Jedro

Izplačilo odkupne vrednosti po določbah ZDoh-2 ne sodi med dohodke iz delovnega razmerja in kot tako ni podvrženo povprečenju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Iz izpodbijane odločbe_

1. Zavezancu (tožniku) je bil dne 31. 5. 2017 izdan informativni izračun dohodnine za leto 2016, št. DT-01-69566, zoper katerega je vložil ugovor, v posledici česar je bila izdana izpodbijana odločba št. DT-0401-69566-2 z dne 29. 9. 2017, zoper katero je bila dana pritožba, ki pa je bila z odločbo št. DT-499-01-1449/2017-2 z dne 13. 12. 2017 kot neutemeljena zavrnjena.

2. Zavezancu je bila za leto 2016 odmerjena dohodnina v znesku 14.905,07 EUR, pri čemer mu je bilo naloženo, da mora razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 4.337,74 EUR plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe na prehodni davčni račun – proračun države.

3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da se za dohodek obdavčen z dohodnino šteje tudi izplačilo odkupne vrednosti v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki se v skladu z 9. točko tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) obdavči kot drug dohodek. Davčna osnova je tako doseženi dohodek, od katerega se izračuna in plača 25 % akontacije dohodnine. Izplačilo odkupne vrednosti se v celotnem znesku všteva v davčno osnovo za odmero dohodnine na letni ravni, in sicer v letu prejema dohodka.

4. Na podlagi prvega odstavka 120. člena ZDoh-1 se povprečenje uporablja za dohodke iz delovnega razmerja, izplačane za pretekla leta, na podlagi sodne odločbe. Po tej določbi se zavezancu, ki je prejel dohodek iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove, ki vključuje tudi dohodek iz preteklih let, po posebej izračunani povprečni individualni stopnji zavezanca. Navedena določba pa se ne uporablja pri drugih dohodkih po ZDoh-2, tudi če so ti izplačani za več let ali na podlagi sodne odločbe, zaradi česar je bilo zavezancu naloženo plačilo razlike v znesku 4.337,74 EUR.

_Tožbene navedbe_

5. Tožnik vlaga tožbo, saj je zanj sporna obdavčitev odkupne vrednosti enot premoženja z osebnega računa zavarovanca poklicnega zavarovanja, brez upoštevanja povprečenja. Meni, da ni pravilna in zakonita odločitev odkupne vrednosti enot premoženja iz osebnega računa poklicnega zavarovanja, na način kot jo je izračunala tožena stranka. Delodajalec je namreč tožniku kot pripadniku Slovenske vojske od 1. 1. 2001 vplačeval sredstva za poklicno zavarovanje, ki je namenjeno zavarovancem s posebno težkim in zdravju škodljivim delom. Zaradi navedenega je treba že iz namena določb o poklicnem zavarovanju izhajati tudi v primeru obdavčitve odkupne vrednosti enot premoženja z osebnega računa zavarovanca, čemur organ ni sledil in je tako zmotno uporabil materialni predpis ZDoh-2, saj pri odmeri dohodnine ni uporabil določbe 120. člena ZDoh-2 o povprečenju. Tožeča stranka navaja, da je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 93/2010 glede instituta povprečenja sprejelo stališče, da je treba institut povprečenja razlagati širše, v luči načel in ciljev ZDoh-2, zaradi enakopravne obravnave zavezancev. Izplačilo iz KAD-a, ki ga je tožnik prejel, je bilo namreč izplačano šele potem, ko je Ustavno sodišče RS, z odločbo U-I-153/14-18 z dne 12. 5. 2016, omogočilo izplačilo denarnih sredstev iz osebnih računov zavarovancev pokojninskega sklada.

6. Za konkretno zadevo je sporno, da KAD ni omogočil postopnih izplačil, ampak le izplačila v enkratnem znesku, v posledici česar je nastopila nemožnost uporabe povprečenja. Zavarovanci tako sploh niso imeli možnosti, da bi sami vplivali na znesek izplačila v posameznem letu, saj so bili primorani zahtevati izplačilo za več let skupaj, zaradi česar so v neprimerljivem položaju z upravičenci, ki prejmejo pretekle prihodke iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe. Po mnenju tožeče stranke je v predmetnem postopku treba upoštevati namen zavarovanja, in sicer da je zavarovanje namenjeno pokrivanju izpada prihodka zavarovancem v prihodnosti, ko zaradi starosti ne bodo več mogli opravljati svojega dela. Gre torej za nadomeščanje plačila za delo, ki ga zavarovanec zaradi starosti ne bo mogel več zaslužiti sam.

