Jedro

Če je iz prosilčeve prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje zaradi vere, rase, narodnosti, politične pripadnosti oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini, se taka vloga zavrne kot očitno neutemeljena v pospešenem (skrajšanem) postopku. V takem primeru sodišče prve stopnje ne krši pravil postopka, če ne opravi glavne obravnave, če tožnik v tožbi ne navede drugih okoliščin oz. dejstev oz. ne predloži drugih dokazov kot v prošnji, saj oprava glavne obravnave na drugačno odločitev ne bi vplivala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.7.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je s svojo odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji zato, ker je ugotovila, da je iz njegove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu, ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) in mu na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določila rok, v katerem mora zapustiti Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke ter tudi razlogom, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka.

Pojasnilo je vsebino določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnik je v svoji prošnji za azil navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, da se je razšel s partnerico in je ona odšla živet nazaj k svoji družini, ta družina pa od tožnika zahteva, da dekle vzame nazaj in se z njo poroči, sicer se mu bodo maščevali in ga ubili, ker je onečastil njihovo družino. Iz tega razloga je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pravilno sklepala, da te grožnje ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil in ne v smislu pravnega standarda preganjanja, kakršen se je uveljavil v upravno sodni praksi na podlagi knjige avtorja prof. J. C. Hathawaya in Direktive Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito, in vsebina priznane zaščite, št. 2004/83-EC z dne 29.4.2004. Kot neutemeljene in pavšalne je zavrnilo tožnikove pritožbene ugovore, saj je bil tožnik seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi v azilnem postopku, torej bi moral razloge za zapustitev izvorne države in okoliščine te zapustitve navesti že v prošnji za azil. V tožbi ni navedel nobenih drugih razlogov, zato je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrnila njegovo prošnjo za azil, ker je iz nje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi zakaj v obravnavanem primeru kljub predlogu tožnika ni opravilo glavne obravnave. Namreč zato, ker v tožbi ni navedel nobenih okoliščin in dejstev, ki bi spreminjala razloge, ki jih je za pobeg iz matične države navedel v prošnji. Prav tako ni pojasnil konkretno, o katerih okoliščinah oziroma dejstvih, naj bi bil še zaslišan, in ni predlagal novih dokazov. Pri tem se je sklicevalo tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 422/03 z dne 10.7.2003. Zoper sodbo prvostopnega sodišča vlaga tožnik po svojem odvetniku pritožbo in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Res je, da je v prošnji za azil navedel, da je s Kosova pobegnil, zaradi spora s sorodniki svoje bivše partnerice, ki so mu resno grozili s smrtjo. Navedel pa je tudi, da je zaščito naprej iskal na policiji v P., kjer pa mu razen zagotovil, naj se ničesar ne boji, niso ponudili nobene zaščite; verbalne in fizične, grožnje pa so se nadaljevale. Policija v P. mu torej ne more nuditi ustrezne zaščite, njegovo življenje pa je ogroženo. Prvostopno sodišče tudi ni razpisalo glavne obravnave, kot je predlagal v tožbi in to kljub temu, da zaradi administrativnih ovir tožnik ne more pridobiti drugih konkretnih dokazil o ogrožanju in prijavi na policiji in predstavlja njegovo zaslišanje edino sredstvo, s katerim lahko nedvoumno dokaže, da mu v izvorni državi grozi preganjanje in da mu tamkajšnje oblasti niso mogle in mu še vedno ne morejo nuditi konkretne zaščite. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Azil je posebna oblika zaščite, ki jo država daje tujcem, če so v izvorni državi preganjani zaradi vere, rase, nacionalnosti, politične pripadnosti ali pripadnosti določeni skupini (2. odstavek 1. člena ZAzil) oziroma iz humanitarnih razlogov, če bi njihova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (3. odstavek 1. člena ZAzil). O priznanju azila se odloča v predpisanem postopku, in sicer v rednem azilnem postopku (1. odstavek 35. člena ZAzil) oziroma v pospešenem azilnem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Po 2. odstavku 35. člena ZAzil se odloča takrat, kadar je prosilčeva prošnja očitno neutemeljena. To pa je tedaj, če temelji na namernem zavajanju, ali če se postopek zlorablja (1. alinea 2. odstavka); če je prosilec prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka); če je bil prosilcu za azil dostop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili (2. alinea 2. odstavka). Za zavrnitev prošnje za azil v pospešenem postopku zadošča obstoj enega izmed navedenih razlogov.

