Up-75/95

7/7-1995

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., ki ga zastopa odvetnik ..., na seji dne 7/7-1995

o d l o č i l o:

1.Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 425/95 z dne 23/5-1995 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 532/95 z dne 12/5-1995 se razveljavita.

2.Zadeva se vrne v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki mora odločiti v 48 urah.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik izpodbija sklep Višjega sodišča v Ljubljani, s katerim je to sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje. S tem sklepom je izvenobravnavni senat pritožniku podaljšal pripor, odrejen 17/5-1994, iz razloga ponovitvene nevarnosti. Zoper pritožnika teče postopek na podlagi obtožnice za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po tretjem odstavku 212. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94; v nadaljnjem besedilu: KZ). Pritožnik meni, da predstavlja podaljšanje pripora kršitev njegove pravice o odreditvi in trajanju pripora po 20. členu Ustave in pravice o trajanju pripora po 5. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, MP, št. 7/94; v nadaljnjem besedilu: EKČP).

2.Po mnenju pritožnika odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti predpostavlja pritožnikovo krivdo za bodoče dejanje, s čimer naj bi bila kršena njegova pravica do domneve nedolžnosti po 27. členu Ustave. Utemeljitev sodišča, da je ponovitvena nevarnost podana zaradi obsega in teže kaznivih dejanj, naj ne bi zadostovala za odreditev pripora iz tega razloga. Obe sodišči naj bi neutemeljeno zavrnili upoštevanje okoliščine, da naj bi imel pritožnik možnost zaposlitve, da naj bi bila zanj pripravljena skrbeti njegova mati in da naj bi bili vsi člani organizirane skupine, katere član naj bi bil tudi pritožnik, v priporu, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče utemeljevati ponovitvene nevarnosti z dejstvom skupnega delovanja obdolžencev v kazenskem postopku.

Pritožnik tudi meni, da glede na zahtevo Ustave, da mora biti odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, razlog ponovitvene nevarnosti niti ne more biti podan le zaradi premoženjskega kaznivega dejanja.

3.Pritožnik meni, da je v pristojnosti Ustavnega sodišča, da glede na določbo 5. člena EKČP, ki določa sojenje v razumnem roku, in drugega odstavka 200. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94; v nadaljnjem besedilu: ZKP), ki določa, da sme pripor trajati le najkrajši možni čas, presodi, ali je trajanje pripora v pritožnikovem primeru še razumno, saj naj bi bil pritožnik v priporu že več kot eno leto. Pritožnik meni, da je ne glede na težo dejanja, zaradi katerega je v postopku, in ne glede na zapletenost postopka čas, ki ga je že prebil v zaporu, pretiran in nesorazmeren s težo in naravo kaznivega dejanja, saj naj bi ga bilo mogoče že primerjati s povprečno dolžino kazni, ki jih za tovrstna dejanja izrekajo sodišča.

4.Pritožnik je hkrati dal pobudo za oceno ustavnosti 201. člena ZKP, o kateri bo Ustavno sodišče odločilo v posebnem postopku.

5.Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče pripor odpravi.

