Jedro

Tožnik je s plezanjem na delovni stroj izpolnjeval navodila nadrejenega in ni ravnal samovoljno. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je res nenavadno, da bi se delavec med delovnim procesom vzpel na delujoč delovni stroj, a tega ni upoštevalo pri ugotavljanju soprispevka tožnika, saj je kot bistveno štelo le dejstvo, da je tožnik izpolnjeval navodilo. Tožnik bi se moral zavedati, da plezanje na delovni stroj ni dovoljeno, in da se lahko stroj premakne, ne nazadnje pa je bil tožnik skupinovodja in ne navaden delavec, zato je utemeljena pritožbena navedba prvotožene stranke, da bi moral biti toliko bolj pazljiv. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin ocenjuje, da je tožnik s svojim ravnanjem in kršenjem pravil o varnem delu vsaj v manjšem delu prispeval k nastanku škodnega dogodka (10-20 %).

Za nastop absolutnega zastaranja je odločilen čas nastanka škode. Škoda nastane takrat, ko se poseg izraža v eni od njenih oblik, ko je torej mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki jo trpi oškodovanec. Od ugotovitve tega časa je odvisen začetek teka objektivnega zastaralnega roka. Absolutno zastaranje odškodninske terjatve po drugem odstavku 352. člena OZ teče od tedaj, ko je škoda nastala, to pa ni vedno istočasno s škodnim dogodkom in je zato treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni v roku 15 dni tožniku solidarno plačati: - odškodnino za nematerialno škodo v znesku 28.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2013 do plačila, zavrnilo pa je, kar tožnik zahteva več, to je plačilo nematerialne škode v znesku 36.800,00 EUR (I. točka izreka); - odškodnino za materialno škodo v znesku 567,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2013 do plačila, kar tožnik zahteva več (plačilo materialne škode v znesku 4.526,57 EUR) pa je zavrnilo (II. točka izreka).

Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni v roku 15 dni: - za tožnika solidarno plačati 834,98 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (1. odstavek III. točke izreka); - tožniku povrniti stroške postopka v višini 79,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (2. odstavek III. točke izreka); - za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani solidarno plačati stroške sodnih taks v višini 712,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (5. odstavek III. točke izreka).

Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti prvotoženi stranki stroške postopka v znesku 2.136,58 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 17,70 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (3. in 4. odstavek III. točke izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (drugi odstavek I. točke izreka in drugi odstavek II. točke izreka) ter odločitev o stroških postopka v III. točki izreka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da pritožbi ugodi in njegove stroške postopka naloži v plačilo toženima strankama, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi kot zmotno izpostavlja ugotovitev, da do poškodbe ni prišlo zaradi nevarnega sredstva oziroma nevarne dejavnosti. Delujoč gradbeni stroj nakladalec je nevarna stvar tudi takrat, ko se ne premika. Sodišče tožniku neutemeljeno očita pomanjkljivo trditveno podlago glede objektivne odgovornosti toženih strank. Med strankami dejstvo, da je do poškodbe prišlo z nevarnim strojem ob izvajanju nevarne dejavnosti, ni bilo sporno.

Sodišče je napačno odločilo, da je del zahtevkov iz naslova materialne škode za čas od 23. 1. 2008 do 7. 11. 2008 že zastaral. Nematerialna škoda je tožniku nastala, ko je bilo zdravstveno stanje ustaljeno in je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode, to pa po ugotovitvah sodišča in izvedenca travmatološke stroke pri tožniku na dan 7. 11. 2008 ni bilo. Zastaranje ne more pričeti teči preden škoda sploh nastane, kar izhaja iz sodne prakse in tudi iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča v tej zadevi, opr. št. Pdp 1580/2014. Zastaralni rok 5 let je pričel teči 15. 10. 2012. Tožnikov zahtevek ni zastaral niti deloma, kljub drugemu odstavku 352. člena OZ. Posledično je napačna tudi odločitev o višini škode, saj sodišče kljub ugotovitvi, da je tožniku škoda nastajala tudi v času od 28. 1. 2008 do 7. 11. 2008, tega pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Sodišče je protispisno zaključilo, da tožnik ni zatrjeval uporabe bergel tudi po drugi operaciji, in napačno tolmačilo izpoved tožnika glede skaženosti, da naj zaradi brazgotin ne bi trpel, saj iz njegove izpovedi izhaja le, da se je z brazgotinami sprijaznil. Sodišče prve stopnje je tožniku kljub ugotovitvi, da tožnik ima trajne posledice, ki vplivajo na njegove preostale delovne zmožnosti in vsakodnevno življenje, iz tega naslova tožniku presodila prenizko odškodnino.

