Jedro

Pri spremembi preživnine se lahko kredit upošteva le za reševanje osnovnega ne pa luksuznega stanovanjskega vprašanja.

Pritožbena navedba o tem, da je potrebno stanovanjske stroške deliti na tri dele, ker naj bi od oktobra 2011 v stanovanju živel partner toženkine matere, je nedopustna (in zato neupoštevna) pritožbena novota. Novote so v družinskih sporih sicer dopustne, vendar pa je takšna ureditev namenjena zgolj varovanju koristi otrok, česar pa seveda ni moč reči za omenjeno navedbo, saj bi imelo njeno upoštevanje ravno nasprotni učinek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžan tožnik od 09. 02. 2010 za preživljanje mladoletne H. R. namesto preživnine določene s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 3494/2006 z dne 19. 06. 2007, plačevati mesečno preživnino v višini 305,00 EUR, in sicer do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec (do izdaje sodbe zapadle obroke pa je dolžan plačati v roku 15 dni) v znesku določenim s predmetno sodbo do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu Vlade RS in na podlagi obvestila pristojnega CSD, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje (točka I izreka sodbe). V višjem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe). Nadalje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (točka III izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka). Poudarja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo s tem, ko je zaključilo, da je tožnik zmožen plačevati mesečno preživnino v višini 305,00 EUR, kar je oprlo na domnevo, da so njegove preživninske zmožnosti večje, kot jih prikazuje. Pri tem pa je zanemarilo njegovo trditev, da mu denar za ohranitev podjetja (ki mu predstavlja edini vir zaslužka) začasno posojajo prijatelji. Tudi izvedenec pri svojem skrbnem pregledu tožnikovega poslovanja ni zaznal dvomljivih izplačil iz računa podjetja, izplačilo kilometrine in povračila gotovinskih plačil pa so po izvedenčevem mnenju v sprejemljivih okvirih, kar izključuje možnost, da bi tožnik posloval preko fiktivnih računov ali na druge načine, kot mu to očita toženkina mati. Njegova trenutna ekonomska situacija ne dopušča, da bi mesečno plačeval več kot 150,00 EUR (kot sedaj tudi plačuje). Sodišče prve stopnje je verjelo neresničnim besedam toženkine matere (in to nekritično upoštevalo pri oceni tožnikovih premoženjskih zmožnosti), da je njegovo novo stanovanje luksuzno in da ima v njem posebno opremo. To stanovanje, ki si ga je kupil na kredit, ko si je takšen izdatek še lahko privoščil (zato da si je rešil osnovno stanovanjsko vprašanje), je primerljivo s tistim, v katerem živi toženka. Sodišče prve stopnje je zmotno (nepopolno) ugotovilo dejansko stanje v zvezi s toženkinimi mesečnimi stroški. Tako pri ugotavljanju njenih stanovanjskih stroškov ni upoštevalo, da od oktobra 2011 z njo in njeno materjo živi materin partner, zaradi česar bi se ti morali deliti na tri dele (zato na toženko ne odpade 125,00 EUR ampak 83,33 EUR). Sodišče prve stopnje je skupne toženkine stroške delilo na pol, čeprav slednja pri tožniku preživi 10-12 dni na mesec, v tem času pa so stroški (za nakup hrane, oblačil, kozmetike in drugih potrebnih stvari) na strani tožnika. Tako realni mesečni stroški za prehrano znašajo bistveno manj od ocenjenih 130,00 EUR oziroma za obleko in obutev manj od ocenjenih 100,00 EUR. Enako velja glede stroškov za počitnice in razvedrilo (ocenjenih na mesečni znesek 45,00 EUR), saj toženka (na njegove stroške) polovico počitnic preživi z njim, medtem ko mesečni strošek za logopeda (ocenjen na 40,00 EUR) z ničemer ni izkazan, sodišče pa materinih izjav ni preverilo. Ker je ocenilo, da so materine premoženjske razmere boljše od tožnikovih, bi se morali stroški potrebni za toženko deliti v skladu s to ugotovitvijo (v skladu z določbo 129. člena ZZZDR se preživninsko breme deli glede na materialne/preživninske zmožnosti obeh staršev), ne pa na pol. Sodišče prve stopnje je nadalje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je z odločitvijo, da je dolžan tožnik do izdaje sodbe zapadle obroke plačati v roku 15 dni (s tem mu je hkrati naložilo tudi, da mora za nazaj plačati preživnino v višini 150,00 EUR, ki jo je že tekoče poravnaval, kar bi moralo od zapadle preživnine pravzaprav odšteti) in da v primeru zamude tečejo zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje, dosodilo nekaj drugega, kar je tožnik v tožbenem zahtevku zahteval. Ker nič od tega tožnik v svojem zahtevku ni omenjal (niti nasprotna stranka v obliki nasprotne tožbe), je sodišče prve stopnje kršilo določbo 2. člena ZPP.

