15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž. Ž., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 451/2004 z dne 2. 2. 2006 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek pritožnikov (tedaj tožnikov), naj jima toženec plača denarno odškodnino za škodo, povezano s hudim poslabšanjem zdravja njunega sina, do katerega naj bi prišlo zaradi nepravilnega zdravljenja.

2.V ustavni pritožbi (ki sta jo pritožnika vložila po pooblaščeni odvetniški družbi, vendar sta ji kasneje pooblastilo preklicala) pritožnika navajata, da je postopek tekel dvanajst let, kar že samo po sebi pomeni negacijo pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Nasprotujeta stališču sodišča, da izvedenca ni bilo treba postaviti, saj ga tožnika nista predlagala, dokazno breme pa naj bi glede obstoja vzročne zveze bilo na njima. Navajata, da jima je sodišče poskušalo vsiliti izvedenca iz ozkega kroga slovenskih psihiatrov, zaradi česar naj bi bila možnost, da uspeta enaka nič. Navajata, da je nesporno dejstvo, da bi njunemu zahtevku lahko bilo ugodeno le, če bi bili elementi civilnega delikta razvidni iz izvedenskega mnenja. Objektivnega in nepristranskega izvedenskega mnenja pa naj pri zahtevkih zoper zdravnike ne bi bilo mogoče dobiti, saj mora izvedenec izdelati mnenje o svojem stanovskem kolegu, včasih tudi prijatelju. Opozarjata, da je sodna praksa zavzela stališče, da se izvedenca iz tujine lahko postavi, če stranka založi stroške. Priznavata, da sta predlog za postavitev izvedenca umaknila, vendar šele po tem, ko je bilo očitno, da sodišče njunemu predlogu za postavitev izvedenca iz tujine ne bo ugodilo. Tudi iz drugih okoliščin naj bi bilo razvidno, da sodišče ni nameravalo izvesti dokaza na ustrezen način. Obstajali naj bi resni dvomi o tem, da bi Komisija za izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani lahko nepristransko in objektivno opravila izvedensko delo. Sklicevanje na neekonomičnost zahteve za postavitev tujega izvedenca po stališču pritožnikov ni utemeljeno, saj stroški niso bistveni višji, založila pa bi jih sama. Glede na navedeno naj bi odločitev sodišča, da tujega izvedenca ne postavi, pritožnika prikrajšala za učinkovito sodno varstvo in tudi v tem naj bi bila podana kršitev 23. člena Ustave. Navajata še, da je sin pritožnikov uničena oseba, odvisna od pomoči staršev, do tega pa je prišlo zaradi toženčevih metod zdravljenja. V nadaljevanju ustavne pritožbe podrobno opisujeta potek in zatrjevane napake pri zdravljenju. Menita, da so bili vsi elementi civilnega delikta v zadevi izkazani.

V času postopka pred Ustavnim sodiščem sta pritožnika poslala še dve vlogi z nadaljnjimi navedbami.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne odloča o sami po sebi pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega ter procesnega prava. Ustavno sodišče ustavno pritožbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS). Predvsem gre za presojo, ali je sodišče pri odločanju zavzelo kakšna pravna stališča, ki so z vidika določene človekove pravice ali temeljne svoboščine nesprejemljiva.

4.Glede na navedeno navedb v ustavni pritožbi, ki se nanašajo na pravilnost ugotovljenih dejstev glede ravnanja toženca in glede stanja neposrednega oškodovanca, Ustavno sodišče ne more presojati.

5.Glede na meje presoje ustavne pritožbe bi za presojo Ustavnega sodišča lahko bile pomembne navedbe pritožnikov, ki se nanašajo na problematiko (ne)postavitve izvedenca iz tujine in vprašanje, ali lahko v tovrstni odškodninski pravdi proti zdravniku izvedenec, ki je njegov stanovski kolega, poda nepristransko izvedensko mnenje. Vendar teh navedb oziroma s tem povezanih argumentov (ki tvorijo poglavitni del ustavne pritožbe) Ustavno sodišče ne more upoštevati, saj glede njih pritožnika nista po vsebini izčrpala pravnih sredstev. Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev po 51. členu ZUstS namreč ne pomeni le zahteve, da pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe vloži pravna sredstva v okviru sodnega postopka (pritožba, eventualno revizija), pač pa po uveljavljeni praksi Ustavnega sodišča tudi, da se že v teh pravnih sredstvih sklicuje na okoliščine, ki jih nato uveljavlja v ustavni pritožbi. To pomeni, da Ustavno sodišče lahko v ustavni pritožbi zatrjevane kršitve preizkusi le pod pogojem, da je pritožnik že s pravnimi sredstvi pravdnega postopka uveljavljal iste kršitve (kolikor je to bilo mogoče). Smisel predpostavke izčrpanosti pravnih sredstev je v tem, da se sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, omogoči, da najprej sama odpravijo kršitve človekovih pravic, in šele, če v okviru rednega sodnega postopka do te odprave ne pride, je utemeljen poseg Ustavnega sodišča (načelo subsidiarnosti). Varstvo človekovih pravic je namreč v prvi vrsti naloga sodišč v rednem postopku. Obenem zahteva po izčrpanju pravnih sredstev po vsebini izboljšuje kvaliteto in učinkovitost ustavnosodnega odločanja, saj zagotavlja, da bo Ustavno sodišče že seznanjeno s stališči "rednih" sodišč o določenih vidikih varstva človekovih pravic.

6.V obravnavani zadevi sta pritožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje sicer vložila pritožbo, vendar v tej pritožbi nista uveljavljala domnevnih kršitev človekovih pravic, do katerih naj bi prišlo zato, ker sodišče ni bilo pripravljeno postaviti izvedenca iz tujine, pač pa le izvedenca iz Republike Slovenije. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sta pritožnika v zvezi z izvedenskim dokazom uveljavljala le, da bi dokaz z izvedencem moral biti izveden že zato, ker je to predlagala nasprotna stranka (ob tem pa izrecno navedla, da je dejstvo, da sta sama umaknila dokaz z izvedencem, nepomembno). Pritožnika torej v pritožbi nista uveljavljala (čeprav za to ni bilo ovir), da naj bi bila kakšna kršitev določb pravdnega postopka povzročena s tem, da je sodišče odklanjalo njun predlog za postavitev izvedenca iz tujine. Ker glede s tem povezanih argumentov nista po vsebini izčrpala pravnih sredstev, navedb ustavne pritožbe s tem v zvezi ni mogoče upoštevati.

7.Dopolnitve ustavne pritožbe, ki sta jo pritožnika poslala po izteku zakonskega šestdesetdnevnega roka za vložitev ustavne pritožbe (prvi odstavek 52. člena ZUstS), Ustavno sodišče ni moglo upoštevati.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

9.Pritožnika, ki navajata, da je postopek trajal dvanajst let, uveljavljata tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ter prvega odstavka 55. člena v zvezi s 50. členom ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger