Jedro

Stranka mora kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Na razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza bi revident moral in mogel odreagirati s trditvijo o kršitvi postopka, ki jo sedaj uveljavlja šele v reviziji. Če bi obrazloženo nasprotoval konkretnemu pojasnilu sodišča prve stopnje, bi se že to sodišče moralo opredeliti do procesne okoliščine, za katero revident meni, da je bila neutemeljeno spregledana, in ob spoznanju, da za zavrnitev dokaznega predloga nima podlage v ZPP, kršitev tudi odpraviti.

Načelo neposrednosti pri že izvedenih dokazih v upravnem postopku ni absolutno. Takšni dokazi se na glavni obravnavi ponovno izvedejo le, če novo izvedeni dokazi ali druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Za ugotovitev, da je v teh primerih med strankama sporno dejansko stanje razlog za izvedbo že predhodno izvedenih dokazov, ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu. Šele tako vzpostavljen objektiven dvom v dejanske ugotovitve upravnega organa bo narekoval sodišču, da opravi glavno obravnavo in ob ostalih izpolnjenih pogojih (substanciranost dokaznega predloga) izvede tovrstne (stare) dokaze.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Novo mesto, št. DT 4210-24114/2011-52-12-4001-02 z dne 13. 3. 2013. Z njo je bila tožniku za leto 2009 odmerjena dohodnina v znesku 549.060,97 EUR, ugotovljeno, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine (335.449,61 EUR) 213.611,36 EUR, ter odločeno, da mora biti ta plačana v roku trideset dni od vročitve odločbe. Tožnikova pritožba zoper navedeno odločbo je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-01-141/2013 z dne 4. 10. 2013. 2. V obrazložitvi sodbe se je sodišče prve stopnje strinjalo s presojo davčnega organa, da je tožnik s prejetim na podlagi "kupoprodajne in menjalne pogodbe in sporazuma namesto razlastitve" z dne 2. 12. 2009 (v nadaljevanju pogodba), to je z zneskom 656.050,30 EUR, z nadomestno nepremičnino, katere vrednost znaša 7.242,24 EUR, in z zgrajenim nadvozom čez avtocesto prejel popolno odškodnino za razlaščene nepremičnine v smislu določil Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Preostalo, kar je prejel po pogodbi (1,000.000,00 EUR), pa ne pomeni njegove odškodnine v zvezi z razlastitvijo. Dejanske okoliščine, ugotovljene v davčnem postopku, ki jih izvedeni dokazi na glavni obravnavi niso ovrgli, namreč kažejo, da gre za stroške družbe A., d. o. o. Znesek 1,000.000,00 EUR zato predstavlja tožnikov drug prejemek v skladu z 11. točko tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

3. Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev iz razlogov, ki so razvidni iz obeh upravnih odločb. **K I. točki izreka:**

5. Revizija ni utemeljena.

_O dovoljenosti revizije_ Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,1 ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V konkretnem primeru višina sporne odmerjene dohodnine presega navedeni znesek za dovoljenost revizije.

_**O utemeljenosti revizije**_

6. V tej zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo I U 1810/2013-8 zavrnilo tožnikovo tožbo. To sodbo je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku s sklepom X Ips 28/2015 z dne 12. 6. 2016 razveljavilo zaradi kršitve ustavnega procesnega jamstva iz 22. člena Ustave RS, saj je sodišče prve stopnje o tožbi kljub spornemu dejanskemu stanju odločilo brez upoštevanja predlaganih dokazov in ni opravilo glavne obravnave oziroma ni pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov ne bo izvedlo. Poleg tega se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe le pavšalno sklicevalo na utemeljitve davčnih organov in s tem nepravilno uporabilo pooblastilo iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izdalo izpodbijano sodbo.

7. Glede na vsebino revizijskih navedb Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta, vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Vrhovno sodišče tako ni presojalo revizijskih navedb, ki se nanašajo zgolj na bistvene kršitve pravil davčnega postopka (kar je vsebina pretežnega dela revizije na prvih osmih straneh, na primer, da davčni organ v ponovljenem postopku ni upošteval napotkov sodišča prve stopnje, o nezakonitosti obrazložitve upravne odločbe, ker naj bi bili razlogi odločbe sami s seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z izvedenimi listinskimi in drugimi dokazi itd.). Kot pojasnjeno, so predmet revizijskega preizkusa le tiste kršitve, ki se odrazijo v dopustnem revizijskem razlogu.