3. Tožena stranka je v odgovoru pritožbenemu sodišču predlagala, da tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo vse pravočasno zatrjevane relevantne okoliščine (spremenjene razmere) ter v skladu z določbo 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) pravilno odločilo o (delnem) znižanju preživnine oziroma v preostalem tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Zaključek sodišča prve stopnje, da so tožnikove pridobitne zmožnost vseeno višje, kot jih prikazuje, je logičen in prepričljivo pojasnjen. Dejansko ne gre verjeti, da bi zgolj s trenutno zatrjevano plačo (1.100,00 EUR) uspeval mesečno pokrivati ne samo kreditno obveznost (870,00 – 900,00 EUR) in plačevati preživnino za toženko (trenutno 150,00 EUR), ampak se hkrati (upoštevajoč tudi njegovo izpovedbo, da živi s partnerko, ki ima 9 in 11 let stara otroka in ki je vmes za nekaj časa izgubila službo) z njo uspel cel mesec tudi preživljati oziroma kriti svoje osnovne življenjske stroške (poleti pa šel še na dopust v Dalmacijo) (1). Navedba o tem, da mu denar posojajo prijatelji, je bila povsem splošna in neizkazana. Tudi sicer pa je navajal, da naj bi s tako posojenim denarjem „pri življenju“ ohranjal svoje podjetje, medtem ko je zaključek sodišča prve stopnje (o višjih pridobitnih zmožnostih, kot se prikazujejo) osnovan na skupnem obsegu njegovih osebnih mesečnih obveznosti oziroma stroškov.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi nadalje pravilno obrazložilo, da se lahko kredit upošteva le za reševanje osnovnega ne pa luksuznega stanovanjskega vprašanja (2). Da je tožnikovo stanovanje luksuzno (in s posebno opremo), izhaja iz konkretne in prepričljive izpovedbe toženkine matere (zaradi česar ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje njenim navedbam zgolj nekritično sledilo). Pri tem nakupu je šlo torej za precej več kot zgolj reševanje osnovnega stanovanjskega problema. Nerelevantne so pritožbene navedbe, da je njegovo stanovanje primerljivo tistemu, v katerem živi toženka (ta trditev je tudi sicer nova) oziroma da si ga je kupil na kredit, ko si je takšen izdatek lahko privoščil. Sedanje spremenjene (slabše) okoliščine na njegovi prihodkovni strani ob upoštevanju, da ima preživninska obveznost do toženke prednost, narekujejo tudi ustrezno prilagoditev reševanja „stanovanjskega vprašanja“ (3) in posledično v zvezi z njim nastalih kreditnih obveznosti. Iz omenjenega razloga tudi ni moč slediti njegovi navedbi, da ni zmožen plačevati več kot 150,00 EUR mesečne preživnine.

8. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost (popolnost) ugotovitve glede obsega mesečnih izdatkov potrebnih za toženkino preživljanje, pri čemer je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno tudi, da je v tem okviru sodišče prve stopnje ustrezno (dovolj „kritično“) ovrednotilo izpovedbo toženkine matere (4). Pritožbena navedba o tem, da je potrebno stanovanjske stroške deliti na tri dele, ker naj bi od oktobra 2011 v stanovanju živel partner toženkine matere, je nedopustna (in zato neupoštevna) pritožbena novota (5). Okoliščina, da naj bi toženka preživela 10 – 12 dni mesečno pri njem, je v prvi vrsti v nasprotju z njegovo lastno izpovedbo, češ da stikov že eno leto ni bilo. Tudi če bi to držalo, ne gre spregledati, da je preostali (bistveno večji) del meseca pri mami, ki zanjo skrbi in pokriva njene vsakodnevne stroške. V pritožbi podane navedbe o tožnikovih stroških za toženkino kozmetiko, za njeno preživljanje počitnic (6) in za „druge stvari, ki jih potrebuje“, so prav tako nedopustna novota, medtem ko so trditve o stroških za njeno prehrano in oblačila v okviru prvostopenjskega postopka ostale na povsem splošni (nekonkretizirani) ravni (7).

9. Pravilna je pritožbena navedba, da odločanje o porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša ni samo računska operacija. Vendar to ne velja toliko zaradi okoliščine, ki jo navaja pritožnik, in sicer da se to breme brez ozira na njune pridobitne zmožnosti ne bi smelo avtomatično deliti na pol (8). Že sam 129. člen ZZZDR namreč jasno napotuje na upoštevanje pridobitnih zmožnosti zavezanca (9). Bistveno bolj ji značaj zgolj računske operacije jemlje okoliščina, da je potrebno pri porazdelitvi preživninskega bremena upoštevati vse okoliščine primera, in sicer tudi denarno neocenljive prispevke staršev (10). V ta okvir v konkretnem primeru nedvomno sodi tudi okoliščina, da za toženko večino časa (zadnje leto pa v celoti) skrbi in jo varuje njena mama. Z ozirom na to okoliščino (ki jo kot tak relevantnen razlog izrecno omenja tudi sodišče prve stopnje) je navkljub ugotovitvi, da so premoženjske razmere toženkine matere boljše od tožnikovih, odločitev sodišča prve stopnje, da se mesečni stroški toženkinega preživljanja razdelijo med oba starša na pol, povsem pravilna.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe o prekoračitvi tožbenega zahtevka s strani sodišča prve stopnje oziroma kršitvi 2. člena ZPP. Glede tega očitka velja uvodoma poudariti, da v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter v sporih o stikih otrok s starši in z drugimi osebami sodišče ni vezano na postavljene zahtevke, kadar tako določa zakon, pa lahko o tem odloči tudi brez postavljenega zahtevka (drugi odstavek 408. člena ZPP). Na tej podlagi je sodišče prve stopnje povsem upravičeno odločilo, da je dolžan tožnik do izdaje sodbe zapadle obroke plačati v roku 15 dni. Ker je višina preživnine znižana že za čas od 09. 02. 2010 dalje, je seveda moralo določiti (skrajni) rok, v katerem jih je dolžan tožnik plačati (Tisto kar je iz naslova do izdaje izpodbijane sodbe zapadlih preživninskih obrokov že plačal, pa seveda ni dolžan plačati ponovno oziroma bo to lahko v primeru prisilne izterjave/izvršbe tudi ugovarjal). Zakonske zamudne obresti za primer zamude s plačilom posameznega obroka mesečne preživnine so bile predvidne že v sodni poravnavi z dne 19. 06. 2007 (tretji odstavek), s katerim je bila prvič določena višina mesečne preživnine v korist mladoletne toženke. Ker se z izpodbijano sodbo takrat dogovorjena višina zgolj znižuje, so že iz tega razloga pritožbeni očitki neutemeljeni.

11. Ker (obravnavani) pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. ZPP). Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožeče stranke (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Okoliščina, da izvedenec ob pregledu bančnih izpisov prometa na računu tožnikovega podjetja in njegovega osebnega računa ni zaznal dvomljivih izplačil iz računa podjetja (in da naj bi bila izplačila kilometrine in povračila gotovinskih plačil v sprejemljivih okvirih), na to ugotovitev nima nobenega vpliva. Tudi sicer sodišče prve stopnje tožniku ni „očitalo“, da na tak oziroma drugače nedovoljen način prihaja do dodatnih sredstev. Izhajajoč iz skupnega obsega njegovih mesečnih stroškov (kot jih je omenil sam oziroma mu mesečno nastajajo s pokrivanjem osnovnih življenjskih potreb), ki je očitno večji od njegove mesečne plače, je naredilo zgolj (logičen) zaključek, da morajo biti sredstva, s katerimi mesečno razpolaga, višja od prikazanih.

(2) Glej tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 2254/2011 z dne 10. 08. 2011, v zvezi z upoštevanjem posojilnih obveznosti (in izvršilnih postopkov) pri spremembi preživnine.

(3) Ob zaslišanju je sam povedal, da razmišlja o prodaji stanovanja, kot tudi da ni „normalno“ da ima za 1.300,00 EUR leasinga in kredita.

(4) Pri tem pa ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v njeno izpovedbo glede toženkinih mesečnih stroškov za logopeda.

(5) Novote so v družinskih sporih sicer dopustne (glej 414. člen ZPP), vendar pa je takšna ureditev namenjena zgolj varovanju koristi otrok, česar pa seveda ni moč reči za omenjeno navedbo, saj bi imelo njeno upoštevanje ravno nasprotni učinek).

(6) V pritožbi navaja, da naj bi polovico počitnic preživela z njim.

(7) Poleg tega tudi popolnoma neizkazane.

(8) Že sam 129. člen ZZZDR jasno napotuje na upoštevanje pridobitnih zmožnosti zavezanca.

(9) Ob upoštevanju zgolj pridobitnih zmožnosti bi to odločanje še vedno v veliki meri ohranjalo značaj računske operacije.

(10) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 346/2009 z dne 28. 05. 2009.