Jedro

Tožena stranka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni spoštovala določil ZDR niti po formalni niti po vsebinski plati. V določbah ZDR je natančno opisan postopek, ki ga mora delodajalec izvesti, preden delavcu preneha delovno razmerje pri delodajalcu. Tožena stranka se teh pravil ni držala, saj je tožniku delovno razmerje prenehalo konkludentno (tožnik ni več prihajal na delo, tožena stranka pa mu kljub tej kršitvi, delovnega razmerja ni odpovedala v skladu z zakonskimi določbami). Zato je tožnikov zahtevek, da je delovno razmerje trajalo do spornega datuma, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 13. 10. 2010 do 31. 5. 2011 (I. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas od 13. 12. 2010 do 31. 5. 2011 prijavi v sistem socialnih zavarovanj ter matično evidenco ZPIZ ter mu obračuna plače za mesec oktober 2010 v višini 367,00 EUR za mesece od novembra do maja 2011 pa v višini 748,00 EUR mesečno, od teh zneskov obračuna davke in prispevke za socialno zavarovanje ter tožeči stranki izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača regres za letni dopust za leto 2010 v višini 183,00 EUR bruto, od tega zneska obračuna in plača davke ter tožniku izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 dalje do plačila ter regres za letni dopust za leto 2011 v višini 183,00 EUR bruto, od tega zneska obračuna davke ter tožniku izplača neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožniku izplača dnevnice v višini 3.330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. tč. izreka), ter da tožniku plača stroške postopka v znesku 1.052,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila (IV. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje, smiselno zoper njen ugodilni del, se pritožuje tožena stranka z laično pritožbo. Izpostavlja, da je delavec toženo stranko zavajal in izsiljeval, svojih delovnih nalog ni opravljal v skladu z navodili delodajalca, povzročal je škodo podjetju, odtujeval sredstva delodajalca (gorivo, orodje), zapuščal delo brez vednosti direktorja, ponarejal dokumentacijo zavarovanja v svojo korist, itd.. Delavec je sprva prosil delodajalca, naj mu za preživetje zagotovi delo, vendar tako, da ga ne zaposli, temveč mu izroči denar „na roke“, nato pa je delodajalčevo dobro voljo nesramno izkoristil. Zatrjuje, da je sodba sodišča prve stopnje nepravilna in krivična.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi zgolj izrazila svoje mnenje, da sodba sodišča prve stopnje ni pravilna, ni pa zatrjevala nikakršnih pravnorelevantnih dejstev, ki bi utemeljevala v pritožbi izraženo mnenje, čeprav bi to morala storiti (105. čl. ZPP). Iz pritožbe ni razvidno, na katera dejstva opira tožena stranka svoje mnenje, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov, ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če stranka v pritožbi ne navede konkretnih pritožbenih razlogov, potem ni pogojev za argumentiran odgovor, ki bi ga lahko podalo pritožbeno sodišče. Tožena stranka v pritožbi v celoti izpodbija del sodbe, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, vendar pa je glede vseh ugodenih zahtevkov pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je med strankama obstajalo delovno razmerje od 13. 10. 2010 do 31. 5. 2011. Kljub temu, da za celotno navedeno obdobje med strankama ni bila sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi, pa so v tem času obstajali elementi delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da tožena stranka, v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ni spoštovala določil ZDR niti po formalni niti po vsebinski plati. V določbah ZDR je natančno opisan postopek, ki ga mora delodajalec opraviti, preden delavcu preneha delovno razmerje pri delodajalcu. Nobenega dvoma ni, da se tožena stranka teh pravil ni držala, saj je tožniku sredi aprila 2011 delovno razmerje prenehalo konkludentno. Tožnik ni več prihajal na delo, tožena stranka pa mu kljub tej kršitvi, delovnega razmerja ni odpovedala v skladu z zakonskimi določbami, zato je sodišče pravilno sledilo tožnikovemu zahtevku, da je delovno razmerje trajalo do 31. 5. 2011. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da kljub obstoju delovnega razmerja, tožena stranka tožnika v času trajanja delovnega razmerja ni prijavila v sistem socialnih zavarovanj, prav tako pa ni obračunavala plač ter plačevala obveznih prispevkov in davkov, je za navedeno obdobje sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da tožnika za ta čas prijavi v sistem socialnih zavarovanj ter mu obračuna in izplača plače glede na Zakon o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 13/2010). Ker je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki, je bil upravičen tudi do regresa za letni dopust, ki ga je sodišče prve stopnje za leti 2010 in 2011 pravilno odmerilo v sorazmernem delu. Prav tako je glede na Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Uredba, Ur. l. RS, št. 38/1994 s sprememb.) toženi stranki pravilno naložilo v plačilo dnevnice za čas, ko je bil tožnik na službeni poti v tujini ter stroške pravdnega postopka.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).