Jedro

Na zahtevi za priznanje položaja stranke je datum 4. 10. 2010, ne izhaja pa iz zahteve, niti iz drugih dokumentov, da bi tožeča stranka sporno vlogo poslala 4. 10. 2010. Tožeča stranka o tem dejstvu tudi k tožbi ni priložila nobenega dokaza, torej sodišče sledi toženi stranki, da je v primeru, ko stranka pošlje vlogo navadno, upoštevati prejemno teorijo. Sodišče zato sledi zaznambi na vlogi, da jo je upravni organ prejel 25. 10. 2010, kar pa je po zaključku postopka na prvi stopnji.

V primerljivi zadevi, ko je vstop v postopek zahtevala fizična oseba, je sodišče tožbo avtorja, ki jo je utemeljeval na enakih podlagah kot tožeča stranka, zavrnilo. Pri tem je menilo, da avtor, soavtor in producent po določbi 43. člena ZUP niso osebe, ki bi iz navedenih statusov imele pravni interes v postopku za izdajo dovoljenja za kolektivno opravljanje pravic avtorjev, izvajalcev in filmskih producentov avdiovizualnih del.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožeče stranke z dne 25. 10. 2010 za priznanje lastnosti stranke v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic na avdio vizualnih delih Zavodu A.. V obrazložitvi navaja, da je dne 11. 10. 2010 Zavodu A. izdal dovoljenje št. 31227-1/2008-129 za kolektivno upravljanje. Dne 25. 10. 2010 pa je tožeča stranka na podlagi 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vložila zahtevo za priznanje lastnosti stranke v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih Zavodu A.. Zahtevo za priznanje lastnosti stranke v postopku je organ zavrgel v skladu z 2. odstavkom 142. člena ZUP, ker je bil postopek odločanja o izdaji dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih Zavodu A., na katerega se nanaša zahteva, na prvi stopnji že končan. Na podlagi 1. odstavka 142. člena ZUP je mogoče zahtevati vstop le med postopkom, zato je na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zahtevo zavrgel. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi kršitve pravil postopka. Navaja, da je vlogo toženi stranki poslala dne 4. 10. 2010 z navadno pošto, da pa naj bi ta vloga prispela k toženi stranki 25. 10. 2010, je neverjetno. Zaradi navedenega je pooblaščenka dne 5. 1. 2011 želela vpogledati v zadevo, to pa ji ni bilo omogočeno. Dvomi v pristnost vseh dokumentov, zlasti pa v pravilno označevanje vhodnih datumov. Vpogled v spis je bil omogočen dne 6. 1. 2011, vendar ne v celoti, pač pa zgolj v listine, kot so označene v kopiji „sprejemnice“. Na podlagi navedenega ne more preveriti in primerjati vstopne štampiljke na dokumentih. Zahtevan je bil vpogled v celotni spis, vendar je bilo to tožeči stranki onemogočeno, zato organ ni pravilno uporabil določbe 82. člena ZUP, kar je oziroma bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, s tem pa je podana relativna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 1. odstavka 273. člena ZUP. Če pa je tožena stranka štela, da je dokument prispel po končanju postopka na prvi stopnji, bi tako vlogo morala obravnavati kot zahtevo za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Najmanj, kar bi morala storiti, bi morala tožečo stranko pozvati, da se izjasni o vlogi. Tožena stranka je zato kršila osnovno načelo upravnega postopka, to je varstvo pravic strank in varstvo javne koristi iz 7. člena ZUP. Upravni organ bi moral takoj po prejemu vloge za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje z javnim naznanilom pozvati avtorje in imetnike pravic, da priglasijo svojo udeležbo v postopku in s tem zagotoviti avtorjem in imetnikom pravic, da se dovoljenje za kolektivno upravljanje podeli le takšni organizaciji, ki bo sposobna ščititi njihove interese, da sodelujejo v postopku. Tožeča stranka sedaj sama upravlja s svojo avtorsko pravico (in se ščiti tako kot misli, da je zanj najprimerneje), je pa nujno zainteresirana, da se podeli dovoljenje takšni organizaciji, za katero bo prepričana, da ga bo ščitila bolje, kot se do sedaj lahko ščiti individualno. Tožeča stranka je bila obveščena, da je dne 8. 