Jedro

Oblikovanje tožbenega zahtevka s katerim bo dedič A. A. uveljavljal, da B. B. ni dedinja po zapustniku in s katerim bo na podlagi 20. člena ZMatR lahko dosegel spremembo vpisanega podatka o očetovstvu, je njegova odločitev. Sodišče druge stopnje glede na podatke v zapuščinskem spisu lahko le domneva, da je bil v postopku pred upravnim organom neposredno izveden vpis v matični register, ker je odločitev o tem vpisu (ali vnosu priznanja v matični register) sledila predhodni presoji, da gre za pravno veljavno priznanje očetovstva, saj sicer vpis ne bi bil izveden.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako, da sedaj izrek sklepa v celoti glasi: "I. Zapuščinski postopek se prekine.

II. Dediča A. A. se napoti na pravdo, da s tožbo zoper dedinjo B. B. uveljavi zahtevek, da se iz zapustnikovega premoženja v njegovo korist izloči delež nepremičnine z ID znakom: parcela 1894, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja in da se vrednost te nepremičnine ne vračuna v njegov dedni delež.

III. Dediča A. A. se napoti, da v pravdnem postopku dokaže, da očetovstvo B. B. ni bilo veljavno ugotovljeno in priznano.

IV. Zakoniti dedič A. A. mora vložiti tožbi iz točke II in III izreka v roku 45 dni od pravnomočnosti tega sklepa in o tem obvestiti sodišče, sicer bo sodišče nadaljevalo zapuščinsko obravnavo in jo dokončalo ne glede na zahtevka, glede katerih je dediča napotilo na pravdo.

V. Prekinitev postopka traja, dokler pravda ne bo pravnomočno končana oziroma do preteka roka, ki je določen za vložitev tožbe, v kolikor dedič ne bi vložil tožbe.

II. V preostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom prekinilo zapuščinski postopek (točka I izreka), dediča A. A. napotilo na pravdo, da s tožbo zoper dedinjo B. B. uveljavi zahtevek, da se iz zapustnikovega premoženja v njegovo korist izloči delež nepremičnine z ID znakom: parcela 1894, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja in da se vrednost te nepremičnine ne vračuna v njegov dedni delež (točka II izreka), ga opozorilo, da mora vložiti tožbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa in o tem obvestiti sodišče, sicer bo sodišče nadaljevalo zapuščinsko obravnavo in jo dokončalo ne glede na zahtevek, glede katerega je dediča napotilo na pravdo (točka III izreka) ter odločilo, da bo prekinitev postopka trajala, dokler pravda ne bo pravnomočno končna oziroma do preteka roka, ki je določen za vložitev tožbe, v kolikor tožba ne bi bila vložena (točka IV izreka).