6.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom podaljšalo pripor zoper pritožnika in soobdolženca z utemeljitvijo, da obseg in teža kaznivih dejanj, ki jih očita obtožba, ter način storitve posameznih dejanj kažejo na nevarnost, da bi pritožnik in drugoobdolženi na prostosti ponavljala kazniva dejanja. Navedeno pa naj bi utemeljevalo to, da naj bi bil pritožnik storil kaznivo dejanje velike tatvine v udeležbi z drugimi obdolženci v dokaj kratkem časovnem obdobju, da je šlo je za organizirano družbo obdolžencev in natančno organizirano obsežno kriminalno dejavnost ter da se pri obdolžencih izkazuje večja pripravljenost in odločenost za izvrševanje kaznivih dejanj. 7. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo zagovornika pritožnika zoper prvostopni sklep kot neutemeljeno. V obrazložitvi je navedlo, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da pri pritožniku obstoji priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj sta obseg in teža kaznivih dejanj (nadaljevano kaznivo dejanje tatvine, sestavljeno iz devetih kaznivih dejanj), ki naj bi jih storil v kratkem času, že sama po sebi taka, da opravičujeta bojazen, da bi pritožnik s kaznivimi dejanji na prostosti nadaljeval. Višje sodišče meni, da so navedbe pritožbe, da so vsi domnevni storilci v kazenskem postopku in zato ni nevarnosti, da bi se skupina aktivirala, nepomembne, ker gre pri ponovitveni nevarnosti za sklepanje, ki temelji na dejstvih in okoliščinah iz obdolženčeve preteklosti, ki so predmet tega kazenskega postopka. Višje sodišče navaja še dodatno okoliščino in sicer, da je bil pritožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje tatvine, ker si je v letu 1992 prilastil registrske tablice s tujega avtomobila. Po mnenju pritožbenega sodišča možnost zaposlitve ne daje nobenega jamstva, da obtoženi na prostosti ne bi utegnil nadaljevati s kaznivimi dejanji, okoliščina, da ga je pripravljena preživljati mati, pa prav tako ni nova, saj naj bi pritožnik živel pri materi tudi v času, ko naj bi storil očitana kazniva dejanja.

B. - I.

8.Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 15/6-1995 ustavno pritožbo sprejel.

9.Ustavno sodišče je vpogledalo kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. K 686/95.

B. - II.

10.Ustava določa v drugem odstavku 19. člena, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. V prvem odstavku 20. člena pa določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Po določbi drugega odstavka 20. člena sme pripor trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi (Ustava torej sama zahteva nadaljnje zakonsko preciziranje dveh ustavnih razlogov iz prvega odstavka 20. člena).

11.V zakonski ureditvi pripora, torej v ZKP, so za ta primer najpomembnejše naslednje določbe: 192. člen (vrste ukrepov, načelo uporabe milejšega ukrepa), določbe o varščini kot enem od takih ukrepov (členi 196-199), 200. člen (načelne in uvodne določbe o priporu), drugi odstavek 201. člena (priporni razlogi), zlasti 3. točka, po kateri se - ob utemeljenem sumu, da je oseba storila kaznivo dejanje - pripor zoper njo sme odrediti, "če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi", ter drugi odstavek 202. člena, v katerem je med drugim določeno, da sklep o priporu obsega tudi "kratko obrazložitev, v kateri mora biti razlog za pripor posebej obrazložen".

12.Ker bo o pritožnikovi pobudi za oceno ustavnosti 201. člena ZKP - zaradi zahtevnosti presoje tega vprašanja - Ustavno sodišče odločalo kasneje, je bilo treba v tem primeru presoditi, ali so bile z izpodbijanima sodnima sklepoma kršene pritožnikove ustavne pravice, čeprav sta bila izdana na podlagi zakonske ureditve, ki jo pritožnik šteje za neskladno z Ustavo. Ker je bilo pri tem ugotovljeno, da so bile kršene in da je zato treba izpodbijana sklepa razveljaviti, je bilo možno in smiselno o ustavni pritožbi odločiti prej, preden bo odločeno o ustavnosti zakonske podlage.

