Jedro

Tožnik je upravičen do neprofitne najemnine za stanovanji, saj bi ju moral prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice še naprej oddajati za neprofitno najemnino tudi, v kolikor bi mu bili predmetni stanovanji vrnjeni takoj po uveljavitvi ZDen ter je pobotanje terjatev pravdnih strank v obravnavanem primeru dopustno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. in IV. izreka spremeni tako, da odslej glasi: „III. V presežku se primarni tožbeni zahtevek zavrne.

IV. V obsegu zavrnjenega primarnega tožbenega zahtevka se zavrne tudi podredni tožbeni zahtevek.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo terjatev tožeče stranke v višini 39.040,11 EUR (točka I. izreka), pobotalo terjatvi tožeče in tožene stranke do navedene višine (točka II. izreka) ter v celoti zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke (točki III. in IV. izreka). Naposled je sodišče prve stopnje razsodilo še, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (točka V. izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico za toženo stranko (v nadaljevanju: toženko). Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zmotno povzelo mnenje sodnega izvedenca za gradbeništvo B.S. (v nadaljevanju izvedenca) o primernosti najemnine, ki jo zahteva tožnik, v posledici česar je napačno ugotovilo dejansko stanje in neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika do zahtevanega zneska 150,00 EUR mesečno za posamezno stanovanje. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno pobotalo terjatvi pravdnih strank, saj je toženka svojo terjatev do tožnika iz sklepa o denacionalizaciji Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. N 44/1996 z dne 24. 7. 2007, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 2065/2007 z dne 13. 11. 2007, že uveljavljala v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Murski Soboti, ki se vodi pod opr. št. In 189/2012 in v katerem je bila njena terjatve že delno poplačana s pobotom dolžnikove (tožnikove) terjatve iz navedenega denacionalizacijskega sklepa ter rubežem denarnih sredstev dolžnika (tožnika). Pobota toženkine terjatve s tožnikovo tako sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti, ker to pomeni dvojni postopek poplačila navedene terjatve in kršitev pravil o litispendenci, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Obravnavana pritožba v nadaljevanju izpodbija še odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od vtoževane terjatve in meni, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od vsakoletne najemnine, kot je to zahteval v tožbi. Nazadnje tožnik izpodbija še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in meni, da je v predmetnem pravdnem postopku v celoti uspel, zato bi morala toženka tudi kriti vse stroške tega postopka.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem pa zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve. Sodišče druge stopnje tako v izogib ponavljanju kot pravilne povzema vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev predmetne sodbe še navaja, kot sledi.

6. Pregled zadeve pokaže, da je tožnik (kot dedič(1) po pokojni denacionalizacijski upravičenki R.S.) zoper toženko vložil odškodninsko tožbo zaradi nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja v času od uvedbe denacionalizacijskega postopka (1. 1. 1992) do vrnitve podržavljenega premoženja (30. 11. 2007), ki je bilo imenovani denacionalizacijski upravičenki vrnjeno s sklepom Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. N 44/96 z dne 24. 7. 2007, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 2065/2007 z dne 13. 11. 2007. Tožbeni zahtevek temelji na določilu drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in se nanaša na dve stanovanji v prvem nadstropju stanovanjsko-poslovnega objekta v Murski Soboti, ki ležita na parc. št. 702 in 703, oboje k.o. X. Temelj tožbenega zahtevka je med pravdnima strankama nesporen, sporna pa je višina tožnikove terjatve in dopustnost pobotnega ugovora toženke.

7. Sodišče druge stopnje je v predmetni zadevi enkrat že odločilo s sklepom, opr. št.I Cp 1323/2011 z dne 25. 4. 2012, s katerim je zavzelo stališče, da je tožnik v obravnavanem primeru upravičen do neprofitne najemnine za navedeni stanovanji, saj bi ju moral prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice še naprej oddajati za neprofitno najemnino tudi, v kolikor bi mu bili predmetni stanovanji vrnjeni takoj po uveljavitvi ZDen (150. člen v zvezi s 125. členom Stanovanjskega zakonika, v nadaljevanju SZ) ter da je pobotanje terjatev pravdnih strank v obravnavanem primeru dopustno (6. in 7. točka obrazložitve sklepa).

