Jedro

Subjektivna sprememba tožbe se razlikuje od poprave napak glede označbe stranke v tem, da gre za popravo označbe stranke le v primeru, ko se sama identiteta stranke ne spremeni, o čemer za sodišče in za stranko ne sme biti dvoma. V nasprotnem primeru gre za tako imenovano prikrito subjektivno spremembo tožbe, ki jo stranka opredeli kot popravo označbe stranke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep razveljavi v odločitvi o ustavitvi postopka (1. točka izreka), v ostalem glede odločitve o spremembi tožbe (2. točka izreka) pa se pritožba zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom ustavilo postopek zoper S.J. iz B. (1. točka izreka) ter sklenilo, da ne dopusti predlagane spremembe tožbe (2. točka izreka sklepa).

Tožeča stranka se v pritožbi proti sklepu sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Kot bistveno navaja, da so toženci zemljiškoknjižni lastniki nepremičnin, ki so predmet pravde, kar je navedla že v tožbi in izhaja iz dokaznih listin, priloženih tožbi. Priznava, da ne zna pojasniti, na kakšen način je prišlo do pomote pri zapisu naslova tretjega toženca. Zato je na naroku 26.5.2009 ugotovila pomoto in popravila navedbo naslova tretjega toženca. Tožba je vložena zoper zemljiškoknjižnega solastnika, ki je bil po imenu in priimku sicer pravilno označen. Ne gre za subjektivno spremembo tožbe, pač pa za pomoto v naslovu tretjega toženca. Odločitev sodišča je izrazito formalistična in do tožeče stranke pretirano stroga. Napačno je tudi stališče sodišča, po katerem naj bi tožeča stranka s popravo tožbe dejansko umaknila tožbeni zahtevek zoper S.J. iz B.. Dejstvo, da so mu tožniki na naroku potem, ko se je ugotovila pomota, plačali stroške, nikakor ne more pomeniti konkludentnega umika tožbe zoper omenjenega. Tožeča stranka ni storila nobenega procesnega dejanja, ki bi ga bilo mogoče šteti kot umik tožbe. Tožeča stranka je pojasnila, kdo je prava tožena stranka in ni umaknila tožbe zoper S.J. iz B. pač pa je pojasnila, da je prava tožena stranka S.J. iz Š., ki živi na naslovu C.. Da obstajata dva S.J., je tožeča stranka izvedela šele na naroku dne 26.5.2009. Tožeča stranka ni tožila napačne osebe, pač pa se je pri pisanju tožbe pripetila očitna pisna pomota. V dopolnitvi pritožbe tožeča stranka navaja, da iz judikata dveh višjih sodišč, s katerima je prvostopenjsko sodišče utemeljilo odločitev, nanašata na drugačno dejansko stanje, kot je primer v obravnavani zadevi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilna in zakonita je presoja prvostopenjskega sodišča, da gre v tej zadevi za procesno situacijo, ki narekuje uporabo določb o subjektivni spremembi tožbe (187. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Nedvomno je namreč prišlo do subjektivne spremembe tožbe in ne gre zgolj za popravo tožbe oziroma odpravo pomote v naslovu bivališča tretje tožene stranke, kot trdi pritožba. V obrazložitvi sklepa je pravilno pojasnjeno, da ob jasni označbi toženca z imenom in priimkom ter naslovom bivališča, ni odločilno, koga je tožeča stranka nameravala, temveč koga je dejansko tožila (o tem več dr. Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, komentar k členom 180 in 187). Subjektivna sprememba tožbe se razlikuje od poprave napak glede označbe stranke v tem, da gre za popravo označbe stranke le v primeru, ko se sama identiteta stranke ne spremeni, o čemer za sodišče in za stranko ne sme biti dvoma. V nasprotnem primeru gre za tako imenovano prikrito subjektivno spremembo tožbe, ki jo stranka opredeli kot popravo označbe stranke. Zgolj za popravo označbe stranke torej ne more iti v obravnavanem primeru, ko je tožeča stranka šele po vložitvi tožbe na glavni obravnavi ugotovila, da je tožbo vložila zoper drugo osebo z istim imenom in priimkom. Na podlagi določbe 2. odst. 187. člena ZPP pa je za takšno spremembo tožbe potrebna privolitev tistega, ki naj vstopi v pravdo namesto tožene stranke. Novi toženec S.J. iz Š., stanujoč ..., je sodišču sporočil (vloga na list. št. 70 spisa), da v predmetno pravdo ne vstopa namesto toženca S.J. iz B., stanujočega ... V tej situaciji sodišče prve stopnje ni ravnalo formalistično in pretirano strogo, kot mu očita pritožba, pač pa pravilno in v skladu z določbo 2. odst. 187. člena ZPP, ko subjektivne spremembe tožbe ni dovolilo. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sklep sodišča v 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o ustavitvi postopka zoper toženca S.J. iz B. pa nima podlage v določbah 188. v zvezi s 187. členom ZPP, na kar pritožba pravilno opozarja. Sodišče prve stopnje je namreč to odločitev oprlo na konkludentno ravnanje tožeče stranke, ki s „popravo“ tožbe ne toži več S.J. iz B, slednjemu pa so se tožniki zavezali tudi povrniti stroške tega postopka. Tožeča stranka je namreč že pred odločitvijo v tej zadevi, čeprav zaradi zmotnega mnenja, da le popravlja oznako tožene stranke, kot zmotno označila trditev tretjega toženca, da je zoper njega tožbo umaknila. Izrecne izjave o umiku tožbe zoper S.J. iz B. torej ni podala, niti ni o tem mogoče sklepati in njenega ravnanja v zvezi s povrnitvijo pravdnih stroškov za glavno obravnavo dne 26.5.2009. Res je subjektivna sprememba tožbe po vsebini v bistvu hkrati tudi umik tožbe proti prvotnemu tožencu, vendar to velja le v primeru, ko tisti, ki vstopi v tožbo namesto prvotne tožene stranke, temu ne nasprotuje in se postopek nadaljuje zoper njega. Za takšen primer pa v tej zadevi ne gre. Tožeča stranka se bo morala zato v nadaljevanju postopka izrecno opredeliti, ali vztraja pri tožbi zoper tretjega toženca S.J. iz B., stanujočega ... ali pa zoper njega tožbo umika. Glede na gornje razloge je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo v delu, ki se nanaša na ustavitev postopka (3. točka 365. člena ZPP).

Pristojnost za sojenje v tej zadevi je bila prenesena na Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63 z dne 22.7.2010.