Jedro

Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je bil tožnik, ko je zapustil območje Republike Slovenije, še otrok in je zato v postopku glede okoliščin odhoda in razlogov za to, da se družina kasneje ni več vrnila, upoštevala razloge njegovih staršev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ, to je Upravna enota Nova Gorica, je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je vložil na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD).

2. V obrazložitvi odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da je na podlagi zbranih dokazov in podatkov iz uradnih evidenc ugotovil, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, in sicer SR Srbije, da je imel dne 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno bivališče in mu je prijava stalnega prebivališča prenehala dne 26. 2. 1992. Tožnik je v prošnji sicer zatrjeval, da je v Republiki Sloveniji bival vse do 9. 4. 1992 in da šele od 10. 4. 1992 dalje biva v Srbiji na naslovu A., vendar pa je, drugače od tega, tudi navedel, da je Republiko Slovenijo dejansko zapustil že konec junija 1991 in to skupaj s starši in sestro, saj je bil še otrok in je obiskoval osnovno šolo. Kot razlog za odhod je navajal, da je bil njegov oče zaposlen kot carinik na mejnem prehodu ter da mu je namestnik komandirja povedal, da mu ne more zagotoviti varnosti in naj družino čimprej odpelje stran, kot tudi, da verjetno ne bo več mogel delati na carini, ker je za Jugoslavijo in ne za Slovenijo. Zato je oče vzel dopust in družino odpeljal v Srbijo. Tožnik je še pojasnil, da se po odhodu iz Republike Slovenije ni več poskušal vrniti. Kot dokaz, da je dejansko bival na območju Republike Slovenije tudi po 23. 12. 1990, je predložil dokazilo o tem, da je oče dne 9. 4. 1992 plačal najemnino za stanovanje na naslovu B. 3. Po zaprosilu prvostopenjskega organa za pravno pomoč, je bil tožnik v postopku zaslišan pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu, kjer je podal izjavo na zapisnik. Povedal je, da se točnega datuma, ko so se odselili iz Republike Slovenije, bilo pa je julija 1991. Od takrat dalje biva v Srbiji. Slovenijo je zapustil skupaj s starši, saj je bil takrat še otrok, in sicer zaradi očetove službe in zaradi groženj. Kdaj je to bilo, se točno ne spomni, bilo pa je ob koncu julija leta 1991. Najemnino za stanovanje so kljub temu poravnali za čas do leta 1992, četudi so vse od odhoda iz Slovenije živeli v Srbiji, tam pa je tudi nadaljeval in zaključil s šolanjem. Po tem, ko je zapustil območje Republike Slovenije, ni več poskušal pridobiti dovoljenja za prebivanje ali državljanstva, vračal pa se ni, ker to ni uspelo niti njegovim staršem. V Sloveniji ima veliko prijateljev.

4. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da je tožnik na dan 23. 12. 1990 imel prijavljeno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar pa bi lahko sedaj pridobil dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD le, kolikor bi bilo izkazano, da od dne 25. 6. 1991 tudi dejansko prebiva na tem ozemlju, torej če bi bilo izkazano, da je ima v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov. Ta pogoj je izpolnjen, če je oseba zapustila območje Republike Slovenije in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, lahko pa tudi več, kolikor so obstajali razlogi za upravičeno odsotnost, ki jih določa 1. č člen ZUSDDD in te prvostopenjski organ v odločbi tudi citira. Če je odsotnost zaradi teh razlogov trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega bivanja za to obdobje izpolnjen, sicer pa le, če ravnanja osebe kažejo, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo ter tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik pogoja dejanskega bivanja ni izkazal, saj se po tem, ko je s starši zapustil Republiko Slovenijo, ni več vračal, razlogi, ki jih navaja za svoj odhod, pa niso razlogi, ki sodijo med upravičene razloge odsotnosti po 1.č členu ZUSDDD. Sam je pojasnila, da je Slovenijo zapustila v juliju 1991 in se ni več skušal vrniti. To, da je bila poravnana najemnima za stanovanje dne 10. 4. 1992, zato ni dokaz, da je vse do takrat tudi dejansko bival v Sloveniji. Na podlagi opisanih podatkov je prvostopenjski organ ocenil, da tožnik ni izkazal dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji in je njegovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil. 5. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo organa prve stopnje, povzelo vsebino vseh zbranih dokazov in tožnikove izjave na zapisnik ter se pridružilo ugotovitvam prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je prvostopenjski organ v postopku tožnika seznanil z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter mu dal možnost, da se o tem izjavi. Poudaril je, da je bil tožnik ob odhodu iz Republike Slovenije otrok in da se zato glede izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji upoštevajo razlogi upravičene odsotnosti staršev. Pridružil se je ugotovitvi prvostopenjskega organa, da razlogi, ki jih tožnik navaja za odhod družine iz Republike Slovenije, niso upravičeni razlogi odsotnosti, ki jih določa tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD. Odsotnost tožnika ni bila posledica zavrnitve vstopa v Republiko Slovenijo, saj tožnik za to ni predložil nobenega dokaza ali predlagal njegove izvedbe, prav tako to ni izkazal za svoje starše. Tožnik nikoli ni zaprosil za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje ali pridobitev državljanstva. Prav tako ni izkazano, da bi tožnik Republiko Slovenijo zapustil zaradi razlogov izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je večkrat sam pojasnil, da je s starši odšel že v juliju 1991, medtem ko je do izbrisa iz registra stalnega prebivalstva prišlo šele dne 26. 2. 1992. Drugostopenjski organ je na podlagi izjave tožnikovega očeta, ki jo je dne 19. 11. 2015 podal na zapisnik kot stranka v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ugotovil, da je bil ta premeščen v carinarnico v ... z dnem 1. 8. 1991 in je takrat tudi prišlo do odhoda njegove družine. Drugostopenjski organ je še izpostavil, da bi lahko tožnikov oče, skladno z Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, nadaljeval z delom v Carinarnici ... kot delavec upravnega organa Republike Slovenije, vendar pa te možnosti ni izkoristil, pač pa se odločil, da z delom nadaljuje v carinarnici v ... To ne pomeni, da je bil tožnikov oče poslan na delo v tujino, torej da bi ga na to delo poslala pravna oseba Republike Slovenije, pač pa je bil premeščen na podlagi odločitve upravnega organa nekdanje SFRJ.

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je iz vseh dokazil, ki jih je predložil svoji vlogi, razvidno, da je do dne 10. 4. 1992 bival na naslovu B., kar dokazuje potrdilo o plačani najemnimi in pogodba o predaji stanovanjske pravice. Rodil se je v Sloveniji, v Šempetru pri Gorici in pridobil matično številko občana. Če je otrok rojen v določeni državi, pa četudi starši ne živijo v njej, pridobi s tem državljanstvo te države, njemu pa se zavrača že pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Njegov oče in drugi v družini so večkrat neuspešno slušali vstopiti v Republiko Slovenijo. V upravnem spisu se nahajajo tudi druga dokazila in meni, da ta zadoščajo, izpolnjuje pa vse pogoje za pridobitev dovoljenja za prebivanje. Ne ve, zakaj on in njegova družina niso zaželeni. Smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ter spremeni tako, da se njegovi prošnji ugodi.

7. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje. Sodišče je zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami, s katerimi ponavlja pritožbene razloge, pa še dodaja:

10. 1. člen ZUSDDD določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in ki od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je določeno kot pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje in kdaj je navedeni pogoj izpolnjen, oziroma katera odsotnost iz Republike Slovenije ne prekinja dejanskega življenja, določa prvi odstavek 1. č člena ZUSDDD s tem, da opredeljuje, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenija zaradi razlogov iz tretjega odstavka istega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Če je torej oseba iz Republike Slovenije odsotna zaradi enega izmed razlogov, ki so našteti v šestih alinejah tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, gre za upravičeno odsotnost. 11. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno upoštevala, da je bil tožnik, ko je zapustil območje Republike Slovenije, še otrok in je zato v postopku glede okoliščin odhoda in razlogov za to, da se družina kasneje ni več vrnila, upoštevala razloge njegovih staršev. Tisti, ki so kot otroci, oziroma mladoletni zapustili Republiko Slovenijo, namreč niso imeli možnosti, da bi sami odločali o svojem življenju in bivanju, pač pa je bilo to odvisno od njihovih staršev. Nepomembno pa je, da se je tožnik rodil v Sloveniji, saj s tem ni pridobil tudi državljanstva Republike Slovenije, kot smiselno zatrjuje. Četudi sodišče ugotavlja, da je tožnik to okoliščino izpostavil šele v tožbi in gre zato za tožbeno novoto, ki je ni dopustno upoštevati (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), pa vendarle pojasnjuje, da je bil tožnik rojen dne 16. 12. 1979 v času obstoja nekdanje SFRJ. V času njegovega rojstva je v tedanji SR Sloveniji veljal Zakon o državljanstvu SRS (Uradni list SRS, št. 23/76). Skladno s tem zakonom je otrok pridobil državljanstvo SR Slovenije, če sta bila kumulativno izpolnjena dva pogoja, to je, če je bil otrok rojen na območju te republike in če sta bila ob otrokovem rojstvu oče in mati državljana SR Slovenije ter sta prebivala v SR Sloveniji (2. člen). Če ti pogoji niso bili izpolnjeni, je otrok pridobil državljanstvo SR Slovenije tudi v primeru, če sta se starša o tem sporazumela. Sodišče po podatkih upravnega spisa ugotavlja, da je tožnik v času rojstva pridobil državljanstvo takratne SR Srbije in ne SR Slovenije, kar pa pomeni, da ga to uvršča med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ, pri tem pa ni dvoma, da je na dan 23.12.1990 imel v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. 12. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije ni bila posledica enega od razlogov, ki jih določa tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD, s tem pa njegova odsotnost tudi ni upravičena, torej taka, da bi bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen. Sodišče zato tožnikovim tožbenim navedbam ne more slediti, saj jih izključujejo podatki iz uradnih evidenc, zbrani dokazi in tožnikove navedbe v izjavi, ki jo je podal v postopku. Tožnik je bil z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami pred izdajo izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa tudi seznanjen. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da plačilo najemnine na dan 10. 4. 1992, in to za nazaj, ne pomeni, da je tožnik takrat tudi bival v B. Iz navedb v prošnji in nadaljnjih pisnih vlogah, kot tudi iz njegove izjave na zapisnik namreč izhaja, da je skupaj z družino zapustil območje Republike Slovenije že ob koncu julija 1991. Tako navedbo smiselno potrjuje dejstvo, da je njegov oče z dnem 1. 8. 1991 pričel z delom v carinarnici v ..., kamor je bil premeščen. Vse to torej kaže, da je tožnik območje Republike Slovenije zapustil s starši ob koncu julija 1991 in torej družina ni odšla zaradi izbrisa, kot zatrjuje, kasneje pa se, kot je sam povedal, ni več vračal, niti po tem, ko je postal polnoleten in je lahko sprejemal samostojne odločitve o svojem bivališču. Trditve tožnika, da je bil družinskim članom zavrnjen vstop v Slovenijo, niso z ničemer izkazane, nesporno tudi je, da vse do sedaj ni nikoli zaprosil za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje ali državljanstvo. Sodišče pritrjuje tudi drugostopenjskemu organu, ki je posebej izpostavil, da bi lahko tožnikov oče nadaljeval z delom kot uslužbenec upravnega organa Republike Slovenije na podlagi določb Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, vendar pa se je očitno družina odločila za odhod v Srbijo, kamor je bil tožnikov oče kot carinik premeščen z odločitvijo upravnega organa nekdanje SFRJ. Tam tožnik živi, tam se je šolal in sodišče ne dvomi, da je tam, glede na vse doslej navedeno, središče njegovih življenjskih interesov. Te okoliščine so podrobno pojasnjene v izpodbijani odločbi in se tem ugotovitvam, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), kar pa obenem pomeni, da pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa ZUSDDD za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

13. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.