5. 2009 B. toženo stranko seznanila, da od 150 producentov oziroma imetnikov pravic, za katere v svoji vlogi Zavod A. trdi, da jih zastopa, 88 zastopa B.. Z vsemi dokumenti o teh opozorilih tožena stranka razpolaga. Poleg tega pa tožeča stranka izrecno navaja, da je tožena stranka Zavodu A. preuranjeno izdala dovoljenje, ker o vprašanju obstoja stranke z interesom v tem postopku ni bilo pravnomočno odločeno. Dokler ni odločitev zoper sklep, s katerim se lastnost stranke ne prizna, pravnomočna, organ ne more odločiti o glavni stvari, saj s to odločbo ne more odločiti o pravici in pravni koristi tretjih, če se izkaže, da ji gre lastnost stranke in pravica udeležbe v postopku. Tožeča stranka s tožbo seznanja, da je zoper sklep tožene stranke z dne 21. 6. 2010, s katerim ni bil priznan položaj stranke A.A., vložena tožba na Upravno sodišče in se vodi pod opr. št. I U 1082/2010. Navedeno pomeni, da tožena stranka Zavodu A. dovoljenja še sploh ne bi smela izdati, dokler o vprašanju stranke ni pravnomočno odločeno. Posledično to pomeni tudi, da tožnik svoje vloge ni mogel vložiti prepozno. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne upravnemu organu v dopolnitev postopka in novo odločanje ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema razloge iz izpodbijanega sklepa, glede tožbenih navedb, da je tožeča stranka svojo vlogo posredovala dne 4. 10. 2010 z navadno pošto ter da je neverjetno, da bi vloga prispela dne 25. 10. 2010, pa opozarja na 1. in 2. odstavek 67. člena ZUP. Ker je tožeča stranka zahtevo poslala z navadno pošto, velja v konkretnem primeru prejemna in ne oddajna teorija. Zahtevo je organ prejel dne 25. 10. 2010, kar je razvidno iz predloženega izpiska iz knjige sprejete pošte na dan 25. 10. 2010 in iz štampiljke na zahtevi, ne glede na to, da je na zahtevi naveden datum 4. 10. 2010 in ne glede na to, kdaj je bila zahteva dejansko poslana. Ker tožeča stranka zahteve ni poslala priporočeno, je s tem sprejela tveganje, da zahteva ne bo prejeta v roku. Tožeča stranka v tožbi ne dokazuje, kdaj je zahtevo za priznanje lastnosti stranke oddala na pošti, temveč želi dokazati, da Urad njene zahteve ni prejel 25. 10. 2010, pri čemer ne navaja, kdaj naj bi tožena stranka zahtevo po njenem mnenju prejela. Da datum prejema zahteve ni točen, dokazuje s tem, da ji ni bil omogočen vpogled v celoten spis. Tožena stranka ugotavlja, da je navedbe mogoče razumeti v smislu, da tožeča stranka toženo obtožuje, da je ponaredila prejemno štampiljko oziroma podatke na njej. Glede vpogleda v spis pojasnjuje, da je tožeča stranka 5. 1. 2010 nenapovedano želela vpogledati v zadevo. Uradna oseba ji je pojasnila, da se je za vpogled v spis potrebno dogovoriti, kljub temu pa bi lahko spis vpogledala isti dan ob 13 uri ali naslednji dan. Pojasnilo ji je bilo dano v skladu s 5. odstavkom 22. člena Uredbe o upravnem poslovanju (v nadaljevanju Uredba). V času zahtevanega vpogleda je bil spis v fotokopiranju, saj so se pripravljale fotokopije dokumentov, ki jih je na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja zahtevala prav pooblaščenka tožeče stranke. Fotokopije celotne zadeve so bile pooblaščenki poslane 10. 