Jedro

Pritožbeno sodišče je pravilno odločilo, da toženčeve trditve v odgovoru na tožbo v smeri tožnikovega podcenjujočega odnosa do njega nikakor ne morejo pripeljati do zaključka, da gre za soprispevek tožnika. Gre za nesklepčnost ugovora v odgovoru na tožbo, ki ne bi mogla biti odpravljena niti z zaslišanjem toženca o tem. Podcenjujoč odnos in žaljivke ne dajejo nikomur pravice do fizičnega obračunavanja, ampak so za to na voljo druga pravna sredstva.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka delno tako spremeni, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zniža za 2.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tako, da se spremenjena sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati znesek 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2007 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške prvostopenjskega postopka v znesku 55,19 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka prvostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku navedenega roka.“ V ostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških pritožbe v odločbi sodišča druge stopnje se spremeni tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 64,05 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 64,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 11.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2003 do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Obsodilo ga je še na plačilo pravdnih stroškov tožniku v višini 528,45 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremenilo tako, da je toženec dolžan tožniku plačati zakonske zamudne obresti namesto od 28. 7. 2003 sedaj od 6. 4. 2007 dalje do plačila. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter „zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje“. Toženec meni, da gre za bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišče prve stopnje kljub izrecnemu dokaznemu predlogu ni zaslišalo pravdnih strank, sodišče druge stopnje pa o tem nima razlogov. Toženec je namreč že v odgovoru na tožbo ugovarjal, da obstaja soodgovornost tožnika in bi zaslišan kot stranka lahko dodatno pojasnil okoliščine dogodka, kar je že nakazal v svojih pisnih vlogah. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je bil spoznan za krivega v kazenskem postopku, pomeni avtomatično izključitev soprispevka tožnika. Pritožbeno sodišče se tudi ni izreklo o pritožbenih navedbah toženca, da bi tožnik moral biti zaslišan glede posledic poškodbe z namenom določitve višine odškodnine, zato je drugostopenjska sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Zaradi opisanih kršitev gre po mnenju toženca za kršitev ustavne pravice do enakega varstva in pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Opozarja tudi na zmotno uporabo materialnega prava, ker posledice poškodb tožnika niso bile objektivizirane, in na protislovnost izvedenskih mnenj, kajti izvedenec V. ni upošteval bolezenskega stanja tožnika. Do slednjega se tudi ni opredelilo sodišče druge stopnje, čeprav je izvedenka B. F. povedala, da se je tožnik že pred škodnim dogodkom zdravil za sladkorno boleznijo, imel zvišan krvni tlak in imel težave s sluhom. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno upoštevali zdravljenje in nevšečnosti v zvezi z opisanimi zdravstvenimi težavami pri določitvi višine odškodnine. Tožencu se zdi prisojena odškodnina po vseh postavkah odmerjena previsoko.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus in na katerega je revizijsko sodišče vezano. Toženec je dne 12. 5. 2000 poškodoval tožnika tako, da ga je zgrabil z rokami, ga s silo porinil z glavo v steno in nato še v steklena vrata ter ga najmanj trikrat brcnil z nogo po različnih delih telesa, kar je sprožil podcenjujoč odnos tožnika (takratnega direktorja ...) do toženca. Pri tem je tožnik utrpel udarnino na desni strani glave, ureznino na desni strani vratu in podlahti, izpah prvega členka levega kazalca, udarnino desne strani prsnega koša, desnega komolca in desnega stegna.

7. Toženec je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika, kar je razvidno iz pravnomočne obsodilne sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 61/2001. 8. Nezaslišanje pravdnih strank ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Treba je namreč ločiti zaslišanje strank kot dokazno sredstvo od pravice obojestranskega izjavljanja v postopku, ki jo stranke uresničujejo s pisnimi vlogami ter z navajanjem na glavni obravnavi in ta pravica z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem strank, v nobenem primeru ne more biti prekršena.(1) V konkretnem primeru je bil toženec prisoten ob izvajanju dokazov in imel možnost izjaviti se o trditvah tožnika in o izvedenskih mnenjih, s čimer je bila nedvomno izčrpana pravica do izjave oziroma spoštovano načelo kontradiktornosti. V primeru nezaslišanja toženca bi šlo lahko kvečjemu (le) za relativno kršitev določb postopka, če bi se ugotovilo, da je sodišče preferiralo eno stranko na škodo nasprotne stranke, ali če ne bi zadostno obrazložilo, zakaj predlaganega dokaza z zaslišanjem stranke ni izvedlo, česar pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati.

9. Očitek revidenta, da bi moralo sodišče prve stopnje v vsakem primeru zaslišati tožnika o poškodbah in nevšečnostih v zvezi z njimi z namenom določitve višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, revizijsko sodišče zavrača, kajti skladno z določbo 262. člena ZPP niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi zoper stranko, ki se ne odzove vabilu na zaslišanje. V obravnavani zadevi se tožnik naroka za glavno obravnavo ni udeležil zaradi gripe, na naslednjem pa ni hotel podati izpovedbe, ker naj bi bil pod hudim stresom zaradi dejanja toženca. Sodišče je zato v skladu z načelom proste presoje dokazov glede na vse okoliščine presodilo, kakšen pomen je imel tožnikov izostanek z naroka oziroma njegovo nehotenje podati izpovedbo, ter odločilo na podlagi listinskih dokazov in izvedenskih mnenj.

