Jedro

Stranka je pravni interes za udeležbo v postopku izkazala s sklicevanjem na to, da je lastnica zemljišča, ki meji na zemljišče, na katerem se izvaja dejavnost, ki je predmet obravnavanega okoljevarstvenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Agencije RS za okolje št. 35472-98/2016-24 z dne 10. 11. 2017 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,59 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom je bila zavržena pritožba tožeče stranke zoper okoljevarstveno dovoljenje Agencije RS za okolje, št. 35472-98/2016-15 z dne 25. 8. 2017. S slednjim je bilo odločeno, da se izrek okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo odpadkov, št. 35472-69/2010-21 z dne 8. 3. 2011, spremenjenega z odločbama št. 35472-124/2014-3 z dne 8. 9. 2014 in št. 35457-33/2015-5 z dne 15. 9. 2015 za obratovanje kompostarne v objektu za bogatenje zemlje, ki se nahaja na lokaciji ..., izdanega upravljalcu A. d.o.o. iz Ljubljane, spremeni tako, da se okoljevarstveno dovoljenje izda istemu upravljalcu za obratovanje kompostarne v objektu za bogatenje zemlje z zmogljivostjo predelave 7.260 ton biološko razgradljivih odpadkov na leto. Naprava je sestavljena iz tehnoloških enot: sprejemne grede, zorilne grede, grede za pripravo obogatene zemlje, industrijske hale (pakiranje in skladiščenje) in manipulativnih površin, kjer je prostor za zunanje skladiščenje gotovega komposta. V odločbi so podrobno določene zahteve, ki jih mora izpolnjevati upravljalec.

2. Zoper to odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ta pa je bila z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom zavržena. Prvostopni organ se v obrazložitvi sklicuje na 229. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in pojasnjuje, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni sodelovala kot stranski udeleženec, kot upravičena stranka pa bi lahko vložila pritožbo le v primeru, da je organ neupravičeno ne bi pritegnil v postopek oziroma da ne bi ravnal v skladu s 44. členom ZUP. V pritožbi bi morala navesti, v čem je njen pravni interes in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze.

3. Prvostopni organ zaključuje, da tožeča stranka ni konkretizirala in obrazložila, v katere pravice in pravne koristi, naj bi bilo poseženo z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem. Zatrjevanje tožeče stranke, da je lastnica nepremičnine št. ... k.o...., ki v naravi predstavlja sosednjo parcelo obrata in predstavlja neposredno povezavo z obratom, po mnenju prvostopnega organa pomeni zgolj pavšalno sklicevanje in s tem tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa oziroma varstva svojih pravic in pravnih koristi, prav tako ne z izjavo, da se z izdajo okoljevarstvenega dovoljenja povzroča škoda na njeni nepremičnini, ne da bi pri tem navedla, katere svoje pravice ali pravne koristi želi varovati v upravnem postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Glede pritožbenih navedb, s katerimi izpodbija odločitev, da ni potrebno izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja, pa prvostopni organ pojasnjuje, da gre za pravnomočno odločitev, ki ne more biti predmet pritožbenih razlogov zoper izdano okoljevarstveno dovoljenje, ki se vodi kot samostojni upravni postopek.

4. Tožeča stranka tudi na podlagi določb 21. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS), s katerim so določene izvirne naloge občine, ni upravičena do udeležbe v postopku. Upravni organ pojasnjuje, da se v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja uporabljajo določbe 82. do 85. in 20. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ter podzakonski predpisi: Uredba o odpadkih, Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata, Uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo in Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, v teh predpisih pa ni nikjer določeno, da je pogoj za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja tudi Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za nižinski del Občine A.A. in njegove spremembe. Glede na to citirani Odlok ni niti materialnopravno niti procesno pogoj za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, zato na tej podlagi Občini A.A. ne more biti priznan status stranskega udeleženca.

5. Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je njeno pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopni sklep pravilen in zakonit, zato pritožbo kot neutemeljeno zavrača. Navaja, da ima tožnica določene naloge po ZLS, kljub temu pa ji to ne daje pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja in njegovih sprememb po 84. in 85. členu ZVO-1. Stranski udeleženec glede na določbe ZUP v posamičnem upravnem postopku varuje le svojo na materialni predpis oprto osebno korist. S sklicevanjem na naloge, ki jih mora opravljati za svoje prebivalce, tožeča stranka te koristi ne izkazuje.

6. Glede zatrjevanja tožeče stranke, da je lastnica nepremičnine parc. št. ... k.o. ..., po kateri v naravi poteka kamnita pot, ki ni kategorizirana v skladu z določili Odloka o občinskih cestah in zato upravljalec A. d.o.o. neupravičeno posega v njeno lastninsko pravico, saj mu za uporabo te nepremičnine ni bila dana služnost, drugostopni organ meni, da s tem tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v postopku. ZVO-1 ne določa, da bi bilo treba opraviti presojo vplivov na okolje in določiti vplivno območje, zato se tožnica na to ne more sklicevati, pravni interes pa tudi s sklicevanjem na prekomerno uporabo dovozne ceste ni izkazan, kolikor gre pri navedenem za premoženjskopravni interes pa je ta le dejanski in ni dovolj za priznanje položaja stranskega udeleženca v tujem postopku.

7. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zatrjuje, da ima pravico do udeležbe kot stranka v postopku v smislu določb 42. in prvega odstavka 43. člena ZUP, saj pri njej obstaja pravni interes za zavarovanje nepremičnine v njeni lasti. V postopku niso bile ugotovljene vse okoliščine, ki bistveno vplivajo na okolje in zdravje ljudi ter upoštevan Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za nižinski del Občine A.A. Sklicuje se še na 21. člen ZLS. V nadaljevanju navaja, da nameravani poseg in izvajanje dejavnosti na predvideni lokaciji predstavlja direkten poseg v njeno nepremičnino parc. št. ... k.o. ..., ki v naravi predstavlja kmetijsko zemljišče, po katerem poteka kamnita pot. Zaključek, da dovoz in dostop do objekta oziroma lokacije nameravanega posega ne vplivata na nepremičnino v lasti tožeče stranke, je napačen. Predmetna nepremičnina ni kategorizirana kot občinska cesta ali nekategorizirana pot po Odloku o občinskih cestah. Iz tega izhaja, da upravljalec A. d.o.o. že sedaj neupravičeno posega v lastninsko pravico tožeče stranke, z nameravanim posegom pa se bo intenziteta še povečala. Uporaba nepremičnine v lasti tožeče stranke s strani družbe A. d.o.o. presega načine in intenziteto normalne rabe tuje nepremičnine z namenom prevoza ali prehoda. Investitor namreč na tem območju izvaja gospodarsko dejavnost, pri kateri za dovažanje odpadkov in odvažanje svojih produktov uporablja tovorna vozila, ki s svojo lastno in skupno težo bistveno posegajo v relief nepremičnine. Takšna oblika neupravičenega poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke pa predstavlja tudi okoljsko obremenitev na nepremičnini.

8. Lastnika varuje pred vsemi posegi v njegovo lastninsko pravico 99. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Zaradi absolutne narave lastninske pravice ima lastnik pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli poseganja v njegovo lastninsko pravico, investitor pa druge poti za dostop do lokacije ni predvidel. Tožeča stranka še dodaja, da bi morala tožena stranka v izreku sklepa št. 35472-98/2016-24 z dne 10. 11. 2017 odločiti, da mora nosilec nameravanega posega izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno dovoljenje ter da je tožeča stranka stranka v postopku zaradi varovanja pravnega interesa kot lastnica nepremičnine, na katero se neupravičeno posega, podlaga za to pa je v 99. členu SPZ. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi sklep Agencije za okolje št. 35472-98/2016-24 z dne 10. 11. 2017 v zvezi z odločbo Agencije RS za okolje št. 35472-98/2016-15 z dne 25. 8. 2017 in odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35402-52/2017-2-BO z dne 22. 2. 2018, zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje glede izdaje odločbe investitorju, da je dolžan opraviti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

9. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet presoje v tem upravnem sporu je sklep Agencije RS za okolje št. 35472-98/2016-24 z dne 10. 11. 2017 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35402-52/2017/-2-BO z dne 22. 2. 2018. Gre za sklep, s katerim je bil postopek odločanja o udeležbi tožeče stranke v upravnem postopku končan, tak sklep pa je po drugem odstavku 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

12. V tem upravnem sporu pa ni mogoče presojati pravilnosti odločbe Agencije RS za okolje št. 35472-98/2016-15 z dne 25. 8. 2017, s katero je bilo spremenjeno okoljevarstveno dovoljenje, izdano upravljalcu A. d.o.o. za predelavo odpadkov - obratovanje kompostarne, št. 35472-69/2010-21 z dne 8. 3. 2011, že spremenjeno z odločbama št. 35472-124/2014-3 z dne 8. 9. 2014 in št. 35457-33/2015-5 z dne 15. 9. 2015. Gre namreč za dvostopenjski postopek in je tožbo v upravnem sporu zoper to prvostopno odločitev mogoče vložiti šele, ko je izčrpano pravno sredstvo s pritožbo v upravnem postopku. Zato je treba najprej rešiti vprašanje dopustnosti pritožbe za tožečo stranko, kar pomeni, da je treba odgovoriti na vprašanje, ali ima tožeča stranka lahko v tem postopku status stranke oziroma stranskega udeleženca in kot taka vloži pritožbo v upravnem postopku.

13. Predmetni upravni postopek je tekel na podlagi prvega odstavka 82. člena ZVO-1, po katerem mora upravljalec pridobiti okoljevarstveno dovoljenje tudi za obratovanje druge naprave (ki ni določena s predpisom iz četrtega odstavka 68. člena tega zakona, ali za opravljanje dejavnosti), če je s predpisi iz 17., 19. ali 20. člena tega zakona določena obveznost pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja. Pri tem je bila upoštevana tudi določba tretjega odstavka 42. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (ZVO-1I), objavljenega v Uradnem listu RS, št. 30/2016 z dne 25. 4. 2015, ki velja od 10. 5. 2016, ki določa, da za okoljevarstvena dovoljenja, izdana na podlagi 68., 82. in 86 člena ZVO-1, šteje, da so bila izdana za nedoločen čas, ministrstvo pa mora ob prvi spremembi okoljevarstvenega dovoljenja oziroma najpozneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona ta dovoljenja uskladiti s spremenjenimi določbami 69., 82. in 86. člena ZVO-1. 14. Stranka v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja po 82. členu ZVO-1 je upravljalec naprave (prvi odstavek 84. a člena ZVO-1). Ministrstvo po prejemu vloge za pridobitev ali spremembo okoljevarstvenega dovoljenja z javnim naznanilom na krajevno običajen način in na svetovnem spletu obvesti javnost, da vodi postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja ali njegove spremembe, ko prejme več kot pet zahtev za priznanje statusa stranskega udeleženca (drugi odstavek 84.a člena ZVO-1). Javno naznanilo iz prejšnjega odstavka vsebuje poleg navedbe organa, ki bo izdal odločbo, in kraja, kjer je mogoč vpogled v spis, tudi vabilo vsem, ki menijo, da se obratovanje naprave tiče njihovega pravnega interesa in imajo položaj stranskega udeleženca. Položaj stranskega udeleženca pridobijo vse osebe iz drugega odstavka tega člena in oseba, ki v 30 dneh od objave javnega naznanila vloži zahtevo za vstop v postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja ali njegove spremembe in lahko izkaže svoj pravni interes (četrti odstavek 84. a člena ZVO-1).

