Jedro

O sodbi presenečenja ni mogoče govoriti, ker je sodišče odločitev poleg določil OZ oprlo tudi na določila SPZ, saj gre za pravno podlago, ki bi jo tožnica ob dolžni skrbnosti lahko predvidela, ne pa za presenetljiv zasuk v postopku, na katerega stranka ni mogla računati in je zato izgubila možnost navajanja dejstev, ki so v zvezi z nepričakovano novo podlago pravno odločilna.

Za uspeh s tožbenim zahtevkom mora tožnica izkazati, da je: (1) lastnica nepremičnine, (2) da jo toženka brezplačno uporablja in (3) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage, toženka pa se obveznosti plačila lahko razbremeni, če dokaže, da je dobroverna lastniška posestnica ali da ima za uporabo sklenjen pravni posel. Tožnica kot lastnica zemljišča ni neposredno sodelovala pri dogovoru o uporabi, prav tako ni podpisala Sporazuma o načinu odškodnine za uporabo zemljišča. V njenem imenu je tak sporazum v ustni obliki sklenil sin A. A, ki je že takrat upravljal z zemljišči in bil predviden za prevzemnika kmetije, sedaj pa je tudi lastnik sporne parcele. A. A. je imel torej splošno pooblastilo matere za upravljanje z zemljišči, v katerega spada tudi sklepanje dogovora o začasni uporabi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.372,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica v obravnavani zadevi zahteva plačilo 179.388 EUR uporabnine za zemljišče, ki ga je toženka uporabljala za deponijo pri izgradnji kanalizacijskega omrežja. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da mora toženki povrniti 634,64 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi kršitve ustavnih načel iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS ter konvencijske pravice do poštenega sojenja. Uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nobena od strank ni zatrjevala ustnega dogovora o začasni uporabi parcele 1513/1, k. o. X (v nadaljevanju sporno zemljišče), zato gre za sodbo presenečenja. Ker je sodišče ustnost dogovora ugotavljalo samo, je kršilo 7. člen ZPP, strankama pa odvzelo možnost obravnavanja tega dejstva. Tudi izvedeni dokazi, s katerimi se manjkajočih trditev ne da nadomestiti, niso predstavljali podlage za sklepanje o ustnosti dogovora, prav tako sodišče ni izvedlo materialno procesnega vodstva v smeri dopolnitve pomanjkljivo opisanega dejanskega stanja.

Sodbo presenečenja predstavlja uporaba pravil o stvarnopravnih reparacijah iz 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Obe stranki sta trditveno podlago podredili določbam o neupravičeni obogatitvi iz Obligacijskega zakonika (OZ). Če bi sodišče tožnico opozorilo, da bo ugotavljalo (ne)dobrovernost toženke, bi trditveno in dokazno podlago razširila tudi na ta dejstva.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo 198. člena OZ, na kar napotujeta odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 117/2017 in III Ips 19/2021. Tudi če bi veljal sporazum glede kompenzacije uporabe, ki se sicer nanaša le na parcelo 1509/1, k. o. X, z vrednostjo del, ki jih bo toženka opravila za lastnika zemljišča, bi se lahko kompenzirala le vrednost uporabnine z vrednostjo teh del, preostali znesek za uporabo bi morala toženka plačati.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb 76. člena OZ o pooblastilu. Kot bodoči naslednik in prevzemnik bi imel A. A. lahko le pričakovano pravico, ki do tretjih oseb ne more ustvarjati upravičenj, prav tako ne more predstavljati podlage za sklenitev sporazuma. Tega bi lahko sklenil le z izrecnim pooblastilom lastnice zemljišča, saj ne gre za redno poslovanje, temveč za obremenitev zemljišča. Zmotna je dokazna ocena, da je do sklenitve ustnega dogovora med pravdnima strankama prišlo že ob priliki časovno neopredeljenega ogleda zemljišča v oktobru 2013. Priči B. B. in C. C. sta zatrjevali, da pred 12. 4. 2014 nista stopili na sporno zemljišče niti nista poznali A. A., da je bil dogovor sklenjen šele v aprilu 2014 pa je zatrjevala tudi toženka. Zaključek sodišča predstavlja arbitrarno in samovoljno miselno konstrukcijo. Dogovora ni bilo, temveč je toženka zemljišče uporabljala nedobroverno, kakor tudi pri drugih manjših deponijah v okviru istega projekta, o čemer so izpovedale priče D. D., E. E., F. F. in G. G. Sodišče je prezrlo del izpovedi A. A., da se je s B. B. pogovarjal o okvirni odmeni za uporabo nepremičnine v vrednosti med 120.000 in 130.000 EUR že pred podpisom sporazuma 12. 4. 2014, o čemer je izpovedovala tudi tožnica. Navedeno je mogoče razlagati zgolj v smeri, da so se pred aprilom 2014 vpleteni že pogovarjali o uporabi, a se niso dogovorili. Ker je sodišče samovoljno zaključilo, da je bil dogovor sklenjen ob priliki ogleda, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zaradi nasprotja med razlogi sodbe o prepisih zvočnih zapisov in med samimi zapisi podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaza z izvedencem grafologom tožnici kršilo pravico do izvajanja dokazov in s tem pravico do kontradiktornosti ter pravico do izjave. Ker je zmotno ugotovilo, da je bil sklenjen ustni dogovor, bi ta dokaz moralo izvesti. Z njim bi bila namreč potrjena ali ovržena trditev, da je bila sporna parcela v sporazum vnešena naknadno.