Napačna je tudi odločitev v zvezi s povračilom stroškov tožniku za tujo pomoč. Nepravilna je odločitev, da naj bi tožnikov zahtevek iz tega naslova zastaral za čas tri leta pred vložitvijo tožbe. Tuja pomoč je netipična oblika materialne škode in ima naravo nečiste denarne terjatve, saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo (II Ips 129/2012). Obseg škode iz tega naslova je znan šele, ko preneha potreba po tuji pomoči, njena višina pa, ko jo določi sodišče (II Cp 1989/2014). Sodna praksa na tem področju res ni enotna, a neživljenjsko je, da bo tožnik moral vlagati tožbo po vsakokratnem nudenju tuje pomoči. Odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 182/2013 je potrebno tolmačiti tako, da so lahko zastaralni roki materialne in nematerialne škode različni, ne pa, da vsaka materialna škoda zastara tri leta pred vložitvijo tožbe. Sodišče je v izpodbijani sodbi to vrsto škode enačilo z nematerialno škodo iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem, pri odmeri višine iz tega naslova pa je ni upoštevalo, zato gre za bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten in v nasprotju s sodno prakso je tudi zaključek, da je tožnikova žena dolžna odpravljati škodo, ki sta jo tožniku povzročili toženi stranki. Dejansko plačilo nastalih stroškov ni pogoj za odmero odškodnine iz naslova tuje pomoči, prav tako pa sodna praksa ne loči med upravičenostjo do odškodnine za tujo pomoč, če je oškodovancu pomoč nudil družinski član ali tretja oseba. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodbi opr. št. I Cp 1081/2011 in II Cp 3142/2012, ki neutemeljeno odstopata od prevladujoče sodne prakse. Sodišče pa svoje odločitve, da tožniku odškodnina pripada le v višini 4,50 EUR, ni ustrezno obrazložilo, temveč se je le sklicevalo na sodno prakso pritožbenega sodišča. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj pomoč tožniku niso bila le enostavna hišna opravila, zato bi sodišče tožnikovemu zahtevku na plačilo 5,00 EUR na uro moralo ugoditi. Tožnik je zahteval nižjo odškodnino, kot bi mu pripadala glede na ugotovitve izvedenca, zato je potrebno njegovemu zahtevku v celoti ugoditi.

Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo stroške postopka. Tožniku je priznalo nižje pravdne stroške in se neutemeljeno oprlo na določbo 36. člena Odvetniške tarife. Pooblaščenec je tožnika zastopal na podlagi pooblastila, z odločbo o brezplačni pravni pomoči (BPP) pa je bilo med tožnikom, RS in pooblaščencem dogovorjeno le plačilo za opravljene storitve. Odobrena BPP ne pokriva stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrad pooblaščenca nasprotne stranke. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik po temelju uspel v celoti, pretežni del postopka pa je vezan ravno na odločitev o temelju zahtevka.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe (prvi odstavek I. točke izreka in prvi odstavek II. točke izreka) ter odločitev o stroških postopka v III. točki izreka vlagata pritožbo obe toženi stranki, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti in tožniku naloži v plačilo stroške postopka, prvotožena stranka pa podredno predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je voznik delovnega stroja deloval v imenu tožnikovega delodajalca in bil tožniku nadrejen, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju s strani delodajalca odrejenega mu dela in da se delovni stroj v trenutku nesreče ni premikal. Delo, ki je bilo tožniku odrejeno kritičnega dne z nalogom z dne 23. 1. 2008 (zidarska dela v stanovanjski hiši na A. ulici kot vodja skupine), ni imelo zveze z delom na ali v neposredni bližini delovnega stroja nakladalca, na katerem je prišlo do nesreče. Tožnik je v času malice zapustil gradbišče in se na deponiji gradbenih materialov povzpel na del nakladalca, ki ni namenjen prevozu oseb, in ga uravnotežil, pri čemer voznik delovnega stroja ni zaposlen pri prvotoženi stranki niti zanjo ni delal. Takega ravnanja delodajalec ni mogel pričakovati ali ga preprečiti. Podobno je odločilo VS RS v zadevi, opr. št. II Ips 260/2009. Krivdna odgovornost prvotožene stranke ni podana, prav tako tudi ne zavarovalno kritje drugotožene stranke. Sodišče ni zaslišalo B.B., ker naj za presojo odgovornosti ne bi bilo bistveno, ali je bil tožnik poučen o opravljanju varnega dela, zaradi česar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je sicer ugotovilo, da je tožnik imel potrdilo o opravljenem usposabljanju za varno delo zidarja in da je delovni stroj imel napis o tem, da je zadrževanje v delovnem območju stroja prepovedano. Tožnik je s svojim ravnanjem zavestno kršil pravila za varno delo, saj je bil poučen o tem, da se ne sme gibati v nevarnih območjih delovanja strojev. Tožnik je v celoti oziroma v bistvenem delu prispeval k nesreči. Tožniku je bil nadrejen C.C., njemu pa direktor D.D.. Upravljalec delovnega stroja E.E. ni bil zaposlen pri prvotoženi stranki in tožniku ni bil nadrejen, zato tožniku ni imel pravice odrejati dela. Delavec lahko sicer vedno odkloni delo, če bi bilo ogroženo njegovo zdravje ali življenje, sploh pa, če ga ne odredi delodajalec. Sodišče neutemeljeno zaključuje, da ni bistveno, ali je tožnik imel izpit za upravljanje stroja. Če tožnik tega izpita ni imel, ni bil pooblaščena oseba, zato se ne bi smel zadrževati v bližini stroja. Do škodnega dogodka ni prišlo na delu niti v zvezi z delom pri delodajalcu, temveč zgolj med delovnim časom. Sodba ni utemeljena z objektivno odgovornostjo, konkretna protipravnosti delodajalčevega ravnanja pa ni opredeljena. Bistveno je, ali se je tožnik poškodoval na delu ali v zvezi z delom, ki mu je bilo odrejeno. Ni izkazano s potrebno stopnjo gotovosti, da bi upravljalec delovnega stroja tožniku odredil, naj se povzpne na stroj. Napačen je zaključek, da je pisna izjava priče F.F. neverodostojna zaradi poteka časa od nesreče. V tej zadevi sicer ni podano zavarovalno kritje, saj so iz zavarovanja izključeni zahtevki, ki jih povzročijo samovozni delovni stroji, kadar se premikajo. Delovni stroj pa se je premikal, kar je potrdil tudi tožnik in priče. Tožnik je na naroku dne 15. 10. 2015 podrobno opisal dogodek in pojasnil premikanje stroja, zaradi česar je drugotožena stranka podala ugovor pasivne legitimacije. Tožnik pa je kasneje podal prirejeno izpoved, da je stroj miroval. Delovni stroj ni imel sklenjenega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, po kateri bi lahko bilo podano zavarovalno kritje, zato je bilo v interesu E.E., da tožnik izpove, da je stroj miroval. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je zastaral le del zahtevka, in sicer tisti, ki se nanaša na obdobje več kot pet let pred vložitvijo tožbe. Škoda je tožniku nastala 23. 1. 2008. Drugotožena stranka se sklicuje na obrazložitev prvostopenjske sodbe v prvem sojenju z dne 24. 9. 2014, da začetek teka absolutnega zastaralnega roka ni subjektivne narave. Za ugotavljanje obsega nepremoženjske škode ni pomembna odločba ZPIZ o upokojitvi za polovični delovni čas, saj ta odločba ni več izključno vezana na poškodbo petnice. Tožniku je bil več kot tri leta pred vložitvijo tožbe znan, oziroma bi mu ob potrebni skrbnosti moral biti znan obseg nepremoženjske škode - dotedanje in pričakovane glede na običajni tek stvari. Iz sodbe izhaja, da je sam pojasnil, da mu je bilo že 19. 5. 2010 znano, da ima artrozo in zaradi tega hude bolečine, zaradi česar bo operiran. Če so se mu kasneje pojavile nove zdravstvene težave, gre pri teh za novo škodo, in to ne vpliva na začetek teka 3-letnega zastaralnega roka za škodo, ki je bila že gotova. Ni pomembno, kdaj je izvedel za dokončen obseg škode, temveč kdaj bi lahko ugotovil obseg predvidljive škode. Skladno s stališčem VS RS oškodovanec ne sme odlašati z realizacijo svojih pravic. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je sicer previsoko odmerjena glede na trajanje in intenziteto bolečin po 8. 11. 2008 ter glede na predhodne degenerativne spremembe in bolezni tožnika. Odškodnine v primerih zloma petnice se gibljejo v višini med 15 in 23 povprečnih plač. Ni izkazano, da je zgolj sekundarni strah porušil duševno ravnovesje tožnika v daljšem časovnem obdobju, zato je odškodnina po tej postavi neutemeljeno prisojena. Previsoka je odškodnina iz naslova skaženosti, saj je šepanje občasno in malo opazno. Sodišče pa tudi ni opravilo poizvedb pri ZPIZ o prejemkih tožnika, ki bi jih bilo potrebno upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

4. Prvotožena stranka navaja, da je bila z odločbo ZPIZ ugotovljena le stopnja invalidnosti, medtem ko so okoliščine, od katerih je odvisna pravočasnost tožbe, nastale prej. Tožnik je bil o tem, da ima artrozo, seznanjen že 12. 3. 2009. S tem je bil seznanjen ob prvem pregledu in bi ob potrebni skrbnosti moral biti seznanjen z morebitnim razvojem popoškodbene artroze, zato je tožnikov zahtevek v celoti zastaral. Sodišče se ni opredelilo do razlogov prvotožene stranke, zaradi katerih šteje, da je tožba vložena prepozno. Skladno s sodno prakso prične subjektivni zastaralni rok teči, ko bi oškodovanec glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko izvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Sodišče je sicer zmotno štelo, da se je delo opravljalo tudi na sosednjem gradbišču in ne le v objektu, kamor je bil tožnik dodeljen. Na gradbišču je delo opravljal le E.E., ki ni bil podizvajalec ali delavec prvotožene stranke. Sodišče je napačno povzelo izpoved F.F., ki je izpovedal, da so tožnika poklicali. Priča ni izpovedala, zakaj so tožnika poklicali, sodišče pa je napačno zaključilo, da so ga poklicali zato, da se povzpne na stroj. V dokaznem postopku ni bilo izkazano, da je bilo tožniku dano navodilo, naj se povzpne na stroj. Sodišče je zanemarilo izpoved E.E., da ni videl tožnika ali F.F. stati na stroju in da je sam ves čas bil v kabini. Tožnik se na gradbišču ne bi smel nahajati, saj tja ni bil napoten z delovnim nalogom. Sodišče je neutemeljeno verjelo tožniku, da je E.E. njega in F.F. prosil, naj se vzpneta na nakladalec. E.E. je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo za delavca prvotožene stranke. Napačne so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, zakaj je prvotožena stranka odgovorna za njegovo ravnanje. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da je E.E. delal po navodilih prvotožene stranke in na njenem gradbišču. Tožnik je bil dolžan upoštevati zgolj navodila nadrejenega C.C. in direktorja prvotožene stranke, zato je nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik navodilo E.E., ki je bil direktorjev sin, dojel kot navodilo nadrejenega. Tudi dejstvo, da tistega dne ni bilo na gradbišču ne C.C. in ne direktorja, ne spremeni dejstva, da E.E. tožniku ni bil nadrejen. Sodišče bi se moralo opredeliti do neskladij v tožnikovi izpovedbi glede padca. Tudi če bi bilo navodilo res dano, prvotožena stranka ne more odgovarjati za ravnanje tožnika, ki je splezal na stroj med obratovanjem, čeprav je vedel, da se ne sme nahajati v bližini stroja, ko ta deluje. Tožnik bi moral tako navodilo odkloniti. S tem pa je privolil v nastanek škodne posledice. Prispevek tožnika je nedvomno podan, saj so v njegovem ravnanju podani elementi neskrbnosti. Tožnik je bil skupinovodja, zato bi moral biti še toliko bolj pazljiv.

Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, ker prvotoženi stranki ni izročilo zdravstvene dokumentacije, s katero ni razpolagala in kar se je izkazalo ob zaslišanju izvedenca. Izvedenec je pojasnil, da se je tožnikovo zdravstveno stanje poslabšalo iz razloga, ker je vmes delal. Nerazumljiv je zaključek sodišča o podani vzročni zvezi med škodnim dogodkom in nujnostjo tretje operacije. Odgovornosti za poslabšanje zdravstvenega stanja ni mogoče pripisati prvotoženi stranki.

Sodišče je tožniku odmerilo previsoko odškodnino. Upoštevati bi moralo le tisto škodo, ki je bila posledica druge operacije, saj je škoda, povezana s prvim operativnim posegom, zastarala, glede škode v zvezi s tretjo operacijo pa ni podana odgovornosti prvotožene stranke. Ni izkazano, da naj bi bil tožnik 15-krat na rentgenu, tožnik pa je izpovedal, da bergel ne uporablja od leta 2012. Sodišče bi moralo razmejiti trajanje in intenziteto sekundarnega strahu in upoštevati le tistega, ki je povezan z drugo operacijo. Zahtevek iz naslova skaženosti pa je nesklepčen, saj tožnik ni konkretiziral, zakaj mu brazgotina kazi videz in kako je vidna navzven. Sodišče ni nedvomno ugotovilo, kakšno je šepanje tožnika, pri čemer je izvedenec pojasnil, da iz dokumentacije ni razvidno, da je tožnik šepal. Sodišče ni nesporno ugotovilo, ali bi bila poškodba drugačna, če tožnik ne bi imel degenerativnih sprememb in je ostalo nerazjasnjeno, katere degenerativne spremembe in bolezni so pri tožniku podane. Tudi odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je glede na aktivnosti, ki jih je tožnik opravljal do poškodbe, previsoka. Sodišče bi moralo razmejiti, koliko obiskov v bolnišnici je tožnik opravil v zvezi z drugo operacijo. Sodišče tudi ni nesporno ugotovilo, da naj bi tožnika na preglede vozil sin, česar ni potrdil niti tožnik. Zdraviliško zdravljenje od 2. 6. 2011 do 16. 6. 2011 je sledilo tretji operaciji, zato prvotoženi stranki ni mogoče naložiti v plačilo teh stroškov. Pri presoji potrebe po tuji pomoči sodišče ne bi smelo upoštevati časa hoje tožnika z berglami po tretji operaciji, sicer pa tožnik tega stroška ni izkazal. Sodišče je napačno odmerilo uspeh tožnika, saj ni upoštevalo njegovega soprispevka. Napačno je štelo, da razdalja od sedeža pooblaščenca prvotožene stranke do sodišča znaša v obe smeri 30 km, prav tako pa pri izračunu potnih stroškov ni upoštevalo pristopa na narok dne 25. 9. 2014. Sodišče bi moralo pravdne stroške medsebojno pobotati in tožniku naložiti v plačilo stroške prvotožene stranke.

5. Pritožbe so utemeljene.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljajo pritožbe.

7. Prvotožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti oziroma bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi prejela celotne tožnikove zdravstvene dokumentacije, kot se je izkazalo ob zaslišanju izvedenca na naroku dne 26. 5. 2016. Prvotožena stranka namreč na tem naroku ni uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka, zato skladno z 286.b členom ZPP te kršitve ne more uveljavljati v pritožbi, ker ni izkazala, da je brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

8. Sodišče prve stopnje pri povzemanju tožnikove izpovedi glede nastale nematerialne škode ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem delom tožnikove izpovedi je sicer sprejelo napačno dokazno oceno, kar pa se presoja v okviru ugotavljanja dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava. Tako je napačno štelo, da tožnik ni podal trditvene podlage glede uporabe bergel po drugi operaciji, saj je o tem izpovedal na naroku dne 26. 5. 2016, napačno pa je tudi zaključilo, da tožnika brazgotine ne motijo, zaradi česar mu odškodnine iz tega naslova ni prisodilo.

