Jedro

Odškodnina po 118. členu ZDR je odškodnina za ocenjeno bodočo škodo za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča naprej. Zato ni odločilnega pomena dejstvo, da je bil delavec upravičen do nadomestila iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti (do katerega je delavec upravičen zato, ker v času trajanja delovnega razmerja plačuje prispevke od svoje bruto plače), ki se tako ali tako upošteva pri odločanju o reparacijskem zahtevku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tako da se prejeto nadomestilo odšteje od pripadajočega nadomestila plače, ki ga mora plačati delodajalec, ne more pa se upoštevati (dvakrat) še v tem smislu, da bi bil delavec zaradi prejemanja nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti upravičen do nižje odškodnine kot če nadomestila ne bi prejemal.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (IV. točka v zvezi s III. točko izreka sodbe) delno spremeni, tako da se glasi: „ III. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR v višini 8.994,80 EUR bruto.

Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova povračila odpravnine v višini 875,60 EUR neto.

Po pobotu teh dveh terjatev je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR obračunati bruto 8.994,80 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, zmanjšan za odpravnino v neto znesku 875,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, višji zahtevek za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze pa se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 265,57 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter : - ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 5. 7. 2012, ampak je trajalo do dneva odločitve sodišča prve stopnje dne 11. 3. 2013 (I. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v osmih dneh za čas od 5. 7. 2012 do 11. 3. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati plačo (pravilno: nadomestilo plače) v višini, kot da bi delal, od tega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke, ki jih plačuje delodajalec ter mu izplačati ustrezne zneske neto plač (vse to znižano za obračunana in izplačana nadomestila za brezposelnost v tem času), z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od mesečnih zneskov nadomestila neto plač) od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (do plačila) (II. točka izreka sodbe); - ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR v višini 3.110,20 EUR neto ter da obstoji terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova povračila odpravnine v višini 875,60 EUR neto, ter naložilo toženi stranki, da po pobotu teh dveh terjatev tožniku v roku 8 dni iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR izplača 2.234,60 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pri čemer mora v zvezi z odškodnino obračunati in odvesti tudi predpisane davke in prispevke (III. točka izreka sodbe); - zavrnilo, kar je tožnik zahteval več (priznanje delovnega razmerja do dneva pravnomočnosti sodbe, plačo brez upoštevanja nadomestil za brezposelnost, višjo odškodnino – to je razliko do 7.775,50 EUR neto z davki in prispevki, zamudne obresti glede odškodnine že od 21. 6. 2012) ali drugače (trajanje delovnega razmerja do izdaje sodbe, odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) (IV. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 753,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (V. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe, to je zoper III. in IV. točko izreka sodbe, se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodba sodišča prve stopnje napačna glede višine odškodnine po 118. členu ZDR. Tožena stranka se je le pavšalno sklicevala na neusklajenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine s sodno prakso, sodišče prve stopnje pa je njenemu stališču le na kratko pritrdilo, češ da tožena stranka „utemeljeno ugovarja višini zahtevka glede na sodno prakso“, vendar pa iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati, v čem je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine neusklajen s sodno prakso in kakšna je ta sodna praksa. Izpodbijana sodba v tem pogledu nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka utemeljeno ugovarjala višini zahtevka za plačilo odškodnine glede na sodno prakso, pa je napačno. Pritožba izpostavlja, da sodna praksa v povprečju priznava odškodnine na podlagi 118. člena ZDR v znatno višjih zneskih in se sklicuje na večje število judikatov Vrhovnega sodišča RS ter Višjega delovnega in socialnega sodišča (iz obdobja od leta 2010 do 2012), ki so po njenem mnenju primerljivi z obravnavano zadevo (po različnih kriterijih, kot npr. starost delavca, trajanje zaposlitve, poklic, izobrazba, nadaljnje zaposlitvene možnosti). Poudarja, da odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine odstopa od ustaljene sodne prakse, zato je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede odmere odškodnine. Podana pa je tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije), ker sodišče prve stopnje ni z ničemer utemeljilo in obrazložilo odstopa od sodne prakse.