1. 2011. Vpogled v zadevo je bil tožeči stranki omogočen 6. 1. 2011. Vpogledala je v dokumente postopka, ki se je začel z zahtevo tožeče stranke za priznanje lastnosti stranke v postopku. Tožeča stranka takrat ni zahtevala vpogleda v dokumente celotne zadeve, zato ji celotna zadeva ni bila predložena. Če bi zahtevala vpogled tudi v ostale dokumente, bi ji bilo to omogočeno, saj je bila celotna zadeva pripravljena na vpogled. Iz uradnega zaznamka z dne 6. 1. 2001, ki ga je podpisala tudi pooblaščenka, je razvidno, kateri dokumenti so bili na zahtevo tožeče stranke kopirani. Zato je trditev, da je dne 6. 1. 2001 zahtevala vpogled v zahtevo v celoti in da ji je bilo to s strani tožene stranke onemogočeno, neresnična. Če bi se to zgodilo, bi tožeča stranka kot protest to zapisala na uradnem zaznamku. Glede na navedbe, da bi tožena stranka morala vlogo obravnavati kot zahtevo za obnovo postopka, pa odgovarja, da je bila zahteva jasno opredeljena kot zahteva za priznanje lastnosti stranke v postopku in ne kot zahteva za obnovo. Tožena stranka bi zahtevo lahko obravnavala kot pobudo za obnovo postopka po uradni dolžnosti, na podlagi katere bi, če bi ugotovila, da so podani pogoji, uvedla obnovo postopka po uradni dolžnosti. Ker pa je tožena stranka ugotovila, da iz zahteve ne izhaja, da bi bili podani razlogi za obnovo postopka izdaje dovoljenja, obnove postopka po uradni dolžnosti ni uvedla. Tožena stranka tudi ni ugotovila, da bi bila vloga tožeče stranke pomanjkljiva, ali nejasna, zato je ni pozvala k dopolnitvi vloge na podlagi 67. člena ZUP, kot bi po mnenju tožeče stranke morala storiti. Ugotovila je, da je bila prepozna, zato jo je v skladu s 3. točko 1. odstavka 129. člena ZUP v povezavi s 1. odstavkom 142. člena zavrgla. Na navedbe, ki se nanašajo na razloge za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje, pa ne odgovarja, ker so v konkretni zadevi nepomembni. Opozarja pa, da je v podobnem primeru, ko je bil predlog pravočasen, zahtevo zavrnila, njen sklep pa je Upravno sodišče s sodbo št. I U 108/2010 potrdilo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka v pripravljalnem spisu navaja, da je neresnica, da naj tožeča stranka ne bi zahtevala vpogledala v celotno zadevo. O tem obstaja uradni zaznamek, iz katerega nedvoumno izhaja, da je zahtevala vpogled v spis 31227-1/2008. V konkretni zadevi gre za popolno manipulacijo. Seznanja pa, da je Upravno sodišče dne 20. 10. 2010 izdalo sodbo opr. št. I U 146/2010, iz katere izhaja, da je bilo stranki B. priznan položaj stranke v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A. Navedeno pomeni, da dovoljenje, ki je prav tako predmet presoje pred istim sodiščem, nikakor ne more biti izdano, dokler v postopku ne sodelujejo vse stranke. Zaradi navedenega bi bilo potrebno že iz navedenega razloga tožeči stranki omogočiti sodelovanje in enakopravno obravnavo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožeča stranka vložila zahtevo za vstop v postopek, v katerem je tožena stranka presojala vlogo Zavoda A. za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih. Tožena stranka je vlogo obravnavala v skladu s 142. členom ZUP, ki za vsebinsko obravnavo zahteve (1. odstavek 142. člena ZUP) zahteva podanost formalne predpostavke – pravočasnost, ki je vezana na odprt postopek na prvi stopnji. Rok za vložitev zahteve za vstop v postopek je do zaključka postopka na prvi stopnji.

