Jedro

Z vidika preizkusa izpodbijanega sklepa o prekinitvi postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti je bistveno, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je obstoječa zakonska ureditev pravdnega postopka, ki ne omogoča obnove postopka na podlagi sodbe ESČP, v neskladju s 15. členom URS. Stališče je utemeljeno z razumnimi argumenti in ni arbitrarno. Njegova pravilnost pa ne more biti predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Odločitev o tem namreč spada med pristojnosti Ustavnega sodišča (1. alineja prvega odstavka 160. člena URS).

Glede na zavzeto stališče o protiustavnosti obstoječe ureditve obnovitvenih razlogov in okoliščino, da so procesne predpostavke obnove (dovoljenost, pravočasnost in popolnost predloga) po ZPP tesno povezane s posameznimi obnovitvenimi razlogi, kot jih določa navedeni zakon, kakršnikoli dokončni zaključki o neobstoju teh predpostavk (še) niso možni, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso pravno pomembne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju tudi sodišče prve stopnje) I R 367/2016 z dne 12. 9. 2017 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Cp 18/2017 z dne 5. 3. 2018 je bila v ponovljenem postopku priznana pravna veljavnost odločb št. 00832/95a z dne 9. 6. 2005 in z dne 19. 1. 2006 Okrožnega sodišča v Tel Avivu – Jafo, Izrael. Nasprotni udeleženec je vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je s sodbo v zadevi Dolenc proti Sloveniji (pritožba št. 20256/20) z dne 20. 10. 2022 ugotovilo, da je bila v navedenem postopku priznanja tuje sodne odločbe nasprotnemu udeležencu kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Nasprotni udeleženec je nato predlagal obnovo postopka priznanja tujih sodnih odločb, in sicer iz razlogov po 6. in 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi kršitve EKČP, ugotovljene z navedeno sodbo ESČP. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek o predlogu za obnovo postopka prekine zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti 394. člena ZPP, da pa se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča. Pojasnilo je, da sodba ESČP sama po sebi ne predstavlja novega dejstva ali dokaza v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Prav tako ugotovitve o kršitvah v postopku izraelskega sodišča ne morejo predstavljati novih dejstev v smislu prej omenjenega obnovitvenega razloga. Te okoliščine je nasprotni udeleženec uveljavljal že v ponovljenem postopku in se je Okrožno sodišče v Ljubljani o njih že izreklo. Vrhovno sodišče in ESČP sta tako presojali enako dejansko stanje, njuni drugačni pravni zaključki pa ne pomenijo, da je s tem nastalo novo dejstvo ali nov dokaz. Nadalje tudi ni podan obnovitveni razlog po 6. točki 394. člena ZPP, saj nasprotni udeleženec kaznivega dejanja niti ne zatrjuje. Neskladnost angleškega in slovenskega prevoda izraelske sodbe bi morda lahko predstavljala novo dejstvo oziroma dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP, vendar je nasprotni udeleženec navedeno uveljavljal šele v vlogi z dne 15. 3. 2013, kar je glede na datum izdaje in objave sodbe ESČP (20. 10. 2022) že po izteku 30-dnevnega roka iz 6. točke prvega odstavka 396. člena ZPP in torej prepozno. Neskladnost prevoda je tudi RS kot udeleženka na strani nasprotnega udeleženca uveljavljala prepozno, in sicer šele v vlogi z dne 1. 12. 2022. Tudi sicer uveljavljana okoliščina ne bi mogla odločilno vplivati na to, da bi lahko bila za nasprotnega udeleženca izdana ugodnejša odločba. Že Okrožno sodišče v Ljubljani je namreč kot osebo, ki je podala prošnjo za ustavitev postopka v skladu s Haaško konvencijo o pridobivanju dokazov, navedlo predlagatelja (in ne nasprotnega udeleženca). Vrhovno sodišče pa je svoje (sicer drugačne) pravne zaključke oprlo na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Ker gre za izredno pravno sredstvo, obnovitvenih razlogov, ki so taksativno našteti v 394. členu ZPP, ni mogoče razlagati ekstenzivno. Analogija s kazenskim postopkom (416. člen Zakona o kazenskem postopku; v nadaljevanju ZKP) ne pride v poštev, saj položaji strank v teh postopkih niso primerljivi. V civilnem postopku bi moral biti tak obnovitveni razlog prav tako izrecno zapisan tako, da bi se uravnotežilo pravico stranke do odprave kršitve EKČP s prepovedjo posega v pridobljene pravice nasprotne stranke. Ker torej noben od uveljavljanih obnovitvenih razlogov ni podan, bi moralo predlog za obnovo postopka kot nedovoljen, delno pa tudi kot prepoznega, zavreči (prvi odstavek 398. člena ZPP). Tega pa ni storilo, ker meni, da določba 394. člena ZPP, ki določa dopustne obnovitvene razloge, ni v skladu z Ustavo RS.

