Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 333. člena Zakona o pravdnem postopku, ki predvideva, da sodišče zavrže tožbo, če ugotovi, da gre za pravnomočno razsojeno stvar. Pri presojanju, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo subjektivni element - da gre za iste stranke; in objektivni element - da gre za enak tožbeni zahtevek.

Tožnik je namreč v že v prejšnji pravdi uveljavljal identičen tožbeni zahtvek: razveljavitev dednega dogovora in povrnitev pravdnih stroškov. Za njegovo utemeljensot je navajal isti življenjski dogodek in enake elemente, ki so navedeni v obeh tožbah in obrazložitvah odločb.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I. zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval razveljavitev dednega dogovora, ki so ga sklenili V. V., J. V., F. V. in Jo. V. v zapuščinski zadevi po pok. D. V., pri Temeljnem sodišču v L., dne ....., pod opr.št. II D .....; in povrnitev pravdnih stroškov. Pod II. je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 4.500.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.11.1992 dalje in povrnitev pravdnih stroškov. Pod III. je tožniku naložilo povrnitev pravdnih satroškov tožencev v znesku 237.395,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi; pod IV. pa je tožnika delno oprostilo plačila sodnih taks.

Proti sodbi (in očitno tudi sklepu) se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga spremembo odločitve sodišča prve stopnje in ugoditev vsemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane odločbe. Sodišču očita, da je napačno zaključevalo, ker ni ugotavljalo prekomernega prikrajšanja, ki je podlaga oderuške pogodbe, in podaja svoje tolmačenje zakonodajalčeve volje v zvezi z določilom 141. člena ZOR. Zato meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče izvajati dokaze s priloženimi izračuni vrednosti in postaviti sodnega izvedenca. V zvezi s pravdo V P ..... navaja, da sodišče tedaj ni bilo dolžno ugotavljati elementov oderuške pogodbe, sicer pritožbeno sodišče na bi ugotavljalo, da novih elementov v pritožbi ni mogoče dodajati; poleg tega pa ne gre za enak zahtevek, ker je poleg zahtevka o ničnosti in neveljavnosti dodana odškodnina, kar je povečanje in sprememba tožbenega zahtevka. Tudi navedba o neodplačnosti posla ne drži, saj gre za odplačne pravne posle, ki se dopolnjujejo. Izpodbijani sodbi tudi očita, da navaja izjavo toženca F.V., češ da tožnik ni bil v psihično ali socialno šibkem stanju, ker to ni dokazano; vse izjave o tožnikovi natančnosti pa se lahko nanašajo le na obdobje po vložitvi tožbe za razveljavitev dednega dogovora. Dodaja, da sta brata preko dovoljene mere izkoristila dedni dogovor, saj J.V. izsiljuje dodatno posest v hiši in ne plačuje stroškov za uporabo. Sodišču očita pristranskost in absurdnost in meni, da je dokazal oderško pogodbo s tem, da je: - dokazal svojo lahkomiselnost, ker je slepo verjel bratoma: - dokazal moralni pritisk in odgovornost zaradi odpovedi bratov dedovanju po materi; in čustvene pritiske zaradi sestrine smrti in slabega materinega zdravja; - tisti od bratov, ki ima najmanjši dohodek; - se je hotel izogniti ponovnemu odkupu deležev od dedičev po materini smrti; - je sklepal dedni dogovor in dogovor o uporabi prostorov v naglici; - toženci odklanjajo naknadno, kompromisno urejanje razmerij.

Pritožnik navaja še razne podrobnosti v zvezi z uporabo in plačevanjem stroškov ter komentira posamezne dopise in izjave tožencev. Na koncu se pritožuje tudi v zvezi s stroški postopka, ki naj bi jih sodišče odmerilo po stroškovnikih obeh strank in pobotalo ter zahtevalo izvršeno plačilo. Tudi s sklepom o oprostitvi plačila sodnih taks se ne strinja, ker meni, da bi ga moralo sodišče (če v pravdi propade) oprostiti tudi plačila sodnih taks tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano odločbo v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V zelo obširni obrazložitvi je navedlo vse razloge za svojo odločitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 333. člena Zakona o pravdnem postopku, ki predvideva, da sodišče zavrže tožbo, če ugotovi, da gre za pravnomočno razsojeno stvar. To je razumljivo, saj država omogoča strankam sodno posredovanje v medsebojnih odnosih le enkrat. Ko je o zadevi pravnomočno odločeno, preneha negotovost, ki je dotlej obstajala med strankami, to pa omogoča trdne okvire za urejanje bodočih pravnih odnosov. V interesu strank, pa tudi javnega reda vsake pravne države je, da vsebine pravnomočne odločbe ni več mogoče preverjati ali spreminjati (prim. tudi dol. 158. člena Ustave RS in 2. člena Zakona o sodiščih). Pri presojanju, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo subjektivni element - da gre za iste stranke; in objektivni elelement- da gre za enak tožbeni zahtevek.

