Jedro

Tožnica stranske udeležbe tretje osebe ne more aktivno izposlovati, niti s predložitvijo novih dejstev oziroma dokazov (prva točka 260. člena ZUP). Stransko udeležbo – tudi v primeru obnove postopka – lahko zahteva le oseba, ki ji ta pravica gre. Vsako nastopanje v upravnem postopku je namreč pogojeno z varovanjem pravnega interesa, ki je po definiciji osebna korist. Tožnica torej lahko v upravnem postopku, enako pa tudi v zahtevi za obnovo tega postopka, varuje le svojo, ne pa tudi tuje pravne koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z izdajo odločbe o razlastitvi z dne 18. 3. 2016. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica v razlastitvenem postopku, ki se je nanašal na več zemljišč, nastopala kot razlastitvena upravičenka. V naknadnem nepravdnem postopku zaradi določitve odškodnine, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Kamniku, je prejela pisanje družbe A., iz katerega izhaja, da je ta družba lastnica optične kabelske kanalizacije, ki poteka prek nepremičnin, razlaščenih z omenjeno razlastitveno odločbo. To izhaja tudi iz obvestila GURS o vpisu objektov v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture, zaradi česar je tožnica menila, da bi morala biti tudi družbi A. dana možnost udeležbe v razlastitvenem postopku.

2. Prvostopenjski organ se v prvi vrsti sklicuje na okoliščino, da pisanje družbe A. ne pomeni novega dejstva oziroma dokaza v smislu prve točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je mogoče za tako dejstvo ali dokaz šteti le tista dejstva in dokaze, ki so že obstajali v času prvega odločanja, vendar jih v prejšnjem postopku ni bilo mogoče navesti, ker se zanje ni vedelo. Tek nepravdnega postopka zaradi določitve odškodnine in vloga družbe A. v tem postopku zato ne pomenita novega dejstva oziroma dokaza, saj te okoliščine v času odločanja v postopku, ki naj bi bil predmet obnove, niso obstajale. Poleg tega organ dodaja še, da tožnica ne more vložiti predloga za obnovo postopka v imenu družbe A., tudi sicer pa z razlastitveno odločbo ni bilo v ničemer poseženo v pravice ali pravne koristi te družbe, ki jih ima kot lastnica optične kabelske kanalizacije. Prvostopenjski organ je zato tožničin predlog za obnovo postopka zavrgel. 3. Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da je iz razlastitvene odločbe mogoče povzeti, da so na nepremičninah, ki so predmet razlastitve, vknjižene stvarne pravice (služnosti in hipoteka) vendar upravni organ o njih ni odločal, ker razlastitvena upravičenka ni podala takega zahtevka. Te stvarne pravice zato z razlastitvijo niso ugasnile. Poleg tega drugostopenjski organ meni, da tožnica ni upravičena do vložitve predloga za obnovo postopka iz razlogov, ki jih uveljavlja, saj se ti razlogi nanašajo na za optično kabelsko kanalizacijo, ki je v lasti gospodarske družbe A.. Zato le ta gospodarska družba, ne pa tudi tožnica, izkazuje pravni interes za varstvo pravic oziroma pravnih koristi v zvezi s to kabelsko kanalizacijo in s tem tudi za vložitev predloga za obnovo postopka.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se je prvostopenjski organ napačno opredelil do ključnega vprašanja obstoja novega dejstva oziroma dokaza. V predlogu za obnovo postopka je namreč navedla, kdaj je za nova dejstva izvedela, ta dejstva pa so obstajala že v času odločanja o razlastitvi ali celo prej, saj je ključen dokaz, ki po tožničinem mnenju pomeni tudi pravno pomembno dejstvo, obstajal že v letu 2013, ko so bili predmetni objekti vpisani v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture. Ta kataster ima naravo javne zbirke, tako da bi toženka morala vedeti za podatke iz njega, predvsem pa bi se morala opredeliti do tožničine navedbe, da je ta dokaz očitno obstajal že v letu 2013, pa se v postopku na prvi stopnji zanj ni vedelo.

