Jedro

Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu ali se nahajati v njegovi bližini. Ključno je, kakšna je bila narava in intenzivnost dela ter ali je imel tožnik v času trajanja izmen, v katerih je bil na mejnem ali maloobmejnem prehodu sam oziroma ni imel zamenjave, glede na neenakomerno in/ali nižjo frekvenco prehodov meje dejansko možnost izrabe odmora med delovnim časom. Zamenjavo je sicer dolžna zagotoviti toženka, a to ni odločilno v primerih, ko zaradi manjšega števila predvidenih nalog v času izmene delovni proces sam po sebi ne zahteva posebnih zamenjav zaradi koriščenja odmora (VIII Ips 54/2021).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu tožbe, ki se je nanašal na plačilo nadomestila za neizrabljen odmor med delovnim časom v višini 71,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2016 do plačila, ker je tožeča stranka v tem delu tožbo umaknila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.029,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 999,57 EUR od 30. 12. 2016 do plačila in od zneska 29,71 EUR od 6. 1. 2017 do plačila, v 8. dneh, pod izvršbo, v presežku iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.173,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje v posledici nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj v obrazložitvi sodbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Tožena stranka vztraja, da v konkretnem primeru do kršitve pravice koriščenja odmora med delom ni prišlo, in se sklicuje na peti odstavek 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste, ki določa, da kadar delodajalec oziroma nadrejeni policistu ne določi izrabe odmora med delovnim časom, lahko policist ob upoštevanju splošnih predpisov sam izbere čas izrabe odmora med delom, vendar ne na začetku ali koncu delovnega časa. Kolektivna pogodba je avtonomni pravni vir, ki zavezuje obe pogodbeni stranki in zato je sodišče pri presoji vezano na uporabo določb kolektivne pogodbe. Pravico do odmora je tožnik pridobil s sklenitvijo delovnega razmerja, kar izhaja tudi iz njegove pogodbe o zaposlitvi in zato se tožena stranka sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 191/2018, iz katerega izhaja, da se delavec lahko veljavno odpove pravici, ki jo je že pridobil oziroma terjatvi, ki je že zapadla. V primeru, če bi držalo razlogovanje sodišča, pa bi posledično tožnik lahko razpolagal z zapadlo terjatvijo, ki jo vtožuje, pa se je tej terjatvi s sklenitvijo sporazuma odpovedal, saj iz njega izhaja, da so med pogodbenima strankama medsebojno izpolnjene vse obveznosti. Iz sodbe Pdp 212/2021 izhaja, da dejstvo, da mora biti delavec ves čas prisoten na delovnem mestu, da ga ne sme zapuščati in da nima zamenjave za čas odmora, samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do odmora, saj lahko delavec odmor med delovnim časom izrabi tudi na delovnem mestu. Pravice do odmora med delovnim časom prav tako ni mogoče razlagati na način, da bi moral imeti delavec neomejene možnosti za posvečanje svojim osebnim interesom oziroma prosto razpolaganje s svojim časom. Odmor se lahko določi tudi v več delih, saj je smisel odmora predvsem v tem, da se delavcu omogoči krajši premor (ali več premorov) med delom in s tem povrnitev nekaterih psihofizičnih sposobnosti. Pravica do odmora ni kršena, če je delavec med tem odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu, seveda pa je pri tem lahko pomembno, za kakšno delovno mesto gre, saj nekatera delovna mesta izrabo odmora na ta način omogočajo, druga pa ne (VS sklep VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022). Ne strinja se s presojo sodišča, da ni relevantno število dejanskih prehodov meje v izmeni. Delo tožnika na mejnih prehodih (opravljanje mejne kontrole) ni izključevalo možnosti odmora, saj gre praviloma za rutinske, ponavljajoče se naloge, ki se opravljajo v neenakomernih intervalih z dalj časa trajajočim čakanjem na prihod avtomobila. Tožnik se je lahko sam odločil, kdaj bo izkoristil odmor med delovnim dnevom. Sodišče je tožniku dosodilo nadomestilo, za kar ni pravne podlage. V obrazložitvi je navedlo, da je presojalo obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti, čeprav tožnik ni podal ustrezne dejanske podlage. Predvsem ni navedel, da mu je nastala škoda, za kakšno vrsto škode gre in v čem se je zmanjšalo premoženje. Četudi bi moral tožnik odmor prekiniti, ker bi bilo treba opraviti mejno kontrolo, to ne pomeni, da mu je toženka kršila pravico do odmora. Noben predpis ne določa, da mora toženka odmor med delom zagotoviti v neprekinjenem trajanju.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pojasnjuje, da je s tem, ko ni mogel koristiti odmora, prikrajšan za plačilo za dejansko opravljeno delo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku tožnika, ki se nanaša na nezagotovljen odmor oziroma na kršeno pravico do odmora. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) v 154. členu med drugim določa, da ima delavec, ki dela polni delovni čas, med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut, da se dolžina odmora v primeru neenakomerne razporeditve in začasne razporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa. Čas odmora v ZDR-1 torej ni določen v nepretrganem trajanju, pač pa se čas odmora med dnevnim časom všteva v delovni čas. Po tretjem odstavku 126. člena ZDR-1 je čas odmora, v katerem delavec ne dela, plačan kot normalna delovna obveznost in za ta čas delavec prejme plačilo, kot če bi delal. Glede na takšno zakonsko ureditev pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom.

