Jedro

Tožnik bi moral najkasneje ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas uveljavljati sodno varstvo in sicer bi moral uveljavljati, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker tega ni storil, ni mogoče v sodnem sporu, v katerem zahteva plačilo odpravnine na podlagi te pogodbe o zaposlitvi (ki je predhodno prenehala s potekom časa, za katerega je bila sklenjena), ugotavljati, da se pogodba o zaposlitvi šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da še vedno velja. Ta pogodba o zaposlitvi za določen čas ne velja več in tudi ni več veljala v času odpoklica tožnika, zaradi česar ne more predstavljati podlage za plačilo odpravnine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za obračun odpravnine v znesku 9.287,99 EUR bruto in po plačilu predpisanih davkov in prispevkov izplačilo neto zneska 4.613,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 969,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je svojo odločitev sodišče obrazložilo nepravilno, nepopolno ter zelo skopo, predvsem pa brez kakršnekoli pravne podlage. Tožnik je ostal na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas (13. 2. 2008) in po tem datumu opravljal ista dela in naloge z vsemi pravicami in obveznostmi ter z odobravanjem tožene stranke. Med njim in toženo stranko od 14. 2. 2008 do njegovega odpoklica 25. 4. 2008 ni bila sklenjena nobena nova pogodba o zaposlitvi. Prvostopno sodišče je zato neutemeljeno presodilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 31. 7. 2007 ni veljala po 13. 2. 2008 in ni obrazložilo, na kakšni trditveni in dokazni podlagi je prišlo do take ugotovitve. V obravnavanem primeru je prišlo do transformacije delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi. Veljavnost pogodbe o zaposlitvi se je nadaljevala tudi po 13. 2. 2008, čemur pritrjuje tudi sklep, ki je bil sprejet na korespondenčni seji nazdornega sveta. Posledično je tožnik upravičen do izplačila vtoževane odpravnine na podlagi (XV. člena) pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2007. Do tožnikovega odpoklica je prišlo zaradi ekonomsko poslovnih razlogov, zlasti zaradi pomembnih lastniških sprememb delničarja tožene stranke. Z navedbo v odgovoru na tožbo, da je bilo že v januarju 2008 predvideno, da bo s 14. 2. 2008 zasedel članstvo v upravi nov član, je tožena stranka smiselno priznala, da je šlo za ekonomski razlog. Dne 30. 10. 2006 je bila družba ustanoviteljica, katere dolgoletni direktor je bil tožnik, pripojena k družbi M.. Slednja je kasneje lastniški delež v toženi stranki prodala in s tem za ostale lastnike ni bilo več nobene potrebe, da bi bil tožnik še naprej v upravi družbe tožene stranke kot predstavnik M.. V postopku ni bilo ugotovljeno, da je bil tožnik odpoklican zaradi zaostritve odnosov, pač pa zaradi opisanih ekonomsko poslovnih razlogov. Odnosi med tožnikom in drugimi zaposlenimi v igralnici so bili zelo dobri. Tožniku je bila šele v marcu 2008 v nasprotju z dogovorjenim in sklepom nadzornega sveta (da ostanejo enaki pogoji, kot so vsebovani v dotedanji pogodbi o zaposlitvi) ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi, ki je tožnik ni podpisal. V sklepu, ki je bil sprejet na korespondenčni seji, je tožena stranka dodala še dodatno pravico tožniku – pravico do odpravnine v znesku njegovih šestih mesečnih plač. Ni pa s tem posegla v pravico tožnika do odpravnine v primeru odpoklica, zaradi česar so mu po 13. 2. 2008 pripadale in tudi šle vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2007. Glede na navedeno v pritožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pravočasno pritožuje zoper odločitev o stroških iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izrek o stroških spremeni, tako da ji stroške postopka odmeri v višjem znesku, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče ni priznalo vseh v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi priglašenih stroškov tožene stranke. Pri odločanju o stroških je sodišče upoštevalo le enkratno nagrado po tarifni številki 3102, čeprav sta bila v zadevi opravljena dva naroka in je tožena stranka nagrado za oba naroka tudi priglasila. Po tarifni številki 3102 toženi stranki pripada nagrada za vsak narok posebej in ne le enkratna nagrada za vse naroke v zadevi, kar izhaja iz sodne prakse drugih višjih sodišč. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in meni, da je pritožba tožnika neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v celoti zavrne. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je izpodbijana sodba nepopolna in brez vsakršne pravne podlage ni utemeljen. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev. Ugotovilo je vsa odločilna dejstva in izvedlo potrebne dokaze, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik funkcijo člana uprave od 10. 5. 2004 najprej opravljal na podlagi pogodbe o poslovodenju, dne 31. 7. 2007 pa je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas (od 1. 8. 2007 do 13. 2. 2008). V XV. členu navedene pogodbe je bil v primeru odpoklica iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov tožnik upravičen do odpravnine v višini 12-kratnika njegove zadnje mesečne osnovne plače. Pogodba je bila sklenjena za določen čas in je na podlagi XVII. člena prenehala s pretekom časa. Po poteku mandata (13. 2. 2008) je bil tožnik na podlagi sklepa nadzornega sveta ponovno imenovan za člana uprave, in sicer za obdobje od 14. 2. 2008 do 30. 6. 2008. Nadzorni svet tožene stranke je še sklenil, da bo s tožnikom sklenjena nova pogodba o zaposlitvi z enakimi pogoji, ki so bili vsebovani v dotedanji pogodbi o zaposlitvi za določen čas, in da tožniku ob prenehanju funkcije in prenehanju pogodbe o zaposlitvi pripada odpravnina v višini šestih njegovih povprečnih plač, prejetih v letu 2008. Na podlagi omenjenega sklepa je tožena stranka pripravila predlog pogodbe o zaposlitvi s spremembo določila o odpravnini, po kateri bi bil tožnik upravičen do odpravnine v višini šestih plač. Nove pogodbe tožnik ni podpisal, ker se s predlagano spremembo določila o odpravnini ni strinjal, tožena stranka pa mu je ob odpoklicu 25. 4. 2008 izplačala odpravnino v znesku osmih povprečnih plač (6-kratnik odpravnina in 2-kratnik plači za maj in junij 2008).