15. Udeležba v postopku pa je mogoča tudi na podlagi določb ZUP (primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1916/2012 z dne 21. 2. 2013), kadar gre za subjekte, ki jim materialno pravo priznava pravno varovan položaj (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 335/2011 z dne 29. 11. 2012). ZUP v prvem odstavku 42. člena določa, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Pravico udeleževati se postopka pa ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi - stranski udeleženec (prvi odstavek 43. člena ZUP). Pravna korist je neposredna na zakon ali drugi predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP).

16. Pravico do udeležbe tožeče stranke v postopku je torej treba presojati tudi po določbah 43. člena ZUP in ugotoviti ali je tožeča stranka za to izkazala pravni interes, to je pravno korist, ki je neposredna, na zakon ali drugi predpis oprta osebna korist. 17. Sodišče se sicer strinja z upravnima organoma, da 21. člen ZLS tega za tožečo stranko ne izkazuje. Ta določa izvirne pristojnosti občine, ki jih ima tudi na področju urejanja prostora in varstva okolja, po presoji sodišča pa to ne izkazuje neposredne osebne koristi v smislu 43. člena ZUP. Občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom (prvi odstavek 21. člena ZLS) in za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev opravlja zlasti naloge iz drugega odstavka tega člena, med katerimi je tudi načrtovanje prostorskega razvoja in opravljanje nalog na področju posegov v prostor in graditve objektov v skladu z zakonom in zagotavljanje javne službe gospodarjenja s stavbnimi zemljišči ter skrb za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja, to pa ne pomeni, da ji te določbe dajejo podlago za udeležbo v upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih strank s teh področij. Izvajanje izvirnih pristojnosti občine pomeni sprejem in izvedbo ustreznih ukrepov na teh področjih, ne pomeni pa, da gre v konkretnih upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih drugih subjektov, za njene neposredne na zakon oprte osebne koristi in s tem pravni interes v smislu prvega odstavka 43. člena ZUP.

18. Po presoji sodišča pa je tožeča stranka pravni interes za udeležbo v postopku izkazala s sklicevanjem na to, da je lastnica zemljišča parc. št. ..., ki meji na zemljišče, na katerem obratuje naprava oziroma se izvaja dejavnost, ki je predmet obravnavanega okoljevarstvenega dovoljenja.

19. Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon (37. člen SPZ). SPZ v členih 92 do 100 zagotavlja tudi varstvo lastninske pravice. Z zahtevo po varstvu lastninske pravice je torej izkazana neposredna, na zakon oprta osebna korist in je na tej podlagi mogoče izkazati pravni interes za vstop v postopek.

20. Tožnica je lastnica parc. št. ... k.o. ..., ki meji na zemljišče, na katerem obratuje naprava oziroma se izvaja dejavnost, ki je predmet obravnavanega okoljevarstvenega dovoljenja. Tožnica zatrjuje, da se pri obratovanju kompostarne brez njenega soglasja oziroma brez pravne podlage uporablja tudi njena nepremičnina. Lastninska pravica je varovana z zgoraj navedenimi zakonskimi določbami, zato je s tem neposredna na zakon oprta korist tožeče stranke izkazana. Glede na to je napačen zaključek upravnih organov, da tožeča stranka ni konkretizirala in obrazložila, v katere njene pravice in pravne koristi bi naj bilo poseženo z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem, saj sklicevanje na to, da je poseženo v njeno lastninsko pravico glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve pravni interes za udeležbo v postopku (43. členu ZUP) izkazuje.

21. Kot je bilo že prej navedeno, je predmet presoje v tem upravnem sporu, odločitev, da se pritožba tožeče stranke zavrže, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v tem postopku. Glede na to so v tem postopku neupoštevne navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na to, da bi morala biti opravljena presoja vplivov na okolje, saj se te nanašajo na vsebinsko odločitev o zadevi.

22. Ker pri izdaji izpodbijanega sklepa določila 43. člena ZUP niso bila pravilno uporabljena, ga je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem bo treba pritožbo tožeče stranke obravnavati kot pritožbo stranskega udeleženca v postopku.

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Ti se v upravnem sporu odmerijo v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, sodišče pa jih je tožeči stranki odmerilo v priglašeni višini 285,59 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

24. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).