Jedro

Sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka v predmetni zadevi z ugotovitvami in stališčem Sveta NAKVIS glede predlagane akreditacije Študijskega programa, ki so v nekaterih delih bistveno odstopale od zaključkov skupine strokovnjakov v končnem akreditacijskem poročilu, seznanila šele s prejemom prvostopenjske odločbe. Zato se sodišče strinja s tožečo stranko, da je bila ta odločba zanjo "odločba presenečenja" in se je zato lahko prvič do stališč Sveta NAKVIS in do dopolnjenih ugotovitev o dejanskem stanju zadeve opredelila šele v pritožbi. Ker pa je bila s stališčem Sveta NAKVIS in z ugotovitvami o dejanskem stanju, kot jih je sprejel ta organ tožeča stranka seznanjena šele z izpodbijano odločbo, ji je bila kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Sveta Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu, št. 6033-3/2018/22 z dne 19. 12. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Povzetek izpodbijane odločbe**

1. Svet Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (v nadaljevanju Svet NAKVIS ali prvostopenjski organ), je z odločbo, št. 6033-3/2018/22 z dne 19. 12. 2019, zavrnil vlogo A. (v nadaljevanju tožeča stranka) za akreditacijo magistrskega interdisciplinarnega študijskega programa "Tehnika, pravni inženiring in management trajnostne gradnje - MA TPIMTG" B. fakultete (1. točka izreka) ter odločil, da so stroški v znesku 2.100,00 EUR breme agencije (2. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je tožena stranka vlogo za akreditacijo prej navedenega interdisciplinarnega študijskega programa vložila 20. 2. 2018 in jo po pozivu dopolnila 14. 6. in 17. 12. 2018. Študijski program naj bi izvajala B. fakulteta, ki bi se v ta namen preimenovala v C. fakulteto. Svet NAKVIS je 17. 1. 2010 imenoval skupino strokovnjakov za pripravo poročila o izpolnjevanju meril za akreditacijo študijskega programa (v nadaljevanju akreditacijsko poročilo), ki so 26. 3. 2019 obiskali tožečo stranko ter opravili razgovore z njenimi predstavniki in s predvidenimi izvajalci študijskega programa. Po tem, ko so podali svoje pripombe, je tožeča stranka svojo vlogo 5. 4. 2019 dopolnila in korenito spremenila izhodišča vloge, vključno z elementi, povezanimi z opredelitvijo področij študijskega programa, strukturo predmetnika, učnimi načrti predmetov ter nekaterimi drugimi elementi vloge. Skupina strokovnjakov je na podlagi dopolnjene vloge pripravila svoje poročilo, ki je bilo posredovano tožeči stranki. Ta je v odgovoru z dne 27. 6. 2019 upoštevala ugotovitve in priporočila strokovnjakov, ter vlogo ponovno spremenila in dopolnila, vključno z imenom študijskega programa, ki se po novem imenuje "Tehnika, pravni inženiring in management trajnostne gradnje - MA TPIMTG" (v nadaljevanju Študijski program) ter strokovnim naslovom in uskladitvijo s klasifikacijo KLASIUS P16. Po pregledu teh dopolnitev je skupina strokovnjakov opozorila na nove pomanjkljivosti, na katere je tožeča stranka odgovorila 2. 9. 2019. Na podlagi celotnega predloženega gradiva je skupina strokovnjakov 14. 10. 2019 Svetu NAKVIS posredovala končno akreditacijsko poročilo.

3. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da se študijski programi presojajo po določbah Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) ter po standardih kakovosti iz 17. in 18. člena Meril za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov (Uradni list RS, št. 42/17 in 14/19; v nadaljevanju Merila za akreditacijo), in sicer glede na sestavo in vsebino študijskega programa, umeščenost v področje in disciplino, povezavo z okoljem, zasnovo izvedbe ter glede na pogoje za študij in obvezne sestavine študijskega programa. Ugotavlja, kako se Študijski program uvršča po različnih klasifikacijah ter navaja, da so strokovnjaki v akreditacijskem poročilu sicer zapisali, da je ta skladen s 1. standardom 17. člena Meril za akreditacijo, a kot delno neskladnost z merili izpostavili, da ostajajo v predmetniku in učnih načrtih določene nekonsistentnosti, tako v posameznih elementih učnih načrtov določenih predmetov, kakor tudi v netočnosti podatkov. Svet NAKVIS se ne strinja, da je Študijski program skladen s prej navedenim standardom, ki zahteva, da študijski program po sestavi in vsebini študentom ponuja celovito znanje, ter jim omogoča doseči postavljene cilje in načrtovane kompetence oziroma učne izide. V povezavi z zahtevo po konsistentnosti in vsebinski povezanosti posameznih predmetov in učnih načrtov ter študijskega programa kot celote ugotavlja, da se pri predmetih "Zdravo bivalno okolje" in "Trajnostni principi v avtohtoni gradnji" kot pogoj za vključitev v delo zahtevajo "osnovna inženirska znanja", nikjer pa ni opredeljeno, kako se bo ta pogoj preverjal. Predmet "Fizika" je po učnem načrtu zasnovan kot osnova za sodelovanje pri predmetu "Konstrukcijska gradbena fizika", ki pa v predmetniku sploh ni naveden. Učni načrti za temeljne tehniške predmete (npr. "Fizika", "Matematika", "Mediacija in alternativno reševanje sporov") so po mnenju Sveta NAKVIS na nivoju študijskega programa prve stopnje, saj predvidevajo pridobivanje strokovnega znanja s študijem teoretičnih in metodoloških konceptov, kar pa ni v skladu z določbo 33. člena ZViS, ki za študijski program druge stopnje zahteva poglabljanje znanja na širših strokovnih področjih in usposabljanje za iskanje novih virov znanja. Svet NAKVIS, izhajajoč iz ugotovitve strokovnjakov, da so v predmetniku in učnih načrtih še vedno določene nekonsistentnosti, ugotavlja, da so te takšne narave, da študijski program ni skladen z zahtevami 1. standarda Meril za akreditacijo, tudi v povezavi s petim odstavkom 33. člena ZViS, ki natančneje opredeljuje pogoje in oziroma značilnosti študijskih programov druge stopnje.

4. Predlagani Študijski program je bil prvotno uvrščen v študijsko področje "Arhitektura, urbanizem in gradbeništvo" (80%), "Poslovne in upravne vede" (10%) in "Pravo" (10%). Po obisku skupine strokovnjakov je tožeča stranka to spremenila, tako da se sedaj predlagani Študijski program pretežno umešča v področje "Interdisciplinarne izobraževalne aktivnosti, pretežno tehnika, proizvodne tehnologije in gradbeništvo" (75%), "Poslovne in upravne vede" (10%) in "Pravo" (15%), kar je tožeča stranka utemeljila kot posledico uskladitve klasifikacije z veljavno uredbo KLASIUS-P-16. V akreditacijskem poročilu je zapisano, da taka zamenjava ni bila posebej pojasnjena, četudi so interdisciplinarnost in povezovanje raznolikih področij ocenili kot najizrazitejšo kakovost presojanega Študijskega programa, opozorili pa še, da pri opredelitvi strokovnega naslova diplomanta obstaja nevarnost nesporazuma v prepoznavnosti vsebin študijskega programa in njegove klasifikacije, saj je opredeljen dokaj široko (magistrica/magister inženirka/inženir tehnike, pravnega inženiringa in managementa trajnostne gradnje).

5. Svet NAKVIS v nasprotju s strokovnjaki ugotavlja, da naj bi bil diplomant predlaganega Študijskega programa inženir, vendar pa bo njegov profil razvejan in nepovezan. Študijski program skuša povezati raznolika področja gradbeništva, zdravstva, managementa in prava. V tej disciplinarni heterogenosti in razhajanju kompetenc inženirska dimenzija diplomanta ne bo dovolj čvrsta. Študijski program se zato po mnenju Sveta NAKVIS po imenu, namenu in vsebini ne umešča primerno v predvidena področja in discipline, torej ne ustreza zahtevam 2. standarda 17. člena Meril za akreditacijo. V zvezi z ustreznostjo zasnove izvajanja Študijskega programa (18. člen Meril za akreditacijo) Svet NAKVIS na podlagi poročila skupine strokovnjakov nadalje ugotavlja, da bo pedagoški proces potekal pretežno v obliki predavanj, vaj in seminarjev, predvidene so sodobne metode poučevanja, interaktivne metode študija, poučevanje s študijami primerov, ter povezava študija s prakso. V zvezi s kadrovsko ustreznostjo ugotavlja, da je predvidenih 13 nosilcev predmetov študijskega programa, področja njihovih habilitacij pa so primerna. Pri presoji pogojev za študij in obveznih sestavin Študijskega programa Svet NAKVIS meni, da zahtevani standard, da so te določene, pregledne in razumljive ter da omogočajo uveljavljanje pravic in izpolnjevanje obveznosti vseh deležnikov v študijskem procesu, ni v celoti izpolnjen, konkretno pri predmetu "Napredna gradbena informatika".