7. Tožnik v predmetni zadevi še izpostavlja, da mu je bila v postopku kršena tudi pravica do izjave, saj v postopku ni mogel pojasniti dejanske narave predmetnega dohodka in razloga zakaj je v letu 2016 prejel tako visoko nakazilo, ki ni enako njegovim siceršnjim prihodkom. Znesek, ki se je nabiral od leta 2001 do septembra 2016 je treba razdeliti na toliko enakih delov za kolikor je bilo let, ko je bila premija vplačana, pri čemer je bil zavezanec upravičen do izplačila zneska z osebnega računa na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-153/14, U-I-123/15 z dne 12. 5. 2016. 8. Prvi odstavek 120. člena ZDoh-2 določa, da se ne glede na drugi odstavek 119. člena tega zakona zavezancu, ki je prejel dohodek iz delovnega razmerja, na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove, ki vključuje tudi dohodek iz preteklih let, po posebej izračunani povprečni individualni stopnji zavezanca (povprečna stopnja). Povprečna stopnja se izračuna ob upoštevanju stopenj dohodnine iz 122. člena tega zakona in letne davčne osnove iz 109. člena tega zakona, ki se zmanjša za 80% davčne osnove od dohodka iz preteklih let ter za zneske olajšav iz 111. člena, prvega in drugega odstavka 112. člena, 113. člena, prvega in drugega odstavka 114. člena in 117. člena tega zakona. Po mnenju tožeče stranke gre tako za določbo, da se povprečenje uporabi za dohodke iz delovnega razmerja, ki jih zavezanec prejme na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let. Ker je KAD zavračal plačilo denarnih sredstev, za katero si je tožnik prizadeval več let skupaj z ostalimi zavarovanci, je bilo izplačilo možno šele po odločitvi Ustavnega sodišča RS. Zavarovanci pa niso imeli možnosti izbirati drugačnega izplačila kot zgolj izplačilo denarnih sredstev z osebnega računa v enkratnem znesku, zaradi česar je treba upoštevati, da so v primerljivem položaju kot upravičenci, ki prejmejo pretekle dohodke iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe.

9. Po mnenju tožeče stranke je v predmetni zadevi treba izhajati iz namena ZDoh-2, kakor tudi iz namena instituta povprečenja, iz katerega izhaja, da osebe, ki so v enem davčnem letu prejele dohodke, ki bi jih morale v več preteklih letih, niso v slabšem položaju kot osebe, katerim je bila dohodnina za dohodek iz preteklega leta odmerjena vsako leto sproti. Tako je po mnenju tožeče stranke neutemeljeno ločevanje med prihodki iz delovnega razmerja in drugimi prihodki in je zato stroga jezikovna razlaga, kot jo je uporabila tožena stranka, v nasprotju s 14. členom Ustave RS, torej v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom.

10. Tožeča stranka izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 194/2013 že sprejelo stališče, da se za posamezen drug dohodek po 105. členu ZDoh-2 za namen obdavčenja z dohodnino po prvem odstavku 120. člena ZDoh-2, lahko obravnava (enako) kot dohodek iz delovnega razmerja, če za to obstojijo utemeljeni razlogi.

11. Ker je predmetno zavarovanje namenjeno pokrivanju izpada prihodka zavarovanca v prihodnosti in izvira iz poklicnega zavarovanja zavarovanca, ko zaradi starosti ne bo več mogel uspešno opravljati poklicno svojega dela, gre tako po mnenju tožeče stranke za nadomeščanje plačila za delo, ki ga zavarovanec zaradi starosti ne bo več mogel zaslužiti sam. Tožnik je tako sporni znesek pridobil z namenom nadomestitve plačila za delo za obdobje, ko ga ne bo mogel opravljati. Zaradi vsega navedenega je organ nepravilno uporabil materialni predpis in tudi napačno jezikovno razlago določbe o povprečenju, saj gre zaradi razlage tožene stranke, na način kot jo je opravila, za neenakopravno obravnavo zavezancev.

