravnika in psihiatra (9. in 36. točka obrazložitve), česar tožnica ni pravočasno grajala (prim. 286.b člen ZPP) in (že) zato v pritožbi ne more s trditvijo, da je sodišče "naravnost nerazumljivo zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke glede razumevanja I. Z. v času podpisa", uspešno uveljavljati bistvene kršitve določb ZPP.

28.Pritožnica je verodostojnost izjave I. Z. skušala omajati tudi z dopisom, ki ga je po njenem pooblastilu odvetnica J. J. naslovila na toženca, v katerem izraža presenečenje, da je toženec z njenega računa dvignil 24.000 EUR, kar kaže na to, da odnosi toženca z materjo niso bili zgledni. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zaslišalo toženca in mu verjelo, da se je o dvigu denarja z materjo pogovoril in mu je slednja ta sredstva poklonila in da se je njun odnos pred odhodom v dom izboljšal. Dokazna ocena je prepričljiva ob upoštevanju dejstva, da gre za obdobje, ko je življenjska skupnost pravdnih strank že razpadla, razlog za slabe odnose toženca z materjo pa je bila tožnica, ki je toženčeva mati ni marala. Tudi hči pravdnih strank M. Z. je povedala, da je mater toženca v domu obiskala po odselitvi tožnice, prej pa stikov z njo ni imela, ker jih tožnica ni dovolila ne njej ne tožencu. Ni torej res, da sodišče prve stopnje dopisa odvetnice ni povezalo z notarsko overjeno izjavo toženčeve matere, le takšnega pomena mu ni pripisalo, kot si je želela tožnica. Zavrnitve dokaza z zaslišanjem odvetnice J. J. pa tožnica ni pravočasno grajala (286.b člen ZPP).

Glede kreditov

29.Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta bili nepremičnini ID znak 0000-1111-206 (ID 001) in ID znak 0000-1111-235 (ID 002) kupljeni s kreditom po kreditni pogodbi št. 01 z dne 27. 3. 2008 banke B. (sedaj Banka C.) v znesku 147.349,88 CHF, ki je bil z aneksom z dne 16. 8. 2020 spremenjen v EUR, pri čemer je na ta dan znesek neodplačanega kredita znašal 101.411,92 EUR, nepremičnine ID znak 0001-333/7-0 (ID 004),  ID znak 0001-444/3-0 (ID 005), 0001-333/9-0 (ID 006) pa s kreditom po kreditni pogodbi banke C., št. 02 z dne 16. 9. 2015.

30.Ker gre za nepremičnine, ki spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz enotnega stališča sodne prakse29, da v pasivo skupnega premoženja spada vsota obrokov kreditov, vrnjenih pred prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti (pred letom 2018), za obroke, ki jih je toženec plačal po razpadu življenjske skupnosti iz lastnih sredstev, pa ima toženec do tožnice obligacijski zahtevek.

31.Ugotovilo je, da v pasivo skupnega premoženja spada vsota obrokov po kreditni pogodbi št. 01 v znesku 12.676,74 EUR ter po kreditni pogodbi št. 02 v znesku 5.923,94 EUR. Obrazložitev izračuna zneskov je res skromna, vendar je pritožbeni očitek, da jih ni mogoče preizkusiti, neutemeljen. S splošnim matematičnim znanjem je mogoče ugotoviti, da gre za seštevek obrokov30, kot so navedeni v pripravljalni vlogi toženca z dne 31. 5. 2023 (red. št. 184), in sicer po obeh pogodbah za čas od začetka odplačevanja do 18. 12. 201731 oziroma do 22. 12. 201732, to je do prenehanja življenjske skupnosti pravdnih strank. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 76. točki obrazložitve, v pasivo skupnega premoženja na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi33 spadajo tudi zakonske zamudne obresti od 1. 6. 2020 dalje in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede deleža

32.Sodišče prve stopnje je delež pravdnih strank na skupnem premoženju določilo tako, da je delež tožnice 30 %, delež toženca pa 70 %. Tudi tej presoji nasprotujeta obe pravdni stranki, tožnica vztraja pri zakonski domnevi enakih deležev, toženec pa, da je njegov delež 75 %, delež tožnice pa 25 %.