8. Sporna tako ostaja predvsem višina tožnikove terjatve, pri presoji katere se je sodišče prve stopnje v celoti oprlo na izvedensko mnenje zgoraj imenovanega sodnega izvedenca B.S., ki je neprofitno najemnino za vtoževano obdobje za prvo stanovanje ocenil na 12.991,14 EUR in za drugo stanovanje na 12.335,36 EUR, skupaj torej na 25.326,50 EUR. Pravdni stranki sta predmetno izvedensko mnenje smiselno povzeli, saj sta po zaslišanju izvedenca, ko je ta pojasnil prvotne pripombe pravdnih strank na pisno izvedensko mnenje, umaknili vse preostale dokazne predloge, s tem pa tudi dokazni predlog po pritegnitvi novega izvedenca gradbene stroke. Imenovani izvedenec je na naroku za glavno obravnavo dne 28. 6. 2013 jasno in nedvoumno pojasnil, da najemnina v višini 126,00 EUR mesečno predstavlja pošteno neprofitno najemnino, ki pa ni tržna, saj se tržne najemnine za taka stanovanja gibljejo med 250,00 EUR in 300,00 EUR mesečno. Iz povedanega tako logično izhaja, da najemnina v višini 150,00 EUR mesečno, ki jo zahteva tožnik, ni poštena neprofitna najemnina za predmetni stanovanji, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v presežnem delu (nad 126,00 EUR do zahtevanih 150,00 EUR) upravičeno zavrnilo. Takšno izpovedbo izvedenca je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje, zato so pritožbena sprenevedanja, da je izvedenec kot pošteno najemnino dejansko ocenil zahtevanih 150,00 EUR mesečno, neutemeljena. Izvedenec tako na postavljeno vprašanje pooblaščenca tožnika ni odgovoril v prid slednjemu, kot to zmotno meni obravnavana pritožba, saj je izvedenec jasno izpovedal, da je le najemnina, ki jo je sam določil poštena neprofitna najemnina za predmetni stanovanji. V kolikor pa je bil tožnik mnenja, da je sodišče prve stopnje odgovor izvedenca napačno povzelo v zapisnik naroka, pa bi moral to grajati takoj na naroku samem (prvi odstavek 286b. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo tožnikovo terjatev zaradi neuporabe obravnavanih stanovanj v zatrjevanem obdobju in sicer v skupni višini 25.326,50 EUR.

9. Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena graja, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od vtoževane terjatve. Sodna praksa(2) je namreč zavzela enotno stališče, da obresti za odškodnino po 72. členu ZDen tečejo od zamude dalje, pri čemer pa zamuda, če ni drugega oprijemljivega dejstva, nastopi z vložitvijo tožbe (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik toženko že z dopisom z dne 14. 11. 2007 izvensodno pozval, da v roku 15-ih dni plača sedaj vtoževano terjatev. Navedeni rok se je po izračunu sodišča prve stopnje iztekel dne 30. 11. 2007 (čemur pravdni stranki ne ugovarjata), zato je toženka s plačilom tožnikove terjatve v zamudi šele od 1. 12. 2007 dalje. Ker tožnik ni podal pravnorelevantnih trditev, ki bi utemeljevala nastop toženkine zamude že pred iztekom roka za prostovoljno plačilo obveznosti iz poziva z dne 14. 11. 2007, je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti tožniku pravilno priznalo šele od iztega tega roka dalje. Pritožbena graja tožnika, da mu zakonske zamudne obresti pripadajo od vsakega meseca neuporabe dalje oziroma od preračunanega letnega zneska najemnin, je tako neutemeljena in celo v nasprotju s sodno prakso, ki jo kot dokaz pritožbenih navedb prilaga tožnik(3). Sodišče prve stopnje je tako tožnikovo terjatev v višini 25.326,50 EUR pravilno obrestovalo za čas od 1. 12. 2007 do dneva izdaje sodbe (28. 6. 2013), pri čemer v tem obdobju natečene zakonske zamudne obresti, po izračunu sodišča prve stopnje (priloga C1 spisa) znašajo 13.713,61 EUR. Tožnikova terjatev na dan 28. 6. 2013 tako znaša 39.040,11 EUR, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Vsa pritožbena zatrjevanja v tej smeri se tako pokažejo kot neutemeljena, obračuni zakonskih zamudnih obresti, ki jih v utemeljitev svojih pritožbenih navedb prilaga tožnik, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj bi jih tožnik lahko predložil že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

