Jedro

Ocena, ali gre za nevarno sredstvo oziroma ali gre za način, s katerim se lahko telo hudo telesno poškoduje, je naloga sodišča in ne izvedenca. Njegova naloga pa je, da na podlagi objektivno ugotovljenih podatkov ugotovi dejstva, ki so pomembna za pravno presojo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Š.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a v zvezi s členi 95/1 in 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku z izrednim pravnim sredstvom, 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu spoznalo obsojenega Š.G. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako izmed kaznivih dejanj določilo kazen po tri mesece zapora ter mu zatem po določilih o steku določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca I.V. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Obsojencu pa je po 1. odstavku 95. člena ZKP v plačilo naložilo še stroške kazenskega postopka. Višje sodišče pa je s sodbo z dne 29.03.2001 zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče je obsojenca obremenilo s plačilom stroškov kazenskega postopka.

Dne 02.07.2001 je zoper takšno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje) vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Meni, da ima izpodbijana pravnomočna odločba razloge glede vseh relevantnih dejstev in da s strani zagovornika očitana kršitev določb Zakona o kazenskem postopku ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo zagovornikovega zatrjevanja v zahtevi so naslednji očitki oziroma kršitve določb procesnega prava:

1.) v sodbah niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih za pravno kvalifikacijo, to je opredelitev dejanja po obtožbi kot kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, povzročene z nevarnim sredstvom oziroma na nevaren način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari po 2. odstavku 133. člena KZ in 2.) v sodbi je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki.

Zagovornik meni, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj šteje, da je palica nevarno sredstvo (dejanje na škodo I.V.), oziroma da je bilo dejanje storjeno na nevaren način (dejanje, storjeno na škodo K.V.), pri čemer še očita sodišču, da ni napravilo samo dokaznega zaključka, temveč je dokazno oceno prepustilo kar izvedencu, s čimer je ta posegel na področje odločanja.

Te navedbe niso utemeljene.

Izpodbijana pravnomočna sodna odločba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in tudi o tem, da je palica nevarno sredstvo (tako sodišče prve stopnje ugotavlja, da je palica, dolžine 68 cm in debeline 3,5 cm, nevarno sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, tem zaključkom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki dodaja še, da gre za nevarno sredstvo še posebej glede na način uporabe, to je, da je obsojenec oškodovanca udaril po enem najobčutljivejših delov človeškega telesa, to je po glavi), kakor tudi o tem, da je oškodovani V. bila telesna poškodba prizadejana na način, s katerim se lahko telo hudo telesno poškoduje (prvostopno sodišče ugotavlja, da gre za nevaren način predvsem glede na starost oškodovanke ter njeno duševno in telesno konstelacijo, ki je razvidna iz zdravstvene dokumentacije, pri čemer se opira na zaključke izvedenca, da bi lahko pri njej prišlo do resnih poškodb kolka, ki so značilne poškodbe starejših žensk).

Sodišče se je pri svojih zaključkih glede načina nastanka poškodb in nevarnosti obsojenčevega ravnanja za oškodovanko oprlo med drugim tudi na mnenje izvedenca medicinske stroke, vendar pa s tem določb Zakona o kazenskem postopku, kot to očita sodišču zagovornik v zahtevi, ni kršilo. Izvedensko mnenje je namreč dokaz in kot vsak drug dokaz podvrženo dvojnemu presojanju, to je presojanju s strani sodišča in s strani strank. Zagovornik v zahtevi utemeljeno navaja, da je ocena, ali gre za nevarno sredstvo oziroma ali gre za način, s katerim se lahko telo hudo telesno poškoduje, naloga sodišča in ne izvedenca, saj je naloga izvedenca le, da na podlagi objektivno ugotovljenih podatkov ugotovi dejstva, ki so pomembna za pravno presojo, sodišče pa potem tak izvid in mnenje sprejme ali pa tudi ne, oziroma ga oceni. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče natančno navedlo, na katere dokaze se je pri svojih zaključkih o tem, ali je palica nevarno sredstvo ali ne, o načinu nastanka poškodb in o tem, ali gre pri dejanju na škodo V. za nevaren način poškodovanja, oprlo (poleg izvedenskega mnenja na izpovedbe obeh oškodovancev, na izpovedbo priče M.B., deloma pa tudi na zagovor obsojenca samega), iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa nadalje tudi jasno izhaja, da je sodišče mnenje izvedenca ocenilo ter ga v celoti sprejelo, saj je menilo, da je zelo natančno in jasno, tako da ni imelo razloga, da mu ne bi sledilo.

Neutemeljena pa je zahteva tudi v delu, kjer zagovornik očita sodišču nasprotje med izpovedbami posameznih prič oziroma listinami ter navedbami o vsebini teh dokumentov v razlogih. Kršitev določb Zakona o kazenskem postopku iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je namreč podana, če se nasprotja nanašajo na odločilna dejstva, nasprotje med povzetki in vsebino listin pa mora biti tudi precejšnje. Okoliščine, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik (ali se je kol potem, ko je obsojenec z njim udarjal po oškodovancu, zlomil po dolžini ali po širini, ali se je razletel le na dva kosa ali na več, ali je oškodovanko udaril poleg tega, za kar je bil spoznan za krivega, še s palico ali ne), pa niso takšne narave, da bi jih bilo mogoče opredeliti po navedenih zakonskih kriterijih, oziroma ne gre za precejšnje nasprotje pri odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Brezpredmetne pa so zagovornikove nadaljnje navedbe v zahtevi, ko opozarja na izpovedbi I.V. in M.B., ki govorita o precej bolj debelem kolu oziroma palici, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča, pri čemer se je sodišče pri svojih zaključkih glede tega oprlo predvsem na zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja Policijske postaje R. na K. (2. odstavek na strani 3 sodbe pritožbenega sodišča). Oporekanje teh ugotovitev sodišča ter zaključkov glede oblike krivde (kar zagovornik uveljavlja v sklepnem delu zahteve in to opredeljuje kot kršitev materialnega zakona) pa pomeni oporekanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani nižjih sodišč, torej uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, ki jih uveljavlja zagovornik, delno pa je zahteva vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (člen 425 ZKP).

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v postopku z izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopku, pri odmeri višine povprečnine pa so bile poleg zapletenosti obravnavane zadeve upoštevane tudi obsojenčeve premoženjske razmere.