Jedro

Samo če je bil obdolženec seznanjen, da mora svoje zaslišanje izrecno zahtevati oziroma podati pisni zagovor ter da v kasnejših fazah postopka ne bo imel več možnosti navajati dejstev in predlagati dokazov, ima lahko opustitev teh procesnih dejanj v ugovoru zoper sodbo zanj negativne pravne posledice.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se razveljavita izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu PR 802/2010 z dne 2. 4. 2012 in Višjega sodišča v Ljubljani PRp 615/2012 z dne 5. 7. 2012 ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v fazo odločanja o ugovoru zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu PR 760/2010 z dne 7. 2. 2011.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo v skrajšanem postopku PR 760/2010 z dne 7. 2. 2011 obdolženega B. F. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po d) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izreklo globo v višini 1.100,00 € in devet kazenskih točk v cestnem prometu. Sodišče je obdolžencu na podlagi četrtega odstavka 23. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) odpustilo sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila, naložilo pa mu je plačilo stroškov postopka. Zoper navedeno sodbo je obdolženec vložil ugovor, ki ga je isto sodišče s sodbo PR 802/2010 z dne 2. 4. 2012 zavrnilo in obdolžencu naložilo plačilo sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo PRp 615/2012 z dne 5. 7. 2012 obdolženčevo pritožbo zavrnilo ter mu prav tako naložilo plačilo sodne takse.

2.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena in drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V zahtevi navaja, da je sodišče na podlagi devetega odstavka 129. člena ZP-1 ob izdaji sodbe v skrajšanem postopku obdolženca dolžno poučiti, da lahko hkrati z ugovorom poda pisni zagovor ali zahtevo, da ga sodišče zasliši ter da bo v nasprotnem primeru sodišče odločilo brez njegovega zaslišanja. Prav tako je sodišče dolžno obdolženca poučiti, da mora v ugovoru navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Ker izpodbijana sodba, ki je bila izdana v skrajšanem postopku, tega pravnega pouka ne vsebuje, je bila obdolžencu kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. V primeru pravilnega pravnega pouka bi namreč obdolženec imel možnost ustrezno in pravočasno navesti razbremenilne dokaze. Vlagateljica poudarja, da ustrezna opozorila prav tako ne izhajajo iz obvestila kršitelju, ki ga je obdolžencu pred vložitvijo obdolžilnega predloga posredoval prekrškovni organ. V tem obvestilu je navedeno le, da se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Vlagateljica nadalje navaja, da sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata razlogov o bistveni trditvi obdolženca v ugovoru, in sicer, da je avto v času prekrška vozila druga oseba, za katero je obdolženec navedel ime, priimek, rojstne podatke in tudi točen naslov prebivališča. Sodišči sta na te trditve odgovorili posplošeno, brez navedbe konkretnih razlogov o tem, zakaj po njuni oceni niso utemeljene.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi navedel, da se z vloženo zahtevo strinja.

B-I.

