Jedro

Postopek pred sodiščem prve stopnje ni tekel po določbah 457. čl. ZPP in nasl. Zato se pritožbeno sodišče v razlogih ne bi smelo sklicevati na 1. odst. 458. čl. ZPP.

Če je imelo plačilo vtoževanega zneska podlago v pogodbi, ki ni nična (1. odst. 103. čl. ZOR) in ki ni bila razveljavljena (kakšno drugačno prenehanje pogodbe pa se ne zatrjuje), kondikcijski zahtevek za vračilo preveč plačane kupnine ne more biti utemeljen (prim. 1. odst. 113. čl. in 210. čl. ZOR). Podlage za dajatveni zahtevek zaradi preveč plačane kupnine pa v opisani situaciji ne daje tudi 211. čl. ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je dodatek k pogodbi v delu, v katerem je določena končna cena za stanovanje, ničen. Toženi stranki je zato naložilo plačilo 84,44 SIT. Toženi stranki je naložilo še plačilo pogodbene kazni v znesku 21,66 SIT. Tožbeni zahtevek za plačilo obresti na preplačila pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje glede plačila zneska 84,44 SIT in presoje o ničnosti dodatka k pogodbi spremenilo tako, da je tožbeni zahtvek v tem delu zavrnilo. Glede plačila pogodbene kazni pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

V reviziji se sklicuje na svoje navedbe v enaki zadevi, ki se je obravnavala v pritožbenem postopku pod opr.št. II Cp 622/92. Zatrjuje še, da ne gre za spor majhne vrednosti ter da je revizija dovoljena.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče pritrjuje stališču, izraženemu v reviziji, da v konkretnem primeru ne gre za spor majhne vrednosti. Iz spisa namreč ni razvidno, da bi postopek pred sodiščem prve stopnje tekel po določbah 457. čl. ZPP in nasl. Zato se pritožbeno sodišče v razlogih ne bi smelo sklicevati na 1. odst. 458. čl. ZPP. Toda tudi če pritožbeno sodišče ni presojalo razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, takšen obseg preizkusa pritožbe tožene stranke ni bil v škodo tožeče stranke (374. čl. v zvezi s 399. čl. ZPP). Prav tako revident utemeljeno opozarja, da je revizija v konkretnem primeru dovoljena, saj vrednost izpodbijanega dela presega mejno vrednost, odločilno za presojo dovoljenosti revizije, t.j. 80,00 SIT.

Sicer pa je revidentu potrebno pojasniti, da je revizija samostojno izredno pravno sredstvo. Zato zgolj s sklicevanjem na navedbe v kakšni drugi vlogi le-te ne postanejo sestavni del revizije. Revizijsko sodišče je zato revizijo preizkusilo le v okviru uradoma upoštevnega razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP (386. čl. ZPP). Slednje sodišči nista zagrešili. Tudi materialnega prava sodišče v izpodbijani sodbi ni uporabilo zmotno.

Tožeča stranka je v tožbi med drugim zatrjevala, da sta bili vselitvena in končna cena za kupljeno stanovanje dogovorjeni z dodatkom k pogodbi, ki je bil sklenjen 15.1.1985, višji kot prvotno dogovorjeni ceni v pogodbi z dne 21.12.1983. Z dodatkom k pogodbi se je tožeča stranka zato zavezala plačati takratnih 890.603,25 din (sedaj 89,06 SIT). Zatrjevala je še, da sta tožnika dodatek pogodbe podpisala pod pritiskom, saj je v pogodbi zapisano, da bodo soinvestitorji "kot pogoj za vselitev poleg pogodbeno določene cene plačali razlike iz tega dodatka". Ob takšni trditveni podlagi pa bi se tožbeni predlog moral glasiti na razveljavitev dodatka pogodbe (1. odst. 60. čl. ZOR). Dodatek k pogodbi bi bil tako lahko presojan kot izpodbojen in ne kot ničen. Vendar pa zatrjevane izpodbojnosti dodatka k pogodbi v konkretnem primeru ni moč presojati. Že zato ne, ker je bila tožba vložena po preteku prekluzivnega roka iz 1. odst. 117. čl. ZOR. Če pa je imelo plačilo vtoževanega zneska podlago v pogodbi, ki ni nična (1. odst. 103. čl. ZOR) in ki ni bila razveljavljena (kakšno drugačno prenehanje pogodbe pa se ne zatrjuje), kondikcijski zahtevek za vračilo preveč plačane kupnine ne more biti utemeljen (prim. 1. odst. 113. čl. in 210. čl. ZOR). Podlage za dajatveni zahtevek zaradi preveč plačane kupnine pa v opisani situaciji ne daje tudi 211. čl. ZOR. Določilo 211. čl. ZOR opredeljuje le eno izmed pravil vračanja, seveda pod predpostavko, da so izpolnjeni pogoji za zahtevek zaradi neupravičene pridobitve. Drugačna razlaga bi pomenila, da to določilo pomeni samostojen temelj za kondikcijski zahtevek. Vendar takšnega pomena 211. čl. ZOR ne more imeti, saj ZOR ureja izpodbijanje pogodb zaradi napak volje drugače (111. čl. ZOR in nasl.). Vse to je že pravilno obrazložilo drugostopenjsko sodišče. To sodišče je tedaj materialno pravo v izpodbijanem delu sodbe pravilno uporabilo.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).