Jedro

Kabine tovornega vozila, čeprav lahko voznik v njej prespi, ni moč šteti za prostor, ki uživa enako varstvo zasebnosti in nedotakljivosti kot stanovanje in za katerega preiskavo bi delavci carine potrebovali odredbo sodišča.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 29. 12. 2008 spoznalo obsojenega C. Ö. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je kazen devet let zapora, v katero mu je vštelo čas pripora od 13. 11. 2008 dalje. Obsojencu je odvzelo 99.750 g heroina ter ga oprostilo plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21. 5. 2009 pritožbi državnega tožilca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odvzelo zaseženo tovorno vozilo Renault, last družbe B., Istanbul, Turčija, kot prevozno sredstvo uporabljeno za prevoz drog; pritožbi obsojenčevih zagovornikov pa kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 22. 9. 2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije. Zahteva za varstvo zakonitosti je po vsebini enaka zagovornikovi pritožbi z dne 3. 2. 2009 zoper sodbo sodišča prve stopnje. V zahtevi navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kaj naj bi pri carinskem delavcu vzbudilo sum, da je za oblogami nekaj skrito. Preiskava kabine tovornega vozila je bila nezakonita, z njo je bila kršena tudi človekova pravica do zasebnosti, pri opravljanju preiskave pa je bila zasežena droga, zato je zasežena droga nedovoljen dokaz v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP. Višje sodišče je z izrekom odvzema tovornega vozila kršilo 5. točko 372. člena ZKP, ker je kaznovalo lastnika tovornjaka. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 28. 10. 2009, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Na vse pritožbene navedbe, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti ponavlja, je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je tudi povsem utemeljeno zaseglo tovornjak, s katerim je obsojenec mamila prevažal, saj je bil tovornjak prav zato uporabljen. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena.

B.-1

4. Glede na navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je: zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP) in da po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednje pomeni, da je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi s pregledom in preiskavo vozil, ki jih opravijo cariniki pri opravljanju nalog carinske službe, že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 95/2004 z dne 6. 6. 2005, I Ips 40/2007 z dne 10. 5. 2007, I Ips 2/2007 z dne 17. 1. 2008) presodilo, da carinski organi v primeru razlogov za sum kršitev carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe, lahko opravijo preiskavo prevoznih sredstev brez odredbe sodišča. B.-2

5. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kaj naj bi pri carinskem delavcu vzbudilo sum, da je za oblogami nekaj skrito. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje glede okoliščin, ki so pri cariniku vzbudile sum, so po navedbah vložnika v nasprotju z izpovedbo priče; tudi iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje ne izhaja, kaj naj bi cariniku vzbudilo sum. Carinik L. Š. ni vedel povedati, kaj je pri njem vzbudilo sum, da obsojenec krši carinske, trošarinske ali druge predpise, zato je bila preiskava tovornega vozila tako s tehničnim pripomočkom (rentgenom), kakor s podrobnim pregledom kabine tovornega vozila z odstranitvijo zvočnika izvedena v nasprotju s četrtim odstavkom 27. člena Zakona o carinski službi.

6. Podlaga za pooblastilo cariniku za pregled in preiskavo vozila po Zakonu o carinski službi (ZCS-1, Ur. l. RS, št. 56/99) je dokazni standard „razlogov za sum“ kot najnižje stopnje verjetnosti, ki mora temeljiti na konkretnih podatkih kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje nadzira carina. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi (sodba sodišča prve stopnje str. 8 do 9, sodba sodišča druge stopnje str. 4) kot prepričljivo in verodostojno ocenilo izpoved priče – carinika s petnajstletnimi izkušnjami L. Š. na glavni obravnavi, da (ob tem zaslišanju) ne more več reči, kaj je pri njem kritične noči, ko se je obsojenec s tovornjakom iz Republike Hrvaške pripeljal na mejni prehod Gruškovje, vzbudilo sum, da je za oblogo v notranjosti kabine kaj skrito (pri tem je navedel več možnosti), zaradi česar se je odločil za odstranitev zvočnika in zatem v odprtini zagledal črne pakete. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti presoje sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi o verodostojnosti izpovedi priče – carinika ne sprejema; v obširnih navedbah v zahtevi izpodbija verodostojnost izpovedi carinika in podaja svojo oceno izpovedi te priče. S temi navedbami pa ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč po vsebini izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti.