13.V skladu z določbo prvega odstavka 15. člena Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine (v nadaljevanju: ustavne pravice) uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, sodniki pa so po določbi 125. člena Ustave vezani na Ustavo in zakon. Citirana določba 15. člena sodnikov ne odvezuje vezanosti na zakon po 125. členu in jo je treba razumeti v kontekstu 15. člena kot celote, v katerem drugi odstavek predvideva možnost zakonskega predpisovanja načina uresničevanja ustavnih pravic, tretji odstavek možnost njihovega (zakonskega) omejevanja, četrti odstavek pa zagotavlja njihovo sodno varstvo in pravico do odprave posledic njihove kršitve, kar vse se seveda prav tako ureja z zakonom. Že v tem kontekstu je treba določbo prvega odstavka razumeti tako, da po eni strani uresničevanje nekaterih ustavnih pravic niti ne zahteva zakonske ureditve načina njihovega uresničevanja in da po drugi strani tudi tam, kjer bi taka zakonska konkretizacija sicer bila dopustna in morda celo potrebna, njena odsotnost ali neskladnost z Ustavo načeloma ne preprečuje, da bi se ustavne pravice v tem primeru uresničevale neposredno na podlagi Ustave. Kjer pa so način uresničevanja, morebitne omejitve in sodno varstvo teh pravic urejeni tudi z zakonom, pa je sodstvo tako po 15. kot tudi po 125. členu Ustave seveda vezano tudi na zakonsko ureditev teh vprašanj. Če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora po 156. členu Ustave postopek prekiniti in pred Ustavnim sodiščem zahtevati presojo ustavnosti zakona. Tudi ta ustavna določba od sodišč zahteva spoštovanje zakona, dokler ni razveljavljen, in jim preprečuje odločanje mimo zakona oziroma v nasprotju z njim.

Drugačna interpretacija prvega odstavka 15. člena Ustave bi bila v nasprotju tudi z ustavnim načelom ločitve oblasti, ker bi vodila v to, da sodna oblast pri svojem odločanju ne bi bila dolžna ravnati po zakonih, ki jih je pri izvrševanju svojih ustavnih nalog iz 15. člena Ustave sprejela zakonodajna oblast. Izjemo od tega določa le zgoraj citirani 156. člen Ustave: domnevno protiustavnega zakona sodišča niso dolžna izvrševati, dokler Ustavno sodišče ne odloči o njegovi ustavnosti.

14.Če pomanjkljiva ali morda celo delno protiustavna zakonska ureditev sodiščem ne preprečuje, da bi v konkretnih primerih prizadetim vendarle zagotovila sodno varstvo domnevno kršenih ustavnih pravic, pa so to seveda kljub temu dolžna storiti.

Varstvo človekovih pravic je namreč temeljna dolžnost pravne države in državo, torej vse tri veje njene oblasti, tudi sodstvo, zavezuje k varstvu ustavnih pravic tudi 5. člen Ustave.

15.Zakonska ureditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kar je sporno vprašanje v tem primeru, je pomanjkljiva na več mestih oziroma v več pogledih. Ustavna ureditev, ki dovoljuje pripor tudi, kadar je to "neogibno potrebno ... za varnost ljudi", omogoča s tem tudi pripor zaradi tako imenovane ponovitvene nevarnosti, pri čemer pa bi zakon moral omogočiti zanesljivejše izvrševanje te ustavne določbe in potrebno pravno varnost s tem, da bi sodiščem dal jasnejše kriterije za presojo vprašanja, kdaj je pripor neogibno potreben zaradi zagotovitve varnosti ljudi (ali bi bila varnost ljudi lahko ogrožena le z morebitnimi kaznivimi dejanji zoper življenje in telo ali npr. tudi s tatvinami). Ker zakon tega ni uredil, ampak kot zadosten razlog za pripor navaja le bojazen, da bo oseba ponovila (katerokoli) kaznivo dejanje, je to prvo vprašanje, ki ga je bilo treba rešiti ob reševanju te ustavne pritožbe: ali bi bila z morebitno ponovitvijo kaznivega dejanja velike tatvine lahko ogrožena varnost ljudi, tako da bi bilo zaradi nevarnosti ponovitve takega kaznivega dejanja dopustno odrediti pripor.

Nadaljnje vprašanje (v primeru pozitivnega odgovora na prvo vprašanje) pa je, kako velika stopnja te nevarnosti mora biti izkazana in na kakšen način, da bi to upravičevalo odreditev pripora. Tudi za odgovor na to vprašanje zakon sam ne daje sodišču dovolj jasnih in uporabnih kriterijev, ker zahteva samo ugotovitev "posebnih okoliščin", ki "opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje"; ob tako pomanjkljivi zakonski ureditvi bi se sodna praksa vsekakor morala opreti tudi neposredno na ustavno določbo, ki dovoljuje pripor le, kadar je za zagotovitev varnosti ljudi to "neogibno potrebno" (kadar tega cilja torej ni mogoče doseči na noben drug način, z nobenim blažjim sredstvom kot z odvzemom prostosti osumljenemu).