Tožnik je namreč v pravdi V P ..... uveljavljal identičen tožbeni zahtevek: razveljavitev dednega dogovora in povrnitev pravdnih stroškov. Za njegovo utemeljenost je navajal isti življenjski dogodek in enake elemente, ki so navedeni v obeh tožbah in obrazložitvah odločb. In ker mora tožba po določilu 186. člena zakona o pravdnem postopku vsebovati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek ter dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo, ne pa tudi pravno podlago, so tožnikova izvajanja o uporabi posameznih členov Zakona o obligacijskih razmerjih irelevantna. Podlago ta tožbo predstavlja določen objektivni življenjski dogodek, ne pa pravna konstrukcija, ki iz tega izhaja. Zato okoliščina, da se za določen zahtevek navaja več pravnih podlag, ne omogoča ponovnega odločanja o stvari. Sodišče, ki mora pravo poznati, namreč zavrne tožbeni zahtevek šele potem, ko ugotovi, da tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi nobenega predpisa in ne samo na pravni podlagi, ki jo navajajo stranke.

V danem primeru je tožnik zahteval ugotovitev neveljavnosti dednega dogovora (in ne ničnost) in v tem delu je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi pod I. povsem pravilno zavrglo tožbo. Ker pa je tožnik poleg tega postavil tudi podrejeni tožbeni zahtevek, je bilo treba o njem razpravljati. Toda ker ta zahtevek temelji na isti tožbeni podlagi, ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Povsem pravilno se je namreč prepričalo, da je v času sklepanja dednega dogovora tožnikova predstava o poslu ustrezala tedanjemu objektivnemu stanju oz. da tožnik ni bil dovolj skrben, da bi ugotovil nekladje v predstavi. Poleg tega se zmota ali oderuštvo presojata glede na čas sklenitve pogodbe. Končno sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da tožnik ni dokazal nobenih subjektivnih elementov, ki so potrebni za oderuštvo: zlorabo tožnikovega neugodnega položaja (ki se kaže v premoženjski stiski ali vsaj v slabem premoženjskem stanju, življenjski nevarnosti ali podobnim) ali resno neizkušenost, lahkomiselnost, slaboumnost, odvisnost in podobno.

V zvezi s pritožbenimi navedbami sodišče druge stopnje samo še dodaja, da je posledica oderuštva ničnost, ki jo sodišče upošteva po uradni dolžnosti; in da je dokazno breme trditev na tožniku in ne na toženi stranki. Subjektivne okoliščine na tožnikovi strani, ki so potrebne za oderuštvo, so hude in se ne upoštevajo razni nagibi, ki jih tožnik navaja v pritožbi. Poleg tega se presojajo okoliščine ob sklenitvi pogodbe oz. dednega dogovra, ne pa kasnejši dogodki (naknadna sklenitev pogodbe o priznanju lastništva na nepremičninah in težave z uporabo nepremičnine v solasti).

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče samo ni našlo nobenega od razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 368. in drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano odločbo.

V zvezi s plačilom pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje je treba opozoriti na določilo 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki uzakonja načelo uspeha v pravdi, oprostitev plačila sodnih taks pa je namenjena predvsem tožnikom, ki zaradi ubožnosti ne bi mogli plačati takse za tožbo in ne bi mogli vložiti utemeljene tožbe.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) so uporabljena na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I do 45/I/94). Ustava RS je objavljena v Ur.l. RS št. 33/91-I, Zakon o sodiščih pa v Ur.l. RS št. 19/94.