Jedro

Ker je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju z določilom 2. odstavka 215. člena ZKP, saj obsojencu ni bila dana možnost, da bi bil navzoč pri hišni preiskavi, je sodišče ravnalo pravilno, ko je iz kazenskega spisa izločilo vse listine kot dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonito opravljene hišne preiskave.

Izrek

Zahteva obsojenega S.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni S.L. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen enega leta in šest mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je obsojenec prestal v priporu, in sicer od 4.3.2004 od 14.00. ure do 16.3.2004 do 14.25. ure. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec je dne 13.9.2005 vložil zoper navedeni pravnomočni sodbi "pritožbo", za katero je potem izjavil, da naj se šteje kot zahteva za varstvo zakonitosti (uradni zaznamek Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 22.9.2005). V zahtevi je uveljavljal, da sodišče ni upoštevalo, da mu je bila v zvezi z obravnavano zadevo odvzeta prostost dne 5.4.2002 ter je bil v mariborskem priporu mesec dni. Prav tako naj bi sodišče ne upoštevalo izpovedbe B.H. o tem, da so priče sodelovale s policijo. Policista naj bi grozila tudi eni izmed prič, D.D. Po obsojenčevem mnenju sploh ni dokazov, da je prodajal prepovedano drogo. Policista F.C. in R.B. sta pri njem opravljala hišno preiskavo zaradi ropa banke, ko pa nista našla ničesar, sta mu podtaknila drogo. Preiskava ni bila opravljena v skladu z zakonom, ker ji obsojenec ni prisostvoval. Prav tako ni bil napisan in izdan zapisnik. Sodišče je upoštevalo le priče tožilstva oziroma policije, obsojenčevih pa ne in naj bi bile s tem kršene njegove pravice.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo z dne 12.10.2005 predlagal, da se zahteva kot neutemeljena zavrne. V spisu ni podatkov o priporu obsojenca, zahteva pa je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi zatrjuje, da je bil v zvezi s to kazensko zadevo en mesec v priporu, in sicer od 5.4.2002. S tem obsojenec uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 6. točki 372. člena KZ, saj se po določbi 1. odstavka 49. člena KZ čas, prestan v priporu, ter kakršenkoli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem všteva v izrečeno kazen zapora. Iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi bil zoper obsojenca v navedenem času odrejen in izvršen pripor. Iz spisa je namreč razviden le pripor v času od 4.3. do 16.3.2004, kar je po uradni dolžnosti upoštevalo in vštelo v izrečeno kazen sodišče druge stopnje v izpodbijani odločbi. Iz podatkov Ministrstva za pravosodje je po kazenski evidenci obsojenec prestajal kazen zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru ter je bil po tej sodbi predčasno odpuščen 14.9.2002. Za zatrjevani čas pripora, ki naj bi trajal od 5.4.2002 torej ni nobenih podatkov.

Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bila zoper obsojenca s strani Policijske postaje M. dne 19.11.2001 izdana odločba o pridržanju, toda obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti tega ni uveljavil. Prostost mu je bila vzeta 19.11.2001 ob 12.35. uri in je pridržanje trajalo do 20.11.2001 do 16.15 ure, česar pa obsojenec v zahtevi ne uveljavlja. Obsojenec lahko na podlagi 133. člena ZKP uveljavi, da mu navedeno pridržanje ni bilo všteto v izrečeno kazen. Tedaj je bila opravljena tudi osebna preiskava brez odredbe sodišča kot nujno preiskovalno dejanje po 164. členu ZKP, istega dne pa je bila opravljena tudi preiskava stanovanja, kot je razvidno iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča s strani Policijske postaje M.. Pri tej preiskavi sta bili navzoči dve priči, iz zapisnika pa je razvidno, da je bila obsojencu izročena odredba o preiskavi. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 11.5.2004 ugotovilo, da je bila hišna preiskava opravljena nezakonito, v nasprotju z določilom 2. odstavka 215. člena ZKP, ker obsojencu ni bila dana možnost, da bi bil navzoč pri hišni preiskavi. Z navedenim sklepom je zato iz kazenskega spisa izločilo vse listine kot dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonito opravljene hišne preiskave.

V ostalem delu zahteve obsojenec izpodbija verodostojnost prič D.D., N.D., D.B. in B.T. ter zatrjuje, da sta policista priči D.D. grozila. S tem obsojenec uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, takšnega razloga pa glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenec, poleg tega pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Na podlagi 425. člena ZKP je zato zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.