Iz sodne prakse izhaja, da se kot kriteriji pri odmeri višine odškodnine med drugim upoštevajo osebne okoliščine, družinske, socialne in premoženjske razmere. Tožnik je v svoji pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2013 med drugim opisal svoje družinske, socialne in premoženjske razmere, kar je potrdil s svojim zaslišanjem, vendar se sodišče do teh navedb ni opredelilo. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa kršena tožnikova ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS), ki sodišču nalaga, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo pomembnost in se do bistvenih navedb v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli (odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-94/04, Up-799/05, Up-2354/06, Up-1165/06).

Sodišče prve stopnje je na podlagi kriterijev, ki jih je presojalo, zmotno presodilo pomen okoliščin na strani tožnika za določitev višine odškodnine (8. točka obrazložitve sodbe). V zvezi s tožnikovimi delovnimi izkušnjami je štelo, da ima tožnik delovne izkušnje „za razliko od številnih vrstnikov ...“, pri čemer je to dejstvo štelo kot ugodno v smislu zaposlitvenih možnosti. Nejasno je, na podlagi česa in zakaj je sodišče opravilo primerjavo s tožnikovimi vrstniki, saj nobena od strank ni podala navedb v tej smeri, primerjava pa je popolnoma nepreverljiva in neutemeljena, saj je tožnik star 32 let, pri tej starosti pa je pri normalnem poteku stvari normalno in običajno, da oseba ima delovne izkušnje. Tožnik v tem nič ne izstopa od povprečja svojih vrstnikov, sploh pa ne v tem smislu, da bi bil zaradi te svoje domnevne primerjalne prednosti upravičen do nižje odškodnine kot sicer. Sodišče tudi tožnikovo izobrazbo primerja le z nižjimi stopnjami izobrazbe, to okoliščino upošteva v kontekstu tožnikovih zaposlitvenih možnosti tožniku v prid, hkrati pa mu na tej podlagi odmerja nižjo odškodnino. Takšno razlogovanje je neutemeljeno. Tožnik res ni nekvalificiran delavec, kar pa še zdaleč ne pomeni, da mu njegova izobrazba zagotavlja nadpovprečne možnosti za zaposlitev. Sodišče kot okoliščini, ugodni za tožnikovo socialno varnost, šteje tudi prejemanje denarnega nadomestila po izgubi zaposlitve in prejem odpravnine, zaradi česar naj bi bil upravičen do nižje odškodnine. Tudi presoja navedenih okoliščin je zmotna, saj se denarno nadomestilo v celoti upošteva pri obračunu plač v obdobju od prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze, nepravilno pa je tudi upoštevanje prejete odpravnine, saj jo tožena stranka uveljavlja v pobot. Nadomestilo in odpravnina sta okoliščini, ki izvirata iz časa pred sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je odškodnina po 118. členu ZDR namenjena kritju škode, ki bo tožniku nastala po datumu zaključka delovnega razmerja s sodbo sodišča, torej kritju bodoče ocenjene škode zaradi tega, ker ne bo prišlo do reintegracije delavca in s tega stališča sploh ne moreta biti relevantni za odmero odškodnine.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik citira podatke o sodnih odločbah, iz katerih naj bi izhajalo, da so v podobnih primerih prisojene višje odškodnine, vendar tega ugovora oziroma navedb v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, saj tožnik za svoje navedbe ne predloži nobenih dokazov – citiranih sodb k pritožbi ni priložil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Šele z vpogledom v citirane sodbe bi se tožena stranka do teh pritožbenih navedb lahko opredelila, saj zgolj z navajanjem prisojenih zneskov v posameznih zadevah brez predstavitve vseh okoliščin posamezne zadeve primerjava (z obravnavano zadevo) ni mogoča. Prisojena odškodnina je najmanj primerna, če že ne pretirana. Ne drži, da bi sodišče zmotno presodilo pomen okoliščin na strani tožnika. Pravilno je ugotovilo, da ima tožnik dovolj delovnih izkušenj in da to pozitivno vpliva na njegove zaposlitvene možnosti, s primerjavo z nekaterimi vrstniki pa je sodišče želelo poudariti, da je tožnik zaradi delovnih izkušenj v prednosti glede na preostale iskalce zaposlitve, kar pomeni, da mu zaradi prenehanja delovnega razmerja nastaja manjša škoda kot nekomu, ki ne bi imel nikakršnih izkušenj. Iz enakega razloga je smiselna tudi primerjava glede na tožnikovo izobrazbo. Tudi okoliščini, da je tožnik prejemal denarno nadomestilo in odpravnino, je vsekakor potrebno upoštevati, saj so ti prejemki tožniku omogočili lažjo premostitev posledic izgube zaposlitve, kar je vplivalo tudi na osebne in družinske ter premoženjske razmere, na katere se tožnik sklicuje in zahteva, da jih sodišče pri odmeri odškodnine upošteva, kar je sicer po stališču tožene stranke neustrezno.