10. Neutemeljeno je tudi toženčevo vztrajanje pri tožnikovem soprispevku. Pritožbeno sodišče je namreč pravilno odločilo, da toženčeve trditve v odgovoru na tožbo v smeri tožnikovega podcenjujočega odnosa do njega nikakor ne morejo pripeljati do zaključka, da gre za soprispevek tožnika. Kot je že ugotovilo pritožbeno sodišče, gre za nesklepčnost ugovora v odgovoru na tožbo, ki ne bi mogla biti odpravljena niti z zaslišanjem toženca o tem. Podcenjujoč odnos in žaljivke ne dajejo nikomur pravice do fizičnega obračunavanja, ampak so za to na voljo druga pravna sredstva.

11. Sodišče prve stopnje se je, upoštevajoč obe izvedenski mnenji, jasno opredelilo do vseh tožnikovih bolezenskih stanj, drugostopenjsko sodišče pa mu je pritrdilo. Glede na njune ugotovitve so bili sladkorna bolezen, visok krvni tlak (ki oba vplivata na izgubo sluha in vrtoglavico) in naglušnost pri tožniku prisotni že pred škodnim dogodkom in niso v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem, zato niso vplivali na višino prisojene odškodnine. Šumenje v levem ušesu kot posledica psihičnega stresa in psihične težave pa so se pojavile šele po nastanku škodnega dogodka, ki je kot tak predstavljal sprožilni moment, zato gredo v celoti na škodo povzročitelja (toženca), kar sta sodišči nižjih stopenj ustrezno upoštevali pri določitvi višine odškodnine.

12. Toženec pa v reviziji utemeljeno opozarja na previsoko odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo in zato zmotno uporabo materialnega prava. Skupni prisojeni znesek 11.750,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, 14 takratnih povprečnih neto plač. Od tega sta sodišči prve in druge stopnje obsodili toženca na plačilo 6.250,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar predstavlja 7 takratnih povprečnih neto plač. Revizijsko sodišče meni, da odmerjena odškodnina ni primerljiva z odškodninami za škodo v podobnih primerih in kot taka ne ustreza načelu objektivne pogojenosti, ki ga morajo sodišča zasledovati pri odmerjanju odškodnine.(2) Še posebej se to pokaže pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki glede na ostale primerljive primere in na razmerje med posameznimi oblikami nepremoženjske škode ni določena pravilno; zato se odškodnina za to obliko nepremoženjske škode zniža za 2.250,00 EUR (na 4.000,00 EUR ali 4,62 povprečnih plač), kot to izhaja iz izreka sodbe.

13. Revizijsko sodišče je zaradi vsega navedenega delno ugodilo reviziji in temu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo (prvi odstavek 380. člena ZPP), preostali del revizije pa je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je pri odmeri potrebnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje upoštevalo že pravilno odmerjene skupne stroške, zapisane v sodbi sodišča prve stopnje, in sicer tožnikove v višini 3.188,32 EUR in toženčeve v višini 1.830,31 EUR. Glede na zmanjšanje prisojene odškodnine uspeh tožnika po novem znaša 38 % (prej 47 %), uspeh toženca pa 62 % (prej 53 %). Tožnik je torej upravičen do povrnitve 1.211,56 EUR stroškov, toženec pa do 1.156,37 EUR. Po medsebojnem pobotu je toženec dolžan povrniti tožniku 55,19 EUR njegovih stroškov na prvi stopnji.

15. Znižanje prisojene odškodnine je terjalo tudi spremembo odločitve o stroških pritožbenega postopka. Ker je toženec s pritožbo delno uspel glede odločitve o glavni stvari, je sodišče tožniku naložilo, da tožencu povrne ustrezen del njegovih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženec je po 1. točki tar. št. 21 v zvezi s 1. točko tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT; uporablja se na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008 v povezavi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu, Ur. l. RS, št. 35/2009) upravičen do 625 točk. Ker je toženec priglasil le 600 točk in 2 % materialne stroške (12 točk), mu pripada le toliko. Njegovi stroški pritožbe znašajo 337,09 EUR. Glede na sedanjo odločitev je toženec s pritožbo uspel z 19 %, zato je bilo treba odločiti, da mu je tožnik dolžan povrniti 64,05 EUR stroškov pritožbenega postopka. Le-te je dolžan plačati v 15-dnevnem paricijskem roku od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. Toženec je priglasil tudi stroške revizijskega postopka in ker je uspel z 19 %, mu je tožnik dolžan povrniti njegove stroške revizije (drugi odstavek 154. člena ZPP). Po 3. točki tar. št. 21 OT v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT bi tožencu pripadalo 750 točk in 2 % materialnih stroškov, a mu je revizijsko sodišče priznalo le 600 točk za vloženo revizijo, ker je zahteval le toliko. Skupaj z materialnimi stroški so stroški revizije 612 točk oziroma 337,09 EUR. Ostali stroški (stroški za poročilo stranki) tožencu ne pripadajo, ker so zajeti že v priznanih stroških za sestavo revizije. Toženec je torej uspel z 19 %, zato mu je tožnik dolžan plačati stroške v višini 64,05 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Op. št. (1): Glej tudi Jan Zobec, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2006, str. 508, prim. Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo, str. 231 in Nina Betetto, Ustavna procesna jamstva v dokaznem postopku, Pravna praksa, 2003, št. 21, str. 18 (povzeto po Zobec v opombi 1553, str. 508).

Op. št. (2): Glej tudi mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, Harmonizacija na ravni EU in Sveta Evrope), GV Založba, Ljubljana 2010.