Jedro

Pri določitvi carinske osnove za uvoženi avtomobil se ne upošteva popust, ki ga je kupec dobil kot stalna stranka pri tujem prodajalcu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo, s katero je prvostopni carinski organ zavrnil zahtevek tožeča stranke za spremembo vrednosti uvoženega osebnega avtomobila in povračilo carinskih dajatev po uvozni carinski deklaraciji z dne 24.6.1992. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka prijavila vrednost uvoženega avtomobila v znesku 221.840,09 ATS, iz priložene fakture pa je razvidno, da je taka tudi dogovorjena cena. To vrednost je sprejel tudi carinski organ in tožeča stranka ni ugovarjala po določilih 263. člena carinskega zakona. Po določbi 2. odstavka 34. člena carinskega zakona predstavlja carinsko osnovo dogovorjena cena uvoženega blaga. Tožeča stranka ni pojasnila, zakaj ji je prodajalec dal še poseben popust v znesku 22.184,09 ATS in ni dokazala, da je stalna stranka pri tem prodajalcu. Zato ji navedenega popusta ni mogoče upoštevati pri določanju carinske osnove.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je nepravilna ugotovitev, da ni dokazala, da so podatki v carinski deklaraciji neusklajeni s priloženimi listinami. S fakturo ji je dobavitelj avtomobila priznal, kot je pri njem navada 10% popust, ki pa ga carinski organ ni upošteval. V popolnoma identničnem primeru, ko je tožeča stranka od istega dobavitelja uvozila enak avto (z dne 27.11.1992), so carinski organi upoštevali popust, ki ga ta dobavitelj daje tožeči stranki kot večjemu kupcu pri vsakokratnih nakupih. Predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijano odločbo in samo odloči o tej stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 2. točke 1. odstavka 270. člena carinskega zakona (CZ) za povračilo carine in je zato odločitev tožene stranke pravilna, čeprav tožena stranka v izpodbijani odločbi ni dala povsem jasnih in pravilnih razlogov glede uporabe 34. člena carinskega zakona. Po določbi 2.odstavka 34. člena navedenega zakona je namreč carinska osnova dogovorjena cena uvoženega blaga. Po 6.točki 3.odstavka tega člena pa je z dogovorjeno ceno mišljeno "da kupec in prodajalec nista vzajemno povezana oziroma, če sta povezana, da na dogovorjeno ceno ni vplivalo trgovinsko, finančno ali kako drugo razmerje med kupcem in prodajalcem." Po tej določbi je, po mnenju sodišča, pri določitvi carinske osnove dovoljeno upoštevati popust, ki ga je kupec dobil pri tujem prodajalcu le v primeru, če gre za popust, ki ga dobi vsak kupec pod enakimi pogoji. Ni pa mogoče upoštevati popusta, ki ga kupec dobi kot stalna stranka, saj je v takem primeru na popust in s tem na dejansko plačano ceno blaga očitno vplivalo trgovinsko razmerje med kupcem in prodajalcem. Navedbe tožeče stranke v tožbi, da je dobavitelj avtomobila njen dolgoletni partner, ki ji daje popust kot večjemu kupcu, ravno kažejo na to, da je tudi v obravnavanem primeru na dani popust vlivalo posebno razmerje med kupcem in prodajalcem, kot je to ugotovljeno v odločbi prvostopnega organa.

Tožbene navedbe, da je v identičnem primeru carinski organ tožeči stranki upošteval tak popust, so pravno neupoštevne, saj je predmet tega upravnega spora samo presoja zakonitosti izpobijanega akta.

Glede na navedeno je moralo sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42.člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrniti. Ta zakon kot tudi carinski zakon je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).