Jedro

Pritožnik sicer trdi, da je smisel sporne pogodbene določbe v tem, da tudi izvajalec nosi del rizika neplačevanja investitorja. Vendar pa bi moral biti takšen prenos rizika, glede na to, da je bila med pravdnima strankama sklenjena povsem običajna podjemna pogodba, pri kateri je odplačnost bistvena sestavina, izrecno in jasno določen, kar pa v danem primeru ni mogoče zaključiti.

Določba, da bo naročnik izvajalcu plačal dolgovani znesek, ko bo prejel plačilo s strani investitorja, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja, ter da izpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 16514/2010 z dne 11. 2. 2010 v 1. in 3. točki izreka, tako da je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 2.400,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2007 do plačila in 93,80 EUR stroškov postopka (1. odst. izreka). Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna plačati tožeči stranki 286,92 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi (2. odst. izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v gospodarskem sporu majhne vrednosti (1. odst. 495. člena ZPP). Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ob povedanem ni dopusten.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka pravočasno in kvalitetno opravila dela po Pogodbi št. 1690/01, ki sta jo pravdni stranki (tožeča stranka kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik elektroinstalacijskih del na stanovanjski hiši J v Kranju) sklenili dne 22. 5. 2006 (Pogodba). Sporno med pravdnima strankama pa je, ali je vtoževani znesek že zapadel v plačilo, glede na določbo 2. odst. 6. člena Pogodbe, ki sta jo pravdni stranki razlagali vsaka po svoje. V njej je določeno, da bo izvajalec za izvršena dela predložil naročniku mesečne situacije od 20. do 25. dne v mesecu za tekoči obračunski mesec, naročnik pa bo situacijo ali račun potrdil v 15 dneh po prejemu. Plačilo računa je v 60 dneh po potrditvi, oziroma 5 dni po plačilu s strani investitorja. Za račune, dostavljene z zamudo, se upošteva prejem v istem roku v naslednjem mesecu.

Prvostopno sodišče je pravilno ocenilo, da določba, da bo naročnik izvajalcu plačal dolgovani znesek, ko bo prejel plačilo s strani investitorja, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja, ter da izpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled (v kolikor se pogoj še ni uresničil). Ob ugotovitvi, da tožena stranka plačila vtoževanih del ne terja od investitorja ter ugotovitvi, da je bila ob vložitvi predloga za izvršbo terjatev stara že 3 leta, pa je pravilno zaključilo, da je dolg že zapadel v plačilo in pri tem uporabilo določbo Pogodbe o plačilu računa v roku 60 dni od potrditve. V ugotovitev prvostopnega sodišča, da v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju tožena stranka ne vtožuje terjatve, ki je predmet tega postopka, pritožbeno sodišče, ker gre za dejansko ugotovitev in spor majhne vrednosti, ne more posegati.

Pritožnik sicer trdi, da je smisel sporne pogodbene določbe v tem, da tudi izvajalec nosi del rizika neplačevanja investitorja. Po presoji pritožbenega sodišča pa bi moral biti takšen prenos rizika, glede na to, da je bila med pravdnima strankama sklenjena povsem običajna podjemna pogodba, pri kateri je odplačnost bistvena sestavina, izrecno in jasno določen (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 80/2007), kar pa v danem primeru ni mogoče zaključiti, upoštevaje pri tem sporno določbo v kontekstu celotne določbe 6. člena Pogodbe in umeščenost le-te v kontekst celotne Pogodbe.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Ker prvostopno sodišče tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.