16.Ali navedene pomanjkljivosti pomenijo tudi protiustavnost take zakonske ureditve, je, kot že rečeno, vprašanje, o katerem bo Ustavno sodišče zaradi njegove zahtevnosti in zapletenosti odločalo posebej. Ne glede na izid te presoje pa je bilo že pred tem možno ugotoviti, da so bile v konkretnem primeru, ki je predmet te ustavne pritožbe, tudi ob vezanosti sodišč na veljavne zakonske določbe ustavne pravice pritožnika kršene, zaradi česar je bilo potrebno oba izpodbijana sklepa o priporu razveljaviti in zadevo vrniti pristojnemu sodišču v ponovno odločanje.

17.Ustavno sodišče se pri tem ni spuščalo v presojo, ali je bil pripor odrejen in do izpodbijanih sklepov podaljševan na način, s katerim so bile kršene pritožnikove ustavne pravice, ampak se je omejilo le na presojo izpodbijanih dveh sklepov.

B. - III.

18.Sklep prvostopnega sodišča je bil izdan v času, ko je bila že razpisana glavna obravnava, torej po pravnomočnosti obtožnice. Če ne bi bil podan utemeljen sum, da je pritožnik storil kaznivo dejanje, bi moralo sodišče iz tega razloga že pred razpisom obravnave obtožnico zavrniti (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Zato v tem pogledu sodišču ni mogoče očitati, da v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora ni posebej utemeljevalo obstoja utemeljenega suma, kar šteje sicer Ustavno sodišče kot obvezen del utemeljitve pri odrejanju pripora še pred uvedbo preiskave. Ustavno sodišče se pri presoji sklepa o podaljšanju pripora ne more spuščati v vprašanje, ali je v kazenski zadevi pritožnika podan utemeljen sum ali ne, ker je bilo to vprašanje rešeno s pravnomočnostjo obtožnice. Vendar pa to ne pomeni, da sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora ni dolžno utemeljiti vseh drugih elementov, ki argumentirajo, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da pri pritožniku obstajajo jasno in določno izražene okoliščine, na podlagi katerih je mogoče s potrebno stopnjo verjetnosti sklepati na nevarnost, da bi pritožnik ponovil kaznivo dejanje.

19.Pripor je eden najhujših posegov v ustavno varovano človekovo osebno svobodo, zato je sodišče dolžno ne le ob odreditvi pripora, ampak vselej (ko mora na predlog osebe, ki je v priporu, ali po uradni dolžnosti odločati o priporu) presojati, ali so podani ustavni in zakonski pogoji za trajanje pripora, in jih, če so, tudi ustrezno obrazložiti. Ker gre pri priporu za odvzem prostosti že na podlagi določene stopnje verjetnosti, da je oseba storila kaznivo dejanje, pri priporu iz ponovitvene nevarnosti pa celo zgolj na podlagi verjetnosti, da bi na prostosti lahko ponovila kaznivo dejanje, je treba ustavne in zakonske določbe o priporu razlagati še bolj restriktivno.

20.Pritožnik je bil enkrat že obsojen za kaznivo dejanje tako imenovane male tatvine, ki naj bi ga storil dve leti pred kaznivimi dejanji, ki so predmet obtožbe. V tej kazenski zadevi pa obtožba pritožniku očita devet kaznivih dejanj tatvine avtomobilov. Tako v primeru že pravnomočne obsodbe kot v primeru očitanih kaznivih dejanj gre izključno za tako imenovana premoženjska kazniva dejanja. Premoženjska kazniva dejanja so po svoji vsebini različna, nekatera med njimi kot na primer rop pomenijo hkrati neposreden napad tudi na telesno integriteto, druga pa so takšna, da sama po sebi še ne predstavljajo neposrednega ogrožanja človekovega življenja, zdravja ali njegove telesne integritete, vendar pa zato zanje še ni mogoče kar na splošno reči, da ogrožajo ali ne ogrožajo varnosti ljudi.