33.Pritožnica zmotno meni, da toženec ni podal nikakršnih navedb, ki bi nasprotovale domnevi enakih deležev. Toženec se je res ves čas postopka primarno branil z ugovorom, da so vse v tožbi navedene nepremičnine njegovo posebno premoženje34, vendar je že hkrati z odgovorom na tožbo dne 12. 6. 2020 vložil eventualno nasprotno tožbo35 za primer, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporno premoženje skupno, in v njej navedel obširne razloge v utemeljitev svojega višjega deleža na skupnem premoženju. V nasprotni tožbi je predlagal, da se ugotovi, da v skupno premoženje spada tudi kredit Banka B. (sedaj Banka C.) št. 01 in da je delež toženca (tožnika po nasprotni tožbi) 70 %, nasprotne stranke pa 30 %. Kasneje je eventualno nasprotno tožbo glede obsega skupnega premoženja dopolnil še s kreditom Banke C., d. d., št. 02, in spremenil deleže na skupnem premoženju v razmerje 75 % : 25 % v njegovo korist.

34.Povsem neutemeljen in zlasti nekorekten je nadalje pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje odločitve o deležu ni utemeljilo. Obširne in tehtne razloge za takšno odločitev je sodišče prve stopnje navedlo na sedmih straneh sodbe. Pritožba ne vzpostavi prav nobenega dialoga s temi razlogi in dokazno oceno, ampak le pavšalno vztraja, da je tožnica skrbela za celotno gospodinjstvo, da je poleg pedagoškega dela v šoli opravljala tudi inštrukcije, skrbela za toženca, ki je imel veliko službenih poti, ki se je, ko je bil doma, ukvarjal predvsem s fitnesom in svojimi prijatelji, da je z računov dvigal toženec, da ni razpolagala z denarjem in da ni verjetno, da toženca potrošnja ne bi zanimala. Pritožbeno sodišče se do takšnih pritožbenih lahko opredeli že tako, da se strinja z razlogi in dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje v točkah 48 do 67 obrazložitve.

35.Zaradi presoje pravilnosti odločitve o deležih bo pritožbeno sodišče kljub temu povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so naslednje: - skrb za otroka in gospodinjstvo je bila enakovredna, obe pravdni stranki sta bili v določenem obdobju veliko odsotni (toženec v obdobju 2008-2010, tožnica pa zadnja leta zaradi ekskurzij, dodatnih del, različnih projektov), v času odsotnosti enega je drugi prevzel skrb za otroka in gospodinjstvo36, - toženec je imel v celotnem obdobju bistveno višje dohodke (razmerje 75 % v korist toženca in 25 % v korist tožnice) in je nosil večje breme pri plačevanju obratovalnih stroškov, - tožnica, ki je bila do leta 2018 pooblaščena na računu toženca, na njegovi bančni kartici in na varčevalnih računih hčera, je v obdobju od leta 2006 do leta 2018 za neznane namene oziroma ne za potrebe37 družine brez soglasja toženca porabila38 vsaj 105.291,84 EUR, - v nakup nepremičnin v letu 2015 je toženec vložil 9.000 EUR svojega posebnega premoženja.

36.Že zgolj bistveno višji dohodki enega od zakoncev se morajo ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino odraziti v sorazmerno večjem solastniškem deležu39. V koliko večjem, je odvisno tudi od ostalih okoliščin, ki so v konkretnem primeru toženčev vložek njegovega posebnega premoženja (9.000 EUR) in dejstvo, da je tožnica vsaj 105.291,84 EUR sredstev porabila za lastne potrebe in ne potrebe družine oziroma skupnega premoženja, kar pomeni, da so se izdatki za otroke in gospodinjstvo večinoma krili iz sredstev toženca. Pritožbeno sodišče glede na navedene okoliščine pritrjuje tožencu, da njegov delež na skupnem premoženju znaša 75 %, delež tožnice pa 25 %.

Glede dajatvenega dela tožbenega zahtevka

37.Toženec je dajatveni zahtevek za plačilo sorazmernega dela plačanih obrokov obeh kreditov postavil z vlogo z dne 31. 5. 2023. Ponovno je "uporabil" trditve tožnice, tokrat o domnevi enakih deležev, in od nje zahteval vračilo polovice plačanih obrokov po obeh kreditnih pogodbah za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 5. 2023 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila posameznih mesečnih obrokov.40 Sodišče prve stopnje mu je prisodilo le 30 % delež vsote plačanih obrokov in to le od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2023, ker je obroke, plačane pred razpadom življenjske skupnosti upoštevalo pri pasivi skupnega premoženja, glede obrokov, plačanih od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2018, pa je ugodilo tožničinemu ugovoru zastaranja. Zahtevane zneske je ustrezno znižalo in tožnici naložilo, da mora tožencu v 15 dneh plačati 10.985,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.942,93 EUR od dne 1. 6. 2000 in 30 % delež vsakokratnega mesečnega obroka za obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 5. 2023 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po plačilu vsakega posameznega obroka.

38.Tudi v tem delu sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo, kako je prišlo do zneskov, ki jih je tožencu prisodilo v okviru dajatvenega dela tožbenega zahtevka, vendar je obrazložitev oziroma pravilnost izračuna vseeno mogoče preizkusiti v povezavi s tožbenim zahtevkom, kot ga je toženec postavil v pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2023 (red. št. 184), v kateri je natančno navedel vse plačane zneske po obeh kreditnih pogodbah, datume plačil in podrobno pojasnil svoj izračun, na katerem temelji njegov zahtevek.41 Toženec je seštel obroke, ki so bili po obeh pogodbah plačani do 1. 6. 2020 42 in od tega zneska zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 6. 2020, od zneskov plačanih po 1. 6. 2020 pa je zahteval zakonske zamudne obresti od naslednjega dne od izvršenega plačila dalje. Vsak zahtevani mesečni znesek po 1. 6. 2020 predstavlja vsoto plačil po obeh kreditnih pogodbah, od tako dobljenega zneska je zahteval polovico43 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vse zahtevane zneske je sodišče prve stopnje znižalo tako, da je upoštevalo, da je delež tožnice 30 %.44

39.Ker pa je pritožbeno sodišče delež tožnice na skupnem premoženju znižalo s 30 % na 25 %, je moralo ustrezno znižati tudi vse v okviru dajatvenega dela prisojene zneske. Najprej je seštelo vse plačane obroke po obeh pogodbah za obdobje od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2020 in ugotovilo, da je toženec po pogodbi št. 01 plačal 8.275,25 EUR, po pogodbi št. 02 pa 5.080,56 EUR, skupaj torej 13.355,81 EUR, kar pomeni, da za to obdobje tožnica tožencu dolguje 3.338,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2020 do plačila. Zneske, ki jih toženec zahteva po posameznih mesecih za obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 5. 2023, pa je pritožbeno sodišče, po tem, ko se je prepričalo, da je izračun sodišča prve stopnje z upoštevanjem 30 % tožničinega deleža pravilen, znižalo tako, da je od vsote plačanih mesečnih obrokov po obeh kreditnih pogodbah tožencu prisodilo 25 %.45 Posamični (znižani46) mesečni zneski so razvidni iz 2. alineje I. točke izreka te sodbe.

Sklepno

40.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških postopka

41.Sprememba sodbe ni terjala spremembe odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

42.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.

-------------------------------

Nepremičnina ID znak 0000-1111-206 se po podatkih zemljiške knjige nahaja na naslovu A. 8-15, ID znak 0000-1111-235 (parkirno mesto) pa na naslovu A. 8-15.

19Prim. 5. točko prvega odstavka 3. člena ZZK-1.

20Prvi odstavek 360. člena ZPP.

21Pred delitvijo parcela 555/1 k. o. 0002.

221. 1. 2003.

23Tožnica na primer ni zatrjevala, za koliko se je povečala vrednost nepremičnine.

24Tudi priča P. P., soseda staršev, ki je imela z njimi redne stike, je povedala, da mati toženca tožnice ni sprejemala, ker je naredila razkol med bratoma oziroma razkol v družini.

25Zemljišče je bilo nedvomno kupljeno pred sklenitvijo zakonske zveze/začetkom življenjske skupnosti, kar nenazadnje pritožnica izrecno priznava v pritožbi.

26Prim. tretji odstavek 226. člena ZPP.

27Tudi za uporabo 227. člena ZPP bi morala tožnica substancirano navesti, za kakšno listino gre in jo, kolikor je mogoče, natančno opisati ter navesti dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je listina pri drugi stranki (prvi odstavek 227. člena ZPP), saj sicer sodišče v položaju iz petega odstavka 227. člena ZPP ne more šteti, da je listina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka. Ker je tožnica zatrjevala vložek skupnega premoženja v posebno premoženje, bi morale biti trditve toliko bolj substancirane.

28Ki s pritožbeno navedbo, da "sodišče pokaže popolno nepoznavanje izvršilne listine, ki je lahko le notarski zapis, da ima izvršilno moč in se torej šteje kot javna listina" kaže, da ne loči pojmov notarska listina (prim. drugi odstavek 3. člena Zakona o notariatu - ZN), notarsko potrdilo in notarski zapis.

29Glej na primer VSRS Sodba in sklep II Ips 97/2021 z dne 20.10.2021.

30Ki ga je preverilo pritožbeno sodišče in je točen.

31Kreditna pogodba št. 01.

32Kreditna pogodba št. 02.

33Prvi odstavek 190. člena in 193. člen Obligacijskega zakonika.

34Ugovor posebnega premoženja lahko zajema tudi podredni ugovor višjega deleža na skupnem premoženju, če vsebuje dejanske trditve, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev. (prim. VSRS sodba II Ips 163/2017 z dne 25. 9. 2017).

35Red. št. 12.

36Kar izhaja iz izpovedb pravdnih strank, njunih hčera in priče S. S.

37Sodišče je za primerjavo uporabilo vsaj 2 kratnik povprečnih letnih stroškov gospodinjstva, ki so po podatkih Statističnega urada RS od leta 2006 do 2018 v povprečju znašali 19.000-20.000 EUR letno.

38Denarni tok med različnimi računi in dvigi na bankomatih so natančno analizirani v točkah 60 do 63 obrazložitve izpodbijane sodbe.

39Prim. VSRS sodba II Ips 427/2010 z dne 30. 6. 2011

40Pritožnica zmotno meni, da je vtoževal le 25 % vplačanih zneskov, z dajatvenim zahtevkom je zahteval 50 % (glej vlogo na red. št. 184).

41Zneskov in datumov plačil ter same metodologije izračuna tožnica ni prerekala.

42Kar je razvidno iz njegovih trditev na list. št. 577.

43Na primer: dne 18. 6. 2020 je po pogodbi št. 124245 plačal znesek 343,47 EUR, po pogodbi 148370 pa 211,69 EUR, kar skupaj znaša 555,16 EUR, polovica pa 277,58 EUR, toliko kot zahteva v drugi alineji tožbenega zahtevka (glej list. št. 578).

44Zahtevani znesek 277,58 EUR je znižalo na 166,55 EUR (555,16 EUR x 0,3). Na enak način je znižalo vse nadaljnje zahtevane zneske.

45Na primer: namesto zneska 166,55 EUR je prisodilo 138,79 EUR (555,16 EUR x 0,25), kar hkrati predstavlja polovico v tožbenem zahtevku zahtevanih zneskov.

46Znižanje predstavlja tožničin uspeh s pritožbo.