3. Sodišče prve stopnje je navedlo, da EKČP preko sodb ESČP, ki zarisujejo obseg varstva konvencijskih pravic, vstopa na ustavno raven na podlagi petega odstavka 15. člena Ustave, ki ureja načelo največjega varstva človekovih pravic. Po Priporočilu Odbora ministrov Sveta Evrope R (2000) št. 2 z dne 19. 1. 2000 naj bi države članice zagotovile restitutio in integrum, kolikor je to ustrezen in možen način za odstranitev posledic spornega posamičnega akta. V konkretnem primeru je ESČP ugotovilo, da so slovenska sodišča s tem, ko se v postopku priznanja izraelskih sodb niso ustrezno prepričala, ali je bilo sojenje v Izraelu pošteno, kršila svojo dolžnost iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Nasprotni udeleženec kljub ugotovitvi kršitve v sodbi ESČP še vedno trpi resne negativne posledice. Tuji sodni odločbi, ki sta bili priznani v tem postopku, sta namreč še vedno veljaven izvršilni naslov, na podlagi katerega predlagatelj v izvršilnem postopku terja plačilo od nasprotnega udeleženca. Meni, da šibko uresničevanje sodb ESČP ne pripomore k učinkovitemu uresničevanju načel pravne države in vladavine prava. Treba si je prizadevati za dejansko uresničitev človekovih pravic v pravnem redu RS z vzpostavitvijo poštenega ravnotežja med interesi posameznika in potrebo po zagotavljanju učinkovitega pravosodnega sistema. Kot edini pravi način za odpravo ugotovljene kršitve EKČP v konkretnem primeru vidi v možnosti obnove postopka priznanja odločb izraelskega sodišča. Na tak način bi se uresničila pravica nasprotnega udeleženca do vrnitve v prejšnje stanje, najučinkovitejše varstvo človekovih pravic pa je prav njihovo sodno varstvo. Obstoječa zakonska ureditev, ki ne omogoča obnove postopka na podlagi sodbe ESČP, je zato neskladna z vidika pravice do odprave posledic kršitve človekovih pravic iz 15. člena Ustave. Zato je zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti postopek prekinilo na podlagi 156. člena Ustave.

**Pritožba**

4. Zoper navedeni sklep je predlagatelj vložil pritožbo. Predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremni tako, da predlog za obnovo postopka zavrže oziroma zavrne; podrejeno predlaga dopolnitev obrazložitve izpodbijanega sklepa s popolnim povzemanjem njegovih navedb.

5. Navaja, da mu ni bila dana možnost odgovoriti na vlogo nasprotnega udeleženca z dne 15. 3. 2023, ki mu je bila vročena 24. 3. 2023, ter na vlogo RS z dne 30. 3. 2023, ki mu je bila vročena istočasno z izpodbijanim sklepom 11. 4. 2023. Najprej zato podaja odgovor na ti vlogi. Navaja, da nikoli ni priznal, da je sodba ESČP novo dejstvo. O postopku pred ESČP ni bil obveščen in v njem ni sodeloval, zato sodba ESČP ne more vplivati na njegove pravnomočno ugotovljene pravice. Meni, da je nasprotni udeleženec predlog za obnovo vložil preuranjeno, pred pravnomočnostjo sodbe ESČP dne 20. 1. 2023. Kasnejši nastop pravice do obnove te procesne pomanjkljivosti ne more sanirati. RS istočasno zatrjuje, da so nova dejstva obstajala že v času postopka priznanja. V tem primeru je 30-dnevni rok za vložitev obnove zaradi novih dejstev že potekel. Meni, da njegovi argumenti, kot jih uveljavlja tudi v nadaljevanju pritožbe, niso v medsebojnem nasprotju. Dodaja še, da je zaključek ESČP o tem, kdo je predlagal preklic zaslišanja prič, lahko dejstveno nepravilen, saj temelji le na podlagi navedb strank in njunih listinah. Če se tak zaključek šteje za absolutnega, prihaja do prejudiciranja odločitve o obnovi.

6. Opozarja, da je sodišče prve stopnje pri povzemanju njegovih navedb prezrlo nekatere, ki so bistvene, in sicer: 1.) nepopolnost predloga za obnovo postopka do izteka roka 30 dni za vložitev popolnega predloga, 2) predlagatelju priznanja ni bila dana možnost sodelovanja pred ESČP, o postopku ni bil obveščen in ni dolžan po svetu iskati, ali se kje odloča o njegovih pravicah, 3) prejudiciranje, 4) zakonsko urejena možnost, da RS odpravi kršitev iz sodbe ESČP s poplačilom terjatve iz sklepa o izvršbi, s čimer se posledice priznanja za nasprotnega udeleženca odpravijo, 5.) neustavnost spreminjanja in oškodovanja pravnomočno pridobljenih pravic predlagatelja priznanja zaradi obnove postopka, 6.) preuranjenost predloga za obnovo, to je pred pravnomočnostjo sodbe ESČP, in 7.) neizčrpanost pravnih sredstev, ker RS ni vložila pritožbe na Veliki senat. S temi navedbami se Ustavno sodišče ne bo seznanilo, so pa pomembne za odločitev, ali je zahteva za oceno ustavnosti sploh dopustna. Sodišče mora najprej izkazati, da bi morebitna ustavna odločitev lahko povzročila drugačen rezultat, kot če bi odločalo sedaj. Predlagatelj je zatrjeval, da je obnova nedovoljena tudi zaradi preuranjenosti in neizčrpanja pravnih sredstev. Sodišče se do tega ni opredelilo. Drug pogoj, ki ga mora sodišče izkazati v zahtevi za oceno ustavnosti pa je, da ob uporabi izpodbijane določbe ne more priti do ustavno skladnega rezultata na drug način. Predlagatelj pa je zatrjeval, da je ustavno skladen rezultat mogoč s poplačilom njegove terjatve. Če sodišče druge stopnje pritožbi sicer ne bi sledilo, je treba iz pojasnjenih razlogov izpodbijani sklep dopolniti glede navedb predlagatelja.

7. Predlagatelj opozarja, da bi lahko bila prekinitev postopka tudi podlaga za odlog izvršbe, s čimer bi bile kršene pravice predlagatelja do učinkovitega sojenja v razumnem roku kot tudi pravica do premoženja. Meni, da v primeru pravne praznine Ustavno sodišče zakonske norme ne more razveljaviti in tudi ne more določiti načina uporabe izpodbijane določbe, zato ni pravnega interesa za prekinitev postopka. Tudi če bi Ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe do spremembe oziroma uskladitve 394. člena ZPP, pa to ne bo imelo retroaktivnega učinka na že pridobljene pravice predlagatelja. Meni še, da ni primerno, da se skuša preko konkretnega postopka s kršitvijo načel pravne države in enakosti pred zakonom ter pravic do enakega varstva pravic in sodnega varstva doseči želene spremembe ZPP.

