Jedro

Po določbi 286. člena ZUP se izvršba s prisilitvijo začne s tem, da organ, ki opravlja izvršbo, izda sklep, s katerim zagrozi zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če se v danem naknadnem roku ne bo vzdržal tistega, kar nasprotuje njegovi obveznosti.

Izrek

1. Tožba N.P. se zavrže. 2. Tožba V.P. se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep občine - Uprave inšpekcijskih služb, Tehnične inšpekcije - gradbene inšpekcije z dne 20.5.1994, s katero je organ prve stopnje na podlagi dovolitve izvršbe po sklepu z dne 28.6.1993 tožnikoma kot investitorjema naložil plačilo denarne kazni v znesku 100.000.- SIT v 14 dneh po vročitvi sklepa in odredil, da bo uporabljena nova denarna kazen v znesku 100.000.- SIT, če bosta z gradbenimi deli nadaljevala pred pridobitvijo izvršljivega gradbenega dovoljenja, in da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da po določbi 1. odstavka 280. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), v izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. Predmet presoje v tem postopku je lahko le vprašanje zakonitosti sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 28.6.1993. Ta sklep pa temelji na izvršljivi odločbi in dejstvu, da tožnik ni izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene z izvršljivo odločbo. Sklep je postal izvršljiv dne 22.12.1993, ko je bila tožniku vročena odločba o pritožbi. Poleg tega je organ prve stopnje na kontrolnem pregledu dne 28.4.1994 ugotovil, da sta investitorja z gradnjo nadaljevala, ne da bi si pridobila gradbeno dovoljenje. Zato so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo tega sklepa o plačilu denarne kazni.

Tožnika navajata, da tožena stranka ni odgovorila na vse pritožbene razloge v točki I in II pritožbe, ki se nanašajo izrecno na izvršbo. Tožena stranka bi morala presoditi pritožbene razloge v celoti in obrazložiti, zakaj šteje pritožbene navedbe za neutemeljene. Svojo odločitev je sklenila pavšalno v tem smislu, kot da bi se pritožbeni razlogi nanašali izključno na izvršilni naslov, kar pa ni res. Tudi ni res, da tožeča stranka ne bi izpolnjevala obveznosti naložene z izvršljivo odločbo ter se v pritožbene razloge iz točke II sploh ni spuščala, čeprav bi se morala. V pritožbi z dne 15.6.1994, na katero se tožba sklicuje (I. in II. točka), pa navaja, da se do vložitve te pritožbe izvršba še ni pričela (kar tožnik smiselno ponavlja v sami tožbi); da izpodbijani sklep ne vsebuje ne formalnega ne materialnega predpisa kot podlage za izpodbijani sklep o izvršbi; da je zoper sklep o dovolitvi izvršbe bila vložena pritožba, ki še ni bila rešena; da bi se novo stanje kot podlaga za izpodbijani sklep za izterjavo denarne kazni moralo ugotavljati za obdobje od prejema sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 28.6.1993, ki ga je pooblaščenec prejel 12.7.1993, ne pa od prejšnjega pregleda z dne 21.6.1993 ter da so nepravilno ugotovljene naknadne okoliščine inšpekcijskega pregleda bistveno vplivale na izrek zagrožene kazni. V nadaljevanju tožbe pa navaja, da je nevzdržen tudi tisti del presoje, v katerem se zatrjuje, da je bila izvršba izrečena na podlagi izvršljivega sklepa o dovolitvi izvršbe, ki naj bi ga stranka prejela 22.12.1993. Vročitev pa je veljavno opravljena, če je na predpisan način opravljena pooblaščencu, ki pa do vložitve tožbe ni prejel rešitve na vloženo pritožbo z dne 27.7.1993. Na ta pritožbeni razlog bi morala tožena stranka v celoti odgovoriti na podlagi podatkov spisov. Dokler akt ni vročen legitimirani osebi, ne more imeti nobenih pravnih posledic. Zato je povsem zmotna presoja tožene stranke, da je postal sklep o dovolitvi izvršbe izvršljiv. Ne glede na navedeno pa sklep o izvršbi še ni dajal nobene pravne podlage, da bi se lahko zagrožena kazen tudi izterjala. Zato dispozitiv ne ustreza navedeni ugotovitvi. Na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe, ker pritožba nanj še ni bila rešena, se ne bi mogel izdati nadaljnji sklep o plačilu denarne kazni. Prav tako tudi ni bilo podlage za ugotovitev, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za plačilo kazni v najvišjem znesku, četudi bi tožnik res izvajal gradbena dela, ker bi se moralo pri odmeri kazni upoštevati načelo socialne varnosti. Ta očitek je toliko bolj pomemben, ker je organ prve stopnje v drugem primeru večkratnemu kršitelju, graditelju novega objekta brez gradbenega dovoljenja, vendar dobro situiranemu, odmeril denarno kazen le 20.000.- SIT. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožbo N.P. je sodišče kot prepozno zavrglo.