6. Svet NAKVIS obrazložitev svoje odločitve sklene z ugotovitvijo, da vloga tožeče stranke za akreditacijo zadevnega Študijskega programa ne izpolnjuje v celoti vseh zahtev ZVis in standardov 17. in 18. člena Meril za akreditacijo in se zato zavrne.

**Povzetek drugostopenjske odločbe**

7. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Pritožbena komisija Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (v nadaljevanju Pritožbena komisija NAKVIS ali drugostopenjski organ) zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve uvodoma povzema vsebino izpodbijane odločbe, v nadaljevanju pa se opredeljuje do pritožbenih navedb, ki jih prav tako povzema.

8. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da se končno akreditacijsko poročilo in pripombe vlagatelja predložijo Svetu NAKVIS, ki odloči o akreditaciji študijskega programa. Vlagatelj zahtevka za akreditacijo ima med postopkom vse do končnega akreditacijskega poročila možnost odgovora oziroma pripomb na ugotovitve strokovnjakov in možnost dopolnjevanja svoje vloge, kar je tožeča stranka v konkretnem primeru tudi izkoristila. Skupina strokovnjakov deluje kot strokovni pomočnik Sveta NAKVIS in presoja strokovna vprašanja, Svet NAKVIS pa je tisti, ki je dolžan pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje, napraviti dokazno oceno in nato pravilno uporabiti materialno pravo. Pred izdajo odločbe mora zato sam ugotavljati dejstva, ki jih črpa iz končnega akreditacijskega poročila, pripomb vlagatelja na poročilo in iz vloge vlagatelja. Poleg tega pa Svet NAKVIS opravlja tudi subsumpcijo dejanskega stanja pod ustrezne materialnopravne določbe Meril za akreditacijo in ZVis, ki pa se lahko razlikuje od ugotovitev skupine strokovnjakov iz končnega akreditacijskega poročila, pri čemer mora takšna odstopanja od ugotovitev skupine strokovnjakov ustrezno obrazložiti. Če se Svet NAKVIS ne strinja z ugotovitvami oziroma zaključki skupine strokovnjakov v končnem akreditacijskem poročilu, to še ne pomeni, da ugotavlja drugačno dejansko stanje od stanja, kot ga je ugotovila skupina strokovnjakov, pač pa, da na podlagi vseh izvedenih dokazov le napravi drugačen sklep o dejanskem stanju. Četudi tožeča stranka trdi, da je v predmetni zadevi Svet NAKVIS ugotovil drugačno dejansko stanje, kot pa ga je ugotovila skupina strokovnjakov, gre dejansko za drugačno uporabo določb ZVis in Meril za akreditacijo. Svet NAKVIS pri presoji lahko odstopa od ugotovitev skupine strokovnjakov, mora pa takšna odstopanja ustrezno obrazložiti, kar je v konkretnem primeru tudi storil. 9. Ne glede na navedeno, drugostopenjski organ ugotavlja, da je Svet NAKVIS v nekaterih delih vendarle nekoliko razširil in bolj konkretiziral dejansko stanje, kot pa to izhaja iz akreditacijskega poročila, vendar pa teh svojih zaključkov ni posredoval v izjavo tožeči stranki. Ta se je z zaključki prvostopenjskega organa seznanila v pritožbeni fazi postopka in se je do njih v pritožbi tudi opredelila. Drugostopenjski organ je zaključke prvostopenjskega organa presodil po vsebini in ugotovil, da ugovori, ki jih uveljavlja tožeča stranka, ne vplivajo na pravilnost izpodbijane odločbe, zatrjevana bistvena kršitev 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa ni podana.

10. Glede izpolnjevanja 1. standarda kakovosti Študijskega programa drugostopenjski organ ugotavlja, da je skupina strokovnjakov v končnem akreditacijskem poročilu pojasnila, da je ta s tem standardom skladen, izpostavila pa, da v predmetniku in učnih načrtih ostajajo številne nekonsistentnosti. Tožeča stranka priznava, da je Svet NAKVIS pravilno ugotovil, da se pri predmetih "Zdravo bivalno okolje" in "Trajnostni principi v avtohtoni gradnji" kot pogoj za vključitev v delo zahtevajo "osnovna inženirska znanja", ki pa niso opredeljena ter da je predmet "Fizika" po učnem načrtu zasnovan kot osnova za sodelovanje pri predmetu "Konstrukcijska gradbena fizika", ki v predmetniku ni naveden. Vse to tožeča stranka šteje za manjše in nebistvene pomanjkljivosti ter se zavezuje, da jih bo odpravila. Drugostopenjski organ se ne strinja s tožečo stranko, da gre v tem delu le za manjše slovnične napake , ki so posledica nenatančnosti. Vlogo je med postopkom tožeča stranka spremenila kar petkrat in je torej imela možnost, da jo izpopolni tako, da bo skladna z vsemi standardi, vsebinsko popolna ter brez neskladij in nekonsistentnosti. Iz končnega akreditacijskega poročila zgolj pavšalno izhaja navedba skupine strokovnjakov, da v predmetniku in učnih načrtih kljub dopolnitvam vloge ostajajo številne nekonsistentnosti, ki jih je šele Svet NAKVIS bolj natančno specificiral. To pomeni, da se je tožeča stranka s konkretnimi neskladnostmi seznanila prvič šele v izpodbijani odločbi. Gre za bistveno kršitev določb postopka (9. člena ZUP), ki pa jo je drugostopenjski organ saniral na način, da je popravke tožeče stranke štel kot pravočasne in utemeljene in v tem delu drugače kot Svet NAKVIS zaključil, da Študijski program izpolnjuje točko a) 1. standarda 17. člena Meril za akreditacijo.

11. Pritožbena komisija NAKVIS pa se strinja s Svetom NAKVIS, da tožeča stranka ne izpolnjuje točke b) 1. standarda 17. člena Meril za akreditacijo, to je zahteve po povezanosti (skladnosti) ciljev, kompetenc oziroma učnih izidov, določenih v učnih načrtih, s cilji in kompetencami študijskega programa in z njegovo vsebino glede na vrsto in stopnjo študija, saj so učni načrti za temeljne tehniške predmete ("Fizika", "Matematika z osnovami statistike", "Mediacija in alternativno reševanje sporov") v Študijskem programu na nivoju študijskega programa prve stopnje. Tudi v delu se je tožeča stranka z opisanimi ugotovitvami prvič seznanila šele v pritožbenem postopku. Pritožbena komisija NAKVIS je zato sama vsebinsko presodila ugovore in navedbe tožeče stranke glede tega dejstva in ugotovila, da je tudi z upoštevanjem pritožbenih navedb odločitev prvostopenjskega organa pravilna. S tem je sanirala bistveno kršitev pravil postopka 9. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 237. člena ZUP. Tožeča stranka v pritožbi posredno priznava, da so učni načrti za temeljne tehniške predmete na nivoju študijskega programa prve stopnje, saj navaja, da Študijski program ni zamišljen kot študij fizike, matematike in statistike na drugi stopnji, do očitkov glede predmeta "Mediacija in alternativno reševanje sporov" pa se ni niti opredelila. Pritožbena komisija NAKVIS pojasnjuje, da peti odstavek 33. člena ZVis predpostavlja, da ima študent že določeno osnovno znanje glede predmetov, ki bodo vključeni v magistrski študijski program in da mora te osnove pridobiti bodisi s končanjem ustreznega študijskega programa, kjer se je seznanil z ustreznimi strokovnimi področji bodisi mora te osnove osvojiti posebej pred vpisom v magistrski program. Pritožbena komisija NAKVIS zato meni, da predmeti "Fizika", "Matematika z osnovami statistike" in "Mediacija in alternativno reševanje sporov" ne bi smeli biti vključeni v Študijski program, saj so zanje vsebinsko predvideni učni načrti na nivoju študijskega programa prve stopnje. Predmetni Študijski program torej točke b) 1. standarda kakovosti 17. člena Meril za akreditacijo ne izpolnjuje.

12. Drugostopenjski organ po tem, ko povzame potek in način spremembe področja "Arhitektura, urbanizem in gradbeništvo" s področjem "Interdisciplinarne izobraževalne aktivnosti, pretežno tehnika, proizvodne tehnologije in gradbeništvo", nadalje meni, da je tožeča stranka to spremembo ustrezno pojasnila in zato ugotavlja, da temu nasprotna ugotovitev skupine strokovnjakov in Sveta NAKVIS ni pravilna. Ne strinja se niti z zaključkom Sveta NAKVIS, da je strokovni naslov diplomantov Študijskega programa preveč razvejan in nepovezan, saj je interdisciplinarnost predstavljena kot nosilna ideja Študijskega programa in kot njegova največja dodana vrednost, ki jo morata ustrezno odražati tako naziv programa kot tudi strokovni naslov diplomantov. V tem delu je po presoji drugostopenjskega organa pritožba utemeljena, kar pomeni, da je Študijski program po imenu, namenu in vsebini ustrezno uvrščen v predvideno področje in disciplino ter izpolnjuje 2. standard kakovosti 17. člena Meril za akreditacijo.