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do odpravnine v višini 12 plač. Tožnik v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 31. 7. 2007, to je do 13. 2. 2008, ni bil odpoklican iz razlogov po XV. členu. Pogodba o zaposlitvi za določen čas, v kateri je bilo dogovorjeno plačilo odpravnine v višini dvanajstih plač ob odpoklicu iz ekonomsko poslovnih razlogov, je namreč prenehala veljati z iztekom časa (XVII. člen). Po 13. 2. 2008 ni prišlo do soglasnega podaljšanja njene veljavnosti, s tem pa tudi ne določila XV. člena, nova pogodba o zaposlitvi pa ni bila sklenjena, ker je tožnik ni podpisal. Pritožnik zmotno uveljavlja, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma da je bila njena veljavnost podaljšana po 13. 2. 2008, saj naj bi tožnik nadaljeval z delom člana uprave. V primeru, ko delavec meni, da gre za kakršenkoli poseg v veljavnost pogodbe o zaposlitvi, to predstavlja očitek kršitve pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanih rokih. Torej tako, da dokler pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje še traja, lahko na podlagi tretjega odstavka 15. člena ZDR in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, od delodajalca zahteva odpravo kršitve in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi že preneha, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR - torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravic. Brez ustrezno postavljenega zahtevka sodišče ne more ugotavljati podaljšanja veljavnosti (vsebine) pogodbe o zaposlitvi za določen čas po izteku pogodbeno dogovorjenega časa, saj bi v takem primeru zaobšlo prekluzivne roke za sodno varstvo iz drugega in tretjega odstavka 204. člena ZDR.

Ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma (delovnega) razmerja tožnik ni zahteval ugotovitve nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, z vsebino kot je veljala do 13. 2. 2008, oziroma njene transformacije v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, katere obstoj v času odpoklica 25. 4. 2008 le zatrjuje. Za čas po 13. 2. 2008 tožnik tako ni imel veljavne pogodbene podlage za terjatev iz naslova odpravnine v znesku dvanajst plač. Ker je tožnikov zahtevek že iz tega razloga neutemeljen, presoja, ali je bil tožnik odpoklican iz ekonomsko poslovnih razlogov in kakšni so bili odnosi med njim in toženo stranko po ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi, za odločitev niti ni pomembna. Skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb tožnika, ki niso bile bistvenega pomena za odločitev, ni opredelilo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Skladno z določbo Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) in tarifno številko 3102 ZOdvT se nagrada za narok odmeri po količniku 1,2 in neodvisno od števila narokov, na katerih je stranko zastopal njen pooblaščenec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka toženi stranki, ko je odmerilo nagrado le za en narok ter je zato neutemeljen očitek pritožnice, da bi ji moralo sodišče priznati nagrado za vsak opravljen narok. ZOdvT je uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade za izvršitev vsakega posameznega opravila. Število posameznih pisanj oziroma vlog ne vpliva na višino nagrade, isto velja tudi za število posameznih narokov. Iz opredelitve nagrade za narok v upravnem sporu, v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdnem, nepravdnem in posebnih postopkih, podane v tretjem delu tarife (2. odstavek Opombe 3) izhaja, da stranki pripada nagrada le za en narok, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V kolikor bi bilo navedenemu drugače, bi zakonodajalec to izrecno zapisal. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. II Ips 56/2011 je pravi pomen besedne zveze „Nagrada za narok“ po tarifni številki 3102 ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke.

Ker torej niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi obeh strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v povezavi z 2. odstavkom 166. člena ZPP).

Stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.