Jedro

Prispevek je odločilen (25. člen KZ), če brez njega sostorilci, ki so uresničili zakonske znake storjenega kaznivega dejanja, teh ne bi uresničili na takšen način, kot se nam kaže v obravnavanem življenjskem primeru, torej tako kot so jih uresničili v okviru dejanskih okoliščin, ki so bile dane v času izvrševanja kaznivega dejanja (na primer: po vnaprej dogovorjenem načrtu).

Ravnanje, ki je časovno locirano po dokončanem kaznivem dejanju ali celo po nastanku prepovedane posledice, že po naravi stvari ne more predstavljati niti uresničenja zakonskih znakov kaznivega dejanja niti odločilnega prispevka k njihovi uresničitvi (sostorilstvo), niti tako ravnanje ne more predstavljati nobene od oblik udeležbe.

Očitek subjektivnega elementa sostorilstva v opisu dejanja mora biti jasno izražen, na primer z besedami "dogovor o skupni storitvi kaznivega dejanja ali dogovor, da bodo skupaj storili kaznivo dejanje, tako da si razdelijo delo", ali še boljše s kratko vsebino konkretnega dogovora, ki kaže na to, da je obdolženec kaznivo dejanje, pri katerem je sodeloval, štel za svoje. Stvar razlogov sodbe pa je dokazanost tega očitka.

To, da sta obtoženca neznanima storilcema kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo vnaprej zagotovila prevzem in prevoz ilegalcev, ki bodo spravljeni čez mejo, predstavlja psihično podporo, pomoč storilcema, ki je objektivno prispevala k storitvi kaznivega dejanja. Taka vnaprejšnja obljuba predstavlja enega od v zakonu primeroma naštetih oblik pomoči (2. odstavek 27. člena KZ).

V primeru, ko ravnanje obtoženca ni kaznivo dejanje, sodišče prve stopnje pa obtoženca oprosti obtožbe, ker ni dokazano, da je storil dejanje, katerega je obtožen (3. točka 358. člena ZKP), zakon pritožbenemu sodišču ne dopušča, da po uradni dolžnosti spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da izreče oprostilno sodbo, ker obtožencu očitano dejanje po zakonu ni kaznivo (1. točka 358. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bilo s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.5.2000 kršeno določilo 2. odstavka 311. člena v zvezi s 27. členom KZ.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtožena D.D. in S.D. oprostilo obtožbe, da sta v sostorilstvu (25. člen KZ) storila kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ, ker ni bilo dokazano, da sta storila dejanje, katerega sta bila obtožena (3. točka 358. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). To sodbo je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo obtožbe, ker dejanje, katerega sta bila obtožena, po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP).

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 30.8.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vložnik meni, da je sodišče druge stopnje kršilo 2. odstavek 311. člena v zvezi s 25. členom KZ, ker opis dejanja obtožencev v sodbi vsebuje vse predpisane znake tega kaznivega dejanja. Iz opisa namreč izhaja, da sta obtoženca sodelovala pri ilegalnem prehodu hrvaško-slovenske meje, saj sta po pripravljenem načrtu ponoči čakala blizu meje na slovenski strani in tujce prevzela za prevoz. Že s tem, ko sta opravila svoji vlogi v organizirani verigi storilcev, sta izpolnila vse znake tega kaznivega dejanja. Res ni bil njun prispevek v vodenju tujcev preko meje, bila pa sta tesno povezana s predhodnim členom verige in je njuno ravnanje odločilno prispevalo (v skladu s 25. členom KZ) k uspešni izvedbi ilegalnega prehoda hrvaško-slovenske meje. Če pa se upošteva še, kar sicer v opisu dejanja obtožencev ni navedeno, da sta Kitajce peljala preko Slovenije z namenom omogočiti jim nadaljnji ilegalni prehod v Italijo ali Avstrijo, je očitno, da je drugostopno sodišče zmotno ocenilo, da kaznivo dejanje ni podano. Vložnik še dodaja, da sodišče ne sodi opisu dejanja v obtožbi, marveč storilcema za storjeno dejanje, in da prevelik formalizem pri ocenjevanju opisa dejanja (le-ta mora seveda vsebovati konkretizirano navedbo predpisanih znakov) lahko pogosto pripelje do oprostilnih sodb storilcev, ki so dokazano storili kazniva dejanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi kršitev KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sostorilstvo je podano, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, (1) da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, (2) da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi (25. člen KZ).