13. Pritožbena komisija NAKVIS pojasnjuje, da se po prvem in drugem odstavku 38.a člena ZVis v magistrski študijski program lahko vpiše, kdor je končal študijski program prve stopnje z ustreznih strokovnih področij ali študijski program prve stopnje z drugih strokovnih področij, če je pred vpisom opravil študijske obveznosti, ki so bistvene za nadaljevanje študija, pri čemer se strokovna področja določijo z magistrskim študijskim programom. V konkretnem primeru iz vloge tožeče stranke izhaja, da je pri predmetu "Napredna gradbena tehnika" kot pogoj za vključitev v delo v učnem načrtu med drugim zahtevano znanje osnov glavnih gradbenih materialov, ni pa navedeno, kako naj bi se ta pogoj preverjal. Svet NAKVIS je zato po presoji drugostopenjskega organa pravilno ugotovil, da takšen pogoj ni v skladu z vpisnimi pogoji tožeče stranke, ki omogočajo vpis tudi diplomantom študijskega programa prve stopnje 0713 - elektrotehnika in energetika, in to brez opravljanja dodatnih študijskih obveznosti pred vpisom, četudi takšnega znanja nimajo. Ker se je tožeča stranka z opisano dejansko ugotovitvijo Sveta NAKVIS prvič seznanila šele z izpodbijano odločbo, je Pritožbena komisija NAKVIS sama vsebinsko presodila njene pritožbene navedbe in obrazložitev tega dejstva. Ugotovila je, da je, tudi ob upoštevanju pritožbenih navedb, odločitev Sveta NAKVIS v tem delu pravilna, s tem pa je Pritožbena komisija NAKVIS sanirala bistveno kršitev pravil postopka 9. člena ZUP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 237. člena ZUP. Meni, da ne gre le za neskladje, kot trdi tožeča stranka, saj je diplomantom študijskega programa s področja elektrotehnike in energetike na tak način, kot ga je predvidela, študij praktično onemogočen. Tožeča stranka bi morala diplomantom študijskega programa elektrotehnike in energetike prve stopnje določiti poseben diferencialni izpit, česar ne more nadomestiti njena pritožbena razlaga, da bodo študenti, ki takšnega osnovnega znanja nimajo, slednje morali pridobiti tekom izvedbe predmeta s študijem dodatne literature, nakar bo osvojeno znanje nosilec predmeta preveril z usmerjenim seminarjem. Glede na navedeno, Študijski program tudi točke a) 5. standarda 17. člena Meril za akreditacijo ne izpolnjuje.

**Povzetek tožbe**

14. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči o stvari tako, da njeni zahtevi za akreditacijo Študijskega programa ugodi in prvostopenjskemu organu naloži, da ta program vpiše v evidenco akreditiranih študijskih programov, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne Svetu NAKVIS v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Tožeča stranka uvodoma ugovarja neustavnost Pritožbene komisije NAKVIS. Navaja, da je v skladu z zahtevami 25. člena Ustave za učinkovitost pritožbe ena njenih ključnih lastnosti devolutivnost, ki pa je v predmetnem postopku zgolj navidezna, glede na to, da prvostopenjski organ (torej Svet NAKVIS) imenuje drugostopenjski organ (Pritožbeno komisijo NAKVIS). Devolutivnost in s tem učinkovitost pritožbe iz 25. člena Ustave sta zato izvotljeni. Z vidika 25. člena Ustave je sporna tudi določba ZVis, po kateri v primeru, če pritožbena komisija pritožbi ugodi, vrne zadevo Svetu NAKVIS v ponovno odločanje. Če ima Pritožbena komisija NAKVIS zgolj možnost, da v primeru ugotovljene nezakonitosti prvostopenjske odločbe takšno odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, v nasprotnem primeru pa pritožbo zavrne, njena odločba ne more biti dokončna, saj postane dokončna tista odločba, s katero je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v postopku. Z vidika 25. člena Ustave in določbe ZUP o delu organa druge stopnje s pritožbo, opisana določba ZVis omejuje pritožbeni organ pri odločanju. Gre za poseg v 25. člen Ustave, za katerega ni videti legitimnega razloga.

16. Tožeča stranka nadalje navaja, da je tožena stranka kršila njeno pravico do izjave. Skupina strokovnjakov je Svetu NAKVIS 14. 10. 2019 posredovala pozitivno končno akreditacijsko poročilo, katerega povzetek tožeča stranka citira. Kljub temu pa je Svet NAKVIS vlogo tožeče stranke zavrnil in s tem ravnal v nasprotju s predlogom skupine strokovnjakov. Pravilno je sicer ugotovil, da je tožeča stranka med postopkom temeljito spremenila svojo prvotno vlogo, sledila predlogom skupine strokovnjakov in izpolnila vse njihove zahteve in predloge. Tožeča stranka trdi, da je skupina strokovnjakov delovala in bona fide, predvsem pa je strokovno in v skladu z določbami ZVis ugotovila popolno in resnično dejansko stanje, za kar je tudi zadolžena po četrtem odstavku 51.p člena ZVis. Tožena stranka je kljub temu v izpodbijani odločbi povsem arbitrarno sprejela odločitev, ki je v nasprotju s pozitivnim končnim poročilom skupine strokovnjakov, četudi iz petega odstavka 51.p člena ZVis izhaja, da mora Svet NAKVIS pri odločanju o akreditaciji upoštevati vsa dejstva in vse dokaze (s tem pa tudi dopolnitve), ki jih je tožeča stranka posredovala do izdaje končnega poročila strokovnjakov, kar pa pomeni, da zavrnitev vloge za akreditacijo ne more temeljiti na dejstvih, ki tega dopolnjevanja vloge med postopkom evalvacije ne upoštevajo. Svet NAKVIS mora torej svojo odločitev opreti na dejstva, kakršna so v času pred izdajo končnega poročila skupine strokovnjakov in kakršna je skupina strokovnjakov tudi ugotovila. Če pa je Svet NAKVIS ugotovil drugačno dejansko stanje in ugotovil drugačna dejstva od tistih, ki izhajajo iz končnega poročila skupine strokovnjakov, bi moral dati tožeči stranki možnost, da se o njih izjavi.

17. Skupina strokovnjakov ni samo skupina izvedencev na področjih, na katera se nanaša program, katerega akreditacija se zahteva, temveč so tudi edini, ki neposredno v ugotovitvenem postopku ugotavljajo dejstva. Ker ima vlagatelj možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki bodo podlaga za sklep o dejanskem stanju, na podlagi katerega bodo uporabljeni materialni predpisi, ZVis izrecno določa, da se poročilo pošlje vlagatelju, ki ima pravico, da se o vseh ugotovitvah skupine strokovnjakov (torej o ugotovljenem dejanskem stanju in stališčih strokovne skupine v zvezi z njim) izjavi. Če se izjavi, se strokovna skupina v končnem poročilu do teh izjav opredeli in na tej podlagi oblikuje sklepno stališče o dejstvih, iz katerih izhaja, ali so pogoji za akreditacijo izpolnjeni ali ne. Če je v obravnavanem primeru Svet NAKVIS sam ugotavljal dejansko stanje in pri tem ugotovil dejstva drugače od skupine strokovnjakov, bi moral, da bi bilo zadoščeno standardom poštenega postopka iz 22. člena Ustave, dati tožeči stranki možnost, da se o drugače ugotovljenih dejstvih in dejanskem stanju izjavi. Izpeljava te zahteve 22. člena Ustave je vsebovana v 9. členu ZUP.

18. V drugostopenjski odločbi Pritožbena komisija NAKVIS navaja, da je Svet NAKVIS svojo odločitev sprejel na podlagi v postopku večkrat spremenjene in dopolnjene vloge tožeče stranke, njenih pripomb na poročilo skupine strokovnjakov in končnega akreditacijskega poročila. Če bi ta navedba držala, bi bila odločitev tožene stranke pozitivna, tj. bi sledila končnemu akreditacijskemu poročilu o podelitvi akreditacije magistrskemu Študijskemu programu. Tako pa Pritožbena komisija NAKVIS sama ugotavlja, da Svet NAKVIS ni sledil zaključkom skupine strokovnjakov iz končnega akreditacijskega poročila, pač pa je drugače ugotovil, da Študijski program določenih standardov kakovosti ne izpolnjuje. To kaže, da je prvostopenjski organ ugotavljal in drugače ugotovil dejansko stanje, na katero je potem apliciral materialno pravo in izdal negativno odločbo. V predmetni zadevi ni podano zgolj nestrinjanje z ugotovitvami skupine strokovnjakov, kot skuša to prikazati drugostopenjski organ, temveč se je to nestrinjanje odrazilo v novem, s strani Sveta NAKVIS ugotovljenem dejanskem stanju, o katerem pa se tožeča stranka ni imela priložnosti izjaviti.