Vprašanje je, ali je bila zahteva tožeče stranke za vstop v postopek pravočasna, glede na zgornjo opredelitev roka. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka zaključila postopek, v katerega je želela vstopiti tožeča stranka, dne 11. 10. 2010 z izdajo dovoljenja Zavodu A., torej je bila zahteva za vstop v postopek z dne 25. 10. 2010 prepozna. Sporno med strankama je, ali je zahteva za vstop v postopek res prispela k organu dne 25. 10. 2010. Tožeča stranka v tožbi pripoznava, da je poslala zahtevo z navadno pošto, navaja pa, da jo je poslala 4. 10. 2010. Sodišče ugotavlja, kot je predhodno ugotovila že tožena stranka, da je na zahtevi za priznanje položaja stranke datum 4. 10. 2010, ne izhaja pa iz zahteve, niti iz drugih dokumentov, da bi tožeča stranka sporno vlogo poslala 4. 10. 2010. Tožeča stranka o tem dejstvu tudi k tožbi ni priložila nobenega dokaza, torej sodišče sledi toženi stranki, da je v primeru, ko stranka pošlje vlogo navadno, upoštevati prejemno teorijo. Sodišče zato sledi zaznambi na vlogi, da jo je upravni organ prejel 25. 10. 2010, navedeno pa izhaja tudi iz knjige prejete pošte. Sodišče torej sledi dejstvu iz izpodbijanega sklepa, da je tožeča stranka predlagala vstop v postopek 25. 10. 2010, kar je glede na dejstvo, da je bila odločba – dovoljenje izdano 11. 10. 2010, prepozno, da bi se vloga vsebinsko obravnavala ter je zato organ pravilno, na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, zahtevo zavrgel. Da bi vloga za priznanje statusa stranke prišla k toženi stranki pred 11. 10. 2010, tožeča stranka ni izkazala ne v upravnem postopku, ne v tožbi. Dvom (sum), ob dokumentih, ki izkazujejo prejem, ne zadostuje, da bi sodišče tožeči stranki lahko sledilo.

Tožeča stranka v nadaljevanju ugovarja, da bi morala tožena stranka, če je štela, da je zahteva prišla prepozno, le-to obravnavati kot predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Sodišče njenemu ugovoru ne more slediti. Fikcije, kot jo predlaga tožeča stranka, da naj bi se zahteva za vstop v postopek, v situaciji, ko je prepozno vložena, štela za predlog za obnovo postopka, v ZUP ni predvidena. Sama vloga je vsebovala jasno zahtevo stranke, zato je tožena stranka tudi ni bila dolžna razjasnjevati, kot določa 67. člen ZUP.

Na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa z dne 7. 12. 2010 pa tudi ne morejo vplivati nepravilnosti, ki naj bi se dogajale tožeči stranki v zvezi z vpogledom v spis dne 5. 1. 2011 in 6. 1. 2011. Zgolj podrejeno sodišče navaja, da iz uradnih zaznamkov v spisu ni razvidno, da bi bila tožeča stranka pri vpogledu omejena (torej, da je želela vpogledati v del spisa, kar ji ni bilo omogočeno).

V pojasnitev tožeči stranki pa sodišče dodaja, da je v primerljivi zadevi, ko je vstop v postopek zahtevala fizična oseba (sodba I U 1082/2010 z dne 1. 2. 2011), sodišče tožbo avtorja, ki jo je utemeljeval na enakih podlagah kot tožeča stranka, zavrnilo. Pri tem je menilo, da avtor, soavtor in producent po določbi 43. člena ZUP niso osebe, ki bi iz navedenih statusov imele pravni interes v postopku za izdajo dovoljenja za kolektivno opravljanje pravic avtorjev, izvajalcev in filmskih producentov avdiovizualnih del. Sklicevanje na sodbo tega sodišča I U 146/2010 z dne 20. 10. 2010 pa je za obravnavano zadevo nerelevantno.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Odločitev o stroških temelji na določbi 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.