12. Tožnik meni, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in posledično tudi ni pravilno uporabila materialnega prava, zaradi česar sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

_Odgovor tožene stranke_

13. Tožena stranka je sodišču dne 2. 3. 2018 po pošti posredovala predmetni spis in v odgovoru na tožbo navedla, da v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, zaradi česar sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno. Tožena stranka je še posebej prerekala navedbe tožeče stranke glede kršitve pravice do izjave, saj je tožeča stranka vložila ugovor na informativni izračun, v katerem je pojasnila, da gre za izplačilo odkupne vrednosti enot premoženja z njegovega osebnega računa poklicnega zavarovanja, prav tako pa je tudi pojasnila, da so se sredstva na računu nabirala več let, nato pa so bila vsa izplačana v letu 2016. 14. Tožba ni utemeljena.

15. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se sklicuje. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijane odločbe ter razlogi, s katerimi jih dopolni pritožbeni organ in s katerimi utemelji zavrnitev pritožbenih ugovorov, ki jih tožnik uveljavlja tudi v upravnem sporu. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih v skladu s pooblastilom in drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja, glede tožbenih ugovorov pa dodaja: _Glede kršitve pravice do izjave_

16. Sodišče v zvezi z domnevno kršitvijo pravice do izjave ugotavlja, da tožnik ne navaja v zvezi s čim bi mu naj bila kršena pravica do izjave, saj navedenega ni uveljavljal ne v ugovoru zoper informativni izračun in tudi ne v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, zaradi česar gre tako za tožbeno novoto. Pritrditi je toženi stranki, da je imel tožnik možnost izjasniti se in pojasniti tako vrsto dohodka, razlog povečanja skupnega dohodka glede na njegove siceršnje dohodke, kakor tudi svoje razloge, zaradi katerih sta po njegovem mnenju informativni izračun in odmerna odločba napačna, pri čemer pa v postopku ni predlagal tudi svojega zaslišanja, v katerem bi navedel kaj bi še dodatno želel pojasniti tudi pred organom prve ali druge stopnje oziroma v katerem delu dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Pravica do izjave je sicer ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, v skladu s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), čemur je organ tudi glede na določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dolžan slediti, kolikor bi stranka v postopku navedeno zahtevala ali če bi bilo dejansko stanje sporno. Tožnik je podal ugovor zoper informativni izračun in pritožbo zoper odmerno odločbo, lastnega zaslišanja pa ni predlagal. 17. Sodišče meni, da je napačno stališče tožeče stranke, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja zaradi domnevnega kršenja pravice do izjave, saj med strankama ni sporno, da so bila tožniku izplačana sredstva iz pokojninskega računa, torej razlog njegovega povečanega dohodka za leto 2016, kakor tudi ne višina izplačanega dohodka in razlog izplačila, kakor tudi ne stališče tožnika, da bi pri odmeri dohodnine tožena stranka morala uporabiti institut povprečenja, saj so bila sredstva, ki jih je prejel, izplačana šele po sodbi Ustavnega sodišča RS, kar predstavlja relevantno dejansko stanje v predmetni zadevi.

18. Tako ni mogoče pritrditi tožniku, da v postopku ni mogel pojasniti dejanske narave predmetnega dohodka in vseh okoliščin glede izplačila, saj njegove tovrstne navedbe izhajajo tako iz ugovora zoper informativni izračun kakor tudi iz pritožbe zoper izpodbijano odločbo in med strankama niti ni sporno.

19. Med strankam pa je sporno ali izplačana sredstva s pokojninskega računa tožnika (kamor so se zaradi poklica, ki ga opravlja tožnik stekala več let), pri izračunu dohodnine za tožnika sodijo v povprečenje dohodka ali ne, kar pomeni, da gre za pravno presojo predmetnega vprašanja, ki ga tožeča in tožena stranka različno razumeta. Gre torej za tolmačenje materialnih predpisov in v posledici za računske izračune, torej za objektivne metode, na podlagi katerih je bila v končnem znesku izračunana dohodnina.

20. V predmetni zadevi gre tako za nestrinjanje tožeče in tožene stranke glede tolmačenja določil ZDoh-2 o povprečenju, torej za pravno vprašanje, ki ga je tožnik prav tako pojasnil v svojih vlogah oziroma pravnih sredstvih zoper odločbe tožene stranke, kar pomeni, da gre torej samo za različno interpretacijo materialnega prava, zaradi česar sodišče tožniku ni moglo pritrditi, da mu je bila kršena pravica do izjave.