9. V izpodbijani sodbi ni podana očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tujo pomočjo ugotovilo, da je tožnik potreboval pomoč v času hoje z berglami, predvsem pri oskrbi, oblačenju in obuvanju, zaradi česar mu je prisodilo odškodnino. Tožniku pa ni priznalo odškodnine zaradi potrebe po tuji pomoči za čas, ko ni več uporabljal bergel, ker je ocenilo, da ženina pomoč v tem času (ko je tožnika dvigala in mu prinašala stvari) ni presegala okvirja nudenja pomoči, ki jo je zakonec dolžan nuditi svojemu zakonskemu partnerju. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, je takšno stališče napačno. V zvezi s tem je navedlo, da je samo okoliščino, da je tožnik potreboval pomoč, sicer upoštevalo kot nevšečnost med zdravljenjem. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odškodnino zaradi potrebe po tuji pomoči enačilo z nematerialno škodo iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem, a je pri odmeri višine odškodnine iz tega naslova ni upoštevalo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče kot nevšečnost med zdravljenjem upoštevalo tožnikov občutek, da je odvisen od tuje pomoči, in duševne bolečine, ki jih je zaradi tega doživel (kar je nematerialna škoda). Sodišče prve stopnje je v zadostni meri pojasnilo tudi, zakaj je tožniku zaradi potrebe po tuji pomoči priznalo odškodnino v višini 4,50 EUR na uro (ker je tožniku pomagala žena, za kar ji sicer nič ne plačuje, je pa kljub temu upravičen do stroškov za tujo pomoč, a ne po tržni ceni). Ob tem se je sklicevalo na dve sodbi Višjega sodišča v Ljubljani (op. št. II Cp 4086/2011 in II Cp 1556/2012), iz katerih izhaja, da se v primerih nudenja pomoči s strani družinskih članov prisojajo podobne urne postavke. Po oceni pritožbenega sodišča je s tem sodišče prve stopnje zadostno obrazložilo višino prisojene odškodnine iz tega naslova.

10. Sodišče prve stopnje je prav tako obrazložilo svoj zaključek, da je E.E. delal po navodilih prvotožene stranke in na njenem gradbišču. V 15. točki izpodbijane sodbe je namreč pojasnilo, da je šlo pri objektih 4 in 5 (ki niso bili ločeni z zaščitno ograjo) za eno gradbišče, ki ga je upravljala prvotožena stranka, zaradi česar je E.E. utemeljeno štelo za delavca prvotožene stranke.

11. Prvostopenjsko sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, pa tudi materialno pravo je uporabilo zmotno in zato sprejelo napačno odločitev.

12. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je dne 23. 1. 2008 utrpel pri padcu z delovnega stroja nakladalca. Pri tem je utrpel zdrobljen, premaknjen sklepni zlom leve petnice, naknadno pa se mu je razvila še posttravmatska osteopenija skeleta, posttravmatska subtalarna artroza in Sudeckova distrofija.

13. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločilo drugič. S sodbo, opr. št. I Pd 3003/2013 z dne 25. 9. 2014 je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek zaradi zastaranja, ker je štelo, da je objektivni zastaralni rok pričel teči z dnem škodnega dogodka 23. 1. 2008, zato je tožbo, vloženo dne 8. 11. 2013, štelo kot prepozno. Po vloženi pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče navedeno sodbo sodišča prve stopnje s sklepom, opr. št. Pdp 1580/2014 z dne 16. 7. 2015, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V tem sklepu je posebej poudarilo, da mora prvostopenjsko sodišče ugotoviti, kdaj je tožniku nastala posamezna vrsta škode in na podlagi teh ugotovitev ponovno odločiti o utemeljenosti ugovora zastaranja toženih strank oziroma tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine.

14. K pritožbam vseh strank glede temelja: Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka tožniku krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker je E.E. (ki ga je štelo za delavca prvotožene stranke) kot tožniku nadrejeni delavec, tožnika poslal v bližino delovnega stroja oziroma mu dal navodila, naj na ta stroj spleza. Odgovornost drugotožene stranke je po oceni prvostopenjskega sodišča podana zaradi dejstva, da je imela prvotožena stranka v času škodnega dogodka pri drugotoženi stranki zavarovano odgovornost za škodo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnikov zahtevek delno zastaral, in sicer iz naslova nematerialne škode za čas od 23. 1. 2008 do 7. 11. 2008, iz naslova materialne škode pa za čas od 23. 1. 2008 do 7. 11. 2010. Tožniku je skupno prisodilo 28.200,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo v znesku 28.200,00 EUR in 567,33 EUR odškodnine za materialno škodo, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2013 do plačila.

16. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da za ravnanje E.E. odgovarja prvotožena stranka. Pri tem ni pomembna njegova formalna zaposlitev oziroma razmerje do prvotožene stranke (iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil samozaposlen). Kot izhaja iz izpovedi direktorja tožene stranke D.D., je bilo na gradbišču več objektov, ki so se gradili za posamezne naročnike. Pri tem je prvotožena stranka sodelovala z E.E., ki je kritičnega dne delal na delovnem stroju - nakladaču. Direktor tožene stranke D.D. je pojasnil, da je z nakladačem kot strojnik delal tudi F.F., ki je bil sicer zaposlen pri prvotoženi stranki, in da so si z E.E. tudi pomagali in "se menjali".

17. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, je tožnik kritičnega dne opravljal zidarska dela v objektu št. ..., pri čemer ta objekt od drugih (npr. od objekta ..., kjer je prišlo do nesreče) ni bil ločen z zaščitno ograjo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bilo tožnikovo delovišče območje vseh objektov. Neutemeljena je pritožbena navedba prvotožene stranke, da se tožnik ne bi smel nahajati na gradbišču pri objektu št. ..., saj kot navedeno, objekti med seboj niso bili ločeni z ograjo. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, bi prvotožena stranka, v kolikor prehajanja med gradbišči ne bi dovoljevala, morala poskrbeti za postavitev ustrezne ograje.

18. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj je tožnik navodilo E.E. štel kot navodilo nadrejenega. Sodišče je na podlagi zaslišanja prič pravilno ugotovilo, da je tudi E.E. občasno dajal navodila za skupino ljudi, če so bili razporejeni k njemu, tožnik pa je njegova navodila upošteval tudi zato, ker je bil direktorjev sin. Sodišče prve stopnje je pri tem utemeljeno upoštevalo dejstvo, da tistega dne ni bilo na gradbišču ne direktorja prvotožene stranke ne C.C., ki je bil tožniku neposredno nadrejen in tudi odgovoren za gradbišče. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je E.E. nekajkrat zgrabil breme (betonske plošče), a ga ni mogel dvigniti. F.F. je potrdil tožnikovo izpovedbo, da so tožnika poklicali iz hiše, v kateri je opravljal delo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi tožnikovo izpoved o tem, da so ga iz hiše poklicali zato, da bi pomagal pri uravnoteženju stroja. Ker je tožnik prejel navodilo, naj spleza na nakladalec, kar je v nasprotju z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011; ZVZD-1), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka krivdno odgovarja tožniku za nastalo škodo.

19. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je nakladalec v času škodnega dogodka miroval in se ni premikal v smislu vožnje. Zato je neutemeljena pritožbena navedba drugotožene stranke, da ni podano zavarovalno kritje, ker so iz zavarovanja izključeni zahtevki, ki jih povzročijo samovozni delovni stroji, ko se premikajo. Tožnik je z nakladalca padel, ker je ta zanihal, ko je poskusil dvigniti breme, kar pomeni, da je obratoval, ni pa se premikal v horizontalni smeri v smislu vožnje. Tudi iz tožnikove izpovedi na naroku dne 15. 10. 2015 ne izhaja, da se je nakladalec takrat vozil, temveč da se je premikal v okviru obratovanja, premikanja in nalaganja betonskih plošč.

20. Glede na to, da je nakladalec v času nezgode stal, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je podana tudi objektivna odgovornost prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje je pri tem sicer utemeljeno izhajalo iz trditvene podlage o nevarni stvari oziroma nevarni dejavnosti in ugotovilo, da tožnik ni navedel okoliščin, iz katerih bi se dalo sklepati, da je podana tudi objektivna odgovornosti prvotožene stranke.

21. Toženi stranki pa se v pritožbah utemeljeno zavzemata za ugotovitev, da je tudi tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnjeval navodila nadrejenega, vendar je sodišče prve stopnje to dejstvo neutemeljeno štelo za edino bistveno v tej zadevi. Upoštevati bi moralo, da je bil tožnik skupinovodja, zato je bil nedvomno seznanjen s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, imel je tudi potrdilo o opravljenem usposabljanju za varno delo zidarja. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je imel nakladalec napis, da je zadrževanje v delovnem območju stroja prepovedano, kar je sicer splošno znano vsakemu povprečno skrbnemu in razumnemu človeku, še posebej pa delavcu na gradbišču. Drugotožena stranka se na tem mestu sicer neutemeljeno sklicuje na odločitev VS RS v zadevi, opr. št. II Ips 260/2009, v kateri se je nepooblaščena oseba povzpela ne samo na rovokopač, temveč tudi v kabino rovokopača in pri tem nehote povzročila premik stroja, saj gre v tožnikovem primeru za drugačen primer. Bistveno je, da je tožnik s plezanjem na delovni stroj izpolnjeval navodila nadrejenega in ni ravnal samovoljno. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je res nenavadno, da bi se delavec med delovnim procesom vzpel na delujoč delovni stroj, a tega ni upoštevalo pri ugotavljanju soprispevka tožnika, saj je kot bistveno štelo le dejstvo, da je tožnik izpolnjeval navodilo. Tožnik bi se moral zavedati, da plezanje na delovni stroj ni dovoljeno in da se lahko stroj premakne, ne nazadnje pa je bil tožnik skupinovodja in ne navaden delavec, zato je utemeljena pritožbena navedba prvotožene stranke, da bi moral biti toliko bolj pazljiv. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin ocenjuje, da je tožnik s svojim ravnanjem in kršenjem pravil o varnem delu vsaj v manjšem delu prispeval k nastanku škodnega dogodka (10-20 %), kar naj sodišče prve stopnje upošteva v ponovnem sojenju.

22. K pritožbam vseh strank glede zastaranja: Skladno s 352. členom OZ je določeno, da odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok). V vsakem primeru pa zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v razveljavitvenem sklepu, opr. št. Pdp 1580/2014 z dne 16. 7. 2015, je za nastop absolutnega zastaranja odločilen čas nastanka škode. Škoda nastane takrat, ko se poseg izraža v eni od njenih oblik, ko je torej mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki jo trpi oškodovanec. Od ugotovitve tega časa je odvisen začetek teka objektivnega zastaralnega roka. Absolutno zastaranje odškodninske terjatve po drugem odstavku 352. člena OZ teče od tedaj, ko je škoda nastala, to pa ni vedno istočasno s škodnim dogodkom in je zato treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala. Enako izhaja iz pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 1994 (Pravna mnenja 2/94, str. 1). Navedeno je sicer v izpodbijani sodbi zapisalo tudi sodišče prve stopnje, a je v nadaljevanju zavzelo napačno stališče, da je potrebno posamezne oblike nematerialne škode, ki so vezane na sam škodni dogodek (primarni strah, telesne bolečine in nevšečnosti pri in po poškodbi), vtoževati prej kot preostale oblike nematerialne škode (sekundarni strah, duševne bolečine zaradi skaženosti, zmanjšanja življenjski aktivnosti, ipd).

23. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ker je v delovni nezgodi utrpel zdrobljen zlom leve petnice, naknadno pa se je razvila še artroza skočnega sklepa. Tožniku se je zdravstveno stanje po škodnem dogodku spreminjalo oziroma slabšalo, posledice poškodbe so mu nastajale še naknadno, kar zlasti velja za posttravmatsko artrozo skočnega sklepa. Zato mu na dan škodnega dogodka 23. 1. 2008 še ni nastala vsa škoda. Skladno s sodno prakso se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti ...), stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Podobno je VS RS odločilo v zadevi, opr. št. II Ips 316/2015, v kateri je tožnik tožbo zaradi škode, ki jo je utrpel v nezgodi 4. 4. 2006, vložil 11. 4. 2012, ker je ugotovilo, da se je tožniku zdravstveno stanje slabšalo in je kontinuirano zdravljenje potekalo brez prekinitev od 5. 4. 2006 do 25. 6. 2012 in je bilo oškodovančevo stanje stabilizirano šele tri mesece po zadnji operaciji v juniju 2012. 24. Tožnik je, kot navedeno, poškodbo utrpel 23. 1. 2008, njegovo zdravljenje pa je bilo po oceni izvedenca stabilizirano 5. 7. 2011. Glede na navedeno je zastaralni rok za uveljavljanje nematerialne škode pričel teči s 5. 7. 2011, zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev iz naslova nematerialne škode (zaradi duševnih bolečin zaradi primarnega strahu in telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem) za čas od 23. 1. 2008 do 7. 11. 2008 zastarala. Utemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, da njegov zahtevek ni zastaral niti deloma, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri odškodnine upoštevati tudi duševne bolečine zaradi strahu in telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki je tožniku nastajala od 23. 1. 2008 do 7. 11. 2008. 25. Subjektivni zastaralni rok pa prične teči, ko bi oškodovanec glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, oziroma ko bi ob ravnanju s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu, lahko prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah. Tožnik je tožbo vložil 8. 11. 2013, kar je znotraj subjektivnega triletnega zastaralnega roka od dne, ko je bilo njegovo stanje stabilizirano (in kar je po oceni pritožbenega sodišča 5. 7. 2011). V zvezi s tem so sicer utemeljene pritožbene navedbe toženih strank, da relativni zastaralni rok ni pričel teči šele 15. 10. 2012, ko je tožnik prejel odločbo ZPIZ, na podlagi katere je bil invalidsko upokojen za polovični delovni čas. Sodišče prve stopnje je v tem delu nepravilno sledilo izvedenskemu mnenju, da so bile s tem dnem tožniku dokončno znane posledice njegove poškodbe, kar pa na odločitev v zvezi z relativnim zastaralnim rokom (da je bila tožba vložena znotraj tega roka in zato pravočasna) ne vpliva. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženih strank, da je bilo tožniku že 12. 3. 2009 oziroma 19. 5. 2010 znano, da ima artrozo, in da bi zato lahko že takrat predvideval, kakšne bodo posledice. Kot je pojasnil izvedenec, je bil tožnik o tem, da bo potrebna tretja operacija, seznanjen 14. 9. 2010, a mu takrat ni bilo znano, kdaj bo operiran in kakšen bo rezultat operacije.

26. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zahtevek iz naslova materialne škode zastaral za čas od treh let pred vložitvijo tožbe. Za odškodninske terjatve OZ v 353. členu določa, da zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 182/2013, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo v izpodbijani sodbi, sta obseg premoženjske škode in oškodovalec znana že ob nastanku posamičnega stroška, povezanega z zdravljenjem, zato zastaranje odškodninske terjatve ne začne teči šele z zaključkom zdravljenja. Tožnik je nezgodo utrpel 23. 1. 2008, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je zahtevek iz naslova tuje pomoči, ki je bila tožniku nudena neposredno po poškodbi in vse do 7. 11. 2010, zastarala, saj je bila tožba vložena šele 7. 11. 2013. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika o tem, da bi mu sodišče moralo priznati zavrnjeni del odškodnine iz naslova stroškov tuje pomoči za čas pred 7. 11. 2010. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na odločitev VS RS, opr. št. II Ips 129/2012, saj je VS RS v tej sodbi zavzelo stališče, da gre v primeru odškodnine zaradi potrebe po tuji pomoči za nečisto denarno terjatev, kar pa ne pomeni, da zastaranje za zahtevek iz tega naslova ni pričelo teči že z dnem škodnega dogodka.

27. K pritožbam vseh strank glede višine prisojene odškodnine: Glede na to, da tožnikova terjatev iz naslova nematerialne škode ni zastarala, in glede na oceno pritožbenega sodišča, da je tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka, je treba odškodnino za nepremoženjsko škodo odmeriti na novo, pri tem pa upoštevati nematerialno škodo, ki je tožniku nastala v času od 23. 1. 2008 do 7. 11. 2008 ter tožnikov soprispevek. V zvezi s tem so utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je v okvir nevšečnosti med zdravljenjem potrebno upoštevati tudi uporabo bergel po drugi operaciji, saj je tožnik o tem izpovedal na naroku dne 26. 5. 2016, ko je bil zaslišan o posledicah škodnega dogodka. Iz zvočnega zapisa tega naroka med drugim izhaja, da tožnik očitno vprašanja, ali ga brazgotine motijo, ni slišal, saj je nanj odgovoril s "Kaj?" in na ponovno vprašanje "Brazgotine?" pojasnil, da brazgotine tudi ima, da so, kakršne so in da jih ne more poboljšati. Zato je utemeljena tudi tožnikova pritožbena navedba, da iz take izpovedi izhaja, da se je z brazgotinami sprijaznil, ne pa, da zaradi njih ne trpi. Tožnik je sicer že v tožbi navedel, da so mu ostale grde postoperativne brazgotine v predelu poškodovane pete, ki mu kazijo videz, ob daljši hoji pa tožnik tudi vidno šepa, zaradi česar je izpostavljen pogledom okolice, kar ga izredno moti. Pojem skaženosti je pravni standard, pri presoji katerega v sodni praksi prevladujejo objektivno subjektivni kriteriji. Prvi povedo, ali je oškodovančeva zunanjost (sploh) spremenjena, na kakšen način se ta sprememba odraža (opaznost, zmožnost za zakrivanje) in kako jo okolje doživlja (ali oziroma sploh vzbuja pozornost in če jo, v kakšni meri). Subjektivna merila pa predstavljajo vpliv objektivnih meril na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje. Da bi bila podana skaženost (kot podlaga za odškodnino za duševne bolečine) morajo biti hkrati podana tako objektivna kot subjektivna merila, skaženost pa mora biti seveda trajna. Po oceni pritožbenega sodišča bi glede na navedena merila sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi tožnikove duševne bolečine zaradi brazgotin in tožniku prisoditi višjo odškodnino iz naslova skaženosti.

28. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo odškodnine zaradi potrebe po tuji pomoči za čas, ko ni več uporabljal bergel, ker je ocenilo, da ženina pomoč v tem času (ko je tožnika dvignila in mu prinesla stvari) ni presegala okvirja nudenja pomoči, ki jo je zakonec dolžan nuditi svojemu zakonskemu partnerju. Utemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je tak zaključek zmoten in v nasprotju s sodno prakso, saj tožnikova žena ni dolžna odpravljati škode, ki sta jo tožniku povzročili toženi stranki. Tako stališče je VS RS zavzelo tudi v sodbi, opr. št. VIII Ips 315/2015. Sodišče prve stopnje naj zato v ponovljenem postopku ponovno odmeri tudi odškodnino za premoženjsko škodo zaradi potrebe po tuji pomoči. V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno trdi, da je prisojena urna postavka za nudenje pomoči s strani družinskih članov prenizka, saj se v sodni praksi, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje (sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 4086/2011 in II Cp 1556/2012), za to vrsto pomoči prisojajo podobne (tudi nižje) urne postavke.

29. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v luči vsega zgoraj navedenega pretehtati okoliščine in pravna stališča, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo tekom obrazložitve, po potrebi dopolniti dokazni postopek in ponovno odločiti o primerni odškodnini.

30. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari pa je treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev.

31. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.