Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Z zaključkom aktivnega medicinskega zdravljenja se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode in je bil zato tožnici znan obseg škode.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je oškodovančevo stanje (in s tem obseg škode) stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Zato ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni realno pričakovati, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti uveljaviti odškodninski zahtevek.
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožeča stranka je dolžna plačati prvo toženi stranki 685,06 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh od izteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Sodišče prve stopnje je tožbeni za plačilo odškodnine zavrnilo, ker odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarajo v treh letih od kar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. 2. Odločitev sodišča iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbija tožeča stranka. Sodišču očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče dr. A. A., ki bi lahko pojasnil, kako je zdravljenje potekalo, kdaj se je rana zacelila in kdaj se stanje pri takšnih poškodbah povsem ustali. Posledično je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo pritožničino zdravljenje zaključeno z odstranitvijo šivov 15. 2. 2011 in ne kasneje, ko je pritožnica nadaljevala zdravljenje brazgotine, kot sta to potrdila dr. A. A. in sodna izvedenka U. Pri odločitvi je sodišče v celoti prezrlo mnenje sodne izvedenke, iz katerega sledi, da v vsakem poškodovanem tkivu poteka živahna fiziološka aktivnost, torej aktivno fiziološko zdravljenje, ki med drugim zajema tudi anabolno fazo in fazo maturacije ali zorenja. Iz izvedenskega mnenja sledi, da se je po odstranitvi šivov poškodovano tkivo še vedno celilo, brazgotina se še ni formirala in stanje tožnice ni bilo stabilizirano. Če bi pritožnica uveljavljala odškodninski zahtevek takoj po odstranitvi šivov, ko naj bi bilo po zmotnem materialnopravnem zaključku sodišča prve stopnje, zdravljenje že končano, ne bi mogla oceniti višine odškodnine oziroma posledic poškodbe v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi skaženosti, saj je bila takrat rana še nezrela, v tistem trenutku tudi večja in bolj očitna.
3. Prva tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je oškodovančevo stanje (in s tem obseg škode) stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Zato ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni realno pričakovati, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti uveljaviti odškodninski zahtevek.
6. Mladoletna tožnica se je poškodovala na osnovni šoli 27. 1. 2011, ko je med hojo po hodniku z glavo udarila v nosilec gasilnega aparata. V pritožbenem postopku ni sporno, da je ob udarcu utrpela razpočno rano na licu, ki je merila 3 cm. V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali je bilo tožničino aktivno zdravljenje zaključeno z odstranitvijo šivov 15. 2. 2011 in ali pomeni nadaljevanje zdravljenja tudi obisk estetskega kirurga 10. 10. 2012. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da po odstranitvi šivov dne 15. 2. 2011 tožnica ni imela nobenih zdravniških kontrol več. Po tem datumu tudi ni bil opravljen noben drug postopek zdravljenja, pa tudi izvedenka je potrdila, da je bilo aktivno medicinsko zdravljenje zaključeno 15. 2. 2011, ko so pri tožnici odstranili šive. Z zaključkom aktivnega medicinskega zdravljenja se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode in je bil zato tožnici znan obseg škode, pa tudi bodoča škoda v zvezi z odškodnino zaradi skaženosti je bila dovolj predvidljiva za oblikovanje odškodninskega zahtevka. Nenazadnje iz trditvene podlage tožbe sledi, da so pri tožnici že ob prvi oskrbi rane povedali, da bo brazgotina ostala vidna. Da se tudi po zaključku aktivnega medicinskega zdravljenja nadaljuje aktivno fiziološko zdravljenje oziroma celjenje rane, za ugotavljanje začetka teka subjektivnega zastaralnega roka ni relevantno. Zato izvedba dokaza z zaslišanjem dr. A. A. ni bila potrebna.
8. Pregled pri estetskem kirurgu 15. 2. 2011 je pritožnica opravila v času, ko je bilo aktivno medicinsko zdravljenje že zaključeno, pa tudi iz izvida sledi, da pregled ni imel prav nikakršnega vpliva na zdravljenje, saj je v izvidu le povzeto stanje in podano sekundarno mnenje o morebitni operativni korekciji brazgotine zaradi zmanjšanja skaženosti, za kar pa se pritožnica ni odločila. Vse navedeno tudi pritožbeno sodišče napotuje na prepričljiv zaključek, da je bilo tožničino zdravstveno stanje dokončno in s tem stabilizirano 15. 2. 2011, ko so ji odstranili šive in ji predstavili, da bo brazgotina kot posledica poškodbe vidna tudi v prihodnosti. Takrat je imela dovolj podlage, da bi lahko uveljavila tudi odškodnino za bodočo škodo iz naslova skaženosti. Stališče pritožnice, da je zastaralni rok začel teči šele z obiskom estetskega kirurga, je ob odsotnosti trditev, da se je njeno zdravstveno stanje po obisku estetskega kirurga kakorkoli izboljšalo, napačno.
9. Pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
10. Pritožnica, ki je v pritožbenem postopku propadla, svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama in je na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP prvo toženi stranki dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo. Njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.