21.Odgovor na to vprašanje je odvisen najprej od tega, kako razumemo določbo prvega odstavka 20. člena Ustave, da je pripor možen tudi v primeru, kadar je to neogibno potrebno za varnost ljudi. Čeprav je v 356. členu KZ (diverzija) pojem "varnost ljudi" uporabljen v pomenu, ki se očitno omejuje na varnost telesne integritete ljudi, pa ni mogoče zanesljivo sklepati, da je tudi v Ustavi ta pojem uporabljen v istem pomenu. V prid take (ozke) razlage tega pojma bi sicer lahko govorilo dejstvo, da je v 36. členu Ustave (nedotakljivost stanovanja) v petem odstavku določeno, da je vstop uradne osebe v tuje stanovanje brez sodne odločbe in brez prič dovoljen, kadar je to neogibno potrebno (med drugim), "da se zavarujejo ljudje in premoženje". Možna bi bila torej naslednja razlaga: poseg v nedotakljivost stanovanja je ustavno izjemoma dopusten tudi zaradi zavarovanja premoženja, pripor kot poseg v osebno svobodo, torej v pomembnejšo dobrino kot je nedotakljivost stanovanja, pa je ustavno dopusten le zaradi zavarovanja ljudi in ne tudi zaradi zavarovanja njihovega premoženja.

22.Toda pri primerjavi omenjenih dveh ustavnih določb ni mogoče spregledati pomembne razlike: 36. člen govori o "zavarovanju" ljudi in premoženja, 20. člen pa o "varnosti" ljudi. O varnosti ljudi pa je najbrž težko govoriti, če bi jim država v praksi zagotavljala le varnost pred napadi na življenje in telo, ne pa tudi varnosti pred napadi na njihovo premoženje, še zlasti na tisto premoženje, od katerega je pomembneje odvisno njihovo delo, preživljanje, način življenja itd.

23.Čeprav nobena od gornjih dveh interpretacij ni povsem zanesljiva, je Ustavno sodišče pri presoji tega konkretnega primera dalo prednost drugi, torej širši interpretaciji. V dvomu je sicer nejasne pravne norme, s katerimi se pravice omejujejo, treba interpretirati ozko in ne široko - toda v tem primeru je to ustavno normo, ki z izjemno dopustnostjo pripora omejuje obdolženčevo pravico do osebne svobode, treba hkrati razumeti tudi kot ustavno normo, ki naj zagotovi spoštovanje ustavne pravice drugih do varnosti, ki jo (poleg osebnega dostojanstva) zagotavlja 34. člen Ustave. Preozka interpretacija pojma "varnost ljudi" iz 20. člena Ustave bi neposredno lahko povzročila preozko interpretacijo pojma "varnost vsakogar" iz 34. člena Ustave, kjer pa ta pojem ni več element norme, ki pravico omejuje, ampak element norme, ki pravico zagotavlja. Gre torej za kolizijo dveh ustavno zavarovanih dobrin, kjer je v skladu s splošno priznanimi pravili stroke in tudi v skladu s splošno priznano tujo ustavnosodno prakso, vključno s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, za razrešitev take kolizije treba uporabiti načelo sorazmernosti - ki ga je tudi Ustavno sodišče že večkrat uporabilo.

24.Iz vsebine pojma "neogibno potrebno za varnost ljudi" iz 20. člena Ustave torej ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena - vendar pa mora sodišče pri odločanju o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik oziroma težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, pri tem ko še ni bilo dokazano, da je očitano kaznivo dejanje res storil (razen če je bil prej že obsojen za taka kazniva dejanja), in ko tudi ni mogoče z gotovostjo "napovedovati", ali bi taka kazniva dejanja na prostosti ponavljal. To načelno stališče seveda pomeni, da nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov (tudi če bo ta nevarnost ugotovljena in obrazložena bolj konkretno in prepričljivo, kot je bila dosedanja prevladujoča sodna praksa) praviloma ne bo mogla odtehtati posega v osebno svobodo, če ne bo šlo za težje delikte z elementi nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi.