7. Glede na navedeno je utemeljena pritožbena trditev, da do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu ali se nahajati v njegovi bližini. Ključno je, kakšna je bila narava in intenzivnost dela ter ali je imel tožnik v času trajanja izmen, v katerih je bil na mejnem ali maloobmejnem prehodu sam oziroma ni imel zamenjave, glede na neenakomerno in/ali nižjo frekvenco prehodov meje dejansko možnost izrabe odmora med delovnim časom. Zamenjavo je sicer dolžna zagotoviti toženka, a to ni odločilno v primerih, ko zaradi manjšega števila predvidenih nalog v času izmene delovni proces sam po sebi ne zahteva posebnih zamenjav zaradi koriščenja odmora (VIII Ips 54/2021).

8. Tožnik je zatrjeval, da ni mogel koristiti odmora med delom zaradi polne zasedenosti oziroma obremenjenosti z opravili na mejnih prehodih A., B. in C. takrat, ko je delo opravljal sam in delovnega mesta ni mogel zapustiti oziroma zapreti. Glede na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu III Ips 54/2021, da je način zagotavljanja pravice do odmora med delovnim časom odvisen tudi od narave in intenzivnosti dela, ki ga opravlja delavec in je tožena stranka pred sodiščem prve stopnje izrecno opozorila na majhno obremenitev tožnika ter predložila tudi podatke o številu prehodov meje ter sodišče prve stopnje dejanske obremenjenosti ni raziskalo, ker je izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča, da ni relevantno, koliko prehodov meje je bilo v posamezni izmeni, sodišče ni moglo ustrezno odgovoriti na vprašanje možnega koriščenja odmora (npr. ali je bil tožnik tako malo obremenjen, da je brez potreb po posebni zagotovitvi zamenjave lahko koristil odmor oziroma več odmorov). Če je namreč že vnaprej znano, da delovni proces ne poteka nepretrgano, da delovni proces ne zahteva stalnega vsiljenega ritma dela, da v delovnem procesu ni večje pogostosti nepredvidljivih situacij, ki zahtevajo takojšen odziv in na drugi strani tudi ni tako intenzivnih ali pogostih zavez, ki objektivno in bistveno vplivajo na možnost delavca, da v času odmora razpolaga s tem časom v okviru sprejemljivih omejitev, delavcu še posebnega odmora med delovnim časom ni treba izrecno zagotavljati, saj ima le-ta glede na naravo delovnega procesa možnost (več in morda tudi daljših) prekinitev in odmorov med izvajanjem dela in nalog. Zato pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena pravica do zamenjave za čas odmora (VIII Ips 54/2021).

9. Iz navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč ni ugotovilo bistvenih dejstev, zlasti ali je bil tožnik tako obremenjen z delom, da odmora dejansko ni mogel izkoristiti, in ali je zaradi tega utrpel premoženjsko škodo. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo ugodilni del sodbe ter posledično odločitev o stroških postopka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP), da upoštevaje gornja stališča samo dopolni dejanske ugotovitve, kar predstavlja ugotovitev obsežnejšega sklopa dejstev, do katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ne more pa biti to prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.