19. Tožeča stranka citira določene dele odločbe drugostopenjskega organa, v katerih je navajal, da se je tožeča stranka z nekaterimi ugotovitvami Sveta NAKVIS seznanila šele v pritožbenem postopku in jih uveljavljala v pritožbi, da pa je Pritožbena komisija NAKVIS tudi te pritožbene navedbe vsebinsko presodila in ugotovila, da niso takšne narave, da bi lahko vplivale na pravilnost končne odločitve, ki jo je sprejel Svet NAKVIS, s tem pa naj bi sanirala bistveno kršitev pravil postopka 9. člena ZUP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 237. člena ZUP. Tožeča stranka primarno izpostavlja, da tudi razširitev in konkretizacija dejanskega stanja pomenita drugačno ugotovitev dejanskega stanja od tistega, ki je izhajalo iz akreditacijskega poročila in s katerim se je imela možnost seznaniti. O tem, tj. drugačnem dejanskem stanju, na podlagi katerega je prvostopenjski organ izdal svojo odločbo, pa se tožeča stranka ni imela priložnosti izjaviti, s čimer ji je bila kršena pravica do izjave. Dejstva, na podlagi katerih je bila izdana izpodbijana odločba, je prvostopenjski organ podal šele v izpodbijani odločbi in glede tega izpodbijana odločba za tožečo stranko predstavlja "odločbo presenečenja" ter je kot taka nezakonita. Pritožbena komisija NAKVIS je imela v predmetni zadevi zakonsko pooblastilo, da sama sanira zatrjevano bistveno kršitev postopka s tem, da bi tožečo stranko pozvala, da se izjavi o drugačnih, novih in podrobnejših ugotovitvah Sveta NAKVIS, pa tega ni storila. Z uveljavljanjem pravice do pritožbe tožeča stranka ne more sama sanirati (bistvenih) kršitev postopka, zagrešenih s strani prvostopenjskega organa, temveč bi bil drugostopenjski organ za odpravo kršitev primoran uporabiti zakonsko predpisane instrumente, ter se ne zgolj pavšalno sklicevati na naknadno seznanitev tožeče stranke z novimi dejstvi v okviru pritožbenega postopka. Opisana kršitev je absolutna bistvena kršitev določb postopka in mora zato sodišče izpodbijano odločbo že iz tega razloga odpraviti. Tožeča stranka še dodaja, da ne razume, da tožena stranka po eni strani zatrjuje, da Svet NAKVIS ne razpolaga z vsemi strokovnimi znanji in da je zato za strokovnega pomočnika angažiral skupino strokovnjakov, po drugi strani pa se z lastno strokovnostjo postavlja nad njihove ugotovitve.

20. Tožeča stranka se v nadaljevanju opredeljuje še do zaključkov tožene stranke, da Študijski program ne izpolnjuje 1. standarda 17. člena in 5. standarda 18. člena, vse Meril za akreditacijo.

21. Tožeča stranka najprej pojasnjuje, da 1. standard 17. člena Meril za akreditacijo zahteva, da študijski program po sestavi in vsebini študentom ponuja celovito znanje, ter jim omogoča doseči postavljene cilje in načrtovane kompetence oz. učne izide. Skupina strokovnjakov je ugotovila, da Študijski program ta standard izpolnjuje, Svet NAKVIS pa je tej ugotovitvi nasprotoval in se skliceval na manjše slovnične napake oziroma pridevnike ali stavčne zveze, ki so tekom spreminjanja programa pomotoma ostale zapisane v tekstu. Tega, da je tožeča stranka svojo vlogo večkrat popravila in dopolnjevala, ji ni mogoče šteti v slabo, pač pa je treba šteti kot njeno kontinuirano prizadevanje k oblikovanju kakovostnega študijskega programa. Drugostopenjski organ se s stališči skupine strokovnjakov ni strinjal in ocenil, da gre za take pomanjkljivosti, da Študijski program prej navedenega standarda ne izpolnjuje, pa četudi je manjše slovnične napake in lapsuse tožeča stranka v pritožbi priznala in napake tudi popravila, kar kaže, da zaključki tožene stranke niso utemeljeni.

22. Pritožbena komisija NAKVIS je tudi zaključila, da naj Študijski program tudi ne bi izpolnjeval točke b) 1. standarda 17. člena Meril za akreditacijo, to je, da naj ne bi izpolnjeval zahteve povezanosti (skladnosti) ciljev, kompetenc oziroma učnih izidov, določenih v učnih načrtih, s cilji in kompetencami študijskega programa in z njegovo vsebino glede na vrsto in stopnjo študija. Tožeča stranka pojasnjuje, da, ob upoštevanju, kaj ZVis zahteva od magistrskih študijskih programov (peti odstavek 33. člena ZVis), Meril za akreditacijo ni mogoče razumeti na način, kot ga razlaga tožena stranka, pač pa tako, da se bo osnovno znanje študenta nadgradilo na vseh predmetnih področij do nivoja, ki ga študijski program zahteva. Pritožbena komisija NAKVIS meni, da predmeti "Fizika", "Matematika z osnovami statistike" in "Mediacija in alternativno reševanje sporov" ne bi smeli biti vključeni v Študijski program. Tožeča stranka poudarja, da niti v ZVis niti v Merilih za akreditacijo ni izrecno navedeno, da morajo biti čisto vsi predmeti v študijskem programu zamišljeni kot študij na drugi stopnji, temveč se določba 33. člena ZVis nanaša na celoten magistrski študijski program, v okviru katerega pa se bo, kot je tožeča stranka že pojasnila, osnovno znanje študenta nadgradilo na vseh predmetnih področij do nivoja, ki ga študijski program zahteva in ki predvideva pri opredeljenih tehničnih predmetih razumevanje na predpisanem nivoju. Taki so tudi primeri drugih študijskih programov. Kot primer tožeča stranka navaja magistrski študijski program "Ekonomija" na D. fakulteti Univerze v Ljubljani. Iz predmetnika tega študijskega programa npr. izhaja, da je obvezen predmet tudi "Optimizacijske metode v ekonomiji", katerega cilj je osvojiti matematične pojme in metode, potrebne pri izvajanju ekonomske analize, še posebej optimizacijske metode, pri čemer je kar nekaj vsebine tega predmeta na ravni srednješolske matematike in predmet ne more pomeniti študija matematike na drugi stopnji.

23. Tožeča stranka zavrača tudi stališče tožene stranke, da naj Študijski program ne bi izpolnjeval 5. standarda 18. člena Meril za akreditacijo, ki določa, da so pogoji za študij in obvezne sestavine študijskega programa določeni, pregledni in razumljivi. Po mnenju Pritožbene komisije NAKVIS Študijski program ne izpolnjuje standarda kakovosti a) pogoji za vpis v študijski program in napredovanje študentov. Tudi ta presoja Sveta NAKVIS je v nasprotju z zaključki skupine strokovnjakov. Navaja, da je v Študijskem programu predvideno, da se lahko v začetni študijski program vpiše, kdor je končal študijski program prve stopnje ali enakovreden (predbolonjski) študijski program tudi s področja 0713 - elektrotehnika in energetika, medtem ko Svet NAKVIS meni, da diplomanti s tega področja nimajo osnov poznavanja gradbenih materialov, kot se zahteva za predmet "Napredna gradbena informatika". Tožeča stranka je že v pritožbi pojasnila, da zapisani pogoj pomeni, da bo moral študent, ki tega osnovnega znanja nima, to znanje pridobiti tekom izvedbe predmeta in ne vidi neskladja med postavljenimi vpisnimi pogoji in zahtevami v učnem načrtu tega predmeta. Ne strinja se niti z navedbo drugostopenjskega organa, da je diplomantom s področja elektrotehnike in elektronike študij onemogočen. Tožeča stranka bi namreč lahko, kolikor bi želela, predvidela izvedbo diferencialnega izpita, pa se je raje odločila za možnost, da zahtevano znanje pridobi študent v okviru samega predmeta, tj. s študijem dodatne literature. Ob tem se tožeča stranka primerjalno sklicuje na akreditiran študijski program "Medicinska fizika II. stopnja" na Fakulteti E. Univerze v Ljubljani, na katerega je mogoč tudi vpis osebe, ki je končala visokošolski strokovni študijski program po starem programu z drugih strokovnih področij (tj. ne iz matematike in fizike), če kandidat pred vpisom opravi študijske obveznosti, ki so bistvene za nadaljevanje študija, lahko pa jih opravi med študijem na 1. stopnji, v programih za izpopolnjevanje ali z opravljanjem izpitov pred vpisom v magistrski študij ali izjemoma med obiskovanjem 1. letnika magistrskega študija.

**Povzetek odgovora tožene stranke na tožbo**

24. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih za to odločitev, kot so pojasnjeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Predlaga tudi, naj sodišče tožbo tožeče stranke zoper drugostopenjsko odločbo zavrže, saj v tem delu tožba ni utemeljena.

