Jedro

Tožnik je k vlogi za BPP priložil pisno izjavo, da svoji materi mesečno „na roke“ plačuje preživnino v višini 150,00 EUR. Osebe, ki se upoštevajo kot družinski člani prosilca, določa prvi odstavek 10. člena ZUPJS. Na podlagi določbe ZUPJS matere tožnika, ki naj bi jo po tožnikovi izjavi ta preživljal, ker nima sredstev za preživljanje, ni mogoče šteti kot družinskega člana, saj v določbi prvega odstavka 14. člena ZBPP ni navedena. Ne glede na navedeno, pa tožnik tudi dejstva, da dejansko preživlja svojo mater, ni verodostojno izkazal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je predsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v postopku vložitve predloga za izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča I Pd 1140/2014 z dne 15. 12. 2014. Tožnik je 16. 7. 2015 vložil prošnjo za BPP. Organ za BPP je tožnikovo vlogo na podlagi 11. člena in 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) zavrnil, saj so tožnikovi dohodki, ki jih je prejel v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje presegali višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v skladu z 8. členom Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre). Tožnik je v prošnji tudi navedel, da preživlja svojo mater, ki živi v Bosni in ji na roke plačuje preživnino v višini 150,00 EUR na mesec. Pristojni organ za BPP je tožnika v skladu z 10. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS) štel kot samsko osebo. Tudi na podlagi 13. člena ZUPJS ni bilo mogoče upoštevati dejstva, da naj bi tožnik mesečno plačeval preživnino v gotovini svoji materi v Bosni. Tožnikov povprečni mesečni dohodek v obdobju od marca do maja 2015 je znašal 568,14 EUR. Ta znesek pa presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki po 8. členu ZSVarPre trenutno znaša 541,67 EUR. Glede na navedeno, tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija iz 13. člena ZBPP, zato je pristojni organ tožnikovo prošnjo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Pristojni organ za BPP je tožnika napačno štel za samsko osebo kljub temu, da je v prošnji za dodelitev BPP med svoje družinske člane navedel tudi svojo mater, ki jo preživlja. Pristojni organ za BPP je svojo odločitev nepravilno utemeljil na podlagi 10. člena in 13. člena ZUPJS, namesto na podlagi ZBPP in določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR). Pravica do BPP namreč ne sodi med pravice iz javnih sredstev, saj o pravici do BPP odločajo pristojne službe za BPP sodišča in ne centri za socialno delo. Zato bilo potrebno pri odločanju o upravičenosti tožnika do BPP primarno upoštevati določbe ZBPP, glede dolžnosti preživljanja matere tožnika pa 124. člen ZZZDR. Na podlagi slednjega je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobit. Mati tožnika ne prejema nobenih mesečnih dohodkov, kar izhaja iz potrdila davčne uprave Federacije BIH z dne 5. 1. 2015. Tožnik meni, da njegova mati v skladu z ZBPP spada med odrasle osebe, ki jih je na podlagi zakona ali drugega pravnega naslova dolžan preživljati kdo od članov družine, če nimajo lastnega premoženja oz. dohodkov (7. alineja prvega odstavka 23. člena ZBPP). Tožnik kot edini otrok preživlja svojo mater, ki nedvoumno sodi med njegove družinske člane. Kolikor bi pristojni organ za BPP pri ugotavljanju finančnega položaja tožnika upošteval dejstvo, da tožnik poleg sebe preživlja še svojo mater, bi ugotovil, da tožnik ne presega finančnega cenzusa in da je upravičen do BPP. Po povedanem je dejansko stanje v zadevi napačno ugotovljeno. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, tožniku pa tudi prisodi povračilo stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali tožnik izpolnjuje finančni kriterij za dodelitev redne BPP, opredeljen v tretjem odstavku 11. člena in 13. členu ZBPP. Sporno pa je tudi, ali se v obravnavanem primeru tožnik šteje kot samska oseba glede na to, da naj bi po njegovi izjavi preživljal še mater, ki živi v Federaciji BIH in nima lastnih sredstev za preživljanje, zato ji tožnik mesečno plačuje v gotovini 150,00 EUR. Na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP (redna BPP) ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z ZBPP. Na podlagi 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oz. mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Upošteva se določilo 8. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre), po katerem pa znaša v obravnavanem obdobju osnovni znesek minimalnega dohodka 569,20 EUR, 2-kratnik pa znaša 541,67 EUR.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik vlogi za BPP priložil pisno izjavo, da svoji materi mesečno „na roke“ plačuje preživnino v višini 150,00 EUR. Tožnikova mati živi v Federaciji BIH. Glede na to izjavo tožnika tako ne gre za tožnikovo financiranje institucionalnega varstva tožnikove matere. Na podlagi prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Na podlagi drugega odstavka tega člena ZBPP pa se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Določba prvega odstavka 14. člena ZBPP napotuje na uporabo ZUPJS. Osebe, ki se upoštevajo kot družinski člani prosilca, določa prvi odstavek 10. člena ZUPJS. Po presoji sodišča je pristojni organ za BPP v skladu z navedeno določbo ZUPJS tožnika pravilno štel kot samsko osebo. Na podlagi citirane določbe ZUPJS matere tožnika, ki naj bi jo po tožnikovi izjavi ta preživljal, ker nima sredstev za preživljanje, tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti kot družinskega člana, saj v določbi prvega odstavka 14. člena ZBPP ni navedena. Ne glede na navedeno, pa tožnik tudi dejstva, da dejansko preživlja svojo mater ni verodostojno izkazal (npr. kopija nakazil). Na podlagi 13. člena ZUPJS se dohodek prosilca zmanjša za izplačane preživninske obveznosti, ki ji od preživninskega zavezanca iztirja preživninski sklad oz. za sredstva, ki jih oseba sama plača skladu in za druge prejemke, izplačane na podlagi izvršilnega pravnega naslova z namenom kritja življenjskih stroškov, vendar največ v višini izvršilnega naslova. Tudi na podlagi te določbe ni bilo mogoče upoštevati dejstva, da naj bi tožnik po njegovi izjavi mesečno v gotovini plačeval svoji materi znesek v višini 150,00 EUR. Pisna izjava tožnika, da preživlja svojo mater, ki jo je tožnik priložil k obravnavani prošnji za dodelitev BPP, tudi po mnenju sodišča ne predstavlja izvršilni pravni naslov, kot ga opredeljuje 13. člen ZUPJS. Glede na navedeno je pristojni organ za BPP v skladu z 10. členom ZUPJS pravilno štel tožnika kot samsko osebo. Neutemeljen pa je tudi ugovor tožnika, da je pristojni organ za BPP svojo odločitev nepravilno utemeljil na podlagi 10. člena in 13. člena ZUPJS, namesto na podlagi ZBPP in ZZZDR. Tožnik pri svojem sklicevanju na posamezne določbe ZBPP ni upošteval, da je v obravnavanem obdobju že stopila v veljavo novela ZBPP in sicer ZBPP-C (Uradni list RS, št. 19/15). Določba 23. člena ZBPP, na katero se tožnik sklicuje v tožbi, je bila z novelo ZBPP-C črtana. Kot že rečeno, določba prvega odstavka 14. člena ZBPP pa že sama napotuje na uporabo določb ZUPJS.

Dohodek tožnika kot samske osebe je v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za BPP (od marca do maja 2015) znašal 1.704,42 (neto plača tožnika – lastni dohodek tožnika), čemur tožnik tudi ne ugovarja. Povprečni mesečni dohodek tožnika v obravnavanem obdobju kot samske osebe tako znaša 568,14 EUR. Naveden znesek pa nedvomno presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki pa znaša 541,67 EUR (prvi odstavek 8. člena ZSVarPre v zvezi s prvim odstavkom 36. člena ZSVarPre-C). Tako tudi po presoji sodišča tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev BPP oz. presega cenzus, ki je predpisan glede finančnega pogoja za dodelitev BPP po drugem odstavku 13. člena ZBPP.

Po povedanem je bilo v zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Tožena stranka je pravilno uporabila materialno pravo, prav tako pa tudi niso bila kršena pravila postopka. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.