9. Iz dejanskega stanja, potrjenega z izpodbijano sodbo in na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je revident po uvodoma omenjeni pogodbi, ki jo je za Republiko Slovenijo sklenil DARS, Republiki Sloveniji izročil v last in posest svoje nepremičnine, ki jih je ta potrebovala za izgradnjo avtoceste na odsekih .... Po pregledu pogodbe, cenitvenih poročil sodnih cenilcev in izvedencev, ki so bila izdelana v postopku pogajanj in na katere se pogodba neposredno sklicuje, ter izvedenih drugih dokazih (izpovedb prič), je bilo ugotovljeno, da je vrednost izročenih nepremičnin Republiki Sloveniji 663.292,54 EUR. V tem znesku ni bila upoštevana le vrednost razlaščenega zemljišča, ampak (glede na vsebino pogodbi priloženih cenitvenih poročil) tudi stroški vlaganj v nepremičnino, strošek vlaganj v ureditev (kupljenih) nadomestnih nepremičnin (revident je nadomestne nepremičnine kupil sam) in izdatek zaradi zmanjšane vrednosti preostale nepremičnine ‒ torej tudi vsi revidentovi stranski stroški razlastitve v skladu s 105. členom ZUreP-1. Na ta račun je bila revidentu izročena nadomestna nepremičnina v vrednosti 7.242,24 EUR in izplačana razlika v višini 656.050,30 EUR.

10. Poleg tega je bilo v 5. členu pogodbe določeno, da je revident upravičen še do izplačila 1.500.000,00 EUR, ki so bili v pogodbi prav tako opredeljenih kot stranski stroški, povezani z razlastitvijo. V 6. členu je bilo v tej zvezi dogovorjeno, da bo Republika Slovenija od zneska 1.500.000,00 EUR zadržala 500.000,00 EUR in za revidentov račun plačala izgradnjo nadvoza. Na podlagi (posebne) Pogodbe o sofinanciranju ter ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z izgradnjo nadvoza AC ... se je namreč revident zavezal, da bo za potrebe opravljanja svoje poslovne dejavnosti (v izogib zmanjšanju obsega poslovanja je bilo treba vzpostaviti povezavo med njegovimi nepremičninami) na lastne stroške zgradil nadvoz nad avtocesto in priključne rampe nanj ter da bo nadvoz na lastne stroške tudi vzdrževal. Davčni organ od zneska 500.000,00 EUR dohodnine ni odmeril, za preostali del (1.000.000,00 EUR) pa je ugotovil, da ne predstavlja revidentovih stranskih stroškov razlastitve, ampak škodo, ki je zaradi razlastitve nastala pravni osebi v njegovi lasti, A., d. o. o. V fazi pogodbenega dogovarjanja so bila namreč izdelana štiri strokovna mnenja oziroma cenitve (sodne izvedenke V. V. in mag. I. G.) o vrednosti izgubljenega dobička zaradi poslovanja družbe A., d. o. o., na dveh lokacijah oziroma vpliva izgradnje avtoceste na poslovno dejavnost M. K., ki so predstavljala izhodišče za dogovor, da znaša višina škode iz tega naslova 1.500.000,00 EUR (dvanajsta in trinajsta alineja 1. člena pogodbe), ki se izplača revidentu (5. člen pogodbe).

11. Te ugotovitve je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju preverilo z zaslišanjem s strani revidenta predlaganih prič R. P. in G. M., preostale njegove dokaze pa je zavrnilo. Presodilo je, da izpovedbi omenjenih prič nista omajali ugotovitev davčnega organa, zato je bil dohodek v višini 1.000.000,00 EUR neto2 pravilno obravnavan kot revidentov drug dohodek v smislu 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.3 Revidentu namreč ni bila izplačana odškodnina za škodo, nastalo na njegovem osebnem premoženju, od katere se dohodnina ne plača (5. točka 27. člena ZDoh-2) in ki se ne šteje za drug prejemnikov dohodek (drugi odstavek 105. člena ZUreP-1).

12. Ker predmet revizijskega preizkusa v skladu z zakonom ni presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, Vrhovno sodišče ugovorov v tej smeri ni presojalo (na primer navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo prave poslovne volje pogodbenih strank4 ipd.). Revident tudi z navedbami o nejasnosti in kontradiktornosti razlogov izpodbijane sodbe v zvezi z vsebino izpovedi R. P. in mnenjem cenilke V. V. (ko sicer zatrjuje kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ne pa morebiti nasprotujočim si razlogom sodbe.

13. V obravnavani zadevi je sporno predvsem, ali je bila revidentu v ponovljenem sojenju dana možnost sodelovanja v postopku, tj. možnost dokazovanja, da mu je bil znesek 1.000.000,00 EUR izplačan kot odškodnina za njegovo škodo (stranske stroške razlastitve), torej škodo, ki je nastala na njegovem osebnem premoženju. Revident meni, da mu je sodišče z zahtevo po predložitvi pisnih izjav prič, katerih zaslišanje je predlagal, naložilo pretirano breme in mu zaradi posledic nepredložitve izjav (priče niso bile zaslišane) odvzelo možnost "poštenega sodelovanja" v postopku.

14. Navedeni očitek ni utemeljen. Res je sodišče prve stopnje predlagano zaslišanje dr. P. V. in J. C. zavrnilo, ker revident ni predložil njunih pisnih izjav o dejstvih, o katerih bi lahko izpovedala. Izjavi je sodišče zahtevalo na podlagi prvega odstavka 236. a člena ZPP. Navedeni člen v drugem odstavku določa še, da če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna.

15. Sodišče prve stopnje je torej imelo za dano zahtevo podlago v določbi ZPP. Ta se v upravnem sporu primerno uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, saj slednji vprašanja zaslišanja prič ne ureja. Ker gre za priči, ki naj bi potrdili revidentove navedbe, da je na usklajevanjih pred sklenitvijo pogodbe zahteval, da se mu plača, kar je sam plačal za zemljo (tako revident v tožbi), torej za priči iz njegove in ne toženkine (oblastvene) sfere, ni videti, da bi se mu s tako zahtevo nalagalo pretirano breme, revident pa z neobrazloženo trditvijo o naprotnem tega ne more omajati. Ker je šlo v obravnavani zadevi za še neizvedene dokaze, je treba upoštevati, da je pisna izjava tudi podlaga za presojo, ali priča sploh lahko izpove o pravno relevantnih dejstvih, torej ali je njena izpoved pomemben dokaz. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 se namreč dokazi, neizvedeni v upravnem postopku, na glavni obravnavi izvedejo le, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu. Te dolžnosti sodišča pa ni in lahko dokazni predlog zavrne, kadar za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je prepozen, nesubstanciran) ali vsebinski razlogi (če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, če je nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno, če je neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva itd.).5

16. Po navedenem je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zaslišanje priče dr. P. V., za katerega revident ne trdi niti, da je nanj naslovil prošnjo za izjavo. Drugače torej kot glede priče J. C., v zvezi s katerim še navaja, da je bilo sodišče prve stopnje seznanjeno, da njegove izjave kljub razumnim poskusom ni uspel pridobiti. Čeprav drži, da je bilo sodišče o tej okoliščini obveščeno (dopis sodišču z dne 26. 9. 2016 na l. št. 61 sodnega spisa), je revident glede uveljavljanja s tem povezane procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) v reviziji prekludiran, Vrhovno sodišče pa na kršitve pravil postopka upravnega spora ne pazi po uradni dolžnosti. Tako mora stranka v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

17. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 7. 3. 2017 (l. št. 77) izhaja, da se je sodišče prve stopnje strinjalo z zaslišanjem prič P. in M., zaslišanje ostalih pa je zavrnilo zaradi nepredloženih pisnih izjav oziroma, ker so bile nekatere priče že zaslišane v davčnem postopku. Revidentov pooblaščenec je izrazil nestrinjanje z odločitvijo in navedel, da ob zavrnitvi dokazov spreminja svoje stališče glede neposrednega zaslišanja prič P. in M. (predhodno se je strinjal, da ob njunih pisnih izjavah zaslišanje ni potrebno). Sodišče je zato sklenilo, da ju zasliši na naslednjem naroku.

