Jedro

Sprememba namembnosti stanovanjske hiše v gostinski lokal je zakonita, če tako spremembo ureja in dopušča odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za obravnavano območje in je na njegovi podlagi izdelana lokacijska dokumentacija.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo J. in F.L. zoper odločbo o lokacijskem dovoljenju Upravne enote z dne 13.4.1995, izdano G.P. za spremembo namembnosti dela pritličja obstoječe stanovanjske hiše v gostinski lokal na parc. št. 815 pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je organ prve stopnje ravnal pravilno in zakonito, ker je izdal zahtevano lokacijsko dovoljenje. Po določbi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 28/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93) se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom tega zakona graditev prepovedana, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Le-ta pa se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen zakona). Območje lokacije ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje jugozahodnega dela ureditvenega območja mesta, za del planske celote P 5 (Uradni list RS, št. 23/91) in sicer v območju urejanja S 3. Površine v območjih s to oznako so namenjene stanovanjem in spremljajočim dejavnostim. V tem območju so dovoljeni vsi posegi iz 9. člena citiranega odloka, med katerimi so tudi spremembe namembnosti. V 10.1. točki 10. člena je določeno, da so spremembe namembnosti in dejavnosti v obstoječih objektih možne, če je tak poseg dopusten za to funkcionalno enoto, če je predvidena namembnost v okviru, določenem s prostorskimi ureditvenimi pogoji in če sprememba namembnosti in dejavnosti ne povzroča prekomernih motenj v bivalnem okolju. Na tej normativni podlagi izhajajoča ugotovitev, da je v tem območju tak poseg dopusten, sprememba namembnosti pa ne bo povzročila prekomernih motenj v bivalnem okolju, kar izhaja iz izdanih soglasij pristojnih organov in opravljenih meritev hrupa, je po presoji tožene stranke pravilna. Poleg tega pa tudi tožena stranka ocenjuje, da sama dejavnost gostinstva ni take vrste, da bi povzročala prekomerne motnje v bivalnem okolju. Tožena stranka nadalje navaja, da je lokacijska dokumentacija izdelana v skladu s pogoji citiranega odloka. Dana so bila vsa predpisana soglasja, med njimi soglasje zdravstvenega inšpektorata, iz katerega izhaja, da obravnavana lokacijska dokumentacija ustreza higienskim in sanitarno-tehničnim zahtevam pod pogoji soglasja. Nadalje tožena stranka navaja, da je investitorica izkazala, da razpolaga z objektom, ki je predmet posega, kar velja tudi za ureditev parkirišča na delu parcele št. 823, za kar je bilo dano soglasje upravljalca in naknadno tudi soglasje Občine kot lastnika tega zemljišča (dopis z dne 19.7.1995). Tožena stranka nadalje zavrača pritožbene ugovore in ponovno ugotavlja, da je gostinstvo vsekakor spremljajoča dejavnost stanovanjem in da je v tem območju po citiranem odloku izrecno dovoljena. Glede hrupa tožena stranka navaja, da se bo pri izdaji uporabnega dovoljenja ugotavljalo, ali je investitorica v celoti zadostila pogojem lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Nivo hrupa je mogoče zmanjšati z različnimi ukrepi, v odločbi se priporoča, da se postavi protihrupna ograja. Vsekakor bo morala investitorica ravnati tako, da bo zmanjšala hrup parkirišča na dovoljeno mejo, ki je v dnevnem času 60 dB/A, kot izhaja iz meritev in ocene hrupa, april 1995, ki jo je podal CPV Center varstva pri delu in požarnega varstva in ne 50 dB/A, kot trdita pritožnika. Iz te ocene izhaja, da hrup bistroja ne bo ogrožal okolja. Glede soglasja sosedov tožena stranka navaja, da le-to ni pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja, prizadete stranke morajo le sodelovati v postopkih za izdajo lokacijskega dovoljenja. Pritožnika pa nista izkazala, da sta upravičena kakorkoli zastopati interese drugih sosedov.