10. Tožnik s pritožbo nasprotuje tudi pobotu njegove terjatve z nasprotno terjatvijo toženke in v tej zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje z dovolitvijo pobota navedenih terjatev kršilo pravila o litispendenci in dovolilo dvojno poplačilo v pobot uveljavljene terjatve toženke, saj slednja svojo terjatev zoper tožnika uveljavlja tudi v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, ki se vodi pod opr. št. In 189/2012. V pobot uveljavljena terjatev toženke izhaja iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. N 44/1996 z dne 24. 7. 2007 (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 2065/2007 z dne 13. 11. 2007) in torej predstavlja judikatno terjatev, katere obstoj in višina ne moreta biti več sporna. Sodišče prve stopnje je zaradi potreb procesnega pobota, ki v pravdi učinkuje šele od izdaje sodbe naprej, le ugotovilo njeno višino na dan zadnje obravnave z dne 28. 6. 2013, enako kot je to storilo s terjatvijo tožnika (priloga spisa C2). Da je pobotanje navedenih terjatev pravdnih strank dopustno, se je sodišče druge stopnje že izreklo s sklepom, opr. št. I Cp 1323/2011 z dne 25. 4. 2012 (7. točka obrazložitve), zato sodišče prve stopnje z dovolitvijo pobota ni kršilo pravil o litispendenci in to navkljub temu, da toženka svojo terjatev zoper tožnika uveljavlja tudi v izvršilnem postopku. Kot pritožba sama navaja, je toženka izvršilni postopek sprožila šele tekom predmetnega pravnega postopka, tako da bi pravila o litispendenci morebiti lahko kršilo le izvršilno sodišče. Namreč dokler pravdni postopek teče, se o istem zahtevku med istimi strankami res ne more začeti nova pravda (tretji odstavek 189. člena ZPP), ni pa uveljavljanje ugovora procesnega pobota v pravdnem postopku ovira za začetek izvršilnega postopka za izterjavo v pobot uveljavljene judikatne terjatve, katere obstoj in višina sta že pravnomočno ugotovljena. Kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da toženka terjatev uveljavlja v izvršilnem postopku, na pobotno uveljavljanje te iste terjatve v pravdnem postopku ne vpliva, saj s pobotom prenehata terjatvi obeh pravdnih strank in sicer do višine nižje terjatve, zaradi česar izvršilni postopek za pobotani del toženkine terjatve ne bo več mogoč. Pritožbena zatrjevanja, da je toženkina terjatev v izvršilnem postopku delno že poplačana z rubežem denarnih sredstev tožnika (dolžnika), so za predmetni pravdni postopek nepomembna, nenazadnje pa jih tožnik tudi z ničemer ni izkazal. Ne glede na navedeno, pa sodišče druge stopnje pritožbenih navedb v smeri, da je navedena terjatev toženke v izvršilnem postopku po ugovoru in pobotu tožnika (dolžnika) manjša, zaradi rubeža denarnih sredstev pa delno tudi poplačana, niti ne more upoštevati, saj so le - te prepozne, tožnik pa jih dokazuje z listinami, ki bi jih lahko predložil že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je po prepričanju drugostopenjskega sodišča pravilno odločilo tudi o stroških pravdnega postopka. Tožnik je namreč v pravdi le deloma uspel, medtem, ko je toženka s pobotnim ugovorom uspela v celoti, pri čemer pa sta terjatvi pravdnih strank po višini primerljivi. Odločitev, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pravdnega postopka, je zato utemeljena (drugi odstavek 154. člena ZPP).

12. Naposled sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, ob tem pa zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v točki III. izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika. S tem ko je namreč v točki I. izreka izpodbijane sodbe ugotovilo terjatev tožnika v višini 39.040,11 EUR, je v tem delu tudi ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, ki ga je tako potrebno zavrniti le v presežku do vtoževanega zneska, ne pa v celoti. V kolikor pa sodišče primarni tožbeni zahtevek deloma zavrne, mora v preostalem delu presojati tudi podredni tožbeni zahtevek, zato je zavrnitev le - tega v spremenjenem obsegu točke IV. izreka izpodbijane sodbe, utemeljena. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje smiselni pritožbi tožnika ugodilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka nad dosojenim delom.

13. Vsled navedenega je sodišče druge stopnje obravnavani pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v točki III. in IV. izreka, kot to izhaja iz izreka ter obrazložitve te sodbe (355. člen v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP), v preostalem delu pa jo kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo v pretežnem delu ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

15. Navedbe toženke v odgovoru na pritožbo tožnika k pritožbeni presoji zadeve niso pripomogle, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. D 84/2009 z dne 15. 5. 2009. Op. št. (2) : Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1826/2012 z dne 29. 8. 2012. Op. št. (3) : Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1826/2012 z dne 29. 8. 2012. Primerjaj še sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 114/2010 z dne 7. 11. 2013.