**Odgovora na pritožbo**

8. Sodišče je pritožbo vročilo nasprotnemu udeležencu in udeleženki na strani nasprotnega udeleženca RS. V pravočasnih odgovorih na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Nasprotni udeleženec priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

9. Nasprotni udeleženec navaja, da bo Ustavno sodišče odločalo o skladnosti 394. člena ZPP z Ustavo, ne pa o utemeljenosti predloga za obnovo postopka ali kakšni drugi pravici predlagatelja, zato njegova pravica do poštenega sojenja ne bo kršena, čeprav se morda Ustavno sodišče ne bo seznanilo z vsemi argumenti, ki jih je zoper predlog za obnovo postopka navedel v tej zadevi. Predlagatelj tudi povsem po nepotrebnem razpravlja o tem, kaj vse mora zahteva za oceno ustavnosti obsegati, da bo po njegovem mnenju zadostila kriterijem Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Obnova postopka je namenjena odpravi napačnih odločitev sodišča, ne pa njihovih posledic. Vprašanje odprave škode za konkretni postopek ni relevantno. Nevarnost, da bo v primeru prekinitve postopka nasprotna stranka lahko uveljavljala pravico, ki ji pripada na podlagi zakona (odlog izvršbe), ne more biti relevanten argument pri odločanju o obnovi postopka. Nezaslišano bi bilo, če bi moralo sodišče uporabiti zakon, za katerega meni, da je neustaven, samo zato, ker bi lahko presoja njegove ustavnosti pripeljala do izida, ki eni od strank ne bi ustrezal. V primeru ugotovitvene odločbe Ustavno sodišče pusti predpis v veljavi in naloži zakonodajalcu, naj v določenem roku protiustavnost ali nezakonitost odpravi. Na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče določeno vprašanje začasno uredi z enako pravno močjo, kot če bi ga uredil zakonodajalec. Na tak način lahko zapolni pravno praznino in prepreči nadaljnje kršitve človekovih pravic in svoboščin. Soglaša z oceno sodišča prve stopnje o neustavnosti obstoječe zakonske ureditve, ki ne omogoča obnove postopka na podlagi sodbe ESČP, ter da so izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka. Pojasnjuje, da ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča učinkuje tudi na pravnomočno rešene zadeve, če je zoper odločbo sodišča pravočasno vloženo izredno pravno sredstvo ali ustavna pritožba.

10. RS pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje obrazložilo pravni interes za vložitev zahteve za oceno ustavnosti, ostale navedbe glede obrazložitve izpodbijanega sklepa pa so z vidika obravnavane prekinitve postopka nerelevantne. Prav tako posledice ugotovitve neustavnosti niso predmet tega postopka. Izpostavlja, da so na podlagi prvega ostavka 43. člena ter 46. člena EKČP sodbe ESČP dokončne in zavezujoče za državo članico. Navaja še, da ESČP glede plačila dolga po sklepu o priznanju izraelske sodbe ni odločalo.

**O pristojnosti Vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča v tej zadevi**

11. Sodišče prve stopnje je v pravnem pouku izpodbijanega sklepa navedlo, da bo o pritožbi odločalo Višje sodišče v Ljubljani. To je presodilo, da je ob pravilni uporabi procesnih pravil za odločanje o pritožbi pristojno Vrhovno sodišče, zato je na seji 11. 7. 2023 sklenilo, da se zadeva z dopisom odstopi Vrhovnemu sodišču v nadaljnje postopanje. V dopisu pojasnjuje, da je v postopkih po Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) pristojnost višjega sodišča kot pritožbenega sodišča predvidena le za odločanje o pritožbah zoper sklepe, ki niso v zvezi z odločitvami o glavni stvari (npr. sklepe o priznanju stroškov tolmaču, izvedencu, plačilu sodne takse ipd.). Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu obravnavalo dejstva, ki so bila podlaga odločitve o glavni stvari, enako velja tudi glede navedb v pritožbi. Dodaja, da v nobeni fazi tega postopka ni odločalo o glavnem predmetu – to je o dejstvih, ki so bila podlaga za priznanje tuje sodne odločbe, Vrhovno sodišče pa je že v dveh sklepih odločilo o glavni stvari, zato bo lahko učinkoviteje presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