5. Zatrjevano absurdnost zadeve ponazarja s primerom, ko bi razlastitev tekla zoper tretjega, ki je bil v trenutku razlastitve kupec nepremičnin, vendar še ne vpisan v zemljiško knjigo, in se sprašuje, ali taka oseba prav tako ne bi imela izkazanega interesa, ali pa bi morda lahko kasneje uveljavljala v obnovitvenem postopku, da je bila v resnici razlaščena njena, še nevpisana nepremičnina. Tožnica meni, da je v obravnavani zadevi zapletov celo manj, saj iz javne evidence izhaja, da je lastnik infrastrukture tretji, to dejstvo pa je obstajalo že leta 2013. 6. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj na glavni obravnavi izvede dokaze in nato izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli predlagano obnovo postopka oziroma podredno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi vračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni od izdaje odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Kot je mogoče povzeti iz prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe ter tožbe, je tožnica predlagala obnovo postopka zato, ker meni, da bi moralo v tem postopku kot stranka oziroma stranski udeleženec sodelovati tudi podjetje A. kot lastnik kabelske kanalizacije, ki poteka po razlaščenih zemljiščih. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica s tem smiselno uveljavljala obnovitveni razlog iz devete točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Tega v ničemer ne spreminja okoliščina, da je predlagateljica obnove šele naknadno izvedela za to oziroma pridobila možnost predložiti dokaze v zvezi s tem.

10. ZUP osebam, ki v postopku niso stranke, vendar pa varujejo svoj pravni interes (stranskim udeležencem), udeležbo sicer omogoča, ne pa tudi zapoveduje; tako npr. prvi odstavek 43. člena govori o pravici udeleževati se postopka, četrti in šesti odstavek 143. člena pa izrecno urejata situacijo, v katerih je bila oseba sicer povabljena k udeležbi v postopku, vendar ni priglasila stranske udeležbe. Zato bi tožnica lahko v prvotnem postopku organ kvečjemu opozorila na obstoj take osebe, ni pa imela pravne podlage, da bi njeno udeležbo v upravnem postopku zahtevala, organ pa ne, da bi tako osebo k stranski udeležbi prisilil. Stranska udeležba je torej odvisna izključno od odločitve osebe, ki izpolnjuje pogoje zanjo, ne pa od volje strank v postopku, v tem primeru tožnice.

11. To po eni strani pomeni, da tožnica stranske udeležbe tretje osebe ne more aktivno izposlovati, niti s predložitvijo novih dejstev oziroma dokazov (prva točka 260. člena ZUP), po drugi strani pa, da lahko stransko udeležbo – tudi v primeru obnove postopka – zahteva le oseba, ki ji ta pravica gre. Vsako nastopanje v upravnem postopku je namreč pogojeno z varovanjem pravnega interesa (glede stranke prim. npr. drugo točko prvega odstavka 129. člena ZUP, glede stranskega udeleženca pa izrecno določbo prvega odstavka 43. člena ZUP), ki je po definiciji osebna korist (prim. drugi odstavek 43. člena ZUP). Tožnica torej lahko v upravnem postopku, enako pa tudi v zahtevi za obnovo tega postopka, varuje le svojo, ne pa tudi tuje pravne koristi. Kako naj bi s predlagano obnovo postopka zavarovala svoje pravne koristi (torej izboljšala svoj pravni položaj), tožnica ne navaja, kaj takega pa ne izhaja niti iz njenega "primera", ki se smiselno nanaša na zaščito pravnih interesov kupca predmetnih nepremičnin, torej razlastitvenega zavezanca, kar tožnica ni.

12. Kolikor želi tožnica morda uveljaviti - kar iz tožbe sicer neposredno ne izhaja -, da bi morale biti predmet razlastitvenega postopka tudi stvarne pravice, katerih nosilec je podjetje A., sodišče pripominja, da se na kaj takega ni nanašal ne predlog za obnovo postopka, ne tožbeni predlog v tem upravnem sporu, niti ne bi moglo do tega priti zgolj z udeležbo omenjenega podjetja kot stranskega udeleženca v obnovljenem razlastitvenem postopku.

13. Tožnica torej ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka iz razloga, na katerega se sklicuje, zato je toženka ravnala v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZUP, ko je njen predlog iz tega razloga zavrgla. To pomeni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je sodišče po prvem odstavku 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica je sicer v tožbi predlagala več dokazov, vendar se ti dokazi nanašajo izključno na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama nista sporna, niti ni mogoče na kaj takega sklepati vsaj posredno, iz tožbenih navedb. Tudi sicer temelji odločitev izključno na razlagi in uporabi določb ZUP, tako da je sodišče lahko v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

14. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.