Jedro

Ukradenim otrokom, ki so bili med vojno v nemških taboriščih, se po 13. čl. Zakona o žrtvah vojnega nasilja priznava pokojninska doba v dejanskem trajanju do povratka v domovino, medtem, ko se jim po 16. čl. istega zakona določi doživljenjska mesečna renta po 1. alinei tega člena (renta za taboriščnike).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije št... z dne 4.7.1996.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnikovi pritožbi, ker prvostopni organ o njegovi vlogi ni odločil v zakonsko določenem roku, ugodila in odločila, da se tožniku - prizna status žrtve vojnega nasilja - ukradenega otroka, za obdobje prebito v taboriščih za ukradene otroke od 15.8.1942 do 15.5.1945; - prizna pravica do doživljenjske mesečne rente v mesečnem znesku 6.600,00 SIT od 1.2.1996 dalje; - obdobje prebito v taboriščih za ukradene otroke od 15.8.1942 do 15.5.1945 in obdobje do povratka v domovino od 16.5.1945 do 25.7.1945 upošteva kot podlago za priznanje pokojninske dobe in - da je upravičen do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1.2.1996 dalje.

Tožena stranka utemeljuje svojo odločitev v izpodbijani odločbi s podatki iz vloge in sicer, da je bil tožnik aretiran 15.8.1942 in kot jetnik poslan v vlovitveno taborišče v Celju, od tam pa odveden v taborišče Frohenleiten, kjer je bil do 18.9.1942, nato v taborišče Selingeporten pri Nurenbergu, zatem v taborišče Kastl b. Amberg in še v Saldenburg, kjer je bil do 20.5.1945. Do konca junija je bil v Baumgartnu in nato se je preko repatriacijskega taborišča Degendorf vrnil 5.7.1945 v Slovenijo. Očeta je dne 15.8.1942 okupator ustrelil v Celju, mater pa je odpeljal v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je 20.10.1942 umrla. Tožniku je tožena stranka priznala status žrtve vojnega nasilja - ukradenega otroka, ker je obdobje med drugo svetovno vojno prebil v taboriščih, ki se po podatkih Arhiva RS štejejo med izgnanska taborišča, v katerih so bili med vojno otroci brez staršev.

Tožnik je v upravnem sporu najprej tožil zaradi molka drugostopnega upravnega organa, ki v zakonskem roku in tudi na zahtevo, da v nadaljnjih 7 dneh odloči o pritožbi, o njej ni odločil. Dne 22.7.1996 pa je sodišče prejelo razširitev tožbe tudi na odločbo, ki jo je tožena stranka izdala dne 4.7.1996. V njej navaja, da je upravnemu organu podal zahtevek za priznanje statusa taboriščnika in priznanje vseh pravic iz tega statusa. Tožena stranka mu je dejansko zahtevek za priznanje statusa taboriščnika zavrnila in mu na nezakonit način priznala status ukradenega otroka. Zato je tožnik mnenja, da je tožena stranka sicer pritožbi res ugodila, vendar ne tudi zahtevku, kar v izreku ni navedla, čeprav bi morala. Tožena stranka je kršila materialni predpis, ko mu je brez zakonske podlage vsilila status ukradenega otroka. Tožnik je v postopku predložil dokaze, da je bil 15.8.1942 od okupatorja aretiran iz kazensko - represivnih razlogov in poslan v posebna koncentracijska taborišča. Taborišča, v katerih je bil tožnik, nimajo nič skupnega z izgnanskimi taborišči. Tožnik trdi, da tožena stranka ni pravilno uporabila določbe 1. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), ki nedvoumno opredeljuje pojme za posamezne kategorije žrtev vojnega nasilja. Da je bil tožnik poslan v taborišče in mu zato pripada status taboriščnika potrjujeta najmanj dve listini, ki ju je tožnik predložil kot dokaz k svojemu zahtevku in sicer "Bekanntmachung", v kateri je okupator na javni način razglašal, da je vse zajete jetnike (med katerimi je bil tudi tožnik) 15.8.1942 odvedel v taborišče, in potrdilo Muzeja narodne osvoboditve iz Maribora, da je bil tožnik dne 18.3.1944 na seznamu zapornikov v taborišču S. Tožena stranka bi morala po pravilih postopka tožnika pred odločitvijo zaslišati in mu dati možnost, da v postopku predloži potrebne podatke in tudi da je v postopku seznanjen s podatki, s katerimi razpolaga upravni organ tako, da ima možnost nanje odgovoriti. Tožena stranka pa tožniku te možnosti v postopku ni dala, zato je s tem kršila pravila postopka in tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje. V dopolnitvah tožbe z dne 11.11.1997 in 19.11.1997 pa tožnik navaja in k navedbi prilaga tudi dokaze (odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 30.9.1997 ter prvostopno odločbo in potrdilo o statusu žrtve vojnega nasilja, izdano dne 21.5.1997), da je upravni organ v navedenih dveh primerih, ob enakem dejanskem stanju kot je tožnikov (ukradeni otroci), ki so bili med vojno v istih posebnih taboriščih kot tožnik, navedenim strankam priznal status žrtve vojnega nasilja - taboriščnik, medtem ko tožniku tega statusa ni priznal. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo z izpodbijano odločbo, skladno z zakonom, odločeno o statusu žrtve vojnega nasilja. Od določitve kategorije žrtve vojnega nasilja (taboriščnik, interniranec, izgnanec, ukradeni otrok) so odvisne pravice po zakonu. Ker je bil tožnik poslan v posebna taborišča v Nemčijo, ni pa bil v koncentracijskih taboriščih, ga je tožena stranka opredelila v kategorijo ukradenega otroka in mu priznala pravice, ki so določene za to kategorijo (2. odstavek 13. člena ZZVN). Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Materialno - pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je bil Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in 44/96), ki v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan RS, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na RS izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. V 2. odstavku 2. člena pa določa, da je ob pogojih iz 1. člena tega zakona žrtev vojnega nasilja po tem zakonu oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in je bila nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). V II. poglavju z naslovom "Varstvo žrtev vojnega nasilja" pa zakon posebej opredeljuje posamezne pravice žrtev vojnega nasilja.

Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala na podlagi 2. odstavka 246. člena ZUP, (molk prvostopnega upravnega organa). V stvari je sporno, ali je tožena stranka odločila v okviru tožnikovega zahtevka (status žrtve vojnega nasilja - taboriščnika) oziroma ali so bila v postopku dovolj upoštevana pravila postopka in ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen materialni zakon.

Tožnik v tožbi trdi, da je podal zahtevek za priznanje statusa taboriščnika, tožena stranka pa mu je priznala status ukradenega otroka. Tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, ki imajo neposreden vpliv na odločitev. Ker vrsta statusa (taboriščnik, zapornik, izgnanec, interniranec, delovni deportiranec, begunec oziroma ukradeni otrok) neposredno vpliva na priznanje posameznih pravic oziroma na njihov obseg, tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in temu posledično tudi uporabo zakona.

Po mnenju sodišča tožnik upravičeno opozarja, da je izrek izpodbijane odločbe pomanjkljiv, ker se tožena stranka do njegovega zahtevka - priznanja statusa taboriščnika, v njem ni izrecno opredelila. Vsebina odločitve o pravici oziroma obveznosti stranke mora biti v izreku opredeljena tako, da je neposredno in nedvoumno izražena. V konkretnem primeru pa tožena stranka v izreku priznava tožniku status ukradenega otroka (na katerega se njegov zahtevek ne glasi), ni pa se izrecno opredelila do zahtevka - statusa taboriščnika. Podatki spisov tudi potrjujejo tožnikovo trditev, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih, ki jih je tožena stranka ugotovila med postopkom in so ji služila za sklep o dejanskem stanju. Opustitev načela zaslišanja stranke pomeni v takem primeru kršitev pravil postopka, še posebej ob ugotovitvi tožene stranke, da taborišča za ukradene otroke niso koncentracijska taborišča, kar je tudi služilo toženi stranki kot temeljna podlaga za odločitev v tej zadevi.

V stvari ni sporno, da je bil tožnik v času od 15.8.1942 do 25.7.1945 kot otrok (katerega oče je bil 15.8.1942 ustreljen s strani okupatorja, mati pa odpeljana v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je 20.10.1942 umrla), brez staršev odpeljan v posebna nemška taborišča - (Trohenleiten, Selingeporten, Kastl b. Amberg, Saldenburg, Baumgarten in Degendorfen). Glede na zgodovinske vire spadajo v kategorijo ukradenih otrok otroci, ki so jih nemški nacisti nasilno odtrgali od njihovih svojcev in jih poslali v posebna taborišča za prevzgojo. Ti viri govorijo še o eni skupini ukradenih otrok in sicer so bili to najmlajši otroci, ki so jih nacisti odpeljali v domove esesovskega društva ("Lebensborn"), ki so bili ustanovljeni z nalogo, da esesovskim družinam preskrbijo otroke.

Tožnik ne zanika, da je bil ukradeni otrok, vendar meni, da glede na dejstvo, da je bil kot tak poslan v posebna taborišča in kot sam trdi, je treba ta šteti za koncentracijska, mu pripada status taboriščnika. Ker imata status taboriščnika oziroma ukradenega otroka po zakonu za posledico različne pravice oziroma različen obseg posameznih pravic, sta v konkretnem primeru sporni predvsem pravica povezana s priznanjem pokojninske dobe in pravica do doživljenjske mesečne rente.

Zakon je v 13. členu, kjer opredeljuje pokojninsko dobo, posebej določil, da se taboriščniku, čas prebit v koncentracijskem taborišču in v zaporu prizna kot posebna doba v dvojnem štetju, čas po 15. maju 1945 do povratka v domovino pa v dejanskem trajanju. Ta določba tudi določa, katere taboriščnike je šteti v to skupino. To so taboriščniki v nemškem koncentracijskem taborišču, v Jasenovcu ali na otoku Rabu. V določbi 2. odstavka pa zakon našteva vse ostale taboriščnike, med katerimi posebej navaja tiste v internacijskih taboriščih z odvzemom svobodnega gibanja v Italiji ali v taborišču za ukradene otroke in jih kot take šteje med internirance ter jim priznava pokojninsko dobo v dejanskem trajanju do povratka v domovino.

Določba 16. člena, katere naslov se glasi " Doživljenjska mesečna renta" določa, da je ta pravica oblika delnega zadoščenja žrtvi vojnega nasilja iz 2. člena tega zakona. V nadaljevanju pa posebej opredeljuje višino rente za posamezne kategorije teh žrtev, med katerimi ukradenih otrok posebej ne našteva. Medtem ko določba 13. člena zakona dokaj jasno opredeljuje upravičence do pokojninske dobe (v dvojnem oziroma dejanskem štetju), tega ni mogoče trditi za določbo 16. člena. Zato je po mnenju sodišča potrebno to določbo (16. člen) razlagati le v povezavi s celotnim besedilom zakona.