21. V zvezi z izvedbo obravnave pred sodiščem, pa je tožnik sodišču z vlogo z dne 12. 1. 2022 sporočil, da lahko sodišče, skladno z določili 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odloči brez izvedbe glavne obravnave.

_Glede ostalega dela tožbenega zahtevka_

22. Med strankama je nesporno, da je bil tožnik kot pripadnik Slovenske vojske vključen v poklicno zavarovanje, in da so mu bila v letu 2016 izplačana sredstva z osebnega računa iz Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije (znesek odkupne vrednosti enot premoženja iz osebnega računa zavarovanca poklicnega zavarovanja), in sicer v višini 34.043,76 EUR. Tožnik je izkoristil pravico do enkratnega izplačila sredstev po (takrat veljavnem) petem odstavku 206. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2).1 Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ navedeni dohodek obdavčil, v skladu z 9. točko 105. člena ZDoh-2, in sicer kot drugi dohodek (šifra 6300).

23. Tožniku je bila že takoj ob izplačilu od prejetega dohodka obračunana akontacija dohodnine po 25% davčni stopnji, na letni ravni pa je bila poračunana še z upoštevanjem vseh tožnikovih dohodkov, prejetih v letih 2016 tako, da mu je bilo naloženo še doplačilo dohodnine v višini 4337,74 EUR, pri čemer je davčni organ sredstva iz poklicnega zavarovanja uvrstil pod druge dohodke, za katere znižanje davčne stopnje z uporabo povprečenja z zakonom ni predpisano. Po mnenju tožnika gre z vidika povprečenja za povsem neutemeljeno razlikovanje med dohodki iz delovnega razmerja in drugimi dohodki, saj je namen poklicnega zavarovanja pokrivanje izpada prihodka zavarovanca v prihodnosti, ko ta zaradi starosti oziroma zaradi narave dela tega ne bo več mogel uspešno opravljati. Tako gre v bistvu za nadomeščanje plačila za delo, kar pomeni, da so ti dohodki po svoji naravi podobni dohodkom iz delovnega razmerja.

24. Med strankama je tako sporna obdavčitev odkupne vrednosti enot premoženja z osebnega računa zavarovanca poklicnega zavarovanja (tožnika), brez upoštevanja povprečenja. Po mnenju tožnika gre za nadomeščanje plačila za delo in gre tako za dohodke, ki so povsem primerljivi z drugimi dohodki iz delovnega razmerja, zaradi česar bi morala tožena stranka določilo 120. člena ZDoh-2 razlagati širše in povprečiti prejeta sredstva, glede na število let vplačevanja.

25. Sodišče najprej izpostavlja, da gre pri povprečenju za poseben način izračuna in ugotavljanja letne davčne obveznosti davčnega zavezanca, ki je določen v prvem odstavku 120. člena ZDoh-22 in pomeni izjemo od splošnega načina določanja letne dohodnine. Njegov namen je ublažitev progresivnosti stopenj dohodnine v praviloma izjemnih primerih. Po stališču Vrhovnega sodišča povprečenje _ni namenjeno splošnemu znižanju davčne stopnje v primeru prejema enkratnega (izrednega) dohodka, ampak pomeni korektiv pri obdavčitvi enkratnega izplačila periodičnih dohodkov na podlagi sodne (oziroma upravne) odločbe, ki bi jih davčni zavezanec sicer že moral prejemati prek daljšega časovnega obdobja, kot so plače, nadomestila plače, pokojnine ipd._3 Na tak način se namreč zagotavlja, da davčni zavezanci, ki so v enem davčnem letu prejeli dohodke, ki bi jih morali v več preteklih letih, z davčnega vidika niso v slabšem položaju kot osebe, ki so enake dohodke prejemale sproti in jim je bila dohodnina odmerjena vsako leto posebej. Tako se enakopravno obravnavajo davčni zavezanci, ki so v enakem ekonomskem položaju, ki imajo enako visoke dohodke in so zato enako tudi obremenjeni.

26. Tukajšnje sodišče je v istovrstnih zadevah že odločalo4 in istovrstno tožbo z istim dejanskim in pravnim vprašanjem zavrnilo kot neutemeljeno, zaradi česar je bil sprožen revizijski postopek v katerem je Vrhovno sodišče RS v zadevah X Ips 107/2020 in I X Ips 112/2020 dopustilo revizijo glede vprašanja „_ali je enkratno izplačilo odkupne vrednosti enot z osebnega računa zavarovancev poklicnega zavarovanja predmet povprečenja po prvem odstavku 120. člena ZDoh-2_“, ker sredstva z naslova odkupne vrednosti enot premoženja z osebnega računa poklicnega zavarovanja niso dohodek, do katerega bi bil zavarovanec upravičen sproti.

27. Vrhovno sodišče je v zgoraj navedenih zadevah odločilo, da _sredstva z naslova odkupne vrednosti enot premoženja z osebnega računa poklicnega zavarovanja niso dohodek, do katerega bi bil zavarovanec upravičen sproti in v posledici izplačilo odkupne vrednosti, po določbah ZDoh-2, ne sodi med dohodke iz delovnega razmerja in kot tako ni podvrženo povprečenju_.

28. Tudi v predmetnem primeru je med strankama nesporno, da je bil tožnik do izplačila vplačanih sredstev v enkratnem znesku upravičen na podlagi posebne zakonske določbe, (206/5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-2), po desetih letih zaposlitve v Slovenski vojski, in da postopno izplačilo prispevkov skladno z zakonom ni bilo predvideno. Ne glede na večletno vplačevanje prispevkov s strani delodajalca tožnika na njegov osebni račun kot zavarovanca, po zgoraj navedenem stališču Vrhovnega sodišča, navedeno ne pomeni, da gre za periodični dohodek v smislu 120. člena ZDoh-2, in da bi lahko bil pri izračunu dohodnine tožnika predmet povprečenja. Tožnik se je sam odločil, da bo izkoristil pravico, ki mu jo daje zakon, in je tako v trenutku, ki ga je sam izbral, zahteval izplačilo sredstev, s čimer se je odpovedal pravici do poklicne pokojnine kot temeljne pravice iz poklicnega zavarovanja.5

29. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS v istovrstni zadevi X Ips 107/2020 in X I 112/2020, kot je predmet presoje v tem postopku, je po presoji tukajšnjega sodišča izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna, materialno pravo v obravnavani zadevi pa pravilno uporabljeno, saj je bilo vprašanje povprečenja, torej kakšen je njegov namen in kako bi ga morali tolmačiti v konkretnih primerih prav v specifičnem primeru zaposlenih Slovenske vojske, ki so prejeli predmetna izplačila, predmet revizijskega vprašanja pred Vrhovnim sodiščem RS, ki je te dvome odpravil. 30. Po stališču Vrhovnega sodišča, kljub prav specifični situaciji narave izplačil zaposlenih v Slovenski vojski in kljub izdani odločbi Ustavnega sodišča RS številka U-I-153/14-18 z dne 12. 5. 2016, ki je izplačilo omogočilo, ne gre za situacijo, ko bi tožnik prejel izplačilo enkratnega zneska, ki bi ga sicer moral prejemati v preteklih letih, saj gre za izplačilo enkratnega zneska po preteku določenega daljšega časovnega obdobja. Ker v obravnavani zadevi ne gre za izplačilo sredstev, do katerih bi bil tožnik upravičen sprotno, tako po presoji sodišča ne gre za položaj, ki se bistveno razlikuje od primerov na katere se sklicuje tožnik.

31. Na podlagi navedenega tukajšnje sodišče tudi v predmetni zadevi ne more pritrditi tožbeni navedbi, da je šlo v konkretnem primeru za kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), saj v primerih, ki jih je navedel, ne gre za istovrstne primere.

32. Glede navedb tožnika o obstoječi sodni praksi, ki bi jo tožena stranka pri predmetni odločitvi morala upoštevati pa je že Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 107/2020 in X Ips 112/2020 pojasnilo, da v zadevah X Ips 194/32 Vrhovnega sodišča in II U 45/2017 Upravnega sodišča RS ne gre za istovrstni primer, saj je šlo za plačilo odškodnine, ki nadomešča oškodovančevo delo, torej njegovo plačo, ki bi se sicer izplačevala mesečno, v zadevi X Ips 93/2010 pa se je povprečilo pokojnine izplačane, za preteklo obdobje, na podlagi upravne odločbe.

33. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča pomeni povprečenje izjemo od splošnega načina določene letne dohodnine, pri čemer je njegov namen ublažitev progresivnosti stopenj dohodnine v praviloma izjemnih primerih, ko zavezanec za davek v tekočem dohodninskem letu na podlagi sodne odločbe prejme plačo ali druge dohodke iz delovnega razmerja iz preteklih let. Na tak način je določena nižja obdavčitev zavezančevih dohodkov, kar pomeni, da gre za določeno vrsto davčne ugodnosti oziroma olajšave, kar izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva in sodb Ustavnega sodišča. 34. Po stališču Vrhovnega sodišča ZDoh-2 v 37. členu izplačilo odkupne vrednosti v skladu z ZPIZ-2 in Zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb izrecno izvzema iz dohodkov iz delovnega razmerja. Zakonodajalec je tovrstna izplačila, na podlagi 9. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, uvrstil med druge dohodke. Sodišče pa se strinja s tožbenimi navedbami, da ob progresivni dohodkovni lestvici lahko takšno obdavčenje dejansko vodi do znatno višje davčne obveznosti.6

35. Odločitev tožene stranke, da izplačilo odkupne vrednosti po določbah ZDoh-2 ne sodi med dohodke iz delovnega razmerja in kot tako ni podvrženo povprečenju je iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, saj v obravnavanem primeru ni podlage za razširitev uporabe instituta povprečenja glede na tožnikov pravni položaj, ki ni primerljiv s položajem davčnega zavezanca, ki je v enkratnem znesku prejel dohodek, ki bi mu moral biti izplačan v več delih v preteklih letih, pa zaradi okoliščin, ki niso na njegovi strani, do rednega oziroma sprotnega izplačila ni prišlo.

36. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS je tako tukajšnje sodišče odločilo, da je predmetna tožba neutemeljena in je tožbeni zahtevek, na podlagi vsega zgoraj navedenega, potem ko je ugotovilo, da je bilo relevantno dejansko stanje (višina izplačila, razlog, namen in narava izplačila, stopnja in način obdavčenja) pravilno ugotovljeno in posledično pravilno uporabljeno materialno pravo, ter da ni podanih očitanih kršitev določb postopka tožbo, na podlagi 63. člena Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), kot neutemeljeno, zavrnilo.

37. Sodišče ni izvedlo glavne obravnave, ker gre v predmetni zadevi zgolj za presojo materialnopravnega vprašanja, ki ga je s sodbo X Ips 102/2020 in X Ips 112/2020 z dne 29. 9. 2020 odpravilo že Vrhovno sodišče, prav tako pa se je tožeča stranka, v skladu z določilom 279. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), izvedbi glavne obravnave odpovedala.

38. Glede na nespornost dejanskih ugotovitev, ki so ob zavzetem pravnem stališču relevantne za odločitev je sodišče, v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave tudi ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka posebej dne 22. 1. 2022 pisno izjavila, da se pravici do izvedbe glavne obravnave odpoveduje. Sodišče pa je pri navedenem upoštevalo tudi , da gre v predmetnem primeru za odločanje z davčnega področja, ki po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ferrazzini v Italy7, ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP. 39. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi stroške, če sodišče tožbo zavrne.

1 To določilo zakona je zaposlenemu, ki je najmanj 10 let opravljal vojaško službo v Slovenski vojski, in ni nameraval uveljavljati poklicne pokojnine, omogočalo izplačilo sredstev z računa, ki so se nahajala na računu sklada, v enkratnem znesku. Enako je veljalo tudi za zaposlene poklicne vojake, ki jim je zaradi starostne omejitve, potekla pogodba o zaposlitvi. 2 Prvi odstavek 120. člena ZDoh-2 določa, da se zavezancu, ki je prejel dohodek iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, ne glede na drugi odstavek 119. člena istega zakona, dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove (ki vključuje tudi dohodek iz preteklih let) po posebej izračunani povprečni individualni stopnji zavezanca. Povprečna stopnja se izračuna ob upoštevanju stopenj dohodnine iz 122. člena istega zakona in letne davčne osnove določene v 109. členu istega zakona, ki se zmanjša za 80% davčne osnove od dohodka iz preteklih let ter za zneske olajšav iz 111. člena, 112., 113. in 117. člena ZDoh-2. 3 X Ips 107/2020 in X Ips 112/2020 z dne 29. 9. 2021. 4 UPRS sodba I U 2225/2018 in druge. 5 Enako sodba VSRS X Ips 102/2020 in X Ips 112/2020 z dne 29. 9. 2021. 6 Enako stališče izhaja iz sodbe X Ips 102/2020 in X Ips 112/2020. 7 Številka 44759/98 z dne 12. 7. 2001, točka 28.