V tožbi, ki jo je vložila le F.L., le-ta izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je ugotovitev tožene stranke o tem, da je območje urejanja S 3 - mesto namenjeno za S - stanovanja in spremljajočo dejavnost sicer pravilna, vendar, da je uvrstitev gostinske dejavnosti med spremljajoče dejavnosti pa preveč pavšalna in enostranska. PUP sicer ne določa katere so spremljajoče dejavnosti, vendar po njenem mnenju spada gostinstvo med storitvene dejavnosti, ker ga tako opredeljuje veljavna nomenklatura (tudi po razvrstitvi plačevanja prometnega davka). Zato tožnica meni, da lokacijska dokumentacija in lokacijsko dovoljenje nista skladna z določbami PUP-a in njemu priloženimi grafičnimi izseki. Nadalje tožeča stranka navaja, da ni jasno na kakšen način so bile opravljene meritve hrupa, saj se dejavnost še ne opravlja. V 14. členu PUP-a je navedeno, da se morajo delavnice - spremljajoče dejavnosti, kjer hrup presega maksimalno dovoljeno raven (50 db) in ostale emisije locirati v območju, predvidenim za proizvodne in servisne dejavnosti, delavnice, ki pa nimajo škodljivega vpliva na okolje, pa je možno locirati v stanovanjske soseske le v soglasju z mejaši in krajevno skupnostjo. V konkretnem primeru je bil izmerjeni hrup 85,4 db, ob tožničini hiši pa naj bi bil 66 db, kar še vedno po navedenem odloku presega dovoljeno mejo hrupa za 16 db. Razen tega pa investitorica nima soglasja mejašev, niti soglasja Krajevne skupnosti, ne za parkirišče in ne za lokal. Zato v tem postopku niso bila upoštevana določila PUP. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke o vplivu gostinske dejavnosti na okolico, po njenem mnenju je ravno gostinska dejavnost tista, ki najbolj moteče vpliva na okolje in to direktno in indirektno. Daljši delovni čas kot druge dejavnosti, ki sega tudi v noč, ko stanovanjska soseska že počiva. Nedisciplinirani in opiti gostje vplivajo na bivalno okolje moteče. Sosedje v neposredni okolici gostilne so izpostavljeni neprestanemu motenju posesti in posredno ogožanju osebne varnosti. Vse navedeno bistveno moti njo in ostale sosede, kar ima izredno negativen vpliv na okolje ter tako povzroča prekomerne motnje v bivalnem okolju. S tem pa tudi ni pravilno upoštevana določba 10. člena PUP, po kateri so dovoljene spremembe, če ne povzročajo prekomernih motenj v bivalnem okolju. Tožnica nadalje opozarja, da si investitorica ni pridobila potrebnih soglasij sosedov in mejašev, da le-ti niso kot prizadete stranke sodelovali v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, saj jim ta možnost ni bila dana, prav tako pa jim ni bila vročena lokacijska odločba, kljub zahtevi in opozorilu, danem v pritožbi na prvi stopnji. Po tožničinem mnenju bi tudi za parkirišče na zemljišču, ki predstavlja cesto in pločnik, bilo potrebno voditi poseben lokacijski in gradbeni postopek. Na lokacijskem ogledu je bilo ugotovljeno, da investitorica ni lastnica te parcele, v času izdaje lokacijske odločbe investitorica ni imela dovoljenja Občine za gradnjo parkirišča na parc.št. 823. Naknadno, v času, ko je bil celotni spis pri toženi stranki, je investitorica pridobila soglasje Občine, ki ga je podpisal župan in sicer izven svojih pristojnosti. Po statutu občine je namreč edino svet občine pristojen za odločanje o nepremičninah in premoženju občine. Tako investitorica s predloženim dopisom ni izkazala razpolaganja z zemljiščem, ki je v naravi cesta. Tožena stranka je napačno ugotovila dejansko stanje in tudi napačno uporabila pravo, ko je kot dokaz za razpolaganje z zemljiščem upoštevala dopis župana. Tožnica predlaga, da sodišče odpravi odločbo tožene stranke in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi, iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev neutemeljene tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke zakonita, ker temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega in procesnega prava. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da je predvideni poseg sprememba namembnosti pritličja stanovanjske hiše v gostinski lokal - okrepčevalnico, dopusten. Predmetno lokacijo ureja citirani odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje jugozahodnega dela ureditvenega območja mesta, za del planske celote P5 in sicer jo uvršča v območje urejanja S3 - mesto, kjer so površine namenjene za stanovanja in spremljajoče dejavnosti. Tudi tožnica se strinja z ugotovitvijo, da je navedeno območje urejanja namenjeno za stanovanja in spremljajočo dejavnost, graja le toženo stranko, ker je gostinstvo opredelila med spremljajočo dejavnost, kar naj bi bilo preveč pavšalno in enostransko glede na 4. člen odloka, ki posebej opredeljuje območje urejanja, označeno s črko M, kamor spadajo oskrbne, storitvene in družbene dejavnosti in kamor bi po njenem mnenju morala šteti tožena stranka tudi dejavnost gostinstva. Po presoji sodišča te tožničine navedbe predstavljajo njeno razlago 4. člena odloka o PUP, ki pa ni nujno pravilna, vsekakor pa za odločitev v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ni odločilna. Citirani odlok ne določa katere dejavnosti šteje za spremljajoče dejavnosti, zato je tudi razlaga tožene stranke, da gostinstvo spada med te dejavnosti pravilna in ni v nasprotju z odlokom. Vsekakor pa je pomemben 8. člen odloka, ki določa, da so funkcije posameznih področij podrobneje definirane v tabelaričnem prikazu po posameznih področjih, s prikazi pogojev in omejitev za izrabo in kvaliteto graditve in drugih posegov. Na podlagi podatkov v spisu (tabelaričnega prikaza k izseku iz PUP za območje P5/S3) pa je ugotovitev tožene stranke, da je gostinstvo kot spremljajoča dejavnost stanovanjem za to območje izrecno določena, pravilna. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev tožene stranke, da so v tem območju dovoljeni vsi posegi iz 9. člena, med njimi tudi spremembe namembnosti in dejavnosti v obstoječih objektih, pod pogoji, navedenimi v točki 10.1. 10. člena odloka. Zato sodišče zavrača neutemeljene tožničine ugovore v zvezi z nepravilno uporabo citiranega odloka.

Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da predvidena sprememba namembnosti ne bo povzročala prekomernih motenj v bivalnem okolju iz razlogov, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi (izdana soglasja pristojnih organov, opravljene meritve hrupa in ugotovitev tožene stranke, da sama gostinska dejavnost ne povzroča prekomernih motenj v bivalnem okolju). Sodišče le še pripominja, da je seveda možno, tako kot navaja tožeča stranka, da predstavljajo nedisciplinirani in opiti gostje kot kršilci javnega reda in miru moteči faktor za stanovalce v okolju, vendar ti ugovori na odločitev v navedenem postopku ne morejo vplivati. Tako prvostopni upravni organ kot tožena stranka sta pravilno upoštevala predloženo študijo meritev in oceno hrupa v naravnem in bivalnem okolju, izdelano pri za to registrirani organizaciji. Zato je po presoji sodišča izdaja lokacijskega dovoljenja pod navedenimi pogoji, ki vključujejo tudi pogoj gradnje protihrupne ograje, s čimer se bo odvrnil ugotovljen prekomerni hrup, v skladu z zahtevanimi pogoji strokovnih organov. Le-ti namreč varujejo javni interes v okviru postopka izdaje lokacijskega dovoljenja. Vsi tožničini ugovori v zvezi s prekomernim hrupom preko tega, s predpisi določenega nivoja dovoljenega hrupa pa so že zasebni interes in niso stvar lokacijskega postopka. Zato so kot tožbeni ugovori neutemeljeni.

Glede razpolaganja z objektom, ki je predmet posega, vključno z ureditvijo parkirišča na delu parc.št. 823, je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla pravilne razloge, ki imajo podlago v podatkih v spisih. Tožena stranka je poleg soglasja upravljalca javne površine Komunale upoštevala tudi soglasje Občine kot lastnika tega zemljišča (dopis z dne 19.7.1995). Tožbena navedba, da v času izdaje lokacijske odločbe investitorka ni imela dovoljenja Občine za gradnjo parkirišča je sicer točna, saj je bilo soglasje Občine naknadno pridobljeno, kar tudi ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, vendar s tem tožena stranka ni kršila pravil postopka ali kako drugače napačno ravnala. Tožena stranka je sama odpravila določene pomanjkljivosti v postopku na prvi stopnji, za kar ima zakonsko podlago v 1. odstavku 242. člena ZUP, in je še med postopkom pridobila določene podatke, med njimi tudi dopis župana Občine z dne 19.7.1995 o soglasju za uporabo dela parc.št. 823. Glede same vsebine tega dopisa, v zvezi z ugovorom tožeče stranke, da župan za tako soglasje ni bil pristojen, in ga zato tožena stranka ne bi smela upoštevati, pa je po presoji sodišča ugotovitev tožene stranke pravilna. V skladu z načelom o presoji dokazov (9. člen ZUP), je bil navedeni dopis župana obravnavan pravilno kot verodostojen dokaz, saj je dopis opremljen z žigom in podpisom župana, torej osebe, ki predstavlja in zastopa občino. Vprašanje o tem, kdo je pristojen za odločanje o razpolaganju z občinskim premoženjem ali je to župan ali občinski svet, pa je stvar notranje razmejitve pristojnosti organa lokalne samouprave in njegovega statuta. Zato je navedeni ugovor tožeče stranke neutemeljen. Prav tako pa so neutemeljeni tudi ugovori, da v postopku ni danih soglasij sosedov - mejašev, ki niso imeli možnosti sodelovati v postopku. Povsem pravilna je utemeljitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da soglasje sosedov ni pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja, temveč da morajo prizadete stranke le sodelovati v postopku. Podatki v upravnih spisih tudi ne potrjujejo tožbene navedbe, da mejaši niso imeli možnosti sodelovati v postopku. Ker pa se v tožbenih navedbah tožnica sklicuje tudi na interese sosedov, sodišče le pritrjuje ugotovitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnica ni izkazala, da je upravičena zastopati interese drugih sosedov.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je tako kot določbe ZUP uporabilo kot republiški predpis, v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).