25. Tožena stranka poudarja, da o vlogah za akreditacijo študijskih programov odloča Svet NAKVIS. Dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, ugotavlja ta organ in ne skupina strokovnjakov, ki deluje le kot strokovni pomočnik Sveta NAKVIS. Če Svet NAKVIS ugotovi drugačna dejstva, kot jih je ugotovila skupina strokovnjakov v končnem akreditacijskem poročilu, mora o svojih ugotovitvah pred izdajo odločbe v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP in v skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP v zvezi s šestim odstavkom 51.e člena ZViS seznaniti vlagatelja, ki ima načeloma možnost podaje pripomb ali predložitve novih dokazil oziroma popravkov vloge do izdaje končnega akreditacijskega poročila (51.p člen ZVis (drugi, četrti in peti odstavek) in četrti in peti. odstavek 35. člena Meril za akreditacijo). Svet NAKVIS opravlja tudi subsumpcijo dejanskega stanja pod ustrezne materialnopravne določbe Meril za akreditacijo in ZVis, pri tem pa ni vezan na končne ugotovitve skupine strokovnjakov, pač pa je pri presoji samostojen in od ugotovitev skupine strokovnjakov lahko odstopa, mora pa takšna odstopanja ustrezno obrazložiti. V predmetni zadevi je Svet NAKVIS nasprotno kot skupina strokovnjakov ugotovil, da Študijski program določenih standardov kakovosti ne izpolnjuje. S tem ne gre za ugotavljanje drugačnega dejanskega stanja, pač pa je Svet NAKVIS napravil sklep o dejanskem stanju in subsumiral dejansko stanje pod ustrezne določbe Meril za akreditacijo in ZViS, razloge za to pa je v izpodbijani odločbi pojasnil. 26. Tožena stranka pojasnjuje, da je Pritožbena komisija NAKVIS v svoji odločbi res navedla, da je Svet NAKVIS v nekaterih delih nekoliko razširil in bolj konkretiziral dejansko stanje, kot ga je ugotovila skupina strokovnjakov, kar bi lahko šteli kot ugotavljanje novih dejstev, vendar pa tožeča stranka ni navedla, katera dejstva naj bi bila na novo oziroma drugače ugotovljena. Svet NAKVIS s svojimi zaključki ni seznanjal tožeče stranke, saj je štel, da dejstva, ki jih je sam ugotovil, niso drugačna od dejstev, ugotovljenih s strani skupine strokovnjakov, se je pa tožeča stranka imela možnost o tem izjaviti v pritožbi zoper prvostopenjsko odločb, kar je tudi storila. Pritožbena komisija NAKVIS je vse navedbe tožeče stranke vsebinsko pretehtala in ugotovila, da te niso takšne narave, da bi lahko vplivale na pravilnost končne odločitve, ni pa imela nobene dolžnosti, da bi tožečo stranko ponovno pozivala k izjavi v pritožbenem postopku.

27. Glede tožbenih navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na izpolnjevanje 1. standarda 17. člena in 5. standarda 18. člena, vse Meril za akreditacijo, tožena stranka navaja, da so predloženi dokazi v zvezi z drugimi študiji nedovoljene tožbene novote.

**Povzetek prve pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 19. 2. 2021**

28. Tožeča stranka se je na odgovor tožene stranke odzvala v prvi pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2021. Uvodoma navaja, da je tožbo vložila v skladu s pravnim poukom drugostopenjske odločbe in 28. členom ZUS-1, in sicer v 30-dnevnem zakonskem roku od vročitve drugostopenjske odločbe. Predmet izpodbijanja s to tožbo je poleg dokončne prvostopenjske odločbe tudi drugostopenjska odločba, saj je pritožbeni organ z njo zagrešil samostojno postopkovno kršitev, ko je tožeči stranki kršil načelo zaslišanja stranke in posledično pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

29. Tožeča stranka vztraja pri tožbi in tožbenih ugovorih. Ne razume, kako naj bi se dejstva, ki jih je ugotovil Svet NAKVIS, lahko razlikovala od dejstev, ugotovljenih s strani skupine strokovnjakov, če je skupina strokovnjakov zapisala, da Študijski program izpolnjuje merila za akreditacijo, Svet NAKVIS pa je odločil povsem nasprotno. Tudi razširitev in konkretizacija dejanskega stanja pomenita drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa je tožeča stranka v svoji pritožbi zoper izpodbijano odločbo toženi stranki že očitala in svoje očitke podrobno utemeljila. Iz vsega nesporno izhaja, da je prvostopenjski organ ugotovil drugačno dejansko stanje od tistega, ki je izhajalo iz akreditacijskega poročila in s katerim se je tožeča stranka imela možnost seznaniti. Tožena stranka svojo opustitev dolžnostnega ravnanja, to je s seznanitvijo tožeče stranke z dejstvi in posledično konkretizacijo pravice do izjave, opravičuje z dejstvom, da se je tožeča stranka do vseh navedb sveta agencije opredelila v pritožbenem postopku in da svojo pravico do izjave izkorišča tudi zdaj - v tem postopku s tožbo, kar vse pa nasprotuje pravicam tožeče stranke, določenim v ZUP, ZUS-1 in Ustavi RS.

**Povzetek druge pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 7. 10. 2022**

30. Tožeča stranka je na sodišče naslovila še drugo pripravljalno vlogo z dne 7. 10. 2022, v kateri je navedla, da je 25. 8. 2022 prejela sklep Vrhovnega sodišča I Up 34/2022 z dne 18. 8. 2022, s katerim je bilo odločeno o pritožbi A., kot tožeče stranke, zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici III U 270/2019-19 z dne 22. 11. 2021. V postopku III U 270/2019 je Upravno sodišče odločalo o tožbi A. zaradi molka Rektorske konference Republike Slovenije (v nadaljevanju Rektorska konferenca) pri odločanju o vlogi A. za članstvo v Rektorski konferenci. Vrhovno sodišče je tožbo zaradi molka sicer pravnomočno zavrglo, hkrati pa je v obrazložitvi pojasnilo, da je članica Rektorske konference vsaka akreditirana članica že na podlagi zakona; da Rektorska konferenca izvršuje zakonsko upravno nalogo imenovanja članov različnih organov s področja visokega šolstva, kar predstavlja javnopravno delovanje in sledenje določenemu javnemu interesu in je iz tega razloga stranka v uradnih postopkih; in da je namen Rektorske konference obravnavati in usklajevati vprašanja skupnega pomena vseh univerz, zaradi česar morajo biti vanjo vključene vse akreditirane univerze v Republiki Sloveniji. Iz odločitve Vrhovnega sodišča tako izhaja, da je bilo članstvo A. v Rektorski konferenci nezakonito in neupravičeno odrekano najmanj od 9. 4. 2019, ko je A. izpolnila ter Rektorski konferenci posredovala pristopno izjavo ter s tem jasno izrazila interes po sodelovanju v Rektorski konferenci, posledično pa interes po soodločanju o skupnih zadevah, skladno z določbo 29. člena ZVis. Posledično je bila sestava Rektorske konference do 23. 9. 2022, ko je sprejela sklep o vključitvi A. in Univerze F. v Rektorsko konferenco, nezakonita.

31. Upoštevajoč določbe o sestavi Rektorske konference to pomeni, da je nezakonita tudi sestava Sveta NAKVIS, saj tri člane tega organa imenuje prav Rektorska konferenca. Sprejete odločitve Sveta NAKVIS zato niso zakonite in ker so obremenjene s kršitvami pravil procesnega in materialnega prava, ne bi smele biti izdane in jih je treba izreči za nične. Tožeča stranka glede na vse pojasnjeno, poleg že postavljenega tožbenega zahtevka in podrejenega tožbenega zahtevka, postavlja še podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo izreče na nično, postopek pa ustavi.

**Povzetek prve pripravljalne vloge tožene stranke z dne 30. 3. 2023**

32. Tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2023 vztraja pri sprejeti odločitvi. Poudarja, da tožničina pravica do izjave v upravnem postopku ni bila kršena, saj se je prvostopenjski organ v celoti skliceval na ugotovitve skupine strokovnjakov, do katerih se je imela tožeča stranka možnost opredeliti. Skupina strokovnjakov deluje kot strokovni pomočnik tožene stranke, ki pa je pri odločanju samostojna in na zaključke skupine strokovnjakov ni vezana. Glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovila skupina strokovnjakov, je tožena stranka ob upoštevanju pravil materialnega prava napravila drugačen zaključek od te skupine, razloge za svojo odločitev pa je v izpodbijani odločbi utemeljila. Tožena stranka vztraja tudi pri razlogih, ki izhajajo iz odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega organa glede neizpolnjevanja 1. standarda 17. člena in 5. standarda 18. člena Meril za akreditacijo v predmetni zadevi ter ugovoru glede tožbenih novot v zvezi z dokazi, priloženimi tožbi. Tožena stranka je samostojna in neodvisna agencija, ki je zavezana načelu strokovnosti za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu. Kot tako jo zakon pooblašča za določitev meril za akreditacijo v podzakonskem aktu, upravno sodna praksa pa ji pušča široko polje proste presoje pri interpretiranju Meril za akreditacijo in se zato Upravno sodišče v uporabo in interpretacijo kriterijev za zagotavljanje kakovosti v upravnem sporu ne spušča. 33. Tožena stranka nasprotuje tudi navedbam tožeče stranke o tem, da naj bi bila izpodbijana odločba nična zaradi nepravilno konstituirane Rektorske konference, kar naj bi imelo za posledico tudi nepravilno sestavo prvostopenjskega organa. Taka zatrjevanja ne pomenijo dejanskega stanja, ki je razlog ničnosti po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Pogoj za začetek delovanja Sveta NAKVIS je izpolnjen, ko je imenovanih vsaj šest članov od enajstih. Tudi če bi bili trije člani od enajstih, ki jih je imenovala Rektorska konferenca, res imenovani nezakonito, kar zatrjuje tožnica, bi Svet NAKVIS še vedno lahko veljavno odločal. Na 145. seji Sveta NAKVIS dne 19. 12. 2019 je bilo prisotnih deset od enajstih članov, od tega trije imenovani s strani Rektorske konference. Tudi če glasov članov rektorske konference ne bi šteli, je za izpodbijano odločbo glasovalo sedem članov, torej večina vseh članov.

**K točki I izreka:**

34. Tožba je utemeljena.

**O izpodbijanem aktu**

35. Predmet tega postopka je izpodbijana odločba, s katero je Svet NAKVIS zavrnil vlogo tožeče stranke za akreditacijo magistrskega interdisciplinarnega študijskega programa "Tehnika, pravni inženiring in management trajnostne gradnje - MA TPIMTG" B. fakultete Univerze A. ter odločil, da so stroški v znesku 2.100,00 EUR breme agencije. Četudi je tožena stranka v uvodu tožbe navedla, da izpodbija tako to odločbo, kot tudi odločbo Pritožbene komisije NAKVIS, s katero je bila pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnjena, pa je tožbeni zahtevek (pravilno) oblikovala tako, da je sodišču predlagala, da izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari; podredno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu; in še podredno, da izpodbijano odločbo izreče za nično. Sodišče zato šteje, da je predmet tega postopka (le) izpodbijana in ne drugostopenjska odločba. Ker Pritožbena komisija NAKVIS s svojo odločitvijo ni posegala v izpodbijani upravni akt, ki ga je izdal Svet NAKVIS kot prvostopenjski organ, to pomeni, da drugostopenjska odločba "deli usodo" izpodbijane odločbe, s katero je bilo odločeno o stvari. Če se namreč v postopku prvostopenjski upravni akt odpravi, organ druge stopnje pa s svojo odločitvijo v ta akt ni posegel (in je izdal odločbo, s katero je zavrnil vloženo pritožbo), potem se v primeru odprave takega upravnega akta postopek vrne v ponovni postopek pred organ prve stopnje, ki bo moral o zadevi ponovno odločati, odločba organa druge stopnje pa preneha veljati po samem zakonu.1 **Pravna podlaga za presojo obravnavane zadeve**

36. Sodišče je pri odločanju izhajalo iz določb ZVis, ki Univerzo opredeljujejo kot avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem (prvi odstavek 6. člena ZVis). Univerza deluje po načelu avtonomije, ki se med drugim zagotavlja tudi z izdelavo in sprejemom študijskih programov (šesta alineja drugega odstavka 6. člena ZVis). Študijske programe za pridobitev izobrazbe in študijske programe za izpopolnjevanje sprejme senat univerze na predlog senata članice univerze oziroma senat samostojnega visokošolskega zavoda (prvi odstavek 32. člena ZVis). Študijske programe je treba akreditirati pri NAKVIS, s čimer postanejo javno veljavni in se objavijo najkasneje do razpisa za vpis (drugi odstavek 32. člena ZVis).

37. Izpolnjevanje pogojev za izvajanje študijskih programov preverja Svet NAKVIS v postopkih akreditacije in zunanje evalvacije (prvi odstavek 51.o člena ZVis). ZVis ureja akreditacijo študijskih programov v 51.p členu (enako v 35. členu Meril za akreditacijo). Določa, da Svet NAKVIS v enem mesecu po prejemu popolne vloge za akreditacijo študijskega programa imenuje skupino strokovnjakov, ki v treh mesecih od imenovanja pripravi poročilo o izpolnjevanju meril za akreditacijo študijskega programa. Poročilo se pošlje predlagatelju, ki lahko nanj poda svoje pripombe v enem mesecu od njegovega prejema. Če predlagatelj v roku enega meseca ne poda pripomb na poročilo, to postane končno; če pa pripombe poda, pripravi skupina strokovnjakov po presoji utemeljenosti pripomb končno poročilo, v katerem se opredeli do vseh pripomb predlagatelja. Skupina strokovnjakov pripravi poročilo na podlagi predložene dokumentacije in ogleda prostorov, v katerih bo visokošolski zavod izvajal študijski program, če je to potrebno zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja.

38. Končno poročilo skupine strokovnjakov se predloži Svetu NAKVIS, ki v treh mesecih od prejema tega poročila odloči o akreditaciji študijskega programa, pri čemer ne upošteva morebitnih pripomb ali novih dokazil predlagatelja, poslanih Svetu NAKVIS po izdaji končnega poročila skupine strokovnjakov. Svet NAKVIS lahko podeli akreditacijo študijskega programa za nedoločen čas ali zavrne vlogo za akreditacijo študijskega programa (enako v drugem odstavku 41. člena Meril za akreditacijo). Akreditacijo študijskemu programu podeli, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZVis, in pogoji iz meril iz tretje alineje enajstega odstavka 51.h člena tega zakona, to je pogoji iz Meril za akreditacijo, v katerih so upoštevani dogovorjeni standardi in smernice za zagotavljanje kakovosti, ki veljajo v evropskem visokošolskem prostoru (1. člen Meril za akreditacijo). Svet NAKVIS presoja sestavo in vsebino študijskega programa, za katerega se predlaga akreditacija (17. člen Meril za akreditacijo) in zasnovo izvajanja študijskega programa (18. člen Meril za akreditacijo), in to na podlagi petih standardov. Zoper odločitve o akreditacijah študijskih programov, ki jih na prvi stopnji sprejema Svet NAKVIS, je dopustna pritožba, o kateri odloča Pritožbena komisija NAKVIS.

39. Svet NAKVIS je v obravnavani zadevi odločil, da predlagani Študijski program ne izpolnjuje a) in b) točke 1. standarda 17. člena2, 2. standard 17. člena3 ter a) točko 5. standarda 18. člena4 člena, vse Meril za akreditacijo in je zato njegovo akreditacijo zavrnil. Pritožbena komisija NAKVIS je taki odločitvi pritrdila s tem, da je drugače kot Svet NAKVIS presodila, da Študijski program izpolnjuje a) točko 1. standarda 17. člena in 2. standard 17. člena, strinjala pa se je, da ne izpolnjuje b) točke 1. standarda 17. člena in a) točke 5. standarda 18. člena, vse Meril za akreditacijo.

**O zatrjevani ničnosti izpodbijane odločbe**

40. Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi postavila drugi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je sodišču predlagala, naj izpodbijano odločbo izreče za nično. Zahtevek utemeljuje na določbi 5. točke prvega 279. člena ZUP. Pojasnjuje, da iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 34/2022 z dne 18. 8. 2022 (glej 30. in 31. točko te obrazložitve) izhaja, da je bila Rektorska konferenca v času, ko je bila sprejeta izpodbijana odločitev, sestavljena nezakonito, kar pa pomeni, da je bila zato nezakonita tudi sestava Sveta NAKVIS, v katerega je Rektorska konferenca imenovala tri člane, torej da je bilo tako imenovanje nedovoljeno dejanje.

41. Po določbi 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja. Sodišče pojasnjuje, da so ti primeri nedovoljenih ravnanj našteti primeroma. Za to, da se neko ravnanje opredeli kot nedovoljeno dejanje, ni treba, da bi šlo za kaznivo dejanje ali prekršek, mora pa biti tako nedovoljeno dejanje usmerjeno zoper organ, ki je odločal, in izkazano kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji je to storil ter na koga (katero uradno osebo) je pritiskal, jo izsiljeval ali nanjo vplival na drug nedovoljen način. Prav tako mora biti izkazana vzročna zveza med temi dejanji in sprejeto odločitvijo, torej, da je zaradi teh dejanj upravni organ sprejel odločitev z vsebino, ki je sicer ne bi sprejel, če teh dejanj ne bi bilo.5

42. Sodišče ugotavlja, da na podlagi prej navedenega sklepa Vrhovnega sodišča ni mogoče zaključevati, da je izpodbijana odločba nična po določbi 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, tako kot to uveljavlja tožeča stranka. Odločitev Vrhovnega sodišča o sestavi Rektorske konference namreč še ne pomeni, da so bile (vse) odločitve, ki jih je sprejemala, med drugim tudi imenovanje treh članov v Svet NAKVIS, nične, s tem pa nične tudi odločitve Sveta NAKVIS. Svet NAKVIS namreč sestavlja 11 članov, od katerih (le) tri člane imenuje Rektorska konferenca; konstituira in lahko prične z delom, takrat ko je imenovanih vsaj šest članov; odločitve pa sprejema z večino glasov vseh članov (četrti, peti in dvanajsti odstavek 51.h člena ZVis). Sodišče presoja, da tožeča stranka ni izkazala, kar bi bilo za izrek ničnosti bistveno - da bi zato, ker je tri člane v Svet NAKVIS še pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o njeni sestavi imenovala Rektorska konferenca, prišlo do sprejema izpodbijane odločitve, ki sicer ne bi bila sprejeta, če bi bila Rektorska konferenca sestavljena drugače. Kot je že bilo pojasnjeno, je za to, da se odločitev po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP izreče za nično, treba izkazati vzročno zvezo med nedovoljenim dejanjem in sprejeto odločitvijo, tožeča stranka pa ni izkazala niti tega, da bi bilo imenovanje članov v Svet NAKVIS nedovoljeno dejanje niti da je prav zaradi tega dejanja Svet NAKVIS sprejel izpodbijano odločitev.

