Jedro

Sodišče o delni oprostitvi plačila sodnih taks odloča upoštevaje pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, in sicer na podlagi kriterijev ZBPP za ugoditev prošnji prosilca za brezplačno pravno pomoč.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi odstavek izreka) spremeni tako, da ta glasi: „Tožeča stranka je od skupno odmerjene takse za pritožbo v višini 459,00 EUR dolžna plačati takso v znesku 30,00 EUR, kar se ji dovoli plačati v treh mesečnih obrokih po 10,00 EUR.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožečo stranko delno oprostilo plačila sodne takse za pritožbo. Odločilo je, da je od skupno odmerjene takse v znesku 459,00 EUR dolžna plačati takso v znesku 153,00 EUR.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper odločitev o višini znižane takse. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnika oprosti plačila sodne takse v višjem delu. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ker ne prejema socialne pomoči, sprejema odločitev o zgolj delni taksni oprostitvi. Vendar meni, da bi moralo sodišče v večji meri upoštevati ugotovljene okoliščine o dohodkih, s katerimi tožnik preživlja sebe in sina, ga oprostiti v višji višini oziroma mu omogočiti obročno plačilo. Ponavlja ugotovljena dejstva o višini njegovega mesečnega bolniškega nadomestila (569,52 EUR), kar je edini dohodek, s katerim se preživljata s sinom. Na člana gospodinjstva odpade 284,76 EUR. Ob plačilu takse v višini 153,00 EUR bi za njuno preživljanje ostalo le 416,52 EUR, oziroma 208,26 EUR na člana družine, kar ne omogoča dostojnega življenja. Dohodki na družinskega člana ne presegajo dvakratnega osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ki je bila tožniku tudi dodeljena. V sklepu ni pojasnjeno, zakaj bi ob ugotovljenih okoliščinah tožnik lahko plačal izpodbijani znesek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob nastanku obravnavane taksne obveznosti veljavni 11. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je določal, da sodišče stranko v celoti oprosti plačila taks, če na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč. Če ni prejemnica denarne pomoči, jo je bilo mogoče le delno oprostiti plačila taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (drugi odstavek 11. člena ZST-1). V tem primeru je sodišče lahko plačilo sodne takse tudi odložilo ali odobrilo obročno plačilo (tretji odstavek 11. člena ZST-1).

5. Tožnik ne graja sprejete odločitve o (le) delni taksni oprostitvi, saj navaja, da ne prejema denarne socialne pomoči. Ob uradnem preizkusu pritožbe in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik glede na določila Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) do nje ne bi bil upravičen. Po navedeni ustavni odločbi o ugotovljeni delni neskladnosti opisane zakonske ureditve o popolni taksni oprostitvi morajo namreč sodišča do odprave protiustavnosti, kar mora storiti zakonodajalec v postavljenem roku, sama v postopkih odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks ugotavljati, ali bi bila do prejema denarne socialne pomoči upravičena tudi stranka, ki zanjo ni zaprosila oziroma ji pomoč ni odobrena z odločbo pristojnega organa.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in podatkov spisa izhaja, da tožnik prejema 569,00 EUR mesečnega dohodka in da s tem preživlja sebe in mladoletnega sina, ki svojih prihodkov nima. Tožnik je tudi lastnik starejšega avtomobila v okvari, ki po podatkih spisa ne presega limita iz 27. člena ZSVarPre, ki je izključitveni razlog za dodelitev denarne socialne pomoči (podatki na redni številki 28 spisa). Nepremičnega premoženja nima. Kljub temu dohodki na družinskega člana (284,50 EUR) malenkostno presegajo osnovni znesek minimalnega dohodka, ki je pogoj za upravičenost do denarne socialne pomoči po tretjem odstavku 6. člena ZSVarPre. Po 8. členu ZSVarPre v zvezi s sklepom o usklajeni višini minimalnega dohodka od 1. 8. 2014 naprej znaša 269,20 EUR (dotlej je znašal 265,22 EUR). Pogojev za popolno oprostitev plačila sodne takse torej ni.

7. Pritožbi pa je treba pritrditi, da je bilo zmotno odločeno o višini delne oprostitve. O njej sodišče odloča upoštevaje pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, in sicer po ustaljeni sodni praksi na podlagi kriterijev Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) za ugoditev prošnji prosilca za brezplačno pravno pomoč. Po 13. členu ZBPP šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnega osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (minimalni dohodek) – torej 538,40 EUR.

8. Pritožbene navedbe, da tožnik izpolnjuje finančno pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, so v celoti potrjene s podatki v spisu. Oproščen je bil tako plačila stroškov postopka (odločba pristojnega organa z dne 3. 3. 2014 na redni številki 25 spisa) kot plačila odvetniških storitev za pritožbo (odločba z dne 22. 5. 2014 na redni številki 28 spisa). Kot je bilo že povedano, pa mesečni povprečni dohodek na člana tožnikove družine glede na ugotovitve sodišča v izpodbijanem sklepu znaša le 284,76 EUR. To komajda presega enkratni znesek minimalnega dohodka (269,20 EUR). Ob plačilu izpodbijane višine sodne takse (153,00 EUR) bi se mesečni dohodek družine od 569,00 EUR zmanjšal na 416,00 EUR, oziroma na 208,00 EUR na člana družine, kar je celo pod enkratnim osnovnim minimalnim zneskom dohodka. To pomeni, da bi bila s plačilom izpodbijane višine takse sredstva, s katerimi tožnik preživlja sebe in sina, ne le občutno, pač pa pretirano znižana, saj bi plačilo tako določene višine takse ogrozilo njuno minimalno preživljanje.

9. Po presoji pritožbenega sodišča jima morajo po plačilu takse ostati vsaj sredstva v višini minimalnega dohodka (skupno 538,40 EUR mesečno za oba). Ob pravilni uporabi materialnega prava drugega in tretjega odstavka 11. člena ZST-1 je treba izpodbijano višino takse 153,00 EUR, torej znižati na 30,00 EUR in tožniku dovoliti tudi zaprošeno obročno plačilo v treh mesečnih obrokih po 10,00 EUR, da se s plačilom takse ne bodo občutno zmanjšala sredstva za preživljanje tožnika in njegove družine.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v drugem odstavku na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 1. členom ZST-1 spremenilo tako, da je tožeči stranki znižalo taksno obveznost za pritožbo na 30,00 EUR in ji hkrati dovolilo obročno plačilo na način, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.