Glede na pritožbene ugovore tožnika tožena stranka ponovno poudarja, da gre v konkretnem primeru za odmero odškodnine osebi, ki zagotovo sodi med lažje zaposljive kadre, ker je mlad in uspešen moški z izobrazbo, ki mu omogoča zaposlitev na različnih področjih. Tožnik bi si že lahko našel zaposlitev, v kolikor bi bil za to zainteresiran, upoštevati pa je tudi potrebno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le dve leti, v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa bi bil upravičen do odpravnine v višini 2/5 njegove plače. Več kot toliko tudi odškodnina ne bi smela znašati.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je pri svoji presoji upoštevalo pavšalno sklicevanje tožeče stranke na neusklajenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine s sodno prakso, razlogov o tem, v čem je zahtevek neusklajen s sodno prakso in kakšna je ta sodna praksa, pa v sodbi ni, tako da sodba v tem pogledu nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih. Po stališču tožnika je sodišče to kršitev zagrešilo tudi zato, ker se ni opredelilo do navedb tožnika o njegovih družinskih, socialnih in premoženjskih razmerah, ki jih je potrdil s svojim zaslišanjem, čeprav se morajo upoštevati kot kriteriji pri odmeri višine odškodnine, tako da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Obrazložitev izpodbijane sodbe je v zvezi z navedenimi vprašanji res nekoliko skopa in pomanjkljiva, kar pa ni odločilno, saj sodba temeljne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, vendarle vsebuje – sodišče prve stopnje je navedlo bistvene okoliščine in kriterije, ki jih je pri odmeri odškodnine upoštevalo, je pa res, da je le na kratko in splošno navedlo, da tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine po višini ni usklajen s sodno prakso. Zato izpodbijani del sodbe nima takšnih (bistvenih) pomanjkljivosti, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, iz istih razlogov pa je neutemeljen tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije), ki sodišču nalaga, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo pomembnost in se do bistvenih navedb v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli.

Tožeča stranka z uveljavljanjem tega pritožbenega razloga v prvi vrsti izraža nestrinjanje s pravno presojo sodišča prve stopnje, kar po vsebini pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Če sodba ne vsebuje razlogov v prid odločitvi, za katero se zavzema stranka, to seveda še ne pomeni, da je obremenjena z bistveno kršitvijo po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo prenizko odškodnino zaradi sodne razveze po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR).

ZDR v 118. členu vsebuje določbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. V 1. odstavku tega člena je določeno, da lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V 2. odstavku istega člena pa ZDR daje sodišču pooblastilo, da lahko odloči enako kot v prejšnjem odstavku tudi ne glede na predlog delavca, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Odškodnina po 118. členu ZDR predstavlja nadomestilo za odpoved pravici do reintegracije tožnika k toženi stranki, če nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, kot je v obrazložitvi sodbe pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče. Prvostopenjsko sodišče je tožniku priznalo denarno odškodnino v višini štirih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, s tem da je toženi stranki naložilo tudi obračun bruto zneska in odvod davkov in prispevkov. Pritožba utemeljeno opozarja, da je prisojena odškodnina glede na uveljavljeno sodno prakso prenizka, pri čemer se sklicuje na vrsto judikatov Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 114/2012, VIII Ips 137/2012, VIII Ips 98/2012, VIII Ips 48/2011 ...) ter pritožbenega sodišča (opr. št. Pdp 482/2011, Pdp 486/2011, Pdp 468/2012, Pdp 441/2012, Pdp 236/2012, Pdp 83/2012...), iz katerih izhaja, da sodišča v podobnih primerih prisojajo višje odškodnine. Očitno je torej, da sodišče ni dalo ustrezne teže kriterijem, ki jih je pri odmeri odškodnine sicer upoštevalo, kar velja zlasti za socialne razmere in premoženjsko stanje, pa tudi za zaposlitvene možnosti tožnika glede na njegov poklic, izobrazbo in dosedanje delovne izkušnje. Iz razlogov sodbe pa je mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku nižjo odškodnino (tudi) zato, ker je bil prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti in je prejel odpravnino. Na višino odškodnine za primer sodne razveze po oceni pritožbenega sodišča te okoliščine ne morejo vplivati, zlasti če delodajalec izplačano odpravnino uveljavlja v pobot, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Odškodnina po 118. členu ZDR je odškodnina za ocenjeno bodočo škodo za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča naprej. Zato ni odločilnega pomena dejstvo, da je bil delavec upravičen do nadomestila iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti (do katerega je delavec upravičen zato, ker v času trajanja delovnega razmerja plačuje prispevke od svoje bruto plače), ki se tako ali tako upošteva pri odločanju o reparacijskem zahtevku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tako da se prejeto nadomestilo odšteje od pripadajočega nadomestila plače, ki ga mora plačati delodajalec, ne more pa se upoštevati (dvakrat) še v tem smislu, da bi bil delavec zaradi prejemanja nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti upravičen do nižje odškodnine kot če nadomestila ne bi prejemal. Sicer pa pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da ima tožnik glede na svojo izobrazbo (V. stopnja) ter delovne izkušnje (v bančništvu, trgovini) v primerjavi z drugimi brezposelnimi osebami (ki nimajo niti izobrazbe niti delovnih izkušenj) vsaj nekoliko boljše zaposlitvene možnosti, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče pa je poleg tega upoštevalo tudi splošno situacijo v državi na področju zaposlovanja, saj je v sodbi izrecno zapisalo, da je zaposljivost postala splošni problem tudi za takšne osebe, kot je tožnik, ki glede na mladost in srednjo stopnjo izobrazbe včasih niso sodile med težje zaposljive osebe.

Tožnik je, kot izhaja zlasti iz njegove izpovedi, star 32 let, nima družinskih članov, ki bi jih moral preživljati, ima V. stopnjo izobrazbe in izkušnje v bančništvu ter trgovini, pri preživljanju mu pomagata dekle in prijatelj, starša sta starostno upokojena, brat pa brezposeln. Tožnik je tudi izpovedal, da je vse od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranke brez redne zaposlitve in prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, da je šest mesecev prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti, in da nima nobenih prihodkov, ni pa uveljavljal denarne socialne pomoči, ker se za to možnost ni odločil, ker bi morda potem moral socialno pomoč vračati. Čeprav aktivno išče zaposlitev že vse od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki (v letu 2012), pri tem do sedaj ni bil uspešen, nezakonito prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki pa mu je otežilo nadaljnji razvoj kariere, saj bi pri toženi stranki morda lahko napredoval ali dobil službo pri drugi banki. Zlasti ob upoštevanju tožnikove izpovedi in splošne situacije v državi na področju zaposlovanja so nesprejemljive pavšalne navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da bi si tožnik „že lahko našel zaposlitev, v kolikor bi bil za to zainteresiran“, ker naj bi spadal med lažje zaposljive kadre.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče, glede na vse navedene kriterije in ugotovljene okoliščine na strani tožnika, tožniku prisodilo prenizko odškodnino ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, zlasti če se upoštevajo odškodnine, ki jih v sodni praksi prisojajo sodišča v podobnih primerih, ki so v podobnih primerih višje, saj se v povprečju gibljejo v razponih med 6 do 12 povprečnih plač. Nikakor ni mogoče pritrditi toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb tožeče stranke v zvezi z višino odškodnine, ker naj tožnik za svoje navedbe ne bi predložil nobenih dokazov, to je citiranih sodb, na katere se sklicuje, tožena stranka pa bi se šele z vpogledom v citirane sodbe lahko opredelila do teh pritožbenih navedb. Pritožba navaja opravilne številke judikatov, ki so splošno dostopni v bazah sodnih odločb (Vrhovnega sodišča RS in VDSS) na Ius Info ter na spletni strani Vrhovnega sodišča RS, kar pomeni, da bi jih tudi tožena stranka – tako kot je to storilo pritožbeno sodišče – lahko vpogledala in se do njih opredelila.

Kot je že navedeno, se v sodni praksi prisojajo višje odškodnine v podobnih primerih kot je tožnikov. Zato je, upoštevajoč vse kriterije, ki jih je pri odmeri potrebno upoštevati, to je tožnikovo starost in poklic, neuspešno iskanje nove zaposlitve, socialne in premoženjske razmere in trajanje zaposlitve pri toženi stranki, po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična odškodnina v višini osmih povprečnih plač. Iz primerov iz sodne prakse (na katere se sklicuje tudi tožeča stranka v pritožbi) namreč izhaja, da se višje odškodnine v višini 10, 12 plač ali višje (do maksimalnih 18 plač) prisojajo v primerih, kadar gre za delavce, ki so starejši, imajo daljšo delovno dobo, daljše obdobje zaposlitve pri delodajalcu, so težje zaposljivi, imajo zdravstvene težave, slabše družinske razmere (zakonec z nizkimi dohodki – plačo, invalidsko pokojnino ipd., zakonec brez zaposlitve, obveznost preživljanja otrok, enostarševske družine…), slabše premoženjsko stanje ipd.. Zato tožnikovo zavzemanje za odškodnino v višini 10 povprečnih plač po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno, primerna in pravična pa je odškodnina v višini osmih povprečnih tožnikovih plač.

Tožnik je torej upravičen do odškodnine v znesku osmih povprečnih tožnikovih plač, pri čemer je potrebno za osnovo vzeti bruto plačo (in ne neto plače ter na neto plačo obračunavati davke in prispevke, kot je to storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki je napačno odločilo tudi zato, ker je naložilo toženi stranki le plačilo davkov in prispevkov od razlike med prisojeno neto odškodnino, zmanjšano za v pobot uveljavljano terjatev – neto odpravnino, ne pa plačila davkov in prispevkov od celotnega prisojenega zneska odškodnine po 118. členu ZDR). Odškodnina po 118. členu ZDR se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delavcu pa izplačati neto zneske glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov, to je Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami – ZDoh-2) ter Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 s spremembami in dopolnitvami – ZPSV). To izhaja zlasti iz določb 2., 15., 37. in 41. člena ZDoh-2 ter 3. in 6. člena ZPSV. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Delodajalec od bruto dosojenih zneskov plača dohodnino in prispevke v višini, kot izhaja iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila, neto zneski pa so zneski, ki od dosojenih bruto zneskov ostanejo po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov, po stopnji, ki velja v času dejanskega izplačila (plače, odškodnine ...).

Tožnik je, kot izhaja iz podatkov v spisu (plačilnih list), v obdobju april – junij 2012 prejemal povprečno plačo v znesku 1.124,35 EUR bruto (/1.227,23 + 1.066,53 + 1.079,30/ : 3 = 1.124,35), zato je upravičen do odpravnine v višini osmih povprečnih plač, to je do zneska 8.994,80 EUR (bruto). Glede na podani pobotni ugovor tožene stranke je bila sodba v izpodbijanem delu delno spremenjena tako, da je ugotovljen obstoj terjatve v višini 8.994,80 EUR bruto, ter obstoj v pobot uveljavljane terjatve v višini 875,60 EUR neto, tako da je po pobotu teh dveh terjatev tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR obračunati bruto 8.994,80 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, zmanjšan za odpravnino v neto znesku 875,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, višji zahtevek za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze pa se zavrne.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe (v delu, ki se nanaša na določitev odškodnine zaradi sodne razveze), tako kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe.

Zvišanje odškodnine po 118. členu ZDR ne vpliva na odmero stroškov postopka na prvi stopnji.

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, je upravičena do sorazmernega dela stroškov pritožbenega postopka v skladu z določbami 154. in 155. ter 165. člena ZPP. Glede na izpodbijani del sodbe (zahtevana je odškodnina v višini 10 plač) znašajo potrebni stroški za pritožbo, odmerjeni po določbah Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) 312,00 EUR (tar. št. 3210 – 1,6 X 195,00 EUR), skupaj s pavšalnim zneskom za poštne storitve 20,00 EUR ter 20% DDV pa 398,40 EUR . Tožeča stranka je uspela z zahtevkom v 66,66%, zato je upravičena do povračila stroškov v tem razmerju, to je do zneska 265,57 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.