Zmotna je ugotovitev, da se je A. A. predstavljal kot nosilec kmetije in odgovorna oseba za sklenitev dogovora, saj tega priča B. B. ni potrdila. Navedla je celo, da mu je A. A. izjavil, da ni lastnik in da je lastnica mama, zato je sodišče njegovo izpoved napačno povzelo in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede dejstva, da je A. A. na gradbišču vsakodnevno usmerjal delavce, saj dokazi kažejo, da je začel delati v septembru 2014. Tožnica je izkazala, da je A. A. seznanil B. B. o lastništvu nepremičnin. Priča je izpovedala, da lastništva zemljišč niso preverjali, kar je potrdil tudi C. C. Ker je toženka gospodarska družba, zanjo velja skrbnost dobrega strokovnjaka, zato ne more biti dobroverna. Do obsežnih navedb toženke o odsotnosti dolžne skrbnosti se sodišče ni opredelilo, prav tako tudi ne do trditev, da je bila sporna parcela v sporazum dopisana naknadno. Sodišče je mimo trditvene podlage zaključilo, da je imela toženka zemljišče v posesti vse od meseca novembra 2013 do oktobra 2016, čeprav je trdila, da ga pred sklenitvijo pisnega dogovora ni uporabljala. Ker je za obdobje od oktobra 2013 do aprila 2014 zanikala uporabo, ne more biti dobroverna.

Sodišče je kršilo procesna določila, ko je napačno povzelo pričanje A. A. o pripravljenosti poračunati uporabnino s kompenzacijo. Zmotna je dokazna ocena priče B. B., ki ni bil verodostojen glede izpovedi, da bi se pogovarjal z lastnicama zemljišč, če bi bil seznanjen, da A. A. ni lastnik. Nepremičnini 1509/9 in 1509/10, k. o. X, v sporazumu nista navedeni, zato se uporaba sporne parcele tudi ni mogla poračunati z deli na teh zemljiščih. Dela niso bila opravljena, saj je na zemljišču ostalo več tisoč m3 gradbenih izkopov, pomešanih z gradbenimi odpadki, kar je predmet drugih postopkov. Do kompenzacije je prišlo le za vrednost 1.000 EUR.

Sodišče ni upoštevalo, da je toženka kot izvajalka kanalizacijskega omrežja od občine kot investitorke prejela plačilo za stroške čiščenja, odvoza in deponiranja v višini 1.644.372,69 EUR. Ker teh sredstev ni plačala naprej lastnikom zemljišč, je obogatena. Da bi sodišče lahko ugotovilo višino nadomestila za uporabo, bi moralo postaviti izvedenca gradbene in kmetijske stroke.

Sodišče je prvi narok opravilo, ne da bi se poprej seznanilo s prvo pripravljalno vlogo tožnice z 9. 7. 2018, v kateri so bila zatrjevana nova dejstva in predlagani novi dokazi. Ker je na naroku zaslišalo tožnico in delno toženko, je bistveno kršilo postopek.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

_O uveljavljenih procesnih kršitvah:_

5. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče ugotavljalo dejstvo ustno sklenjenega dogovora o uporabi nepremičnin mimo trditvene podlage strank in s tem kršilo 7. člen ZPP. Toženka je v pripravljalni vlogi z 2. 9. 2020 izrecno navedla, da je "imela pravni temelj za uporabo nepremičnin parc. št. 1513/1, parc. št. 1509/10 in parc. št. 1509/9, k. o. X, ves čas uporabe, glede na to, da se je z A. A. že pred sklenitvijo sporazuma z dne 12. 4. 2014 ustno dogovorila za uporabo predmetnih nepremičnin" in v nadaljevanju ta dogovor tudi konkretizirala. Zato sodba nima lastnosti sodbe presenečenja in tožnici glede tega dejstva ni bila odvzeta možnost obravnavanja, ki jo uveljavlja kot kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako o sodbi presenečenja ni mogoče govoriti, ker je sodišče odločitev poleg določil OZ oprlo tudi na določila SPZ, saj gre za pravno podlago, ki bi jo tožnica ob dolžni skrbnosti lahko predvidela, ne pa za presenetljiv zasuk v postopku, na katerega stranka ni mogla računati in je zato izgubila možnost navajanja dejstev, ki so v zvezi z nepričakovano novo podlago pravno odločilna. Poleg tega sta obe stranki v postopku izpostavili vprašanje dobre vere, tožnica že v sami tožbi, toženka pa v nadaljnjih vlogah, zato je zavajajoča pritožbena navedba, da je sodišče o (ne)dobrovernosti odločalo mimo trditvene podlage. Glede na navedeno je neutemeljen tudi nadaljnji pritožbeni očitek o pomanjkljivo opravljenem materialnem procesnem vodstvu, saj je bil (glede na trditve toženke o obstoju pravne podlage za uporabo v obliki sklenjenega dogovora, ki ga je tožnica vseskozi zanikala) okvir spora jasno predstavljen. Dodatni signali o tem, kakšen dokazni zaključek bo sodišče sprejelo, ne sodijo v okvir materialno procesnega vodstva in se zato pritožnica na kršitev iz 22. člena Ustave RS neupravičeno sklicuje.

6. Bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana takrat, ko je o določilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, gre torej za napako tehnične narave zaradi nepravilnega prenosa podatkov iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Ker sodišče obstoja te kršitve ne preverja po uradni dolžnosti, mora pritožnik neskladja določno opredeliti. Zgolj pavšalna trditev, da obstoji nasprotje med razlogi sodbe o vsebini prepisov zvočnih posnetkov zaslišanih prič B. B., C. C. in A. A. glede sklenitve ustnega dogovora pred 12. 4. 2016 in med prepisi posnetkov, kršitve ne utemeljuje in za pritožbeni preizkus ne zadošča, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Enako velja za pritožbeno uveljavljanje te kršitve v zvezi z odločilnimi dejstvi o tem, kako se je A. A. predstavil predstavnikom toženke in o povzemanju njegove izpovedi glede pristanka na kompenzacijo.

7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima sodba zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo in omogočajo njen preizkus. Ker je sodišče zaključilo, da je tožnica zastopanje za sklenitev dogovora prepustila sinu kot upravljavcu in bodočemu prevzemniku kmetije ter je bil dogovor za uporabo veljavno sklenjen, se mu ni bilo treba opredeljevati do ostalih trditev tožnice glede seznanjenosti toženke z dejstvom, da A. A. ni lastnik zemljišča, in njene skrbnosti pri sklepanju pravnih poslov.