Navedeno zakonsko besedilo poleg objektivnega elementa sostorilstva z izrazom "skupno" določa tudi njegov subjektivni element. Ta terja, da se za sostorilca šteje le oseba, ki se je zavedala, da skupaj z drugimi sodeluje pri storitvi kaznivega dejanja in je štela to kaznivo dejanje za svoje. Subjektivni element sostorilstva bo podan, kadar bo ugotovljeno, da gre za odločitev vseh sostorilcev, da skupaj storijo (določeno) kaznivo dejanje, oziroma odločitev vsakega od njih, da stori kaznivo dejanje tako, da svoj prispevek k izvršitvi le-tega poveže s prispevki ostalih sostorilcev. Subjektivni element sostorilstva zahteva, da sostorilčev naklep obsega celotno kaznivo dejanje, da se njegova zavest in volja nanašata tako na njegov prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja, kakor tudi na prispevke ostalih sostorilcev. Do odločitve o skupni storitvi kaznivega dejanja lahko pride pred izvršitvijo kaznivega dejanja ali v času njegovega izvrševanja, celo ko je kaznivo dejanje deloma že izvršeno. V življenju pa se subjektivni element sostorilstva največkrat kaže v dogovoru, načrtu sostorilcev o skupni storitvi kaznivega dejanja z medsebojno delitvijo dela pri njegovi izvršitvi. Poudariti velja, da je osebo mogoče šteti za sostorilca le, če sta izpolnjena oba elementa sostorilstva: subjektivni in objektivni.

Objektivni element sostorilstva zahteva, da se za sostorilca šteje le oseba, ki je skupaj z vsaj še eno osebo storila kaznivo dejanje, torej uresničila njegov zakonski dejanski stan na enega od dveh zakonsko določenih načinov (25. člen KZ). Oseba je (seveda ob sočasni izpolnitvi subjektivnega elementa sostorilstva) sostorilec le, če je sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja (sostorilstvo v ožjem smislu) ali če je s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevala k njegovi izvršitvi (sostorilstvo v širšem smislu).

Pred obravnavanjem obeh zakonsko določenih načinov je potrebno poudariti, da zakon za oba načina praviloma zahteva sodelovanje osebe v teku izvrševanja kaznivega dejanja, torej v času uresničevanja njegovih zakonskih znakov. Oseba, ki pri kaznivem dejanju ni sodelovala v teku njegovega izvrševanja oziroma izjemoma pred njegovim izvrševanjem vendar tik pred tem ali pa neločljivo povezano z njegovim izvrševanjem, ne more biti sostorilec, lahko pa njegovo sodelovanje predstavlja katero od drugih oblik udeležbe pri tem kaznivem dejanju.

Presoja, ali gre za sostorilstvo v ožjem smislu, v sodni praksi praviloma ne predstavlja težav. To je namreč podano, če je oseba uresničila vsaj enega od zakonskih znakov storjenega kaznivega dejanja. Sodišče lahko in hitro presodi, ali predstavlja obravnavano dejanje obdolženca izvršitveno dejanje storjenega kaznivega dejanja. Težja pa je za sodišče presoja, ali gre pri dejanju obdolženca za sostorilstvo v širšem smislu, torej presoja, ali je bilo dejanje obdolženca, ki ne predstavlja uresničitve nobenega od zakonskih znakov storjenega kaznivega dejanja, odločilni prispevek k temu, da so zakonske znake tega kaznivega dejanja uresničili ostali sostorilci.

Odločilen prispevek ne pomeni nujen prispevek, ne pomeni nujnosti, kot na primer pri neprimernem poskusu v tem smislu, da ostali sostorilci brez tega prispevka kaznivega dejanja v nobenem primeru ne bi mogli izvršiti, oziroma da ga ne bi mogli izvršiti na drugačen način (npr. z uporabo drugačnih sredstev ali drugačno razdelitvijo dela). Odločilnost prispevka se namreč ne presoja "in abstracto", ampak "in concreto". Vedno je potrebno v določenem posameznem primeru ugotoviti, kakšno vlogo je imel prispevek osebe k temu, da je bilo kaznivo dejanje realizirano tako, kot nam kaže dejanski primer.

Prispevek je odločilen, če brez njega sostorilci, ki so uresničili zakonske znake storjenega kaznivega dejanja, teh ne bi uresničili na takšen način, kot se nam kaže v obravnavanem življenjskem primeru, torej tako kot so jih uresničili v okviru dejanskih okoliščin, ki so bile dane v času izvrševanja kaznivega dejanja (na primer: po vnaprej dogovorjenem načrtu). Za presojo, ali je prispevek odločilen, so zato vedno pomembne vse okoliščine konkretnega kaznivega dejanja, kot so na primer: vsebina dogovora sostorilcev o načinu delitve dela, kraj, čas, predmet kaznivega dejanja, uporabljena sredstva in način izvršitve ter druge dejanske okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja.

V skladu s povedanim lahko torej nekoga opredelimo za sostorilca le tedaj, ko iz opisa njegovega ravnanja v povezavi z ravnanji drugih oseb, ki so bile udeležene pri kaznivem dejanju, izhajata objektivni in subjektivni element sostorilstva.

V obravnavanem primeru je bila obtožencema očitana izvršitvena oblika kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ "kdor spravi čez mejo Republike Slovenije več oseb". Po opisu dejanja v obtožnici naj bi ta zakonski dejanski stan obtoženca uresničila v sostorilstvu (z neznanima udeležencema) s tem, "da sta dne 10.12.1999 v času med 04.00 in 04.40 uro na neznanem kraju na B. po dogovoru z neznanima osebama prevzela 9 državljanov Republike Kitajske, ki so mimo mejnega prehoda preko reke S., ob vodenju dveh neznanih oseb na neznanem kraju na B., vstopili v Republiko Slovenijo, sama pa sta jih nato z osebnima avtomobiloma odpeljala proti L.".

Obtožencema se očita prevzem in prevoz ilegalcev za tem, ko sta neznani osebi (storilca) že uresničili zgoraj navedeni zakonski dejanski stan kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo, torej potem, ko je bilo to kaznivo dejanje že izvršeno.

Obtoženca s prevzemom ilegalcev in njihovim prevozom nista neposredno sodelovala v teku izvrševanja kaznivega dejanja (niti tik pred njegovim izvrševanjem ali pred njegovim izvrševanjem, vendar neločljivo povezano z njim), zato ju zaradi tega ravnanja ne moremo šteti za sostorilca ne v ožjem ne v širšem smislu. Ravnanje, ki je časovno locirano po dokončanem kaznivem dejanju ali celo po nastanku prepovedane posledice, že po naravi stvari namreč ne more predstavljati niti uresničenja zakonskih znakov kaznivega dejanja niti odločilnega prispevka k njihovi uresničitvi. Tako ravnanje ne more predstavljati nobene od oblik udeležbe, lahko pa predstavlja samostojno kaznivo dejanje (npr. pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 287. členu KZ, prikrivanje po 221. členu KZ).

Vendar ne gre prezreti, da obtožba obtožencema ne očita le, da sta prevzela ilegalce na B. in jih odpeljala proti L., ampak da sta to storila "po dogovoru z neznanima osebama". Glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja predstavlja to, da sta obtoženca neznanima osebama vnaprej zagotovila prevzem in prevoz (vseh) ilegalcev, odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo. Brez tega dogovora neznani osebi ne bi sredi noči ilegalno preko zelene meje v našo državo spravili kar devet tujih državljanov. Zakonskih znakov kaznivega dejanja ne bi uresničili tako, kot nam kaže obravnavan življenjski primer. V obravnavanem primeru je torej izpolnjen objektivni element sostorilstva, ni pa mogoče tega trditi tudi za njegov subjektivni element. Iz opisa ravnanja obtožencev ni mogoče zaključiti, da sta obtoženca štela kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo, pri katerem sta sodelovala, za svoje. Iz tega opisa ne izhaja odločitev obtožencev, da skupaj z neznanima osebama državljane Kitajske spravita preko državne meje. Sklepa, da je med njimi obstajal dogovor o skupni storitvi kaznivega dejanja na podlagi delitve dela, njihov skupni načrt za izvedbo kaznivega dejanja ta opis ne dovoljuje. Iz ravnanja, ki se obtožencema očita, tudi ni mogoče zaključiti, da njun naklep obsega več, kot to, da ilegalce ob slovensko-hrvaški meji prevzameta in jih odpeljeta v notranjost države. Ker subjektivni element sostorilstva ni podan, obtoženca, kljub izpolnjenemu objektivnemu elementu, ni mogoče šteti za sostorilca.