12. V ZMZPP je pristojnost Vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča določena za odločanje o pritožbah zoper sklepe o zavrnitvi predloga za priznanje tuje sodne odločbe in zoper sklepe o ugovoru zoper sklep o priznanju (peti odstavek 109. člena). Pristojnosti za odločanje o pritožbah zoper druge vrste sklepov ZMZPP ne določa. Vendar zaradi specifičnosti obravnavanega primera ni mogoče uporabiti argumenta po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) in s tem splošnih določb o pristojnosti (104. člen Zakona o sodiščih; v nadaljevanju ZS). V okoliščinah konkretnega primera, ko je s pritožbo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje, da bo postopek o predlogu nasprotnega udeleženca za obnovo postopka priznanja tuje sodne odločbe prekinilo zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti obstoječe zakonske ureditve, ki uveljavljanega obnovitvenega razloga ne predvideva, ter glede na to, da pritožbeni preizkus terja oceno nekaterih vsebinskih navedb udeležencev o izrednem pravnem sredstvu (tj. predlogu za obnovo) zoper sklep o priznanju, je po presoji Vrhovnega sodišča položaj v tej zadevi primerljiv s tistim, ko je predmet pritožbenega postopka sklep o ugovoru zoper sklep o priznanju, zato je kot pritožbeno sodišče za odločanje o pritožbi zoper izpodbijani sklep pristojno Vrhovno sodišče. **O vlogi predlagatelja z dne 28. 6. 2023**

13. Z vlogo z dne 28. 6. 2023 je predlagatelj odgovoril na odgovora na pritožbo nasprotnega udeleženca in udeleženke RS. Ker ZPP v pritožbenem postopku predvideva le odgovor na pritožbo, ne pa tudi nadaljnjih vlog strank v pritožbenem postopku (344. in 345. v zvezi s 366. členom ZPP), se Vrhovno sodišče do navedb v navedeni vlogi predlagatelja ne bo opredeljevalo in jih zato tudi ne povzema.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Po določbi 156. člena Ustave mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem.

16. Z vidika preizkusa izpodbijanega sklepa o prekinitvi postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti je torej bistveno, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je obstoječa zakonska ureditev pravdnega postopka, ki ne omogoča obnove postopka na podlagi sodbe ESČP, v neskladju s 15. členom Ustave. Pravnega interesa v zvezi s prekinitvijo postopka ni bilo dolžno (dodatno) izkazovati. Stališče o protiustavnosti je utemeljilo z razumnimi argumenti in ni arbitrarno. Pojasnilo je pravno naravo EKČP in sodb ESČP ter pomen njihovega uresničevanja z vidika ustavne vrednote pravne države, pri čemer je imelo pred očmi tudi položaj predlagatelja kot nasprotne stranke in varstvo njegovih človekovih pravic. Prav tako je pojasnilo, da je najučinkovitejše varstvo človekovih pravic njihovo sodno varstvo in da zato šteje, da je edini pravi način za odpravo kršitve EKČP v konkretnem primeru obnova postopka priznanja (11., 14., 15., 16. in 17. točka obrazložitve). Pravilnost zavzetega stališča ne more biti predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku.1 Odločitev o tem namreč spada med pristojnosti Ustavnega sodišča (1. alineja prvega odstavka 160. člena Ustave). Morebitna ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča iz 48. člena v zvezi z drugim odstavkom 40. člena ZUstS pa bo lahko učinkovala tudi v konkretnem postopku o izrednem pravnem sredstvu (tj. predlogu za obnovo postopka).2

17. Glede na zavzeto stališče o protiustavnosti obstoječe ureditve obnovitvenih razlogov in okoliščino, da so procesne predpostavke obnove (dovoljenost, pravočasnost in popolnost predloga) po ZPP tesno povezane s posameznimi obnovitvenimi razlogi, kot jih določa navedeni zakon, kakršnikoli dokončni zaključki o neobstoju teh predpostavk (še) niso možni. Pritožbene navedbe v tej smeri tako ne morejo biti pravno pomembne (navedeno smiselno izhaja predvsem iz 12. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa).