Ob pregledu upravnih spisov sodišče ugotavlja, da med poslanimi upravnimi spisi organa prve stopnje in tožene stranke pooblastilo N.P. pooblaščencu M.Z. za zastopanje v upravnih postopkih sploh ni izkazano, za vložitev tožbe v tem upravnem sporu pa je bilo pooblastilo za zastopanje obeh tožnikov poslano 5.1.1995. Za zastopanje v upravnih postopkih je izkazano le pooblastilo tožnika V.P. v zapisniku o zaslišanju tožnika, prav: tožnikovega pooblaščenca ob inšpekcijskem pregledu gradbenega inšpektorja Uprave inšpekcijskih služb, Tehnične inšpekcije - gradbene inšpekcije z dne 20.4.1990. Ker torej za zastopanje tožnice v upravnih postopkih pooblaščenec ni imel pooblastila, niti za sprejemanje upravnih spisov, je bila vročitev izpodbijanih sklepov in odločb v roke tožnice veljavno opravljena, tako tudi izpodbijana odločba (o zavrnitvi pritožbe) z dne 1.9.1994. Tožnici je po podatkih spisov bila izpodbijana odločba vročena dne 14.9.1994 ter se je 30 dnevni rok za vložitev tožbe za upravni spor za tožnico iztekel v petek dne 14.10.1994. Ker je bila tožba tudi v imenu tožnice poslana sodišču po pošti dne 21.10.1994, torej po izteku roka za vložitev tožbe, jo je sodišče zavrglo na podlagi 1. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju: ZUS).

Tožba V.P. ni utemeljena.

Tožena stranka je utemeljeno zavrnila tožnikove pritožbene trditve (v pritožbi z dne 15.6.1994) z navedbo, da sta tožnika nadaljevala z gradbenimi deli kljub ustavitvi vseh gradbenih del na njunem objektu, ne da bi si pridobila gradbeno dovoljenje.