8. Zavrnitev dokaznih predlogov s postavitvijo izvedencev grafologije, gradbene in kmetijske stroke je sodišče ustrezno obrazložilo. Pravica do izvedbe dokazov ni absolutna, temveč sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če za to obstajajo upravičeni razlogi. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljen ustni dogovor in dejansko uporabo parcel ob pristanku tožnice pritrjuje razlogom sodišča, da postavitev izvedenca grafologa za ugotovitev morebitnega naknadnega pripisa parcele na pisni sporazum ne predstavlja dokaza za ugotavljanje odločilnega dejstva, ob zavrnitvi zahtevka po podlagi pa to velja tudi za postavitev izvedencev gradbene in kmetijske stroke.

9. Pritožba ne pojasni, v čem bi okoliščina, da je sodišče zaslišanje strank izvedlo brez predhodne seznanitve z vsebino prve pripravljalne vloge tožnice, vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V tem delu gre za povsem nekonkretizirano pritožbeno navedbo, do katere se pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

_O pravni in dejanski podlagi spora:_

10. Tožnica kot lastnica nepremičnine zahteva plačilo uporabnine za parcelo, ki jo je kot servisno zemljišče in deponijo pri izgradnji kanalizacijskega omrežja uporabljala toženka. Pravno podlago plačila za uporabo tuje stvari predstavlja določilo 198. člena OZ. Za uspeh s tožbenim zahtevkom mora tožnica izkazati, da je: (1) lastnica nepremičnine, (2) da jo toženka brezplačno uporablja in (3) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage1, toženka pa se obveznosti plačila lahko razbremeni, če dokaže, da je dobroverna lastniška posestnica ali da ima za uporabo sklenjen pravni posel. Prav slednje je v konkretnem primeru kot odločilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka ugotovilo sodišče prve stopnje. Izhodišče tožnice, da bi morala toženka ob izkazanem pravnem poslu dokazovati tudi enakovrednost nasprotne izpolnitve ter da 198. člen OZ kljub sklenjenemu odplačnemu dogovoru za uporabo predstavlja samostojno podlago za plačilo uporabnine za vrednost, ki presega pogodbeno dogovorjeno plačilo, ni utemeljeno.

11. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica kot lastnica zemljišča ni neposredno sodelovala pri dogovoru o uporabi, prav tako ni podpisala Sporazuma o načinu odškodnine za uporabo zemljišča z 12. 4. 2014. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da je v njenem imenu tak sporazum v ustni obliki sklenil sin A. A., ki je že takrat upravljal z zemljišči in bil predviden za prevzemnika kmetije, sedaj pa je tudi lastnik sporne parcele. Tak dokazni zaključek temelji na izpovedi tožnice, da je imel sin dovoljenje, da se s toženko pogovarja o vseh vprašanjih v zvezi z uporabo zemljišča in da na to ni imela konkretnih pripomb ter da mu je urejanje prepustila, pa tudi na izpovedi priče A. A., da je samostojno vodil pogovore s toženko, ob soglasju mame, ki mu je pogajanja v celoti prepustila kot bodočemu prevzemniku kmetije. A. A. je imel torej splošno pooblastilo matere za upravljanje z zemljišči, v katerega spada tudi sklepanje dogovora o začasni uporabi. Pritožbeni očitek nepravilne uporabe 76. člena OZ ni utemeljen, saj dopustitev začasne rabe nepremičnine ne predstavlja stvarnega razpolaganja, za katerega bi pooblaščenec potreboval posebno pooblastilo. Po presoji pritožbenega sodišča pa bi sklenjeni dogovor tožnico zavezoval tudi, če ga A. A. ne bi sklepal v njenem imenu oziroma bi pooblastilo prekoračil, saj ga je kasneje odobrila (73. člen OZ).

12. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil ustni dogovor za uporabo sklenjen pred prvo uporabo spornega zemljišča v oktobru 2013. Že tožnica je ob svojem zaslišanju opisala, kako je stopila do delavcev, ko so prvič pripeljali material, pa so ji rekli, da je bilo tako dogovorjeno z njenim sinom. Da so se pri njem oglasili predstavniki toženke in da se je strinjal z uporabo zemljišč za deponijo, preden so se dela pričela izvajati, je potrdil tudi A. A. Čeprav sta priči B. B. in C. C. zatrjevali, da do 12. 4. 2014 na zemljišče nista stopili, sta istočasno potrdili, da sta pred pričetkom del pridobili dovoljenje za njihovo uporabo. Zgolj dejstvo, da sta omenjena predstavnika toženke v izpovedi skušala prikazati kasnejši pričetek del, kot ga je ugotovilo sodišče na podlagi izpovedi ostalih prič, dokaznega zaključka predhodno sklenjenega ustnega dogovora za uporabo ne omaje. Prav tako na prepričljivost dokazne ocene ne vplivajo v pritožbi izpostavljeni izseki pričanj D. D., F. F., E. E. in G. G. Tako D. D. kot G. G. sta izpovedala, da so soglasje za uporabo njunih zemljišč iskali pred začetkom del, pri G. G. preko krajevne skupnosti in pri D. D. sprva zgolj za manjši odsek zemljišča, kot je bil kasneje uporabljen. Priča E. E. ni opisal uporabe svoje parcele, temveč zemljišča pred dostopom do njegove nepremičnine, zgolj izpoved priče F. F., da so začeli z uporabo njegove parcele, ne da bi predhodno iskali soglasje, pa ob nasprotnih primerih (tudi priča H. H.) na pravilnost dokaznega zaključka ne vpliva. Še posebej ob dejstvu, da je bila uporaba zemljišča očitna, deponija velika, a temu ne tožnica ne A. A., ki sta delo vsak dan opazovala, A. A. je določeno obdobje celo delal na gradbišču, nista nasprotovala.

13. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča, da denarno plačilo za uporabo ni bilo dogovorjeno, saj toženka tudi v drugih primerih takšnih dogovorov ni sklepala. Kljub temu uporaba sporne parcele ni bila brezplačna, temveč je bila dogovorjena in realizirana delna kompenzacija v materialu in delu na drugih zemljiščih. Na to kažejo tudi dnevniki izdanega materiala2. Dogovora o vrednosti kompenzacije med 120.000 in 130.000 EUR razen priče A. A. ni potrdil nihče. Izpoved te priče, sicer sina tožnice, je po prepričanju pritožbenega sodišča prilagojena interesom pravde, na kar kaže tudi dopis tožnice, v katerem je v letu 2016 za to parcelo zahtevala le ureditev deponije in plačilo za uporabo vode, ne pa plačila denarnega zneska.

14. Ker pritožbeno sodišče sprejema dejanski zaključek prvostopnega sodišča, da je bila pogodba za uporabo parcele 1513/1, k. o. X, sklenjena ustno, ni odločilno, če je bila na pisni dogovor dopisana naknadno. Bistveno je, da je bila za uporabo predvidena že od samega začetka in se je tako tudi pričela uporabljati, skupaj z zemljiščem na drugi strani ceste, kar vse se je obravnavalo kot enovit dogovor za uporabo, plačljiv s kompenzacijo v materialu in v nasprotnih storitvah, na zemljiščih, kot jih je pokazal A. A. Ker je toženka torej izkazala pravni temelj za uporabo, tožnica do plačila uporabnine ni upravičena, pri čemer ni pomembno, kakšno plačilo je v ta namen prejela od investitorja. Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva (ne)obstoj toženkine dobre vere v zvezi z lastništvom nepremičnine, saj je tožnica upravljanje z zemljišči predala sinu in njegova ravnanja odobrila.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora toženki povrniti njene pritožbene stroške, in sicer 1875 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.125 EUR, povečano za DDV pa 1.372,50 EUR (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 22/2022. 2 Izdajnice pod prilogami B 15.