2. Zoper sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje dedič A. A., iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Pritožba nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je B. B. dedinja oziroma zapustnikova hči. Slednja je bila v rojstno knjigo vpisana kot hči zapustnika tik pred drugim zapuščinskim narokom v letu 2022 v starosti 74 let. Pritožnik zatrjuje, da je Upravna enota nepravilno vpisala očetovstvo, saj zapustnik nikoli ni priznal očetovstva. Domnevna dedinja se sklicuje na sodbo o pripoznavi glede plačevanja preživnine, ki je bila izdana, brez da bi bilo predhodno ugotovljeno očetovstvo. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča prve stopnje na prilogo A9 (izpisek iz matičnega registra o rojstvu), saj je do vpisa očetovstva prišlo med zapuščinskim postopkom. Sodišče prve stopnje bi moralo primarno razčistiti, ali je pravno dopustno vpisovanje očetovstva brez soglasja očeta, v starosti otroka 74 let in pritožnika ali B. B. napotiti na sodni postopek na ugotovitev, ali je zapustnik oče B. B. Posledično je izpodbijani sklep preuranjen in nedopusten, saj ostaja nerešeno primarno vprašanje, ali je B. B. hči zapustnika in njegova dedinja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, sklep je nejasen in nerazumljiv, izrek sklepa je protisloven z obrazložitvijo in notarskim zapisom SV 577/2018, saj iz izreka sklepa ni razvidno, da je predmet dedovanja zgolj polovični delež nepremičnine, predmet nujnega deleža pa 1/8. Takšna pojasnitev bi lahko pripomogla k sklenitvi dednega dogovora, za kar sta oba dediča izjavila pripravljenost, a je bilo nejasno, o kakšnem deležu nepremičnine se odloča. Sodišče prve stopnje kljub nejasnosti iz izreka v obrazložitvi sklepa pravilno povzema, da je pritožniku 1/2 nepremičnine podarila njegova babica. Sodišče prve stopnje v izrek ni vključilo odločitve o navedbah C. C., ki je zapustniku kupovala hrano in življenjske potrebščine ter plačevala položnice in pomagala z vzdrževanjem nepremičnine, čemur je B. B. nasprotovala in bi morala biti zato napotena na pravdo. Pritožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Dedinja B. B. se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP v povezavi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v mejah pritožbenih razlogov ter opravi uradni pritožbeni preizkus.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijan sklep vsebuje vse elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njemu pa tudi ni kršitev, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, upoštevaje, da se pritožnik sklicuje na to, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, saj v njem manjkajo določeni podatki, ne sklicuje pa se na napake v prepisu listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Pritrditi pa je pritožbi, da je potrebno dediča A. A. napotiti na pravdo, v kateri bo uveljavljal, da očetovstvo B. B. ni bilo veljavno ugotovljeno in priznano. Zakon o dedovanju v 240. členu določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je, med drugim, odvisna pravica do dediščine ali velikost dednega deleža. Pritožnik je namreč takoj, ko se je B. B. priglasila k dedovanju kot hčerka zapustnika1, očital, da je njen status kot hčerke zapustnika sporen, z navedbami, da sodišče ni izdalo nobene sodbe o ugotovitvi očetovstva, sodba, ki se nanaša na preživnino pa ne predstavlja sodnega akta o ugotovitvi očetovstva zapustnika, saj izrek te sodbe ne glasi na ugotovitev očetovstva in tudi ni bil voden zakonsko določen postopek ugotavljanja očetovstva.“2 Potem, ko je B. B. vložila v spis še izpisek iz matičnega registra o rojstvu z dne 16.9.2022, pa je navajal, da je Upravna enota vnesla očetovstvo B. B. po 74. letih od domnevnega očetovstva v nasprotju z določili Zakona o upravnem postopku ter z določili Družinskega zakonika3. Bistvo pritožbe dediča A. A. je, da se sodišče o njegovih ugovorih ni izreklo ter ga napotilo na pravdo, v kateri bi lahko dokazoval, „da je nezakonito, da se je očetovstvo vpisalo brez ustrezne sodbe o ugotovitvi očetovstva oziroma brez priznanja zapustnika kot domnevnega očeta.“ Utemeljeval je še, da v upravnem postopku nima možnosti zahtevati obnove postopka.

8. Ob pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je B. B. z izpiskom iz rojstne matične knjige izkazala, da je bil zapustnik njen oče, kar pomeni, da je njegova dedinja, ni pa upoštevalo navedb pritožnika, da B. B. ni dedinja, ker zapustnik ni dal pravno veljavne izjave ter, da je vnos priznanja očetovstva v matični register izveden izven zakonske presumpcije očetovstva, brez oporočnega priznanja očetovstva in brez sodbe o ugotovitvi očetovstva ter, da ga mora zato napotiti na pravdo.

9. Kot je razvidno iz spisa, je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe pri Upravni enoti o tem, na podlagi česa je bilo tekom zapuščinskega postopka vpisano očetovstvo zapustnika za B. B., a s strani Upravne enote ni dobilo odgovora o tem, katera listina je bila podlaga za vpis očetovstva. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na veljavno javno listino, iz katere izhaja, kdo je oče B. B., ni pa upoštevalo, da je pritožnik uveljavljal nepravilnost javne listine. 224. člen ZPP v prvem odstavku določa, da listina v fizični in elektronski obliki, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti in listina, ki jo izda v taki obliki samoupravna lokalna skupnost, družba ter druga organizacija ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je poverjeno z zakonom (javna listina), dokazujeta resničnost tistega, kar se v njiju potrjuje ali določa. Iz četrtega odstavka tega člena pa izhaja, da je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Pritožniku, dediču zapustnika je zato treba omogočiti, da bo v skladu z 224. členom ZPP dokazoval, da so v izpisku dejstva nezakonito ugotovljena in da gre za vpis ničnega priznanja.

