Jedro

Glede na to, da je bil tožnik nesporno priveden na prestajanje kazni zapora, je po določbi drugega odstavka 22. člena ZIKS-1 dolžan plačati stroške privedbe, ki je temeljila na odločitvi pristojnega Okrožnega sodišča v Kopru, ki je v skladu z določbo drugega odstavka 20. člena ZIKS-1 odredilo privedbo tožnika na prestajanje kazni zapora, ker kazni sam ni nastopil, kar med strankama niti ni sporno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da je dolžan tožnik v roku 15 dni od dokončnosti te odločbe plačati stroške privedbe na prestajanje kazni zapora v Zavod za prestajanje kazni zapora Koper dne 20. 3. 2014 v višini 28,85 EUR. V obrazložitvi navaja, da bi se moral tožnik 16. 12. 2013 na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Kopru z dne 16. 9. 2013 javiti na prestajanje kazni. Ker se navedenega dne ni javil, je bil 20. 3. 2014 na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Kopru z dne 4. 3. 2014 priveden na prestajanje kazni zapora. Stroški so odmerjeni po stroškovniku Ministrstva za notranje zadeve, Policijske uprave Koper. Stroške v skladu z drugim odstavkom 22. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) plača obsojenec.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 16. 5. 2014 pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je bil v zapor priveden 20. 3. 2014. Izpostavlja, da je dobil poziv na prestajanje kazni 6. 5. 2013 in da je Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) zaprosil za odlog prestajanja kazni zaradi mladoletnega sina. Odgovora ni prejel. Dal je tudi prošnjo za alternativno prestajanje kazni. Odgovor je prejel šele 24. 1. 2014 in ne 17. 12. 2013. Vložil je tudi zahtevo za obnovo postopka in poslal na sodišče dopis, kdaj se mora zglasiti v zaporu. Odgovora ni prejel. Tudi delavka … A.A. je v januarju 2013 na sodišču poizvedovala, ali bo tožnik prejel nov poziv. Izpostavlja, da je brez sredstev za preživljanje in da ima zunaj 14 letnega otroka ter da je samohranilec. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek.

Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnik nasprotuje plačilu stroškov privedbe v zapor, ki so mu bili naloženi v plačilo z izpodbijano odločbo. Ni pa spora o tem, da je bil tožnik priveden na prestajanje kazni zapora v Zavod za prestajanje kazni zapora Koper dne 20. 3. 2014. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je bil tožniku poziv za prestajanje kazni vročen 2. 4. 2013 ter da je bil postopek izvršitve kazni prekinjen za več mesecev zaradi odločanja o alternativnem prestajanju kazni. Nato je Okrožno sodišče v Kopru izdalo dne 16. 9. 2013 odločbo opr. št. IKZ 53326/2010, na podlagi katere mu je bil nastop kazni odložen za tri mesece (in sicer do 16. 12. 2013) zaradi tega, da poskrbi za varstvo in vzgojo mld. otroka. Na prestajanje kazni v Zavod za prestajanje kazni zapora Koper bi se tako moral javiti 17. 12. 2013. Med strankama prav tako ni sporno, da se navedenega dne tožnik na prestajanje kazni ni javil. Dalje iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je Okrožno sodišče v Kopru dne 4. 3. 2014 izdalo odredbo o privedbi na prestajanje v Zavod za prestajanje kazni zapora Koper, ki je bila izvršena dne 20. 3. 2014. Po določbi drugega odstavka 20. člena ZIKS-1, če obsojenec določenega dne ne nastopi kazni, obvesti zavod o tem sodišče, ki ga je pozvalo na prestajanje kazni. Če sodišče ugotovi, da je bil poziv za nastop kazni obsojencu pravilno vročen ali če iz okoliščin izhaja, da se obsojenec izmika vročitvi poziva, odredi privedbo. Drugi odstavek 22. člena ZIKS-1 pa določa, da stroške privedbe na prestajanje kazni plača obsojenec.

Glede na to, da je bil tožnik nesporno priveden na prestajanje kazni zapora, je po citirani določbi drugega odstavka 22. člena ZIKS-1 dolžan plačati stroške privedbe, ki je temeljila na odločitvi pristojnega Okrožnega sodišča v Kopru, ki je v skladu z določbo drugega odstavka 20. člena ZIKS-1 odredilo privedbo tožnika na prestajanje kazni zapora, ker kazni sam ni nastopil, kar med strankama niti ni sporno. Njegovi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na postopek do tožnikove privedbe na prestajanje kazni, pa niso predmet presoje tega postopka, ki se nanaša zgolj na vprašanje odmere stroškov privedbe. Postopek do privedbe na prestajanje kazni zapora namreč vodi in o njem odloča pristojno sodišče in ne upravni organ. Tako se to sodišče v tem upravnem sporu, v katerem presoja le zakonitost upravne odločbe o plačilu stroškov privedbe, ne more spuščati v presojo pravilnosti postopka, ki ga je vodilo in o njem odločalo Okrožno sodišče v Kopru.

Po povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožnikovo tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).