18. Na podlagi vsebine zapisnika je razvidno, da je sodišče zavrnitev revidentovih predlogov za zaslišanje prič že na glavni obravnavi konkretno obrazložilo, saj je povedalo, da je nepredložitev pisne izjave priče C., ki v davčnem postopku ni bil zaslišan, razlog za zavrnitev tega dokaza. Na take razloge bi revident moral in mogel odreagirati s trditvijo o kršitvi, ki jo sedaj uveljavlja šele v reviziji, in sicer da bi moralo sodišče upoštevati njegov neuspeli poskus pridobitve izjave omenjene priče in jo zaslišati. Če bi obrazloženo nasprotoval konkretnemu pojasnilu sodišča prve stopnje, bi se že to sodišče moralo opredeliti do procesne okoliščine, za katero revident meni, da je bila neutemeljeno spregledana, in ob spoznanju, da za zavrnitev dokaznega predloga nima podlage v drugem odstavku 236. a člena ZPP, kršitev tudi odpraviti (izvesti zaslišanje). Vendar revident tega ni storil, ampak je izrazil le posplošeno nestrinjanje z zavrnitvijo dokazov, katerega edina konkretna posledica je bila njegova zahteva po neposrednem zaslišanju preostalih dveh prič, tistih, ki sta podali pisno izjavo. Tako so revizijske navedbe v tem delu neupoštevne.

19. Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem M. D. zavrnilo kot nepotreben, ker je bila priča že zaslišana v davčnem postopku. Revident meni, da je bila zaradi kršitve načela neposrednosti storjena bistvena kršitev pravil postopka.

20. Po določbi drugega odstavka 51. člena ZUS-1 se dokazi, ki so bili izvedeni že v upravnem postopku, na glavni obravnavi izvedejo, če novo izvedeni dokazi ali druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Za ugotovitev, da je v teh primerih med strankama sporno dejansko stanje razlog za izvedbo že predhodno izvedenih dokazov, torej ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu. Šele tako vzpostavljen objektiven dvom v dejanske ugotovitve upravnega organa bo narekoval sodišču, da opravi glavno obravnavo in ob ostalih izpolnjenih pogojih (substanciranost dokaznega predloga) izvede tovrstne (stare) dokaze.

21. Iz tega izhaja, da načelo neposrednosti pri že izvedenih dokazih ni absolutno. Ker revident drugega vpliva zavrnitve omenjenega dokaza na sprejeto odločitev ne pojasnjuje, Vrhovno sodišče zavrača očitek o kršitvi pravil upravnega spora.

22. Po revidentovem stališču je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tudi njegov predlog za postavitev izvedenca (dokazovanje z izvedenci je predlagal že v upravnem postopku), ki bi ugotovil vrsto in višino njegovih stranskih stroškov razlastitve. Ne strinja se z obrazložitvijo, da ni ustrezno opredelil, kaj naj bi se z njimi dokazovalo. Tega stališča tudi ne more preizkusiti, poleg tega pa bi moralo sodišče morebitne pomisleke odpraviti v okviru materialnega procesnega vodstva.

23. Vrhovno sodišče glede na obrazložitev izpodbijane sodbe predvideva, da se revizijske navedbe o nedoločenem izvedencu najverjetneje nanašajo na zavrnitev dokaznih predlogov za imenovanje izvedencev kmetijske, gradbene in finančne stroke, ki jih je revident predlagal v tožbi za ugotovitev obsega prikrajšanja, ki naj bi ga kot lastnik nepremičnin utrpel z razlastitvijo. Če je tako, sodišče prve stopnje z njihovo zavrnitvijo ni kršilo revidentove pravice do izvedbe dokazov, saj predlagani niso povezani z ugotavljanjem pravno pomembnih dejstev v zadevi. Zaradi tega pa ni pomembno niti vprašanje nezadostne substanciranosti dokazov in dolžnosti sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva.

24. Bistveno namreč je, da je revident s pogodbo proti plačilu lastninsko pravico na svojih nepremičninah prenesel na Republiko Slovenijo. Ker je bilo, kot že navedeno, v pogodbi na dveh mestih v povezavi z dvema različnima zneskoma določeno, da vključujeta tudi stranske stroške razlastitve (v 4. v zvezi s 7. členom in v 5. členu),6 je davčni organ ugotavljal, ali so bili mednje vključeni le revidentovi tovrstni stroški (in ugotovil, da ne), saj le zanje ni dolžan plačati dohodnine. Po navedenem tako ni pomembno, do katerih stranskih stroškov in v kakšni višini bi bil revident upravičen (kar naj bi ugotavljali izvedenci), ampak to, kako je davčni organ presodil dohodek, ki ga je revident prejel na podlagi sklenjene pogodbe. Kakšna je narava tega dohodka in ali je predmet obdavčitve po ZDoh-2, je materialnopravno vprašanje, nanj pa izvedenci omenjenih strok ne morejo dati odgovora. Iz tega je razvidno, da je revident predlagal dokaze za ugotavljanje okoliščin, ki za odločitev v zadevi niso relevantne (da dokazovanje z izvedenci ni potrebno, je sodišče navedlo kot razlog za njihovo zavrnitev na naroku za glavno obravnavo 7. 3. 2017, ni pa ga obrazložilo). Če revident s sklenjeno pogodbo ni izpolnil svojih pričakovanj oziroma je bila pri njenem sklepanju na njegovi strani podana katera od napak volje, to ni predmet davčnega postopka, ampak postopka ugotavljanja veljavnosti pogodbe.7 Ob tem Vrhovno sodišče še pripominja, da pogodbeni dogovor, da bo celotno davčno breme pogodbe nosila revidentova sopogodbenica, učinkuje le v razmerju med njima in zato ne posega v pristojnost davčnega organa, da odmeri davek revidentu kot prejemniku dohodka.

25. Ne drži, da zavrnitev dokazovanja z izvedenci v sodbi ni obrazložena. O tem ima razloge v 8. točki obrazložitve, ki jim revident nasprotuje s sklicevanjem na dolžnost sodišča glede materialnega procesnega vodstva. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

26. Revident navaja še, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se je sodišče v obrazložitvi povsem pavšalno sklicevalo na razloge odločb davčnih organov. S tem se ni mogoče strinjati, saj je sodišče prve stopnje določno zapisalo, v zvezi s katerimi revidentovimi navedbami se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev odločb obeh davčnih organov in na katerih straneh teh odločb (11. in 12. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Poleg tega je v povezavi s presojo pravilnosti ugotovljenega stanja pojasnilo rezultat izvedenih dokazov v upravnem sporu in obrazložilo, zakaj ostalih ni izvedlo. Revident pa niti ne konkretizira, v katerem delu oziroma v zvezi s katerimi tožbenimi ugovori naj bi bilo očitano postopanje sodišča nezadostno.

27. Glede na navedeno in ker ostale revizijske navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

28. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do takrat veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 DARS je v zvezi s tem plačal akontacijo dohodnine od drugih dohodkov v višini 333.333,33 EUR. 3 Ta določa, da je drug dohodek tudi dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu oziroma ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu. 4 Ugotavljanje vsebine pogodbene volje po ustaljeni sodni praksi spada v polje ugotavljanja dejanskega stanja (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 3/2014 z dne 24. 9. 2015 in druge). 5 Prim. na primer sklepa Ustavnega sodišča RS Up-391/02 z dne 29. 1. 2004 ter Up-332/02 z dne 25. 11. 2003 ter sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 460/2011 z dne 29. 9. 2011, na katerega se sklicuje revident. 6 V 5. členu je bilo zapisano, da je revident sam kupil nadomestne nepremičnine in da mu pripadajo tudi stranski stroški, povezani z razlastitvijo v višini 1,500.000,00 EUR. V 7. členu, ki se sklicuje na izvedensko mnenje, ki je bilo podlaga za določitev vrednosti revidentovih nepremičnin (te so navedene v 2. členu pogodbe), pa, da „so stranke sporazumne, da predstavlja vrednost nepremičnin glede na njihovo dejansko rabo ter vlaganja drugopogodbene stranke (revidenta) ter stranske stroške, povezane z razlastitvijo v skladu s 105. členom Zakona o urejanju prostora“. V 4. členu pogodbe je bila vrednost revidentovih nepremičnin iz 2. člena dogovorjena v višini 663.292,54 EUR. 7 Revidentov pooblaščenec je na naroku za glavno obravnavo 4. 4. 2017 izjavil, da tisto, kar piše v pogodbi, absolutno ne ustreza ničemur, kar je bilo v tem usklajevanju dogovorjeno.