**O devolutivnosti pritožbe**

43. Devolutivnost je eden od elementov učinkovite pritožbe (pravnega sredstva), ki se izrazi najprej v stvarni pristojnosti drugega organa, ki presoja utemeljenost pritožbe, ne da bi o pritožbi odločal izdajatelj izpodbijanega akta (razen izjemoma); ob odločanju o pritožbi pa ne morejo sodelovati osebe, ki so že sodelovale v postopku na prvi stopnji. Tožeča stranka meni, da je v predmetnem postopku, ko je na prvi stopnji odločitev sprejel Svet NAKVIS, na drugi pa Pritožbena komisija NAKVIS, ki jo imenuje Svet NAKVIS, devolutivnost izvotljena. Tega stališča tožeča stranka podrobneje ne pojasni, sodišče pa meni, da dejstvo, da Pritožbeno komisijo v skladu 51.h členom ZVis imenuje Svet NAKVIS, samo po sebi še ne pomeni, da devolutivnost pritožbe ne bi bila zagotovljena.

44. NAKVIS je oseba javnega prava za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu ter za razvojno in svetovalno delo na področju, za katerega je ustanovljena (51.e člen ZVis), njeni organi pa so Svet NAKVIS, direktor in Pritožbena komisija NAKVIS (51.g člen ZVis). Svet NAKVIS je najvišji organ odločanja agencije; njegovi člani delujejo strokovno, samostojno in neodvisno ter pri svojem delovanju niso vezani na sklepe, stališča in navodila institucij, ki so jih imenovale, ali drugih institucij, pri izvajanju nalog in sprejemanju odločitev pa upoštevajo načela preprečevanja konflikta interesov in načela nepristranskosti (prvi do tretji odstavek 51.h člena ZVis). Pritožbeno komisijo NAKVIS imenuje Svet NAKVIS na podlagi javnega poziva, sestavljajo pa jo trije člani, ki ima vsak svojega namestnika, svoje odločitve pa sprejema z večino glasov vseh članov (prvi in šesti odstavek 51.j člena ZVis). Pritožbena komisija NAKVIS med drugim odloča tudi o pritožbah zoper odločitve Sveta NAKVIS o akreditaciji študijskih programov (prvi odstavek 51.k člena ZVis).

45. Za člana Pritožbene komisije NAKVIS in njegovega namestnika je lahko imenovana oseba, ki: (-) ima najmanj izobrazbo, pridobljeno po študijskem programu druge stopnje v skladu z ZVis oziroma izobrazbo, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljene po študijskih programih druge stopnje; (-) ima opravljen pravniški državni izpit; in (-) ima vsaj deset let delovnih izkušenj, od tega vsaj pet let na sodišču. Mandat traja štiri leta, član ali namestnik člana Pritožbene komisije NAKVIS pa je lahko ponovno imenovan, vendar največ dvakrat zaporedoma. Izbor članov Pritožbene komisije NAKVIS poteka po postopkih in po merilih, določenih z aktom Sveta NAKVIS z naslovom "Postopek in merila izbire članov pritožbene komisije Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu". Način dela Pritožbene komisije NAKVIS ureja Poslovnik o delu pritožbene komisije Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost visokem šolstvu (v nadaljevanju Poslovnik). Poročevalec v posamezni obravnavani zadevi v sodelovanju s strokovno službo agencije pripravi poročilo s predlogom odločitve, o katerem odloča Pritožbena komisija NAKVIS na nejavni seji z večino glasov vseh članov.

46. Glede na opisane materialno pravne podlage sodišče ne vidi razloga, da bi taki ureditvi pritožbenega postopka očitali izvotljeno devolutivnost. Zgolj zato, ker člane Pritožbene komisije NAKVIS imenuje Svet NAKVIS, to še ne pomeni, da s tem tudi vpliva na vsebino njihove odločitve. Odločanje Pritožbene komisije poteka po določbah ZVis in ZUP (4. člen Poslovnika), komisija pa odloča na nejavnih sejah (11. člen Poslovnika). Ker se opira na določbe ZUP, je razumljivo, da za člane komisije veljajo pravila o izločitvi, določena v tem zakonu, prav tako mora komisija v postopku strankam zagotavljati vse tiste pravice, ki jih imajo stranke v upravnem postopku. Sodišče v opisani ureditvi zato ne vidi neustavnosti, tako kot to trdi tožeča stranka. Prav tako ne šteje za ustavno sporno, da Pritožbena komisija NAKVIS izpodbijano odločitev Sveta NAKVIS lahko le potrdi ali pa odpravi in vrne Svetu NAKVIS v ponovni postopek, ne sprejema pa vsebinskih odločitev v zadevah. Zakaj naj bi bila taka ureditev neustavna, tožeča stranka v tožbi ni pojasnila. Četudi Pritožbena komisija NAKVIS (le) potrdi ali pa odpravi odločitev Sveta NAKVIS, je njena odločitev dokončna - je odločitev, zoper katero pritožba ni dopustna.

**O skupini strokovnjakov v postopkih akreditacije študijskega programa**

47. Kot je že bilo pojasnjeno, v postopku akreditacije študijskega programa Svet NAKVIS imenuje skupino strokovnjakov, ki na podlagi predložene dokumentacije in ogleda prostorov, v katerih bo visokošolski zavod izvajal študijski program, če je to potrebno zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja, pripravi poročilo o izpolnjevanju meril za akreditacijo študijskega programa. Po tem, ko se do poročila opredeli predlagatelj, pripravi končno poročilo, v katerem se do vseh pripomb predlagatelja opredeli.

48. Po določbi 32. člena Meril za akreditacijo Svet NAKVIS v skupino strokovnjakov imenuje najmanj tri neodvisne strokovnjake, od katerih je vsaj en tuji strokovnjak in en študent. Tuji strokovnjaki so evalvatorji tujih agencij, vpisanih v register EQAR (European Quality Assurance Register for Higher Education), ali strokovnjaki s področja presoje kakovosti v visokem šolstvu. Presoja skupine strokovnjakov je neodvisna. Ugotovitve so razvidne iz akreditacijskega poročila, ki morajo biti napisane na predpisanih obrazcih, po področjih presoje iz meril ob upoštevanju vseh standardov kakovosti in določil za njihovo presojo ter zakonskih določb. Končno poročilo skupine strokovnjakov se predloži Svetu NAKVIS, ki sprejme odločitev o predlogu za akreditacijo študijskega programa (51.p člen ZVis in 35. člen Meril za akreditacijo).

49. Glede na opisano ureditev sodišče pritrjuje toženi stranki, da Svet NAKVIS ni vsebinsko vezan na končno poročilo skupine strokovnjakov. Izpolnjevanje pogojev za izvajanje študijskih programov namreč preverja Svet NAKVIS, skupina strokovnjakov pa se imenuje kot pomočnik pri odločanju o akreditaciji študijskih programov in zato nima vloge odločevalca, njeno mnenje pa za Svet NAKVIS ni zavezujoče. Sodišče vidi vzporednico skupine strokovnjakov z izvedenci, ki se lahko imenujejo (tudi) v upravnih postopkih in to takrat, ko je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva v postopku potrebno strokovno znanje, s katerim upravna oseba ne razpolaga. Tako kot v upravnem postopku velja, da je dokaz z izvedenci le eden od dokazov pri odločanju upravnega organa, tako tudi pri odločanju o akreditaciji študijskega programa velja, da je končno poročilo skupine strokovnjakov le eden od elementov, na katerega Svet NAKVIS opre svojo odločitev. To pa pomeni, da je v pristojnosti Sveta NAKVIS, da končno poročilo oceni, ni pa na tako poročilo vezan. To smiselno izhaja tudi iz drugega odstavka 51.h člena ZVis, ki določa, da delujejo člani Sveta NAKVIS strokovno, samostojno in neodvisno ter pri svojem delovanju niso vezani na sklepe, stališča in navodila institucij, ki so jih imenovale, ali drugih institucij. Odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za akreditacijo študijskega programa, je torej izključno v pristojnosti Sveta NAKVIS, ki lahko sprejme tudi drugačne zaključke, kot pa ti izhajajo iz končnega poročila skupine strokovnjakov.

**O kršitvi pravice do izjave**

50. Če so zaključki Sveta NAKVIS o predlagani akreditaciji študijskega programa drugačni od končnega poročila skupine strokovnjakov, do katerih se je predlagatelj akreditacije lahko opredelil, pa to vodi do zaključka, da mora biti predlagatelju dana možnost, da se o teh zaključkih še pred sprejemom odločitve izjavi, torej mu mora tako možnost izjasnitve dati Svet NAKVIS.

51. Svet NAKVIS, kot organ NAKVIS, mora po določbi šestega odstavka 51.e člena ZVis o posamičnih pravicah in zahtevkih strank (torej tudi o zahtevi za akreditacijo študijskega programa) odločati po postopku, določenim z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (to je po določbah ZUP), če ni z ZVis določeno drugače. Enako to določa tretja alineja 2. člena Meril za akreditacijo. To pomeni, da mora Svet NAKVIS strankam v postopku zagotavljati vse pravice, ki jim jih daje ZUP, tudi pravico do izjave. Po 9. členu ZUP je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba (prvi odstavek). Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla; pravica do izjavljanja pa se ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve z namenom zagotoviti stranki, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal.6

52. Ob upoštevanju te zakonske določbe je po presoji sodišča treba razlagati tudi določbo petega odstavka 51.p člena ZVis, po kateri Svet NAKVIS po izdaji končnega akreditacijskega poročila skupine strokovnjakov ne upošteva morebitnih pripomb ali novih dokazil predlagatelja. Taka prepoved zajema le tiste primere, ko bi predlagatelj akreditacije študijskega programa želel po tem, ko je že sprejeto končno akreditacijsko poročilo, svoja stališča dodatno utemeljevati. Ne zajema pa primerov, ko Svet NAKVIS pride do drugačnih zaključkov, kot jih je sprejela skupina strokovnjakov v končnem akreditacijskem poročilu ali samo dopolnjuje ugotavljanje dejanskega stanja, saj s takimi novimi stališči in ugotovitvami o dejanskem stanju predlagatelj še ni seznanjen in se zato o njih tudi ni imel možnosti izjaviti.

53. Sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka v predmetni zadevi z ugotovitvami in stališčem Sveta NAKVIS glede predlagane akreditacije Študijskega programa, ki so (kot je pojasnjeno v predhodnih odstavkih te obrazložitve) v nekaterih delih bistveno odstopale od zaključkov skupine strokovnjakov v končnem akreditacijskem poročilu, seznanila šele s prejemom prvostopenjske odločbe. Strinja se s tožečo stranko, da je bila zato ta odločba zanjo "odločba presenečenja" in se je zato lahko prvič do stališč Sveta NAKVIS in do dopolnjenim ugotovitev o dejanskem stanju zadeve opredelila šele v pritožbi. Sodišče se ne strinja s stališčem Pritožbene komisije NAKVIS, da je bila tožeči stranki s tem smiselno dana pravica do izjave in da je Pritožbena komisija NAKVIS s svojo odločitvijo kršitve postopka Sveta NAKVIS odpravila (sanirala). Ta kršitev bi bila lahko odpravljena zgolj tako, da bi Pritožbena komisija NAKVIS tožečo stranko seznanila z zaključki in ugotovitvami Sveta NAKVIS in s svojimi, tudi drugačnimi zaključki in ugotovitvami (ki so prav tako povzeti v predhodnih odstavkih te obrazložitve in jih zato sodišče na tem mestu ne ponavlja) ter ji dala možnost, da se o tem izjavi, šele nato pa bi v zadevi sprejela odločitev. S tem, ko je tožeča stranka zoper odločbo Sveta NAKVIS vložila pritožbo, namreč ni šlo za izjavo v smislu 9. člena ZUP, pač pa za uveljavljanje pravnega sredstva zoper sprejeto odločitev. Ker pa je bila s stališčem Sveta NAKVIS in z ugotovitvami o dejanskem stanju, kot jih je sprejel ta organ seznanjena šele z izpodbijano odločbo, ji je bila kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

54. Ob upoštevanju povedanega sodišče ugotavlja, da sta tako Svet NAKVIS, kot tudi Pritožbena komisija NAKVIS absolutno bistveno kršila pravila upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar narekuje odpravo upravnega akta. Načelo zaslišanja kot vidik pravice do poštenega postopka iz 22. člena Ustave mora biti namreč stranki zagotovljeno (že) v samem upravnem postopku. V postopku sodnega varstva v upravnem sporu je sicer navedeno kršitev mogoče odpraviti, če se ta pravica stranki zagotovi pred sodiščem in če je s tem stranka postavljena v bistveno enak položaj, kot če navedene kršitve upravni organ ne bi povzročil. Hkrati pa je, izhajajoč iz načela delitve oblasti, treba tudi upoštevati, da upravni spor ne more pomeniti nadomestnega odločanja sodišč v upravnih zadevah in s tem prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti. Ker v predmetni zadevi tožeči stranki doslej še ni bila dana možnost, da bi se izjavila o zaključkih obeh upravnih organov, ti zaključki pa odstopajo od končnega akreditacijskega poročila, ki ga je pripravila skupina strokovnjakov, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

55. Na tem mestu se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da je NAKVIS samostojna in neodvisna agencija, ki je zavezana načelu strokovnosti z namenom zagotavljanja kakovosti v visokem šolstvu in da ji sodna praksa pušča široko polje proste presoje pri interpretiranju Meril za akreditacijo. Presoja sodišča o uporabi in interpretaciji kriterijev za zagotavljanje kakovosti v upravnem sporu je zato zadržana, saj je vsebinsko ocenjevanje študijskega programa, za katerega se predlaga akreditacija, najprej v pristojnosti skupine strokovnjakov, nato Sveta NAKVIS, ki v zadevi sprejme odločitev, ter nazadnje še v pristojnosti Pritožbene komisije NAKVIS, ki odloča v pritožbenem postopku (kolikor do tega pride). Sodišče namreč v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene7. Dejstvo pa je, da so organi, ki so ocenjevali Študijski program oziroma odločali o njegovi akreditaciji, zavzeli zelo različna, celo nasprotujoča si stališča. Skupina strokovnjakov je ocenila, da Študijski program izpolnjuje vse standarde po Merilih za akreditacijo, Svet NAKVIS je nato ugotovil, da temu ni tako in da nekaterih standardov ne izpolnjuje, Pritožbena komisija NAKVIS pa je temu le delno sledila ter sprejela stališče, da ne izpolnjuje (le) dveh standardov. Glede na opisana razhajanja zato sodišče ni sledilo (smiselnemu) predlogu tožene stranke, naj samo odpravi bistvene kršitve določb postopka na glavni obravnavi, kjer bi se imela tožeča stranka možnost izjaviti, in odloči v zadevi, pač pa je presodilo, da je zaradi očitno različnih strokovnih stališč, ki so bila zavzeta glede Študijskega programa, smotrno, da se izpodbijana odločba odpravi, zadeva pa vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.8 **Sklepno**

56. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene kršitve odpraviti.

57. Sodišče je odločitev sprejelo, ne da bi v zadevi razpisalo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K točki II izreka:**

58. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena, ne da bi bila izvedena glavna obravnava, tožeče stranke pa ni zastopal odvetnik. Sodno takso bo sodišče tožeči stranki vrnilo po uradni dolžnosti.

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015. 2 Po 1. standardu 17. člena Meril za akreditacijo se za akreditacijo študijskega programa zahteva, da študijski program po sestavi in vsebini študentom ponuja celovito znanje ter jim omogoča doseči postavljene cilje in načrtovane kompetence oziroma učne izide. Po a) točki tega standarda se izpolnjevanje teh pogojev presoja z oceno konsistentnosti in vsebinske povezanosti posameznih predmetov in učnih načrtov ter študijskega programa kot celote; po b) točki tega standarda pa ocenjuje povezanost (skladnost) ciljev, kompetenc oziroma učnih izidov, določenih v učnih načrtih, s cilji in kompetencami študijskega programa in z njegovo vsebino glede na vrsto in stopnjo študija. 3 Po 2. standardu 17. člena Meril za akreditacijo se za akreditacijo študijskega programa zahteva, da se študijski program se po imenu, namenu in vsebini primerno umešča v predvideno področje in disciplino. Presojajo se povezanost vsebin študijskega programa, njihovo razmerje do uporabnih oziroma temeljnih znanj s področja in discipline ter idejni izbor vsebin, jasno opredeljenih in smiselno povezanih z aktualnim stanjem in razvojnimi trendi v znanosti, stroki oziroma umetnosti. 4 Po 5. standardu 18. člena Meril za akreditacijo se za akreditacijo študijskega programa zahteva, da so pogoji za študij in obvezne sestavine študijskega programa določeni, pregledni in razumljivi ter da omogočajo uveljavljanje pravic in izpolnjevanje obveznosti vseh deležnikov v študijskem procesu. Po a) točki tega standarda se izpolnjevanje teh pogojev presoja z oceno pogojev za vpis v študijski program in napredovanje študentov. 5 Glej tudi: J. Čebulj v Komentar ZUP, urednika P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 742, točka 7. 6 Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015. 7 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 725/2008 z dne 15. 12. 2010 in X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015. 8 Smiselno primerjaj s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča I Up 162/2023 z dne 5. 10. 2023.