Jedro

Po 62. členu ZSZ mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (lastnik oziroma najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora). Da naj bi tožnica neposredna uporabnica nepremičnin, ki so bile pri izračunu nadomestila upoštevane, ne bila, ter da naj bi to bila A. kot zakupnica oziroma lastnica, tožnica nejasno in tudi neizkazano zatrjuje šele v tožbi. To pa pomeni, da gre za tožbeno novoto, tožbene novote pa po določbi tretjega odstavka 14. člena ZUS niso dopustne in jih sodišče pri odločanju ne more upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A., Izpostave A. z dne 20. 7. 1999, s katero je le-ta tožeči stranki odmerila in naložila v plačilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1999 v znesku 35.379 SIT. Tožena stranka se v razlogih sklicuje na Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 - 33/89 in Uradni list RS, št. 4/97, ZSZ) ter na Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Kočevje (Uradni list RS, št. 37/98, 51/98 in 62/98, Odlok). Navaja, da se po 58. členu ZSZ plačuje nadomestilo na območjih stavbnih zemljišč, ki jih določi občina. Nadomestilo pa so po 62. členu ZSZ dolžni plačevati lastniki in drugi neposredni uporabniki stavbnih zemljišč. Na podlagi navedenih zakonskih določb ter po kriterijih Odloka je prvostopni davčni organ pravilno odmeril nadomestilo. Ugovor tožeče stranke, da zaradi likvidnostnih težav že od leta 1997 ne posluje ter posledično ni dolžna plačati nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, tožena stranka zavrne z utemeljitvijo, da je nadomestilo bilo odmerjeno za poslovne prostore in stavbno zemljišče, za katere je tožnica na obrazcu napovedi za leto 1999 z dne 2. 3. 1999, ki ga je zaradi odmere predložila davčnemu organu, sama navedla, da jih ima v uporabi, in s sklicevanjem na 62. člen ZSZ, po katerem so po njenem mnenju dolžni plačevati nadomestilo tisti, ki imajo pravno in dejansko možnost uporabe nepremičnine, ter zaključuje, da okoliščina neuporabe nepremičnin iz ekonomskih razlogov na odmero nadomestila ne more vplivati.

Tožnica v tožbi vztraja pri tem, da ni dolžna plačati nadomestila, ker že od leta 1997 dalje ne posluje. Navaja, da je davčnim organom znano, da je podjetje v finančnih težavah ter da je vse njegovo premoženje, tako stanovanjsko kot gospodarska poslopja v zakupu podjetja A., kar izhaja tudi iz podatkov o katastrskem dohodku. Ker so nadomestilo dolžni plačevati lastniki nepremičnin, bi bilo nadomestilo treba odmeriti A. kot lastnici, ki ima pravno in dejansko možnost uporabe nepremičnin, in ne tožnici. Tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po 62. členu ZSZ (ki je sicer z uveljavitvijo novega Zakona o stavbnih zemljiščih, Uradni list RS, št. 44/97, prenehal veljati, razen določb poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, 56. člen) mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (lastnik oziroma najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora). Da naj bi tožnica neposredna uporabnica nepremičnin, ki so bile pri izračunu nadomestila upoštevane, ne bila, ter da naj bi to bila A. kot zakupnica oziroma lastnica, tožnica nejasno in tudi neizkazano zatrjuje šele v tožbi. To pa pomeni, da gre za tožbeno novoto, tožbene novote pa po določbi tretjega odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS), po kateri v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, niso dopustne in jih sodišče pri odločanju ne more upoštevati. Iz upravnega spisa je razvidno, da je bilo s prvostopno odločbo nadomestilo odmerjeno po podatkih, ki jih je glede uporabe sporne nepremičnine navedla tožnica sama ter je glede na le-te kot dejansko podlago prvostopni organ pravilno odmeril nadomestilo. Tudi v pritožbenem postopku tožnica svojih navedb o možnosti uporabe nepremičnin ni spreminjala ter je torej tožena stranka, ko je ugotovila, da ni nepravilnosti, na katere je dolžna paziti po uradni dolžnosti ter da so njeni ugovori neutemeljeni, njeno pritožbo po presoji sodišča pravilno zavrnila. Tudi če je dejansko prišlo do sprememb, ki so vplivale na pravno oziroma dejansko možnost uporabe spornih nepremičnin, ter ki bi lahko vplivale na odmero nadomestila (med katere pa okoliščina neuporabe nepremičnin iz ekonomskih razlogov ne šteje, kot je tožnici na pritožbeni ugovor pravilno odgovorila že tožena stranka), bi tožnica torej morala taka dejstva oziroma okoliščine navajati že v upravnem postopku. Pri sodišču pa bi morebitna taka dejstva lahko navajala le tedaj, če teh dejstev ne bi mogla uveljavljati v upravnem postopku, tega pa tožnica v tožbi niti ne zatrjuje. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.