4. V obravnavani zadevi je udeleženec v cestnem prometu dne 15. 8. 2010 v naselju Novo mesto, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, vozil osebni avtomobil s hitrostjo 89 km/h, s čimer je za 39 km/h prekoračil največjo dovoljeno hitrost. Prekršek je bil ugotovljen z radarskim merilnikom, ki je napravil fotografijo vozila. Prekrškovni organ je dne 27. 9. 2010 lastniku vozila B. F. posredoval obvestilo, v katerem ga je seznanil z dejstvi in dokazi prekrška ter navedel, da so izpolnjeni pogoji za izvedbo postopka o prekršku in vložitev obdolžilnega predloga pri sodišču. Obvestilo je vsebovalo tudi opozorilo, da se v primeru, ko je prekršek storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik vozila oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Prekrškovni organ je 26. 11. 2010 pri Okrajnem sodišču v Novem mestu zoper lastnika vozila podal obdolžilni predlog.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 129. a člena izdalo sodbo v skrajšanem postopku, s katero je obdolženca spoznalo za odgovornega storitve navedenega prekrška. V pravnem pouku je obdolženca poučilo o pravici do vložitve ugovora ter o roku za vložitev, organu, pri katerem je potrebno ugovor vložiti, vsebini ugovora, možnosti odpovedi pravici do ugovora in umiku ugovora (šesti odstavek 129. a člena ZP-1). Obdolženec je v pravočasno vloženem ugovoru storitev prekrška zanikal ter navedel, da so obravnavanega dne imeli na obisku prijatelje iz Hrvaške, ki so jih povabili na kosilo v Novo mesto. Po kosilu in sprehodu so se iz Novega mesta odpravili nazaj na Gorenje Karteljevo, pri čemer pa je njegovo vozilo vozil prijatelj S. G., sam pa je vozil drugo vozilo. Obdolženec je navedel tudi datum rojstva ter stalno prebivališče navedene osebe. Iz obrazložitvi sodbe, s katero je sodišče obdolženčev ugovor zavrnilo, izhaja, da obdolženec s temi navedbami sodišča ni uspel prepričati, da je kritičnega dne njegov avto vozil prijatelj iz Hrvaške, saj za to ni ponudil nobenih materialnopravno relevantnih in verjetnih dokazov, ki bi bili bistveni za zadevo.

6. Zoper sodbo, s katero je sodišče ugovor zavrnilo, je obdolženec vloži pritožbo, v kateri je vztrajal pri navedbah ugovora, pritožbi pa je priložil še izjavo o priznanju prekrška S. G., na kateri je podpis notarsko overjen, ter fotokopijo njegove osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenčevo pritožbo zavrnilo, navedlo, da obdolženec tudi s pritožbenimi navedbami ter priloženimi dokazi ni uspel vzbuditi razumnega dvoma v domnevano okoliščino, da je bil voznik svojega vozila. Po oceni pritožbenega sodišča bi obdolženec lahko dvom v to okoliščino zbudil samo, če bi izkazal, da se je kritičnega dne ob navedeni uri nahajal na nekem drugem kraju. Priložena izjava namreč obdolženca ne razbremenjuje odgovornosti, da izkaže, kje se je v kritičnem času sam nahajal. Pritožbeno sodišče je še navedlo, da se obdolženec ni odzval na dopis policije ter da je razbremenilne dokaze predložil šele v pritožbi, moral pa bi jih predložiti hkrati z ugovorom.

B - II.

7. Po določbi devetega odstavka 129. a člena ZP-1, na katerega opozarja vrhovna državna tožilka, mora biti obdolženec v sodbi izdani v skrajšanem postopku v pouku o pravici do ugovora poučen, da lahko hkrati z ugovorom poda pisni zagovor ali zahteva, da ga sodišče zasliši ter da bo v nasprotnem primeru sodišče odločilo brez njegovega zaslišanja. Obdolženca je potrebno poučiti tudi, da mora hkrati z ugovorom navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati.

8. Navedena določba omogoča odstop od obveznega zaslišanja obdolženca v rednem sodnem postopku (prvi odstavek 69. člena ZP-1) ter določa strožjo časovno omejitev navajanja novih dejstev in dokazov, kot to sicer velja v rednem sodnem postopku (četrti odstavek 114. člena ZP-1). Ker gre za občutni omejitvi pravic obrambe, mora biti obdolženec o posledicah svoje neaktivnosti predhodno poučen. Samo če je bil obdolženec seznanjen, da mora svoje zaslišanje izrecno zahtevati oziroma podati pisni zagovor ter da v kasnejših fazah postopka ne bo imel več možnosti navajati dejstev in predlagati dokazov, lahko ima opustitev teh procesnih dejanj v ugovoru zoper sodbo zanj negativne pravne posledice. Če pa obdolženec o teh posledicah ni bil poučen, sodišče ne sme meritorno odločiti brez zaslišanja obdolženca, dokaznih predlogov, ki jih je podal v kasnejših fazah postopka, pa ne sme zavrniti z razlogom, da so podani prepozno (prim. Filipčič, K., et al., Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 614).

9. V obravnavani zadevi sodba, izdana v skrajšanem postopku, ne vsebuje pouka iz devetega odstavka 129. a člena ZP-1. Vrhovna državna tožilka utemeljeno opozarja, da takšnega pouka ne vsebuje niti opozorilo, ki ga je prekrškovni organ navedel v dopisu, s katerim je obdolženca obvestil o vložitvi obdolžilnega predloga. V tem obvestilu je navedeno zgolj „da se v primeru, ko je prekršek storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik vozila oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil“, ne vsebuje pa podatka, da je potrebno v primeru izdaje sodbe v skrajšanem postopku v ugovoru predlagati svoje zaslišanje ter da je navajanje novih dejstev in dokazov časovno omejeno.

10. Stališču pritožbenega sodišča, da bi obdolženec moral dokazne predloge podati najkasneje ob vložitvi ugovora zoper sodbo torej v obravnavanem primeru ni moč pritrditi. Ker obdolženec o omejitvi navajanja novih dejstev in dokazov ni bil poučen, je izjavo S. G., ki jo je obdolženec sodišču posredovana skupaj s pritožbo, potrebno šteti kot pravočasno. Neutemeljen pa je tudi poudarek pritožbenega sodišča, da se obdolženec ni odzval na dopis policije, saj ZP-1 v primeru izvedbe sodnega postopka za tak primer ne določa pravnih posledic.

11. Vrhovna državna tožilka utemeljeno oporeka tudi stališču sodišča prve in druge stopnje, da bi se obdolženec lahko razbremenil odgovornosti za prekršek samo, če bi izkazal, da se je v času storitve prekrška nahajal na drugem kraju (alibi). Po določbi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvi odstavek 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa) se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če predloži razbremenilne dokaze, s katerimi izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva. Iz navedenega pravila ne izhaja, da se lastnik vozila razbremeni odgovornosti za prekršek, ki je bil storjen z njegovim vozilom le, če izkaže, da se v času prekrška ni nahajal na kraju prekrška. Alibi je zgolj eden izmed možnih načinov obrambe. Obdolženec se lahko odgovornosti za prekršek razbremeni tudi z dokazovanjem, da je njegovo vozilo v času prekrška upravljal nekdo drug. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 15/2013 z dne 16. 4. 2013 navedlo, da pomeni stališče, po katerem lahko lastnik vozila zakonsko domnevo izpodbije le z zatrjevanjem alibija, nedopustno omejitev glede izbire dokaznih sredstev. V primerih, ko se lastnik vozila v času storitve prekrška nahaja na istem kraju oziroma v vozilu, vendar ga ne upravlja, pa takšno stališče pomeni izključitev vsakršne možnosti za obrambo.

12. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da obdolženec zaradi pomanjkljivega pravnega pouka v postopku na prvi stopnji ni imel učinkovitih možnosti, da se izjavi o prekršku ter predlaga dokaze v svojo korist. Učinkovitih možnosti za obrambo pa obdolženec ni imel niti v postopku pred pritožbenim sodiščem, saj je slednje njegove dokaze neutemeljeno zavrnilo kot prepozne in materialnopravno irelevantne. S tem sta sodišči prve in druge stopnje kršili deveti odstavek 129. a člena ZP-1 ter drugo in tretjo alinejo 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. C.

13. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in razveljavilo izpodbijani sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu PR 802/2010 z dne 2. 4. 2012 in Višjega sodišča v Ljubljani PRp 615/2012 z dne 5. 7. 2012 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v fazo odločanja o ugovoru zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu PR 760/2010 z dne 7. 2. 2011. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obdolženca poučiti v skladu z devetim odstavkom 129. a člena, mu omogočiti zaslišanje oziroma predložitev pisnega zagovora ter predložitev dokazov, nato pa presoditi ali je obdolženec uspel ovreči domnevo o storilcu prekrška.