Vsak vnaprejšen dogovor o opravi dela, ki je potrebno za storitev in uspeh kaznivega dejanja, še ne kaže na obstoj subjektivnega elementa sostorilstva.

Dogovor, iz katerega izhaja, da osebe z medsebojno razdelitvijo vlog (dela) združujejo moči za storitev kaznivega dejanja, ki ga želijo realizirati, kaže na to, da štejejo te osebe, ne glede na vloge, ki so jih sprejele, kaznivo dejanje za svoje. Ob takem dogovoru, ki obsega oblikovanje načrta, poteka izvršitve kaznivega dejanja ali vsaj seznanitev vseh udeleženih z načrtom, ki so ga pripravili nekateri od njih, je osebe, seveda ob izpolnjenem objektivnem elementu sostorilstva, šteti za sostorilce. Za tak dogovor gre na primer praviloma med člani združbe (npr. kaznivo dejanje po 3. odstavku 311. člena KZ).

Drugače pa je v primeru, ko je iz vsebine dogovora razvidno, da gre za pritegnitev osebe za izvršitev dela, ki sicer lahko pomeni odločilni prispevek, vendar pa ta oseba ni vključena v odločitev o skupni storitvi kaznivega dejanja. Tudi za tako pritegnitev pomočnika je potreben vnaprejšen dogovor z njim o prevzemu določenega dela. Pri tem storilci pomočnike praviloma seznanijo le s tistim delom načrta o izvršitvi kaznivega dejanja, s katerim morajo biti ti seznanjeni, da uspešno opravijo svojo vlogo.

Naloge, ki jih terja storitev kaznivega dejanja, tako niso nujno dogovorno razdeljene le med sostorilce, ampak lahko storilci kaznivega dejanja del teh opravil zaupajo pomočnikom. Zato je v vsakem posameznem primeru potrebno ugotoviti, kakšna je vsebina dogovora, in šele nato sklepati o obstoju subjektivnega elementa sostorilstva.

Z drugimi besedami: v opisu dejanja obdolženca mora tožilec očitek o storitvi kaznivega dejanja v sostorilstvu konkretizirati ne le po objektivni, ampak tudi po subjektivni plati. Za konkretizacijo subjektivnega elementa sostorilstva ne zadostuje trditev o (predhodnem) dogovoru in pravna kvalifikacija kaznivega dejanja v zvezi s 25. členom KZ (ki sodišča po 2. odstavku 354. člena ZKP itak ne veže). Očitek subjektivnega elementa sostorilstva v opisu dejanja mora biti jasno izražen, na primer z besedami "dogovor o skupni storitvi kaznivega dejanja ali dogovor, da bodo skupaj storili kaznivo dejanje, tako da si razdelijo delo", ali še boljše s kratko vsebino konkretnega dogovora, ki kaže na to, da je obdolženec kaznivo dejanje, pri katerem je sodeloval, štel za svoje. Stvar razlogov sodbe pa je dokazanost tega očitka.

Sodišče druge stopnje je glede na takšno razlago 25. člena KZ pravilno odločilo, da dejanje, katerega sta bila obtoženca obtožena, ni kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ. Vendar je potrebno ugotoviti, da je pritožbeno sodišče kljub temu storilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj nima prav, ko meni, da v izreku opisano ravnanje obtožencev ni kaznivo dejanje.

