Jedro

Določba točke b 1. odst. 135. čl. ZIL predpostavlja kot pogoj za izdajo začasne odredbe možnost nastanka škode, ki pa mora biti "nenadomestljiva". Da bi bil navedeni pogoj izpolnjen, bi morala tožeča stranka najprej in vsaj zatrjevati konkretna dejstva in okoliščine, s katerimi bi utemeljevala prav "nenadomestljivost" zatrjevane škode. Trditi bi torej morala, zakaj je škoda, ki bi ji lahko nastala zaradi zatrjevane kršitve, zanjo nenadomestljiva. S svojimi trditvami pa je utemeljevala zgolj možnost nastanka škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženima strankama prepovedalo nadaljevanje že začete kršitve, to je predvajanje televizijskega programa pod nazivom "TV Petelin", prvotoženi stranki pa tudi objava internetne strani "www.petelin.tv", kar naj bi veljalo do pravnomočnosti sodne odločbe. Zavrnilo je tudi predlog tožeče stranke, po katerem naj bi ji bili toženi stranki dolžni povrniti stroške postopka z začasno odredbo, z obrestmi.

Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagani začasni odredbi ugodi, toženima strankama pa nerazdelno naloži plačilo pritožbenih stroškov z obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je proti toženima strankama vložila tožbo zaradi kršitve pravice zaščitene blagovne znamke "Zlati petelin", s stiliziranim znakom petelina, reg. št. 9670789, z dne 8.5.1997 in hkrati predlagala v zavarovanje svojega zahtevka izdajo začasne odredbe z zgoraj navedeno vsebino.

Prvostopno sodišče je presojalo utemeljenost predlagane začasne odredbe v okviru pogojev, ki jih za izdajo predpisuje 123. čl. Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 7/03 - v nadaljevanju ZIL). Pri tem je pravilno zaključilo, da morajo biti za izdajo začasne odredbe po navedenem določilu izpolnjeni vsi pogoji, določeni v točkah a, b, c in d 1. odst. 123. člena ZIL, kumulativno in se je z vsakim od njih tudi ukvarjalo.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka izkazala, da je imetnica pravice do blagovne znamke "Zlati petelin", ki vključuje tudi organizacijo tekmovanj, izobraževalne in razvedrilne narave, produkcijo radijskih in TV programov, televizijsko razvedrilo itd., ter da je predlagala začasno odredbo v treh mesecih od takrat, ko je izvedela za domnevno kršitev.

Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom prvostopnega sodišča za takšno oceno. Pogoje za izdajo začasne odredbe, navedena v točkah a in d 1. odst. 123. čl. ZIL sta torej izpolnjena.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno ocenilo, da je tožeča stranka izkazala, da je zatrjevana kršitev do blagovne znamke zelo verjetna.

Razlogi prvostopnega sodišča za takšno oceno so tudi v tem delu tehtni in argumentirani, pritožbeno sodišče pa se z njimi v celoti strinja. Prvostopno sodišče je pravilno kot odločilno ugotovilo, da se tako znamka tožeče stranke kot znak, ki ga uporablja (prvo)tožena stranka, to je "TV Petelin" uporabljata za glasbeno dejavnost, prvi kot naziv za letno splošno glasbeno prireditev z nagradami, drugi pa kot naziv TV kabelskega programa za narodno zabavno glasbo, pri čemer je v obeh primerih izpostavljen osrednji del imena "Petelin". Prav zaradi navedenega karakterističnega osrednjega dela imena (Petelin), bi v javnosti pri povprečnem predstavniku glasbene publike lahko prišlo do zmede zaradi verjetnosti povezovanja med znakom prvotožene stranke in znamko tožeče stranke. Do takšnega povezovanja je dejansko že prišlo pri sodelavcih in znancih tožeče stranke, kar izkazujejo predloženi izpisi sporočil, posredovani preko elektronske pošte.

Da bi bil izpolnjen pogoj iz točke b 1. odst. 123. čl. ZIL za izdajo začasne odredbe, pa bi morala tožeča stranka izkazati tudi, da bi ji zaradi zatrjevane kršitve lahko nastala nenadomestljiva škoda. Zgolj trditve tožeče stranke: - da se tožeča stranka za prihodnje leto ponovno dogovarja za organizacijo prireditve "Zlati petelin" in prenos le-te na televiziji,

- da bi ji z nadaljnjo uporabo znaka "TV Petelin" za v tožbi opisani program nastala nenadomestljiva škoda, češ da se že sedaj pojavljajo govorice, da je Zlati petelin nagrada za dosežke v narodnozabavni glasbi, kar ne drži, saj gre za nagrade na vseh področjih glasbenega ustvarjanja v Sloveniji, - da s tem zaščitena blagovna znamka zgublja na ugledu, s čimer se lahko zgodi, da bodo določeni povabljeni odpovedali sodelovanje, s tem pa bi nastala tudi nenadomestljiva materialna škoda, tako tožeči stranki, kot tudi organizatorju, televiziji, ki bi prenašala prireditev,

- da tožeči stranki nastaja škoda zaradi zmede na trgu, ker toženi stranki uporabljata ime "TV Petelin" za svojo oddajo, da je bila "Zlati petelin" oddaja na TV 3 in nacionalni TV, ki se je oddajala že približno od 1994 dalje, da je bila to letna oddaja, na kateri so se podeljevale tudi nagrade z istim imenom za glasbene dosežke na vseh zvrsteh glasbe, pred letno oddajo pa so bile med letom predstavitvene oddaje, kjer so se nominirani glasbeniki predstavljali, da je bila zaključna oddaja s podelitvijo nagrad predvajana tudi po programu RTV Slovenija oziroma TV3, pa še ne kažejo na možnost nastanka nenadomestljive škode. Določba točke b 1. odst. 135. čl. ZIL predpostavlja kot pogoj za izdajo začasne odredbe možnost nastanka škode, ki pa mora biti "nenadomestljiva". Da bi bil navedeni pogoj izpolnjen, bi morala tožeča stranka najprej in vsaj zatrjevati konkretna dejstva in okoliščine, s katerimi bi utemeljevala prav "nenadomestljivost" zatrjevane škode. Trditi bi torej morala, zakaj je škoda, ki bi ji lahko nastala zaradi zatrjevane kršitve, zanjo nenadomestljiva. S svojimi trditvami pa je utemeljevala zgolj možnost nastanka škode. Možnosti nastanka nenadomestljive škode ne izkazuje niti izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke, da gre pri programu "TV Petelin" za nizko proračunsko produkcijo, da je program nekvaliteten, da gre za obskurno produkcijo, da ima oddaja "Zlati Petelin" določen renome, da je bila to največja oddaja na glasbenem področju z nagradami za glasbeno dejavnost za različna glasbena področja, ter da zato zaradi zmede pri oglaševanju obeh oddaj pada kredibilnost same podelitve nagrad na glasbenem področju v celi Sloveniji, ki pa tudi sicer ne more nadomestiti trditvene podlage tožeče stranke. Abstraktni pravni termin o možnosti nastanka nenadomestljive škode mora biti namreč konkretiziran z dejstvi in okoliščinami, ki to nenadomestljivost potrjujejo. V to smer pa tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev, kar pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Trditve tožeče stranke, da se prireditev "Zlati Petelin" ni izvajala kar nekaj let, da zakoniti zastopnik tožeče stranke spornega TV programa še ni videl, same po sebi sicer še ne kažejo, da zatrjevana škoda tožeče stranke ni nenadomestljiva, vendar pa je pritrditi prvostopnemu sodišču, da v kolikor bi bila zatrjevana škoda zanjo nenadomestljiva, bi na zatrjevano kršitev takoj odreagirala in se seznanila z vsebino predvajanega programa tožene stranke. Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno zaključilo, da pogoj, določen v točki b 1. odst. 123. čl. ZIL za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen.

Prvostopno sodišče je ocenilo, da bi tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, utrpela hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale predlagatelju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka sicer ni niti trdila, da tožena stranka ne bi trpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastali predlagatelju, kar je pogoj iz točke c 1. odst. 123. čl. ZIL za izdajo začasne odredbe. Trdila je le, da toženima strankama s prepovedjo oddajanja programa do pravnomočnosti sodne odločbe ne more nastati nenadomestljiva škoda, saj sta s programom komajda začeli, že pripravljene programe pa bi v primeru zavrnilne sodbe lahko uporabili tudi po izdaji sodbe, kar pa še ne ustreza zahtevanemu dejanskemu stanu, ki ga kot pogoj za izdajo začasne odredbe določa prej omenjena določba točke c 1. odst. 123. čl. ZIL. Pritožbeno sodišče se ob povedanem strinja z oceno prvostopnega sodišča, da tudi ta pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen.

Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 265. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.