10. 20. člen Zakona o matičnem registru (v nadaljevanju ZMatR) določa, da matičar vpisuje v matični register le tista dejstva in podatke, ki so mu bili prijavljeni oziroma, ki jih vsebujejo akti organov, pristojnih za odločanje o spremembi osebnih stanj. Nadalje določa v tretjem odstavku, da se že vpisano dejstvo ali podatek lahko v matičnem registru spremeni, dopolni ali briše le na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa ali akta drugega organa, pristojnega za odločanje o spremembi osebnih stanj. Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) v 114. členu (enako je pred njim Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 87. členu) določa, da za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Tako je organ, ki je pristojen odločati o spremembi osebnega stanja, sodišče. Oblikovanje tožbenega zahtevka s katerim bo dedič A. A. uveljavljal, da B. B. ni dedinja po zapustniku in s katerim bo na podlagi 20. člena ZmatR lahko dosegel spremembo vpisanega podatka o očetovstvu, je njegova odločitev. Sodišče druge stopnje glede na podatke v zapuščinskem spisu lahko le domneva, da je bil v postopku pred upravnim organom neposredno izveden vpis v matični register, ker je odločitev o tem vpisu (ali vnosu priznanja v matični register) sledila predhodni presoji, da gre za pravno veljavno priznanje očetovstva, saj sicer vpis ne bi bil izveden. Stranka na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča ni vezana, saj je z napotitvenim sklepom dediču podeljen zgolj pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP, kar pomeni, da bo moral dedič kot tožnik, ne glede na vsebino napotitvenega sklepa, sam poskrbeti za materialnopravno pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka.

11. Upoštevaje 22. člen Ustave RS je treba vsakomur zagotoviti enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pomeni, da je treba pritožniku omogočiti, da v uveljavi zahtevek, s katerim bo lahko dosegel spremembo vpisa dejstva oziroma podatka v matičnem registru. Pritožniku bo z napotitvijo na pravdo omogočeno, da varuje svoje ustavne pravice.

12. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) ter ustrezno dopolnilo tudi sedaj IV in V točko izreka izpodbijanega sklepa, in sicer da mora pritožnik postopek sprožiti v roku 45 dni po pravnomočnosti tega sklepa in o tem obvestiti sodišče, sicer bo sodišče nadaljevalo zapuščinsko obravnavo in jo dokončalo glede na vpis podatka v rojstni matični knjigi, prekinitev postopka pa traja, dokler postopek ne bo pravnomočno zaključen oziroma do preteka roka, ki je določen za sprožitev postopka, v kolikor pritožnik takšnega postopka ne bi sprožil. 13. Pritožnik nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, izhajajoči iz točke II izreka, saj meni, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, ker iz njega ne izhaja, da je predmet zapuščinskega postopka le 1/2 nepremičnine z ID znakom: parcela 1894. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je predmet dedovanja le 1/2 navedene nepremičnine in to tudi izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ta podatek pa ni bistvena sestavina točke II izreka, kjer je sodišče prve stopnje pritožnika napotilo na pravdo, da s tožbo zoper dedinjo B. B. uveljavi zahtevek, da se iz zapustnikovega premoženja v njegovo korist izloči delež nepremičnine z ID znakom: parcela 1894, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja in da se vrednost te nepremičnine ne vračuna v njegov dedni delež. Med dedičema je namreč sporno, ali pritožnik utemeljeno uveljavlja izločitev v korist potomcev (32. člen ZD), zato ga je sodišče prve stopnje pravilno napotilo na pravdo, da s tožbo zoper dedinjo B. B. uveljavi zahtevek, na podlagi katerega se bo, če bo v postopku uspešen, iz zapustnikovega premoženja (glede katerega je nesporno ugotovljeno, da predstavlja 1/2 nepremičnine, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je pritožnik drugo polovico nepremičnine dobil od svoje babice) izločil del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja in se ne vračuna v nujni delež.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo pravico pritožnika za manj verjetno (213. člen ZD), kar niti ni pritožbeno sporno, ter ga napotilo na pravdo, pri tem pa v izreku zgolj opisno navedlo, zakaj se ga napoti na pravdo. Skrb za vložitev in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka nosi dedič, ki je bil napoten na pravdo, kar pomeni, da bo slednji oblikoval tožbeni zahtevek tako, da bo iz njega natančno razvidno, za kakšen delež nepremičnine zatrjuje, da ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja in kakšna vrednost nepremičnine naj se ne upošteva pri izračunu nujnega deleža. 15. Sodišče druge stopnje pri tem zgolj še dodaja, da je med dedičema vedno možen dogovor, iz pritožbe pa je tudi razvidno, da je pritožnik izkazal pripravljenost za sklenitev morebitnega dednega dogovora.

16. Ker pritožnik ni aktivno legitimiran za uveljavljanje pritožbenih navedb, ki se nanašajo na napotitev na pravdo upnice C. C., se sodišče druge stopnje s temi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo.

17. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Priglasitev k dedovanju z dne 10.6. 2022. – na list št. 23 2 Navedbe na list.št. 32 spisa. 3 Navedbe na list. št. 53 v spisu.