Jedro

Revizijska teza, da so pravila hrvaškega prava, ki se nanašajo na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, v očitnem nasprotju s pravili slovenskega prava, je neutemeljena. Vsebina določbe 200. člena ZOO (oz. 200. člena ZOR) je namreč enaka vsebini določbe 179. člena OZ. Navedenega pa ne spremeni niti dejstvo, da se po hrvaškem pravu, poleg 200. člena ZOO, kot pomožna pravila uporabljajo tudi Kriteriji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo (v drugem sojenju) toženki naložilo, da mora tožnici plačati (še) znesek 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zahtevek tožnice zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 2.500,00 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 4.500,00 EUR. V izpodbijanem, a nespremenjenem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizka. Razlika med prisojeno odškodnino (z uporabo Haaške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče, v nadaljevanju Haaška konvencija(1)) in odškodnino, ki bi jo prejela, če bi sodišče uporabilo slovensko pravo, je prevelika, da bi bila pravična. Meni, da bi moralo sodišče v obravnavanem primeru zavrniti uporabo Haaške konvencije, ker očitno nasprotuje javnemu redu (10. člen Haaške konvencije), in uporabiti slovensko pravo. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica se je 9. 8. 2002 telesno poškodovala v prometni nesreči, ki se je zgodila na območju Republike Hrvaške. Slovenija in Hrvaška sta pogodbenici Haaške konvencije. Ta v 3. členu določa, da se uporabi pravo države, v kateri se je nesreča zgodila. Zato sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno zaključili, da je v tej zadevi treba uporabiti hrvaško pravo (Zakon o obveznim odnosima, v nadaljevanju ZOO(2), hrvaško sodno prakso in Orientacijske kriterije za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške z dne 29. 11. 2002, v nadaljevanju Kriteriji). Revizijska teza, da so pravila hrvaškega prava, ki se nanašajo na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, v očitnem nasprotju s pravili slovenskega prava, je neutemeljena. Vsebina določbe 200. člena ZOO (oz. 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) je namreč enaka vsebini določbe 179. člena Obligacijskega zakonika. Navedenega pa ne spremeni niti dejstvo, da se po hrvaškem pravu, poleg 200. člena ZOO, kot pomožna pravila uporabljajo tudi Kriteriji.

7. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče pri odločanju vezano) izhaja, da je kot trajna posledica tožnici (ob škodnem dogodku stari 42 let) ostala slabša gibljivost desne roko v rami, ki jo omejuje pri delih, kjer mora dvigniti predmete iz višje lege, in delih, ki se opravljajo višje od delovnega pulta, ter da z desno roko ne more nositi težjih bremen (kar predstavlja 12 % zmanjšanje življenjske aktivnosti). Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnici ostala slabša gibljivost v kolku, ki jo omejuje pri daljšem stoječem delu, hoji na daljše razdalje in hoji po neravnem terenu (kar predstavlja 10 % zmanjšanje življenjske aktivnosti), ter da je zaradi vsega navedenega omejena pri opravljanju gospodinjskih del in poklicnega dela konfekcionarke, ukvarjanje s športom in hojo v hribe pa je morala opustiti.

8. Pritožbeno sodišče je pravilno upoštevalo, da Kriteriji ne predstavljajo matematične formule za izračun odškodnine, ampak le orientacijske vrednosti, saj je treba upoštevati vse okoliščine primera. Stopnja in trajanje duševnih bolečin sta izrednega pomena, nista pa to edini okoliščini, kateri mora sodišče upoštevati pri svoji odločitvi. Pri tem je treba upoštevati posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu in kako se to odraža v njegovi duševnosti glede na poklic, starost, spol in siceršnje življenjske aktivnosti. Ker je pritožbeno sodišče vse navedene okoliščine pri odmeri odškodnine upoštevalo, revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnici pravnomočno prisojena odškodnina materialnopravno pravilno odmerjena (upoštevajoč 200. člen ZOO, Kriterije in odločitve hrvaških sodišč v podobnih zadevah).

9. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče tožničino revizijo na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. SFRJ MP št. 26/1976. Op. št. (2): Narodne novine št. 53/1991-88/2001.