V obravnavanem primeru se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopnega sodišča in tožene stranke, da je v podan razlog za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene zato, ker je že iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. ZAzil sicer nima določb o tem, kaj vse se šteje za preganjanje. Zato se je v upravno sodni praksi na podlagi knjige "Zakon o statusu begunca" avtorja Jamesa C. Hathaway-ja ter Direktive št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 izoblikoval pravni standard preganjanja. In sicer je to trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic, zaradi pomanjkanja zaščite države. Obstojati mora nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene. Utemeljen strah pred preganjanjem obstaja, ko nekdo upravičeno pričakuje, da bo v primeru, če ostane v matični državi, to imelo zanj resne posledice, ki jih Vlada in njeni organi niso sposobni ali pa jih ne bodo preprečili, vključujoč ali posebno sovražna dejanja, ali kopičenje sovražnih okoliščin, kot so diskriminacija, ter ozračje negotovosti in strahu. Preganjanje je trajna in sistematična nesposobnost države, da bi zaščitila posameznika pred kršenjem ene izmed bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznanih s strani mednarodnih skupnosti. Takšnega preganjanja pa, kot sta pravilno ocenila že tožena stranka in prvostopno sodišče, tožnik v obravnavanem primeru ni izkazal. Prav tako pa ni izkazal preganjanja v smislu direktive, po kateri se za preganjanje štejejo dejanja, v katerih gre za resno in neupravičeno škodo ali diskriminacijo, ki temelji na rasni, verski, nacionalni pripadnosti, ali ki je povzročena zaradi določenega političnega prepričanja ali zaradi članstva v določeni socialni skupini. Ta dejanja pa morajo resno ogrožati prosilčevo življenje, svobodo, varnost in s tem onemogočati njegovo življenje v njegovi izvorni državi. Akterji preganjanja so torej država, stranke in organizacije, ki jih nadzira država, in nevladni akterji v primeru, če država posamezniku, ki je ogrožen s strani le-teh, ni zmožna nuditi zaščite.

Tožniku v obravnavanem primeru po njegovih navedbah grozijo sorodniki njegovega bivšega dekleta. Za takšno zatrjevanje ni predložil nobenih dokazov. Navedel je sicer, da je to preganjanje prijavil policiji in da mu je policija ustno zagotovila varnost. Da pa te prav gotovo ne more zagotoviti, saj so se grožnje s strani sorodnikov njegovega bivšega dekleta nadaljevale. Glede na splošno znano stanje na Kosovu in v občini P. in glede na informacije o stanju v P., ki so v upravnih spisih in izhajajo iz poročila OVSE z naslovom: Občinski profil za občino P., februar 2005, iz katerega izhaja, da je v občini P. dovolj zaščite, ker so v njej prisotni tako kosovska policija, kot tudi pripadniki mednarodnih sil, da bi lahko tudi tožnika, če bi bil resnično ogrožen na Kosovu ustrezno zaščitili. Glede na to, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilen sklep prvostopnega sodišča in tožene stranke, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje in da je zato pravilna in zakonito odločitev, da se njegova prošnja zavrne na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave temveč je odločilo na seji, kljub temu, da je tožnik v tožbi opravo glavne obravnave zahteval. V pospešenem azilnem postopku se po 2. odstavku 35. člena ZAzil odloča na podlagi prosilčeve prošnje za azil, in ker mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo, pri čemer mora predložiti razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če takih dokazov ni (3. odstavek 29. člena ZAzil). Ker se torej v pospešenem azilnem postopku odloča na podlagi prošnje za azil in ker tožnik niti v tožbi ni navedel drugih razlogov ali drugih okoliščin, oziroma predložil dokazov, ki bi kakorkoli vplivati na drugačno vsebino njegove prošnje za azil, pritožbeno sodišče meni, da v takšnem primeru, tudi če tožnik to zahteva, sodišču ni treba opraviti glavne obravnave. V obravnavanem primeru pa tožnik tudi v pritožbi ni navedel nobenih novih okoliščin ali razlogov, pa tudi ni predložil nobenih dokazov, ki bi kakorkoli spremenili njegove navedbe v prošnji za azil, zato tudi pritožbeno sodišče meni, da oprava glavne obravnave ne bi pripeljala do drugačne odločitve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.