25.Uporaba načela sorazmernosti pomeni, da je treba pred odreditvijo posega v ustavno pravico presoditi: prvič, ali je poseg sploh primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja (ta standardni prvi korak pri presojanju dopustnosti posegov je pri sodnem odrejanju pripora možno izpustiti, ker je to presojo opravil že zakonodajalec); drugič, ali je poseg nujen ("neogibno potreben"), tako da zaželenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, torej z blažjimi sredstvi (od tistih, ki jih predvideva 192. člen ZKP - čeprav izrecno le "za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka" - bi kot milejše sredstvo za preprečevanje ponovitvene nevarnosti najbrž prišla praktično v poštev, vsaj pri določenih vrstah kaznivih dejanj, le varščina); in tretjič, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in z razumno pričakovanim učinkom takega zavarovanja (tako imenovana sorazmernost v ožjem smislu).

26.V prejšnji točki je bil dan načelen odgovor šele na prvi del vprašanja, zastavljenega v 15. točki: kako velika stopnja ponovitvene nevarnosti mora biti izkazana in na kakšen način, da bi to upravičevalo odreditev pripora. Glede načina, kako naj bo to ugotovljeno, zahteva ustrezna določba ZKP le ugotovitev "posebnih okoliščin, ki opravičujejo bojazen", da bo prizadeti ponovil kaznivo dejanje. Ustavno določbo o "neogibni potrebnosti" je treba uporabiti tudi pri interpretaciji te zakonske določbe: kadar se slednjo v sodni praksi uporablja tako, da zadošča navedba okoliščin, ki sodišču vzbujajo zgolj "bojazen", da bi prizadeti utegnil kaznivo dejanje ponoviti, potem taka uporaba praviloma ne bo prestala preskusa skladnosti take sodne odločbe z ustavno zagotovljenimi pravicami. Ustava namreč za dopustnost takega posega zahteva sodno ugotovitev njegove "neogibne potrebnosti".

Ugotovljene morajo biti torej konkretne okoliščine, iz katerih je sodišču možno potegniti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da res obstaja realna nevarnost (ne le "bojazen"), da bo prav prizadeti posameznik morda ponovil določeno specifično kaznivo dejanje (ali je ta nevarnost dovolj velika, da upravičuje pripor, pa je vprašanje, ki je bilo obravnavano v prejšnji točki).

B. - IV.

27.Iz izpodbijanih odločitev ni razvidna utemeljitev sodišč, zakaj in kako naj bi okoliščine, ki so navedene v obrazložitvi odločb, opravičevale bojazen (nevarnost), da bo pritožnik ponovil kaznivo dejanje. Sklepa navajata, da gre za organizirano in obsežno kriminalno dejavnost, ki naj bi že sama po sebi pomenila ponovitveno nevarnost. Takšna trditev je splošna in abstraktna, če sodišče ne obrazloži, zakaj naj bi to prav pri pritožniku pomenilo obstoj ponovitvene nevarnosti. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, je pripor zoper druge pritožnike že odpravljen, kar pomeni, da dejstvo, da gre za obsežno in organizirano kriminalno dejavnost, izvajano v kratkem času, samo po sebi ne vzdrži presoje, saj sodišče z ničimer ne obrazloži, zakaj bi prav pritožnikova obramba s prostosti pomenila realno nevarnost za ponovno izvrševanje kaznivih dejanj. Prvostopno sodišče zatrjuje, da se pri obdolžencih izkazuje večja pripravljenost in odločenost za izvrševanje kaznivih dejanj, vendar obstoj te okoliščine ne za druge obdolžence ne za pritožnika ni z ničimer utemeljen.

28.V drugostopnem sklepu je okoliščina, ki jo je v svoj prid navajal pritožnik, češ da za ponovno aktiviranje skupine ni nevarnosti, ker so vsi domnevni storilci v kazenskem postopku, zgolj označena kot "popolnoma nepomembna", ne da bi bilo to sklepanje kakorkoli obrazloženo. Gotovo pa bi bil položaj drugačen, če bi se pritožnik v primeru odprave pripora lahko pridružil svojim še neznanim sostorilcem, kot sedaj, ko naj bi bili vsi znani in v kazenskem postopku. Sodišče bi moralo pri presoji tega vprašanja upoštevati tudi to, da sprožitev kazenskega postopka nedvomno ima nek vpliv na ravnanje obdolžencev v času do obravnave, in oceniti, kakšen bi utegnil biti ta vpliv konkretno pri pritožniku.

29.Predvsem pa iz izpodbijanih sklepov ni razvidno, ali sta sodišči sploh opravili presojo, ali je v tem primeru pripor res neogibno potreben zaradi varnosti ljudi - ali bi torej morebitna ponovitev kaznivega dejanja lahko prizadela varnost ljudi v tolikšni meri, da bi bil zaradi preprečitve te nevarnosti odvzem prostosti obdolžencu še pred morebitno pravnomočno obsodbo res neogibno potreben.

30.Prav tako iz izpodbijanih sklepov tudi ni razvidno, ali je bil v tem primeru pripor res uporabljen kot skrajno sredstvo - ali je bila torej ocenjena možnost, da bi se morebitna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja preprečila z blažjim ukrepom, to je z ustrezno varščino.

31.Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče prišlo do ugotovitve, da pristojni sodišči o podaljšanju pripora nista odločali v skladu s pogoji, ki jih določata Ustava v 20. členu in ZKP v 3. točki drugega odstavka 201. člena, oziroma da to vsaj iz izpodbijanih sklepov ni razvidno. S tem je bila kršena ustavna pravica pritožnika iz 25. člena Ustave, ki jo je po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča treba razumeti kot pravico do učinkovitega pravnega sredstva (ki je kršena, če v obrazložitvi niso dovolj določno navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji) - ali je bila v tem primeru z morebitnim neutemeljenim podaljšanjem pripora kršena tudi pritožnikova pravica do osebne svobode, pa bo možno presoditi šele na podlagi nove odločitve, ki jo bodo na podlagi te odločbe sprejela pristojna sodišča. Prvostopnemu sodišču je za sprejem te odločitve Ustavno sodišče na podlagi pooblastila v drugem odstavku 40. člena ZUstS in ob smiselni uporabi določbe drugega stavka drugega odstavka 20. člena Ustave odredilo rok 48 ur.

32.Za tak način presojanja vprašanja, ali je bila z dosedanjim sodnim odločanjem že kršena tudi pritožnikova pravica do osebne svobode ali ne, se je Ustavno sodišče v tem primeru odločilo ob upoštevanju dejstva, da s pomanjkljivo zakonsko ureditvijo sodiščem doslej niso bili dani dovolj jasni kriteriji, po katerih so dolžna presojati utemeljenost pripora, in so ti kriteriji jasneje vzpostavljeni šele s to odločbo. Ta odločitev seveda ne prejudicira kasnejšega ravnanja Ustavnega sodišča pri odločanju o ustavnih pritožbah v pripornih zadevah.

33.Pritožnik zatrjuje tudi, da je v priporu že nerazumno dolgo, s čimer naj bi bila kršena njegova pravica do sojenja v razumnem roku. To pravico določa Ustava v prvem odstavku 23. člena, ko določa, da mora sodišče o obtožbah odločiti brez nepotrebnega odlašanja. Prav tako jo za primere, ko je obdolženi hkrati v priporu, izrecno določa tretji odstavek 5. člena EKČP, po katerem ima vsakdo pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana sklepa treba razveljaviti že iz prej navedenih razlogov, ugotavljanje podanosti tudi tega razloga pa bi lahko odločanje še nadalje zavleklo, je sprejelo odločitev o tej ustavni pritožbi brez razrešitve tega vprašanja.

C.

34.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek