Jedro

Pritožnica utemeljeno očita neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca konjarske stroke. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do tega dokaznega predloga niti ni opredelilo, saj o njem ni odločalo z ustreznim dokaznim sklepom in tako opustitev izvedbe tega dokaza niti ni obrazložena (po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP pa mora sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo zavrniti in v sklepu navesti, zakaj jih je zavrnil). Zato se izpodbijana sodba v tej smeri niti ne da preizkusiti, zaradi česar je izkazana tudi po uradni dolžnosti upoštevna kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki odgovorna po temelju ter da bo o stroških postopka sodišče odločilo s končno odločbo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podredno pa predlaga, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Poudarja, da je nepravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je zavarovanec omogočil jahanje konja, čeprav je vedel, da je senzibilen, izredno pozoren na vsak zunanji vpliv in da dvig konja na zadnje noge ni bila povsem nepričakovana situacija in da je onemogočil jahanje ob upoštevanju ustreznosti vodiča. Iz zaslišanja priče J. B. je namreč razvidno, da gre za izrazito mirnega konja, ki se ga uporablja za jahanje. Konju se zaupa in naj gre lahko vsak otrok. Iz zaslišanja tožnice in priče A. B. izhaja, da se kaj takšnega prej ni nikoli zgodilo. Dejstvo, da konj ni bil muhast niti drugače nepredvidljiv, izhaja iz razlogov, ki govorijo proti objektivni odgovornosti zavarovanca. Sodbe se zato v tem delu ne da preizkusiti, saj si razlogi nasprotujejo, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Dvig na zadnje noge ne izraža konjeve senzibilnosti ali pozornosti tenmveč obrambno reakcijo oziroma plašljivost. Pomanjkljiv in napačen je zaključek, da bi zavarovanec moral predvideti nadzorstvo nad takšno situacijo. Kot sta namreč povedali priči B. J. in B. A., je bil način jahanja v konkretnem primeru normalen, kar pomeni, da se prične jahanje na kratkem povodcu in nato podaljšuje. Sodišče ne pojasni, kakšna bi bila prava oblika nadzorstva. Vodička A. B. pa je bila usposobljena za vodenje konja. Sodišče tudi to dejstvo prezre, s čemer je ponovno podana kršitev določb postopka v skladu s 14. točko 339. člena ZPP.

Sodišče se opre na izjavo priče B. J., da bi on sam lahko preprečil nenaden vzpon konja, če bi bil na kratkem povodcu. Na drugi strani pa se sodišče opre na navedbe vodičke, da ni mogla storiti ničesar.

Sodišče pogojno sklepa, da B. A. ni imela potrebnega znanja niti moči, da bi konja zadržala. Sklepanje je napačno, ker je navedena pri zaslišanju povedala, da bi konja lahko zadržala, če bi ga držala tik ob glavi. Priča J. B. pa je tudi uporabil besedno zvezo "mislim, da bi ga lahko zadržal", torej je to samo domneval in govoril je o kratkem povodcu. Podrejeno tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog relativne kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka

339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Pravočasno je bil namreč predlagan izvedenec konjarske stroke, ki razpolaga z ustreznim znanjem glede vodenja in nadzorovanja konj. V konkretnem primeru gre za strokovna znanja, s katerim sodišče ne razpolaga.

Sodišče je sprejelo zaključek o neustreznosti nadzorstva, ne da bi se o tem prepričalo z zaslišanjem izvedenca. Opustitev izvedbe tega dokaza je povzročilo tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožba je utemeljena.

V pritožbi očitana bsitvena kršitev določb pravdnega postopak iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP sicer ni podana. V izpodbijani sodbi navedeni razlogi niso v medsebojnem protislovju kot neutemeljeno očita pritožnica. Izpodbijana sodba vsebuje konsistentne razloge, pri čemer so posebej navedeni tisti, ki se nanašajo na ugotovitve o neobstoju objektivne odgovornosti in posebej tisti, s katerim sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo utemeljuje na podlagi ugotovitev o krivdni odgovornosti lastnika konja. Ugotovitve o tem, da konj ni muhast ali kako drugače nepredvidljiv v zvezi z razlogi o neobstoju objektivne odgovornosti niso v nasprotju z ugotovitvami v zvezi s krivdno odgovornostjo, da vzpon konja na zadnje noge ni bila nepričakovana situacija.

Pač pa pritožnica utemeljeno očita neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca konjarske stroke. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do tega dokaznega predloga niti ni opredelilo, saj o njem ni odločalo z ustreznim dokaznim sklepom in tako opustitev izvedbe tega dokaza niti ni obrazložena (po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP pa mora sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo zavrniti in v sklepu navesti, zakaj jih je zavrnil). Zato se izpodbijana sodba v tej smeri niti ne da preizkusiti, zaradi česar je izkazana tudi po uradni dolžnosti upoštevna kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP.

Utemeljeno je nadalje pritožbeno opozorilo, da vprašanje, kakšen bi bil v konkretnem primeru primeren način vodenja konja in v zvezi s tem podvprašanje - ali bi lahko kdo preprečil vzpon konja na zadnje noge, strokovno vprašanje, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje razčistiti s pomočjo takšnega izvedenca, še zlasti upoštevajoč dejstvo, da priča J. B. ni z gotovostjo zatrdil, da bi v konkretnem primeru konju lahko preprečil vzpon na zadnje noge (primerjaj povzetke njegove izpovedbe v razlogih prvostopne sodbe). Gre za pravno odločilno okoliščino, ki lahko v primeru pozitivnega odgovora o nepreprečljivosti konkretnega konjevega dejanja izključi tudi krivdno odgovornost lastnika konja, če bi se seveda nadalje tudi ugotovilo, da je tožnica soglašala s takšnim načinom vodenja konja (na dolgem povodcu), kot je bilo izvršeno v spornem primeru. Ker se je sodišče zadovoljilo predvsem le z negotovo trditvijo zaslišanega lastnika, da bi verjetno lahko on preprečil škodni dogodek in zanemarilo izvedbo dokaza z izvedencem zaradi pojasnitve navedenega strokovnega vprašanja, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Sodišče druge stopnje je moralo ob povedanem ugoditi pritožbi iz izkazanih pritožbenih razlogov, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP in člen 355 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti ob upoštevanju zgoraj navedenih procesnih napotkov in ugotoviti zgoraj nanizana pravno odločilna dejstva.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.