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti (enako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje) uveljavlja z navedbo, da je bila preiskava kabine tovornjaka opravljena nezakonito. Droga je bila najdena ob preiskavi kabine tovornega vozila, s preiskavo kabine brez odredbe preiskovalnega sodnika je bila kršena obsojenčeva pravica do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Zaradi tega sta bila najdba in zaseg droge pridobljena na nezakonit način in gre za dokaz v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, zato se na ta dokaz sodba ne bi smela opreti.

8. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je bila preiskava tovornega vozila na mejnem prehodu ob vstopu vozila v Republiko Slovenijo opravljena zakonito in skladno z določbami Zakona o carinski službi, ki v 27. členu določa pooblastila carinikom in inšpektorjem pri odkrivanju kršitev carinskih, trošarinskih in drugih predpisov za katere je pristojna carina. Carinik, ki je kritične noči ob sumu kršitve carinskih predpisov opravil pregled in preiskavo tovornega vozila na mejnem prehodu, s katerim se je obsojenec pripeljal na mejni prehod zaradi vstopa v Republiko Slovenijo, je preiskavo vozila opravil kot pooblaščena uradna oseba pri opravljanju nalog carinske službe skladno z določbo četrtega odstavka 27. člena ZCS-1. Po določbi četrtega odstavka 27. člena navedenega zakona namreč preiskava prevoznega sredstva pomeni podroben pregled vseh delov prevoznega sredstva, vključno s stvarmi v njem, pri katerem se lahko za pregled posameznih delov prevoznega sredstva oziroma stvari v njem uporabijo tehnični pripomočki in prevozno sredstvo oziroma stvari tudi razstavijo. Obsojenec je bil pri preiskavi vozila na mejnem prehodu navzoč. Na zapisnik o zasegu predmetov in droge, najdene v kabini tovornjaka, ki ga je podpisal, ni imel pripomb. Obramba obsojenca do konca postopka pred sodiščem prve stopnje pomislekov ali dvoma v zakonitost preiskave tovornega vozila ni izrazila, niti ni zahtevala izločitve dokazov, pridobljenih ob preiskavi tovornega vozila. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je zagovornik uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zatrjeval nezakonitost preiskave kabine tovornega vozila zaradi kršitve obsojenčeve pravice do varstva zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, ker je bila preiskava opravljena brez odredbe sodišča in je zato pri preiskavi zasežena droga nedovoljen dokaz v smislu 18. člena ZKP.

9. Vsaka preiskava vozila pomeni poseg v zasebnost. Tako tudi preiskava tovornega vozila in kabine tovornega vozila, s katerim se je obsojenec pripeljal na mejni prehod zaradi vstopa v Republiko Slovenijo. Glede na določbe Zakona o carinski službi pa Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da so cariniki za preiskavo (tudi kabine) obsojenčevega tovornega vozila ob sumu kršitve carinskih predpisov imeli pooblastilo v četrtem odstavku 27. člena ZCS-1 in zato preiskava tovornega vozila, v posledici katere je bilo v kabini tovornega vozila zaseženo skoraj 100 kg heroina, ni bila nezakonita. Kabine tovornega vozila (tovorno vozilo je sredstvo za prevoz blaga v mednarodnem prometu), čeprav lahko voznik v njej prespi, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni moč šteti za prostor, ki uživa enako varstvo zasebnosti in nedotakljivosti kot stanovanje in za katerega preiskavo bi delavci carine potrebovali odredbo sodišča. 10. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bilo na podlagi določbe petega odstavka 186. člena KZ-1 zaseženo tovorno vozilo, ki je bilo uporabljeno za prevoz droge in je last družbe iz Istanbula, vzeto. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z odvzemom tovornega vozila lastniku tega vozila – družbi B. iz Istanbula. Že iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da obsojenec ni lastnik tovornjaka, niti ni lastnik družbe B. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil obsojenčev zagovornik pooblaščen za zastopanje navedene družbe. Nasprotno Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedeno družbo na podlagi pooblastila (list. št. 108) zastopa drug odvetnik. Ker obsojenčev zagovornik zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti v korist tretje osebe (lastnika tovornega vozila), je njegova zahteva v tem delu nedovoljena ter je zato Vrhovno sodišče v tem delu ni presojalo.

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je na prestajanju daljše zaporne kazni ter je brez premoženja, oprostilo plačila sodne takse kot stroška postopka, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.