Postopek izterjave kazni zagrožene s sklepom o dovolitvi izvršbe se praviloma res lahko opira le na naknadno izvršena gradbena dela po stanju od dneva vročitve sklepa o dovolitvi izvršbe, kot trdi tožnik, ne pa od dneva inšpekcijskega pregleda, kot to zmotno navaja tožena stranka. Uresničitev zagrožene prisile, izterjava denarne kazni, je namreč odvisna prav od ugotovitve razlike obsega in vrste gradbenih del do novega kontrolnega pregleda od dneva, ko je bila stranka seznanjena z zagroženo kaznijo po prejšnjem pregledu (vročitev sklepa), ne pa od dneva prejšnjega pregleda. Glede na načelo materialne resnice, kar zadeva vprašanje, kdaj je bila stranka seznanjena z zagroženo kaznijo in posledicami opozorila, pa velja datum vročitve sklepa o dovolitvi izvršbe (z dne 28.6.1993), ki je bil v tem primeru vročen vsaj enemu od obeh investitorjev, ki sta skupaj izvedla poseg v prostor, ne pa od dneva vročitve sklepa pooblaščencu, ki je zastopal le tožnika. Z datumom vročitve navedenega sklepa tožnikovemu pooblaščencu so varovani njegovi roki za vložitev pravnega sredstva, ne more pa se uspešno sklicevati, da pred tem ni bil seznanjen s posledicami nespoštevanja opozorila v zvezi z zagroženo denarno kaznijo. V konkretnem primeru je torej navedeni sklep o dovolitvi izvršbe z dne 28.6.1993 prejela tožnica že dne 30.6.1993, kontrolni pregled pa je bil opravljen po navedbah tožnika 21.6.1993 (po podatkih spisov prav: 22.6.1993), kar pomeni, da je od tega pregleda (ugotovitev prejšnjega stanja) do vročitve sklepa tožnici poteklo le osem dni, zaradi česar sodišče, glede na obseg na novo izvedenih del ugotovljenih ob pregledu 28.4.1994, ni moglo slediti tožbeni trditvi, kolikor meri na to, da so tudi ta nadaljevana dela bila opravljena že v času med 22.6.1993 pa do vročitve izpodbijanega sklepa z dne 28.6.1993. Utemeljen tudi ni tožnikov tožbeni ugovor, da sklep o dovolitvi izvršbe ni postal izvršljiv, ker pooblaščenec do vložitve tožbe na vloženo pritožbo ni prejel rešitve na vloženo pritožbo z dne 27.7.1993. Po 2. odstavku 280. člena ZUP morebitna pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe ne zadrži že začete izvršbe. Po določbi 286. člena ZUP pa se izvršba s prisilitvijo začne s tem, da organ, ki opravlja izvršbo, izda sklep, s katerim zagrozi zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če se v danem naknadnem roku ne bo vzdržal tistega, kar nasprotuje njegovi obveznosti. Če zavezanec med tem stori kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, se prisilno sredstvo (denarna kazen), s katerim mu je organ zagrozil, takoj uporabi, hkrati pa mu organ določi nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novim prisilnim ukrepom (2. odstavek 286. člena ZUP). Navedeno pomeni, da je sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo postal izvršljiv proti tožniku z dnem vročitve sklepa (tožnikovemu pooblaščencu 12.7.1993) in proti tožnici 30.6.1993 ter je organ prve stopnje zagroženo denarno kazen uporabil v skladu z 2. odstavkom 286. člena in hkrati zagrozil z novo kaznijo, ker se tožnik ni ravnal po odločbi o ustavitvi vseh gradbenih del. Za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe je bila torej podana tudi dejanska podlaga za izterjavo zagrožene denarne kazni.

Tudi ne drži trditev, da izpodbijani sklep ne vsebuje formalnega predpisa kot podlage za izpodbijani sklep, o izvršbi (z dne 20.5.1994), saj se sklicuje na 286. člen in na 2. odstavek 280. člena ZUP. Res pa je, da se ne sklicuje na določbe zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS št. 55/92), ki je podlaga za izrekanje denarnih kazni tudi v postopkih po določbah ZUP. Ne glede na navedeno pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane odločbe pa je bila v stvari denarna kazen zagrožena v mejah navedenega predpisa, kjer sme pristojni organ že ob prvi zagroženi denarni kazni le to izreči v najvišjem znesku. Glede primernosti te, upoštevaje okoliščine primera (nadaljevanje gradbenih del, ki so presegala priglašena dela v času, ko so bili odpravljeni različni upravni akti zaradi napak v vodenju postopkov in vročanju pisanj), sodišče nima pomislekov. Morebitna neustreznost višine zagrožene denarne kazni v drugem primeru, na katerega se tožnik sklicuje, pa na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP, smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določili 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91).