18. Po oceni Vrhovnega sodišča se je tako sodišče prve stopnje kljub temu, da je nekoliko bolj strnjeno povzelo navedbe predlagatelja, do vseh tistih njegovih navedb, ki so upoštevajoč zavzeto stališče o protiustavnosti in naravo izpodbijanega sklepa pravno relevantne (tj. o predlagateljevem položaju in pravicah v zvezi s sodbo ESČP kot obnovitvenim razlogom in o možnostih za odpravo kršitve EKČP), ustrezno opredelilo, oziroma dovolj jasen odgovor nanje izhaja iz ostalih razlogov izpodbijanega sklepa. Če predlagatelj meni, da bi lahko bile nato pri odločanju Ustavnega sodišča o zahtevi za oceno ustavnosti odločilne še katere druge njegove navedbe, pa bo na te lahko opozoril s priglasitvijo udeležbe v postopku pred Ustavnim sodiščem.3

19. Predlagatelj sodišču prve stopnje še očita, da ni imel možnosti odgovoriti na vlogo nasprotnega udeleženca z dne 15. 3. 2023 ter na vlogo RS z dne 30. 3. 2023. Vendar iz pritožbe ne izhaja, da bi mu bilo onemogočeno podati nove – z vidika izpodbijane odločitve – pravno relevantne navedbe, ki jih (zato) sodišče prve stopnje ne bi obravnavalo. Po odločitvi Ustavnega sodišča pa bo lahko sodišče prve stopnje celovito in dokončno ocenilo vse navedbe udeležencev, vključno s temi, s katerimi predlagatelj v pritožbi odgovarja na navedeni vlogi nasprotnega udeleženca in RS.

20. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bo zaradi prekinitve tega postopka lahko prišlo do odloga izvršbe, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da odločanje o izrednem pravnem sredstvu (predlogu za obnovo postopka priznanja tuje sodne odločbe) ne more biti obremenjeno z uspešnostjo oprave izvršbe.

21. Po vsem pojasnjenem tako z izpodbijanim sklepom po presoji Vrhovnega sodišča tudi niso bili kršeni načelo pravne države ter pravice predlagatelja do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, sodnega varstva in zasebne lastnine (2., 14., 22., 23. in 33. člen Ustave).

**Odločitev o pritožbi in stroških pritožbenega postopka**

22. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede razlogov, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je Vrhovno sodišče pritožbo predlagatelja zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

23. Glede na to, da v obravnavanem primeru ne gre za odločbo, s katero bi se končal postopek o predlogu za obnovo postopka in končni uspeh udeležencev v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom še ni znan, je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških tega pritožbenega postopka za končno odločbo.

1 Podobno npr. sklepi Vrhovnega sodišča RS Cpg 3/2021 z dne 24. 3. 2021, Cp 5/2007 z dne 26. 4. 2007 in Cp 3/2007 z dne 15. 3. 2007. 2 Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 87/2016 z dne 17. 12. 2019 ter E. Korpič - Horvat, Novejša sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije s področja delovnih in socialnih sporov s poudarkom na učinkovanju ugotovitvenih in razveljavitvenih odločb, Pravosodni bilten, št. 4/2014, str. 107 do 120. 3 Prvi odstavek 6. člena ZUstS in npr. odločba Ustavnega sodišča U-I-91/15 z dne 16. 3. 2017.