Obtožencema očitano ravnanje je mogoče pravno kvalificirati kot kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi s 27. členom KZ. Iz opisa dejanja izhaja, da sta obtoženca sodelovala pri kaznivem dejanju, ki ga nista štela za svoje. To, da sta obtoženca neznanima storilcema kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo vnaprej zagotovila prevzem in prevoz ilegalcev, ki bodo spravljeni čez mejo, predstavlja psihično podporo, pomoč storilcema, ki je objektivno prispevala k storitvi kaznivega dejanja. Taka vnaprejšnja obljuba predstavlja enega od v zakonu primeroma naštetih oblik pomoči (2. odstavek 27. člena KZ). Prevoz teh ljudi v L. pa pomeni le realizacijo psihične pomoči, ki je bila neznanima storilcema dana pred storitvijo kaznivega dejanja.

Sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (2. odstavek 354. člena ZKP), ampak na opis dejanja v obtožbi (1. odstavek 354. člena ZKP). Zato mora v primeru, ko ugotovi, da ta ne predstavlja kaznivega dejanja, ki je podano po tožilčevi pravni kvalifikaciji, vedno samo presoditi, ali niso v opisu dejanja podani zakonski znaki katerega drugega kaznivega dejanja (npr. namesto kvalificirane oblike temeljna oblika istega kaznivega dejanja, drugo milejše kaznivo dejanje, druga oblika udeležbe pri kaznivem dejanju).

Ugotovitev sodišča druge stopnje, da dejanje, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni kaznivo dejanje, predstavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki se uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo. Ker je bila zahteva vložena v škodo obtožencev, v izpodbijano pravnomočno sodbo ni posegalo, ampak je le ugotovilo (1. odstavek v zvezi z 2. odstavkom 426. člena ZKP), da je bila s sodbo sodišča druge stopnje prekršena določba 2. odstavka 311. člena v zvezi z določbo 27. člena KZ.

V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje, s katero sta bila obtoženca oproščena obtožbe, ker ni bilo dokazano, da sta storila dejanje, katerega sta bila obtožena (3. točka 358. člena ZKP), po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo obtožbe iz razloga, ker dejanje, katerega sta bila obtožena, po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP). Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je to storilo zato, ker je ob preizkusu po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je bil v škodo obtožencev prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženca preganjata, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

Ob odločanju v tej kazenski zadevi se je zato postavilo tudi vprašanje, ali sme v primeru, ko ravnanje obtoženca ni kaznivo dejanje, pa sodišče prve stopnje obtoženca oprosti obtožbe, ker ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen (3. točka 358. člena ZKP), sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti spremeniti sodbo sodišča prve stopnje tako, da izreče oprostilno sodbo, ker obtožencu očitano dejanje po zakonu ni kaznivo (1. točka 358. člena ZKP). Vrhovno sodišče meni, da pritožbenemu sodišču zakon takega ravnanja ne dopušča. Zaradi kršitve kazenskega zakona lahko sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo (1. odstavek 394. člena ZKP). Izrek oprostilne sodbe ne obsega razloga, iz katerega se obtoženca oprosti obtožbe, četudi je v njem naveden (3. odstavek 365. člena ZKP), oprostilni razlog je po zakonu del obrazložitve oprostilne sodbe (9. odstavek 364. člena ZKP). Kazenski zakon je prekršen (372. člen ZKP), če odločitev, vsebovana v izreku sodbe, pomeni nepravilno uporabo določbe kazenskega zakona ali neuporabo določbe kazenskega zakona, ki bi morala biti uporabljena. Pritožbeno sodišče pa po uradni dolžnosti preizkuša le, ali je bil s sodbo sodišča prve stopnje kazenski zakon prekršen v obtoženčevo škodo (2. točka 1. odstavka 383. člena ZKP). V vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, je kazenski zakon v škodo obtoženca prekršen, ko sodišče (pri obsodilni sodbi ali pri oprostilni sodbi iz razloga, ker so podane okoliščine, ki izključujejo obtoženčevo kazensko odgovornost - 2. točka 358. člena ZKP) odloči, da je obtoženec z ravnanjem, ki po zakonu ni kaznivo dejanje, storil kaznivo dejanje. S tem, ko sodišče prve stopnje izda oprostilno sodbo iz razloga po 3. točki in ne iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ne stori v škodo obtoženca kršitve materialnega prava iz 1. točke 372. člena ZKP. V primeru, ko izda sodišče prve stopnje oprostilno sodbo iz napačnega oprostilnega razloga, krši določbo 358. člena ZKP in s tem stori relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (2. odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 358. členom ZKP), na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti.